—

Ne obstaja nobena določba v zakonodaji EU, na podlagi katere bi bila Komisija pooblaščena za to, da državi članici naloži denarni znesek, ki ustreza izgubi tradicionalnih lastnih sredstev EU, do katere je prišlo po opustitvi carinskih dajatev, kar je odločila druga država članica, pristojna za oceno, pobiranje in plačilo teh carin, kot tradicionalnih lastnih sredstev, v proračun EU.

—

Izpodbijani sklep ni dovolj in primerno utemeljen, kot zahteva člen 296 PDEU. Prvič, v izpodbijanem sklepu ni navedena pravna podlaga za njegovo sprejetje, te podlage pa ni mogoče razbrati iz drugih elementov dopisa Komisije. Drugič, Komisija v izpodbijanem sklepu ni navedla pravnega razlogovanja, ki je imelo za posledico, da je Romunija zavezana plačati nadomestilo za škodo, nastalo zaradi izgube tradicionalnih lastnih sredstev EU, zaradi odpisa nekaterih carinskih obveznosti, ki jih je notificirala druga država članica.

—

Komisija je kršila svojo dolžnost skrbnosti in dobrega upravljanja, ker ni temeljito preučila vseh razpoložljivih relevantnih informacij in zahtevala nove informacije pred sprejetjem izpodbijanega sklepa. Komisija ni vzpostavila neposredne vzročne zveze med dejanji, ki se jih očita Romuniji in izgubo tradicionalnih lastnih sredstev EU. Prav tako ni upravičila vsote, ki jo zahteva od Romunije, s sklicevanjem na znesek carinskih dajatev, ki ustreza vrednosti zadevnega transferja, v zadostni meri utemeljeni na vrednosti, ki jo je nakazala Zvezna republika Nemčija.

—

Dejanja Komisije so bila nepredvidljiva, Romuniji pa niso dovoljevala izvajanja njene pravice do obrambe.

—

Pravna pravila, na podlagi katerih je Komisija v izpodbijanem sklepu naložila obveznost plačila, niso bila opredeljena ali natančneje določena. Prav tako za Romunijo njihova uporaba ni bila predvidljiva. Država Romunija pred prejetjem dopisa Komisije ni mogla predvideti oziroma biti seznanjena z obveznostmi, da tej instituciji da na razpolago znesek zahtevanega denarja, ki ustreza izgubi tradicionalnih lastnih sredstev EU. Komisija je – s sprejetjem izpodbijanega sklepa in s tem, da je Romunijo zavezala k plačilu štiri leta po nastanku spornih dejstev, in navkljub zaključkom, do katerih je prišla na podlagi dialoga med institucijo in romunskimi organi v štiriletnem obdobju – kršila legitimna pričakovanja Romunije, da ne bo finančnih posledic v zvezi s plačilom zadevnega carinskega dolga in, ustrezno, nobenih obveznosti do proračuna EU.