13.10.2017   

SL

Uradni list Evropske unije

C 345/25

Poročevalec:

Antonello PEZZINI

Soporočevalec:

Hannes LEO

1.1

Evropsko gospodarstvo vse bolj temelji na ustvarjalnosti in inovacijah. Panoge, v katerih se intenzivno uporabljajo pravice intelektualne lastnine, v Evropi predstavljajo 39 % BDP in 26 % delovnih mest (1). EESO meni, da je treba podjetjem zagotoviti vrsto pogojev, ki spodbujajo inovacije, naložbe in zaposlovanje.

1.2

Po ocenah OZN (2) in OECD ponarejeno blago predstavlja med 5 in 7 % (OZN) oziroma 2,5 % (OECD) svetovne trgovine. Večina ponarejenih izdelkov v Evropi je proizvedena zunaj EU, vendar njihova proizvodnja narašča tudi v državah članicah. Z internetom so se možnosti za prodajo ponarejenih izdelkov na spletu precej poenostavile in izjemno povečale, tveganje za kazenski pregon pa je še vedno zelo majhno.

1.3

Ponarejevalci izkoriščajo tako razlike v učinkovitosti carinskega nadzora na glavnih vstopnih mestih na enotni trg kot tudi v razdrobljenem in neenotnem nacionalnem izvajanju predpisov in standardov EU, kar olajšuje vstop v EU izdelkom, ki ogrožajo zdravje potrošnikov, javno zdravje in varnost ter konkurenčnost podjetij.

1.4

Zato mora polno delujoča in interoperabilna carinska unija zagotoviti učinkovito delovanje novega sistema, uvedenega s carinskim zakonikom, in zaščititi podjetja pred nepošteno konkurenco, zlasti pred mednarodnim ponarejanjem in piratstvom – ne le zaradi interesa podjetij, temveč zaradi neposrednih posledic za svetovno zdravje, varnost in zaščito ter gospodarsko rast.

1.5

Glede na to, da je treba razlikovati med dvema vrstama ponarejanja, in sicer ponarejanjem kot kršitvijo pravic intelektualne lastnine, tj. tipično nepošteno konkurenco, ki ne ogroža varnosti in javnega zdravja, ter kaznivim dejanjem ponarejanja, kot je opredeljeno v Konvenciji Sveta Evrope o ponarejanju sredstev za zdravljenje in podobnih kaznivih dejanjih, ki ogrožajo javno zdravje (3), EESO meni, da bi boj proti ponarejanju in piratstvu morala biti ključna prednostna naloga EU, da se zagotovi zdrava rast proste svetovne trgovine brez protekcionizma, pa tudi zaradi stopnje profesionalnosti organiziranega kriminala na področju trgovine s ponarejenimi in piratskimi izdelki ter tveganji za potrošnike. To bi lahko vključevalo ustrezne kazenske postopke za odvračanje od kaznivega dejanja ponarejanja.

1.6

Za zmanjšanje negativnega učinka vse večjega obsega ponarejenega in piratskega blaga na trgu, je treba sprejeti ukrepe na sektorski, nacionalni, evropski in multilateralni ravni, ki bodo obravnavali:

1.7

EESO je prepričan, da si morajo vsi javni in zasebni akterji skupaj prizadevati za opredelitev in izvajanje skupne strategije z usklajenimi ukrepi za preprečevanje in zaznavanje tega pojava ter boj proti njemu, ki ga mora podpirati ustrezen tehnični in zakonodajni okvir.

1.8

Vendar pa EESO meni, da je pobuda predvsem v rokah zasebnega sektorja EU, ki ga sestavljajo najbolj prizadete panoge in ponudniki storitev – pa tudi celotna vrednostna veriga s sodelovanjem lastnikov pravic in MSP –, medtem ko mora Evropska komisija obnoviti regulativni okvir za pravice intelektualne lastnine, da se posodobijo obstoječa pravila in prilagodijo možnosti kazenskega prava, ki so zdaj na voljo v EU in državah članicah. Skupaj morajo energično ukrepati – od vira skozi celotno dobavno verigo – in opredeliti interoperativne mehanizme za mednarodno sodelovanje in spremljanje dobaviteljev/strank, da se čim bolj zmanjša tveganje ponarejanja v dobavni verigi.

1.9

Močnejše skupno ukrepanje zasebnega sektorja je po mnenju EESO ključno za zagotavljanje učinkovitih partnerstev s ponudniki internetnih strani, ustvarjalci vsebin, lastniki znamk, izvajalci elektronskih plačil, oglaševalci/oglaševalskimi mrežami in registri internetnih domen ter neobvezujoče memorandume o skupnih ukrepih, ki lahko omogočajo hitre prilagoditve nenadnim tržnim spremembam.

1.10

Intenzivne ukrepe zasebnega sektorja bi morali spremljati javni ukrepi kot na primer:

1.11

EESO meni, da bi morali financirati evropsko kampanjo proti ponarejanju, vključno z evropskim dnem za boj proti ponarejanju in zelenim telefonom, da bi poudarili:

1.12

EESO meni, da je nujno natančnejše usklajevanje različnih služb Evropske komisije z evropskimi agencijami, ki so dejavne na tem področju, in z ustreznimi organi v državah članicah. To je mogoče doseči z zagotovitvijo zadostnih virov za sodelovanje v Evropi in prizadevanji za vzpostavitev resnične kulture sodelovanja. Ustanovitev osrednje skupine za ponarejanje za ustrezno obdobje bi pripomogla k dejanskemu uresničevanju tega cilja.

1.13

EESO poziva Svet in Evropski parlament, naj Evropsko komisijo nujno prepričata k:

2.1

Pri opredelitvi teme tega mnenja se opiramo na pojme s področja ponarejanja, kot so opredeljeni v Uredbi (EU) št. 608/2013. Mnenje ne obravnava elektronskega in digitalnega piratstva, torej trgovanja in razširjanja programske opreme ali nezakonitih datotek v nasprotju z veljavnimi predpisi o intelektualni lastnini, saj je to tesno povezano z digitalno agendo, za katero je EESO ustanovil posebno stalno študijsko skupino.

2.2

Ponarejanje je težko količinsko opredeliti, saj tako kot na vseh področjih nezakonitega delovanja, razpoložljivi podatki preveč temeljijo na ocenah in približkih. Dobavne verige ponarejenih izdelkov namreč nadzorujejo kriminalne združbe, ki so spretno prepoznale velik potencial tovrstne nezakonite dejavnosti z minimalnim tveganjem kazenskega pregona.

2.3

V zadnjih letih se je vrsta blaga, ki je tarča ponarejanja, razširila do te mere, da ni več izdelka, ki ga ne bi bilo mogoče imitirati in prodati: posnema se vse, od oblačilnih dodatkov do mehanskih nadomestnih delov in orodja, gradbenega materiala in opreme, nakita, obutve, oblikovalskih izdelkov, igrač, kozmetike in zdravil. Zdi se, da ponarejeno blago sedaj predstavlja vzporedni sektor, ki je resnična konkurenca, s katero se morajo meriti podjetja in pred katero morajo braniti svoj tržni delež.

2.4

Enostavnost nakupa pogosto pomeni, da potrošniki izberejo ponarejene izdelke, kar ima resne posledice za podjetja, zlasti MSP. Elektronska trgovina in spletne dražbe, ki so slabo urejene s predpisi in jih je težko nadzorovati, so učinkovit in varen način za dosego velikega števila strank in trgovanje s poceni ponarejenim blagom.

2.5

Ponarejanje je postalo eden od glavnih načinov spodbujanja in financiranja organiziranega kriminala. Z udeležbo kriminalnih združb se je drastično povečala stopnja profesionalnosti ponarejanja: organizirane kriminalne združbe so razvile potrebne mreže za optimizacijo rezultatov na svetovni ravni.

2.6

Proizvodnja ponarejenega blaga se na splošno obravnava kot zunanji pojav: iz carinskih statistik je jasno razvidno, da večina držav, iz katerih izvirajo ponarejeni izdelki, niso članice EU. Ena glavnih akterk na tem področju je kljub močnim zavezam, da bo ponarejanje izkoreninila, še vedno Kitajska.

2.7

Vzpon interneta je odprl nove kanale za distribucijo ponarejenih izdelkov z nizkim tveganjem za prodajalca, saj je proti posrednikom v vrednostni verigi težko doseči obtožbo. Za učinkovit boj proti spletni trgovini s ponarejenimi izdelki je potrebno večje sodelovanje vzdolž celotne vrednostne verige.

2.8

Panoge, v katerih se intenzivno uporabljajo pravice intelektualne lastnine, v Evropi predstavljajo 39 % BDP in 26 % delovnih mest (5). Po podatkih nedavnih študij (6) ponarejeno blago predstavlja med 5 in 7 % svetovne trgovine, kar znaša približno 600 milijard EUR letno, medtem ko OECD (7) ocenjuje, da je vrednost uvoženega ponarejenega blaga leta 2013 znašala 2,5 % mednarodne trgovine (338 milijard EUR) in da je do 5 % (85 milijard EUR) blaga, uvoženega v EU, ponarejenega ali piratskega, pri čemer se ne upošteva blago, proizvedeno in prodano znotraj ene same države članice, in blago, kupljeno prek spleta in posrednih gospodarskih dejavnosti.

2.9

Drugi mednarodni statistični podatki iz leta 2017 (8) kažejo, da svetovna trgovina s ponarejenim in piratskim blagom po ocenah letno ustvarja med 923 milijard USD in 1,13 bilijona USD.

2.10

Proizvodnja ponarejenega blaga, tudi v velikem obsegu, narašča v državah članicah, saj se ponarejevalci skušajo izogniti carinskemu nadzoru na zunanji meji EU.

2.11

Dajanje ponarejenih in piratskih izdelkov na trg povzroča izjemno škodo gospodarstvu ter pospešuje razvoj sive ekonomije, ki krči prihodke (9), ki so potrebni za osnovne javne storitve, ter povečuje davčno breme za davkoplačevalce, zaradi česar se izgubljajo zaposlitve v formalnem gospodarstvu.

2.12

V EU se zaradi ponarejanja letno izgubi približno 800 000 delovnih mest, letne izgube davčnih prihodkov pa znašajo okoli 14,3 milijarde EUR, vključno z DDV in trošarinami (10).

2.13

Evropski parlament je sprejel vrsto resolucij o tej temi, zlasti resolucijo z dne 9. junija 2015 (11), v kateri med drugim priporoča uporabo pristopa, ki združuje vse akterje v boju proti ponarejanju, ozaveščanje in bolj izčrpno informiranje potrošnikov, razvoj novih trgovinskih modelov, izboljšanje zaščitnih mehanizmov za MSP, spodbujanje uskladitve interesov med državami članicami in tretjimi državami ter večje izkoriščanje podatkov, ki jih zbere Urad Evropske unije za intelektualno lastnino (EUIPO).

2.14

Svet je 19. marca 2013 sprejel resolucijo o carinskem akcijskem načrtu EU za boj proti kršitvam pravic intelektualne lastnine v letih 2013 do 2017, v kateri je določil jasne cilje, ustrezna sredstva ter kazalnike rezultatov in uspešnosti v skladu z jasnim načrtom za:

2.15

Svet je v sklepih, sprejetih 18. maja 2017, o določitvi prednostnih nalog EU v boju proti mednarodnemu organiziranemu kriminalu in hudim oblikam mednarodnega kriminala za obdobje 2018–2021 poudaril, da „so kriminalni trgi vse bolj zapleteni in dinamični“ […] ter da „bi bilo zato treba posebno pozornost nameniti spletni trgovini s prepovedanim blagom in storitvami, vključno s ponarejenim blagom“.

3.1

Iz carinskih statistik je jasno razvidno, da večina držav, iz katerih izvirajo ponarejeni izdelki, niso članice EU, saj sta med glavnimi akterji ponarejanja Kitajska in Hong Kong, pa tudi druge azijske države, specializirane za ponarejanje v posameznih sektorjih: Indija za farmacevtske izdelke, Egipt za prehrambne izdelke in Turčija za parfume, kozmetiko in obutev, ter Malezija, Belorusija, Združeni Arabski Emirati, Indonezija, Tajska in Filipini.

3.2

Carinska statistika EU je leta 2014 pokazala, da več kot 66 % ponarejenih tekstilnih in oblačilnih izdelkov izvira zunaj EU.

3.3

Izjemno pomembno vlogo imajo tranzitne točke za prevoz blaga iz Azije v Evropo, saj so vozlišča za prevoz kontejnerjev blaga v mreži 3 000 prostih con v 135 različnih državah. Ta vozlišča se uporabljajo kot kraji za pretovarjanje, dokumentiranje in ponovno označevanje vsebine kontejnerjev.

3.4

Še en dejavnik, ki ga je treba upoštevati, je precejšen porast domače proizvodnje ponarejenih in piratskih izdelkov v EU, ki po podatkih Europola postaja vse bolj dobičkonosna za organizirane kriminalne združbe. Domača proizvodnja vsebuje mnogo manjša tveganja in je povezana z drugimi vrstami kriminala, kot so goljufije, ponarejanje dokumentov, izogibanje davkom in trgovina z ljudmi.

3.5

S preselitvijo proizvodnih obratov za ponarejeno in piratsko blago v EU se s posledično nižjimi stroški prevoza, manjšim tveganjem prestrezanja in razvojem dobro organiziranih kriminalnih mrež z ustreznimi viri očitno pojavlja nov model: predvidena širitev proste cone Tanger Med v Maroku, le 15 kilometrov od EU, bi lahko za kriminalne združbe pomenila dodatne priložnosti, da na evropski trg prinesejo velike količine ponarejenega blaga.

3.6

Države, v katerih so bila podjetja v obdobju 2011–2013 najbolj prizadeta zaradi ponarejanja, so ZDA z 20 %, Italija s 15 %, Francija in Švica z 12 %, Japonska in Nemčija z 8 % ter Združeno kraljestvo in Luksemburg. Poleg tega ne smemo podceniti posrednih izgub in dodatnih stroškov zaradi novih rešitev v zasnovi ali inovacij, ki so posledica ponarejanja.

4.1

EESO odločno poziva države članice k uvedbi ukrepov za:

4.2

EESO poziva k novemu okviru EU za obdobje 2018–2021, ki bo vključeval polno financiran in usklajen akcijski načrt za krepitev zakonodaje in pobud proti ponarejanju na ravni EU z ukrepi, kot so:

5.1

EESO meni, da je nujno, da se zagotovi natančnejše usklajevanje različnih služb Komisije in evropskih agencij, ki so dejavne na tem področju. To se lahko doseže z ustanovitvijo delovne skupine, ki bo neposredno poročala predsedniku Komisije in bo lahko sodelovala z ustreznimi segmenti zasebnega sektorja, mednarodnimi organi in pristojnimi organi držav članic.

5.2

Ta delovna skupina za ponarejanje bi morala pripraviti vsesplošno letno poročilo o napredku s tehničnega, strukturnega in regulativnega vidika, zlasti na mednarodni ravni.

5.3

Evropska komisija in evropske agencije, zlasti EUIPO, Europol in OLAF, pa tudi medvladne organizacije, ki se ukvarjajo z bojem proti ponarejanju, morajo okrepiti mednarodno usklajevanje z organizacijo letnih mednarodnih konferenc.