17.7.2017   

SL

Uradni list Evropske unije

C 231/6

1.

Ali je v nasprotju s členoma 6 in 7 Direktive 93/13/EGS (1) o nedovoljenih pogojih v potrošniških pogodbah sodna praksa (sodba Tribunal Supremo (vrhovno sodišče) z dne 18. februarja 2016), v skladu s katero se kljub nepoštenosti pogoja o predčasni zapadlosti in čeprav gre za pogoj, ki je podlaga za predlog za izvršbo, ne sme ustaviti izvršbe na podlagi hipoteke, ker je njeno nadaljevanje ugodnejše za potrošnika, saj v primeru izvršbe sodbe, izdane v ugotovitvenem postopku na podlagi člena 1124 civilnega zakonika, ne bi mogel imeti procesnih privilegijev, ki veljajo v zvezi z izvršbo na podlagi hipoteke, pri čemer ta sodna praksa ne upošteva, da se v skladu z ustaljeno in poenoteno sodno prakso tega sodišča ta člen 1124 civilnega zakonika (ki velja za pogodbe, iz katerih izhajajo obojestranske obveznosti) ne uporablja za posojilno pogodbo, ker je realna in enostranska pogodba, za katero so pogoji izpolnjeni šele s plačilom denarja in ki zato ustvarja obveznosti le za posojilojemalca, ne pa za posojilodajalca (upnika), zaradi česar bi lahko bila potrošniku – če bi se v ugotovitvenem postopku sledilo tej sodni praksi tega Tribunal Supremo – izdana odločba o zavrnitvi zahtevka za razveljavitev in nadomestilo, poleg tega pa ne bi bilo več mogoče trditi, da je nadaljevanje izvršbe na podlagi hipoteke zanj ugodnejše?

2.

Če se dopusti uporaba člena 1124 civilnega zakonika za posojilne pogodbe ali vsekakor za kreditne pogodbe, ali je s členoma 6 in 7 Direktive 93/13/EGS o nedovoljenih pogojih v potrošniških pogodbah v nasprotju sodna praksa, kot je opisana, v skladu s katero se za presojo, ali je za potrošnika ugodnejše nadaljevanje izvršbe na podlagi hipoteke, ali pa je bolj škodljiva izvedba ugotovitvenega postopka na podlagi člena 1124 civilnega zakonika, ne upošteva, da se lahko v navedenem postopku zavrneta razveljavitev pogodbe in zahtevek za nadomestilo, če sodišče uporabi določbo iz tega člena 1124 civilnega zakonika, ki določa, da „[s]odišče odredi zahtevano razveljavitev, če ni utemeljenih razlogov za določitev roka“, pri čemer je treba upoštevati, da je ravno v okviru dolgoročnih (20 ali 30 let) hipotekarnih posojil in kreditov za nakup stanovanja precej verjetno, da bodo sodišča uporabila ta zavrnilni razlog, zlasti kadar dejanska neizpolnitev obveznosti plačila ni bila zelo resna?

3.

Če se ugotovi, da je za potrošnika ugodnejše nadaljevati izvršbo na podlagi hipoteke z učinki predčasne zapadlosti, ali je s členoma 6 in 7 Direktive 93/13/EGS o nedovoljenih pogojih v potrošniških pogodbah v nasprotju sodna praksa, kot je opisana, v skladu s katero se subsidiarno uporablja zakonska določba (člen 693(2) zakona o civilnih postopkih), čeprav se lahko pogodba ohrani v veljavi brez pogoja o predčasni zapadlosti, in ki navedenemu členu 693(2) zakona o civilnih postopkih daje učinke, čeprav ne obstaja temeljni pogoj zanj, in sicer da v pogodbi obstaja veljaven in učinkovit dogovor o predčasni zapadlosti, ki je bil razglašen za nepošten, ničen in brez učinkov?