1.

Ali je v kazenskem postopku spoštovano pravilo domneve nedolžnosti iz člena 3 in člena 4 v povezavi z uvodno izjavo 16 Direktive (EU) 2016/343 (1) Evropskega parlamenta in Sveta z dne 9. marca 2016 o krepitvi nekaterih vidikov domneve nedolžnosti in krepitvi pravice biti navzoč na sojenju v kazenskem postopku, če soobtoženi v skupnem postopku na podlagi vložene obtožnice, po začetku glavne obravnave pred sodiščem trdi, da ni sodeloval pri dejanju ali dejanjih, ki so mu očitana, in izjavi, da je nedolžen, pozneje pa sodišče z odločbo, ki ne vsebuje ne opisa dejanja ne njegove pravne opredelitve ne zaključne ocene sodišča, odloči, da bo sprejelo izjavo drugega soobtoženega, da je kriv, ker je storil dejanje ali nekatera dejanja, navedena v obtožnici, in ne izvede pridobivanja dokazov glede njegove krivde, pozneje pa po pridobivanju dokazov na glavni obravnavi odloči o vloženi obtožnici s skupno sodbo?

2.

Ali je s členom 47 Listine Evropske unije o temeljnih pravicah, ki določa, da ima vsakdo pravico do poštenega sojenja, da o njegovi zadevi pravično odloča neodvisno in nepristransko sodišče, skladen način dela sodišča v skupnem postopku v zvezi z obtožnico zoper več kot eno obdolženo osebo, če sodišče, ustanovljeno z zakonom, najprej z odločbo, ki ne vsebuje ne opisa dejstva ne njegove pravne opredelitve ne zaključne ocene, sklene, da bo sprejelo izjavo o krivdi tistih obdolženih oseb, ki so se s tako izjavo odpovedale pravici do pridobivanja dokazov v kontradiktornem postopku, nato pa je to isto sodišče po pridobivanju dokazov na glavni obravnavi na podlagi vložene obtožnice odločilo zadevo za vse obtožence?

3.

Ali so spoštovana načela enakosti in pravne države iz člena 2, načelo enakosti državljanov pred pravosodnim organom iz člena 9 in splošno načelo Unije, ki določa pravico vsakogar, da se o njegovi zadevi pravično odloča, v skladu s členom 6(3) Pogodbe o Evropski uniji, podpisane v Maastrichtu dne 7. februarja 1992, v različici iz Lizbonske pogodbe, podpisane v Lizboni dne 13. decembra 2007, če nacionalni pravosodni organ, zoper katerega odločbo ni nobenega sodnega pravnega sredstva, odloči v nasprotju s povezovalnim mnenjem nacionalnega pravosodnega organa, ki ga je slednji sprejel na podlagi pooblastila, podeljenega v skladu z nacionalno zakonodajo, da poenoti razlago zakonov in drugih predpisov v splošni rabi, ker je to potrebno, da se premosti neenotnost sodne prakse, in zaradi okoliščine, da se je en senat vrhovnega sodišča oddaljil od pravnega mnenja, ki ga je vsebovala odločba drugega senata vrhovnega sodišča?