This document is an excerpt from the EUR-Lex website
Document 62012CN0357
Case C-357/12 P: Appeal brought on 27 July 2012 by Harald Wohlfahrt against the judgment of the General Court (Fifth Chamber) delivered on 16 May 2012 in Case T-580/10 Harald Wohlfahrt v Office for Harmonisation in the Internal Market (Trade Marks and Designs)
Zadeva C-357/12 P: Pritožba, ki jo je Harald Wohlfahrt vložil 27. julija 2012 zoper sodbo Splošnega sodišča (peti senat) z dne 16. maja 2012 v zadevi T-580/10, Harald Wohlfahrt proti Uradu za usklajevanje na notranjem trgu (znamke in modeli)
Zadeva C-357/12 P: Pritožba, ki jo je Harald Wohlfahrt vložil 27. julija 2012 zoper sodbo Splošnega sodišča (peti senat) z dne 16. maja 2012 v zadevi T-580/10, Harald Wohlfahrt proti Uradu za usklajevanje na notranjem trgu (znamke in modeli)
UL C 287, 22.9.2012, pp. 28–29
(BG, ES, CS, DA, DE, ET, EL, EN, FR, IT, LV, LT, HU, MT, NL, PL, PT, RO, SK, SL, FI, SV)
|
22.9.2012 |
SL |
Uradni list Evropske unije |
C 287/28 |
Pritožba, ki jo je Harald Wohlfahrt vložil 27. julija 2012 zoper sodbo Splošnega sodišča (peti senat) z dne 16. maja 2012 v zadevi T-580/10, Harald Wohlfahrt proti Uradu za usklajevanje na notranjem trgu (znamke in modeli)
(Zadeva C-357/12 P)
2012/C 287/55
Jezik postopka: nemščina
Stranke
Pritožnik: Harald Wohlfahrt (zastopnika: M. Loschelder in V. Schoene, odvetnika)
Drugi stranki v postopku: Urad za usklajevanje na notranjem trgu (znamke in modeli) (v nadaljevanju: UUNT) in Ferrero SpA
Predloga
|
— |
Sodba Splošnega sodišča (peti senat) z dne 16. maja 2012 v zadevi T-580/10 naj se razveljavi in ugodi naj se predlogom, ki jih je tožeča stranka podala pred Splošnim sodiščem in so navedeni na strani 4 sodbe; |
|
— |
UUNT naj se naloži plačilo nujnih stroškov pritožnika. |
Pritožbeni razlogi in bistvene trditve
UUNT in Splošno sodišče sta zavrnila registracijo znamke „Kindertraum“ za proizvode iz razredov 16 in 28, ki jo je prijavila tožeča stranka in sedanji pritožnik, ker je intervenientka v podporo toženi stranki, imetnica prejšnje italijanske besedne znamke „kinder“ za – med drugim – proizvode iz teh razredov, vložila ugovor.
Pritožnik navaja tri pritožbene razloge:
Prvi pritožbeni razlog: kršitev člena 42(2) Uredbe št. 207/2009 (1)
Splošno sodišče naj bi razsodilo, da ni odločilno, ali se je ob sprejetju odločbe oddelka za ugovore znamka, navajana v postopku z ugovorom, ki je bila že osem let registrirana, uporabljala ali ne. Člen 42(3) v povezavi s členom 42(2) Uredbe št. 207/2009 naj bi določal, da se uporaba znamke, navajane v postopku z ugovorom, dokazuje le, če je bila ta znamka ob objavi prijave znamke Skupnosti že pet let registrirana. Pritožnik meni, da je ta presoja v nasprotju s ciljem obveznosti uporabe, ki naj bi zagotavljala, da po izteku petletnega roka nobena pravica ne more temeljiti na prejšnji znamki, ki se ne uporablja. Pravno praznino iz člena 42 Uredbe št. 207/2009 naj bi bilo treba v nasprotju s presojo Splošnega sodišča zapolniti s teleološko razlago, pri kateri bi se upoštevali predpisi nemškega ali italijanskega prava znamk. Tudi za člen 42 Uredbe št. 207/2009 naj bi bil tako upošteven položaj uporabe ob koncu postopka z ugovorom.
Drugi pritožbeni razlog: kršitev člena 75(1) Uredbe št. 207/2009, zloraba pravice iz znamke, navajane v postopku z ugovorom
Odbor za pritožbe naj se ne bi izrekel glede ugovora tožeče stranke, da gre pri prijavi italijanske znamke, navajane v postopku z ugovorom, za zlorabo pravice. Pritožnik Splošnemu sodišču očita, da neupravičeno ni dopustilo ugovora v zvezi z zlorabo pravice. Ta naj bi bil del prava Skupnosti in tako tudi del prava znamk Skupnosti. V obravnavanem primeru naj bi se uporabil, saj naj bi želela vložnica ugovora z različnimi prijavami doseči to, da z znamkami, ki se ne uporabljajo, na splošno prepreči uporabo besede „kinder“, ne da bi obstajal kakršenkoli ekonomski interes, ki bi ga bilo treba varovati.
Tretji pritožbeni razlog: napačna uporaba člena 8(1)(b) Uredbe št. 207/2009
Splošno sodišče naj bi neupravičeno potrdilo obstoj verjetnosti zmede glede znamke intervenientke, navajane v postopku z ugovorom, in znamke, za katero je bila zahtevana registracija. Splošno sodišče naj bi nato napačno ovrednotilo trditev tožeče stranke in napačno razumelo, da ta ni izpodbijala ugotovitve odbora za pritožbe, da sta si nasprotujoči si znamki podobni. Tožeča stranka pa naj bi to dejansko storila. Znamki naj si ne bi bili podobni, ker naj bi imel sestavni del „kinder“ v znamki, navajani v postopku z ugovorom, zgolj šibek razlikovalni učinek.
(1) Uredba Sveta (ES) št. 207/2009 z dne 26. februarja 2009 o blagovni znamki Skupnosti (UL L 78, str. 1).