This document is an excerpt from the EUR-Lex website
Document 62015CN0175
Case C-175/15: Request for a preliminary ruling from the Înalta Curte de Casație și Justiție (Romania) lodged on 20 April 2015 — Taser International Inc. v SC Gate 4 Business SRL, Cristian Mircea Anastasiu
Zadeva C-175/15: Predlog za sprejetje predhodne odločbe, ki ga je vložilo Înalta Curte de Casaţie şi Justiţie (Romunija) 20. aprila 2015 – Taser International Inc./SC Gate 4 Business SRL, Cristian Mircea Anastasiu
Zadeva C-175/15: Predlog za sprejetje predhodne odločbe, ki ga je vložilo Înalta Curte de Casaţie şi Justiţie (Romunija) 20. aprila 2015 – Taser International Inc./SC Gate 4 Business SRL, Cristian Mircea Anastasiu
UL C 236, 20.7.2015, p. 24–25
(BG, ES, CS, DA, DE, ET, EL, EN, FR, HR, IT, LV, LT, HU, MT, NL, PL, PT, RO, SK, SL, FI, SV)
20.7.2015 |
SL |
Uradni list Evropske unije |
C 236/24 |
Predlog za sprejetje predhodne odločbe, ki ga je vložilo Înalta Curte de Casaţie şi Justiţie (Romunija) 20. aprila 2015 – Taser International Inc./SC Gate 4 Business SRL, Cristian Mircea Anastasiu
(Zadeva C-175/15)
(2015/C 236/33)
Jezik postopka: romunščina
Predložitveno sodišče
Înalta Curte de Casaţie şi Justiţie
Stranke v postopku v glavni stvari
Tožeča stranka: Taser International Inc.
Toženi stranki: SC Gate 4 Business SRL, Cristian Mircea Anastasiu
Vprašanja za predhodno odločanje
Ali je treba člen 24 Uredbe Sveta (ES) št. 44/2001 z dne 22. decembra 2000 o pristojnosti in priznavanju ter izvrševanju sodnih odločb v civilnih in gospodarskih zadevah (1) razlagati tako, da je z navedbo „pristojnosti, ki izhaja iz drugih določb te uredbe“ zajet tudi položaj, ko so stranke pogodbe o prenosu pravic v zvezi z znamko, registrirano v državi članici Evropske unije, nedvoumno in nesporno določile, da so za odločanje o katerem koli sporu v zvezi z izpolnjevanjem pogodbenih obveznosti pristojna sodišča države, ki ni članica Evropske unije in v kateri ima tožeča stranka stalno prebivališče (sedež), tožbo pa je vložila pri sodišču države članice Evropske unije, na ozemlju katere ima stalno prebivališče (sedež) tožena stranka?
Če je odgovor pritrdilen:
ali je treba člen 23(5) iste uredbe razlagati tako, da se ne nanaša na dogovor o pristojnosti države, ki ni članica Evropske unije, tako da sodišče, ki mu je zadeva predložena, na podlagi člena 2 navedene uredbe določi pristojnost v skladu s pravili mednarodnega zasebnega prava iz svojega nacionalnega zakona?
Ali je mogoče za spor, katerega predmet je izpolnitev obveznosti – po sodni poti – prenosa pravice v zvezi z znamko, registrirano v državi članici Evropske unije, prevzete s pogodbo med strankami v istem sporu, šteti, da se nanaša na pravico, ki jo „je treba deponirati ali registrirati“ v skladu s členom 22(4) navedene uredbe, glede na to, da je treba v skladu z zakonom države, v kateri je bila registrirana znamka, prenos pravic v zvezi z znamko vpisati v register znamk in objaviti v uradnem biltenu za industrijsko lastnino?
Če je odgovor nikalen, ali člen 24 navedene uredbe nasprotuje temu, da sodišče, ki mu je zadeva predložena, v skladu s členom 2 navedene uredbe v položaju, kakor je opisan v zgoraj navedenem predhodnem vprašanju, ugotovi, da ni pristojno za odločanje o sporu, tudi če se je tožena stranka spustila v postopek pred navedenim sodiščem, in sicer tudi na zadnji stopnji postopka, ne da bi izpodbijala pristojnost?
(1) UL L 12, str. 1 (posebna izdaja v slovenščini, poglavje 19, zvezek 4, str. 42).