2.3.2018   

SL

Uradni list Evropske unije

C 81/145

Poročevalka:

Gabriele BISCHOFF

Soporočevalec:

Jukka AHTELA

1.1

Državljani, ki se srečujejo z izzivi, kot so prihodnost dela, naraščajoče neenakosti, revščina, globalizacija in migracije, vse bolj dvomijo v EU, ki skupaj z državami članicami ni sposobna zagotoviti varnosti, socialnega in gospodarskega napredka ter kakovostnih delovnih mest ali pa krha nacionalno zaščito v državah članicah. Razprava o socialni razsežnosti Evrope in evropskem stebru socialnih pravic bi lahko bila ključnega pomena za dosego novega soglasja o perečih vprašanjih in bi lahko EU pomagala iz slepe ulice.

1.2

EESO odločno poudarja, da odločitve o scenarijih ali pristopih, povezanih s socialno razsežnostjo, niso akademskega značaja, temveč bodo bistveno vplivale na življenja ljudi. Po mnenju EESO je mogoče resnično prihodnost Evropske unije zasnovati le na povezovanju trdnih gospodarskih temeljev z močno socialno razsežnostjo. Zlasti sodobne socialne storitve in pravične življenjske priložnosti spodbujajo prodornejšo vlogo posameznika, socialni mir in gospodarski razvoj. EESO znova poudarja, da bi moralo biti vodilno načelo pri določanju prihodnje usmeritve evropske socialne razsežnosti doseganje ciljev Pogodbe za uravnoteženo gospodarsko rast in socialni napredek, ki bi vodila v izboljšanje življenjskih in delovnih pogojev.

1.3

Odbor razume, da je ESSP zasnovan kot politična izjava o nameri in da sam po sebi ne ustvarja novih zakonskih pravic, na podlagi katerih je mogoče ukrepati. Po mnenju Odbora bi zato imelo poseben pomen, če bi Svet lahko podprl razglasitev stebra na socialnem vrhu v Göteborgu novembra 2017. EESO meni, da bi lahko z jasnim časovnim načrtom glede izvajanja stebra pripomogli k večjemu zbliževanju in doseganju ciljev stebra.

1.4

Vendar pa Odbor hkrati priznava, da je v sedanjih političnih razmerah več različnih mnenj o tem, kako naj gre EU naprej. EESO je trdno prepričan, da bo socialno razsežnost mogoče uspešneje poglobiti, če bo pri tem sodelovalo vseh 27 držav članic, pri čemer se je treba osredotočiti na glavne projekte za dosego socialnega in gospodarskega napredka. Če to ni mogoče, je treba preučiti alternativne poti, npr. da gredo nekatere države naprej in povabijo vse druge, da jim sledijo. Odbor prav tako poudarja, da je potrebne več jasnosti o tem, katere ukrepe bi bilo treba uporabljati za EU-27 in katere za euroobmočje.

1.5

Proti naraščajoči neenakosti, revščini in socialni izključenosti bi se morali boriti vsi deležniki na vseh ravneh. EESO v zvezi s tem meni, da so potrebna nadaljnja prizadevanja za opredelitev skupnih načel, standardov, politik in strategij na ustrezni ravni za večje zbliževanje plač in določitev minimalnih plač ali njihovo povišanje na ustrezno raven ob doslednem spoštovanju neodvisnosti socialnih partnerjev. EESO je že v svojem prvem mnenju o ESSP (1) poudaril, da predstavlja dobro izhodišče študija Mednarodne organizacije dela (2). V njej je poudarjeno, da je za primerjavo minimalnih ravni plač mogoče uporabiti vrsto kazalnikov, ki upoštevajo razmere v državi, vendar je najbolj priljubljen kazalnik razmerja med minimalno plačo in mediano plače (povprečno plačo). Nadalje je treba zagotoviti, da bodo vsi državljani zaščiteni z minimalnim dohodkom. EESO poudarja, da bi bilo treba povečati sredstva, dodeljena za socialno kohezijo in socialne naložbe, da bi se lahko soočili s prihodnjimi izzivi.

1.6

Za socialno politiko velja v pravnem okviru EU deljena pristojnost. Potrebno bi bilo doseči soglasje o tem, kdo na področju socialne politike mora kaj storiti in, predvsem, na katerih področjih naj EU ukrepa in kako. Pri tem bi bilo treba zagotoviti preglednost in odgovornost za sprejete ukrepe oziroma za neukrepanje. V tem okviru je treba nadaljevati reforme in politične pobude, da bi se spopadli s številnimi izzivi in pripravili družbe in gospodarstva na prihodnost. Če bi se po preteku ustreznega obdobja izkazalo, da politična zaveza za izvajanje skupnih načel ni dovolj, bi bilo treba razmisliti o novih ustreznih ukrepih, vključno z zakonodajnimi in nezakonodajnimi pobudami.

1.7

Vse ustrezne predstavniške organizacije civilne družbe morajo biti primerno vključene v razvoj in izvajanje ustreznih politik, pri čemer je treba priznavati posebno vlogo socialnih partnerjev in spoštovati njihovo samostojnost. Spodbujanje kolektivnih pogajanj in socialnega dialoga na vseh ravneh je pomembno tudi za zagotavljanje dobro delujočih trgov dela, pravičnih delovnih pogojev za vse, večje produktivnosti in vzdržnih sistemov socialne varnosti.

1.8

V osrčju tega političnega projekta so skupne vrednote EU, ki so določene v temeljnih pravicah. EESO je še vedno zelo zaskrbljen zaradi neizvajanja veljavnih socialnih pravic in različnih ravni skladnosti z zakonodajo EU. Komisija je kot varuhinja Pogodbe odgovorna za izvrševanje, države članice pa so dolžne ustrezno izvajati in spoštovati pravila EU. EESO meni, da bi lahko igral dejavnejšo vlogo pri spodbujanju, krepitvi ozaveščenosti in spremljanju razmer, in sicer tako, da bi ustanovil stalni forum o temeljnih pravicah in vladavini prava.

1.9

Razprava o socialni razsežnosti Evrope ne more potekati ločeno, temveč mora biti povezana z razpravami o poglobitvi ekonomske in monetarne unije, načinih za izkoriščanje globalizacije ob hkratni obravnavi njenih izzivov in načinih za zagotavljanje ustreznih in učinkovitih virov za dosego ciljev.

1.10

Za izboljšanje socialne razsežnosti so potrebni ukrepi zlasti na dveh glavnih področjih: v ekonomski in monetarni uniji ter na enotnem trgu. Socialna politika mora biti vključena v drugačno ekonomsko politiko EU z dobro mešanico makroekonomske politike in napredkom pri poglabljanju ekonomske in monetarne unije. V zvezi z ekonomsko in monetarno unijo bo imel evropski semester ključno vlogo pri ponovnem uravnoteženju ekonomske in socialne politike ter spodbujanju dobro zasnovanih reform v zadevnih državah članicah. Odbor poudarja potrebo po ekonomskem in socialnem evropskem semestru. Steber naj bi vplival tudi na evropsko ekonomsko upravljanje. Socialne kazalnike za ESSP je treba izboljšati z ustreznejšimi kazalniki.

1.11

Odbor je še vedno prepričan, da je lahko prihodnost obetavna in da lahko močnejša EU prispeva k boljšemu oblikovanju globalizacije in digitalizacije ter tako ponudi dobre možnosti vsem državljanom. Vsi pa se moramo zavedati, kaj je na kocki – kaj bomo izgubili, če storimo korak nazaj, in kaj pridobili, če gremo naprej.

2.1

Tudi deset let po finančni krizi so njene gospodarske, socialne in politične posledice še zmeraj vidne in močno vplivajo na EU in njene državljane. EU mora imeti vizijo za prihodnost in najti novo smer, da bo sposobna reševati glavne izzive, kot so prihodnost dela, globalizacija, migracije, naraščajoče neenakosti in revščina.

2.2

Po mnenju Evropskega ekonomsko-socialnega odbora je mogoče resnično prihodnost Evropske unije zasnovati le na povezovanju trdnih gospodarskih temeljev z močno socialno razsežnostjo. Prepričan je, da potrebuje Evropska unija novo soglasje o trajnostni gospodarski in socialni strategiji, da bo lahko izpolnila svoje obljube o prizadevanjih za uravnoteženo gospodarsko rast in socialni napredek ter tako povečanje blaginje svojih državljanov. Zato pozdravlja razpravo o socialni razsežnosti Evrope, ki je del širše razprave o prihodnosti Evrope, ter predlog Komisije za medinstitucionalno razglasitev evropskega stebra socialnih pravic.

2.3

Razmislek o socialni razsežnosti Evrope, ki je bil objavljen 26. aprila 2017, je eden od petih tovrstnih dokumentov, katerih cilj je služiti široki razpravi med voditelji 27 držav članic, evropskimi institucijami, socialnimi partnerji in državljani. Razprava je bila sprožena z belo knjigo Komisije o prihodnosti Evrope (3). Dokument o socialni razsežnosti je prispevek Komisije k razpravi o tem, kako evropske socialne modele prilagoditi sedanjim in prihodnjim izzivom ter kakšno vlogo naj pri tem igra Evropska unija in v kolikšni meri.

2.4

V dokumentu je preučeno vprašanje, ali oziroma kako podpreti socialno razsežnost glede na različne scenarije, predstavljene v beli knjigi. Medtem ko je v beli knjigi predstavljenih pet scenarijev, kar sicer ni dokončno število oziroma ti niso predpisovalnega značaja, pa so v dokumentu za razmislek za socialno razsežnost Evrope zarisani trije možni pristopi. V dokumentu so preučena tudi štiri glavna orodja, ki jih ima EU trenutno na voljo za doseganje cilja vključujoče rasti: zakonodaja, smernice, financiranje in sodelovanje.

2.5

EESO popolnoma podpira pobudo Komisije iz bele knjige. Čas je, da Evropska unija resno razmisli o svoji nadaljnji poti, saj naj bi kmalu štela le še 27 držav članic. Sestavni del te razprave je socialna razsežnost.

2.6

Komisija je hkrati z razmislekom o socialni razsežnosti predstavila tudi priporočilo in predlog za medinstitucionalno razglasitev evropskega stebra socialnih pravic (ESSP/steber) (4). To je sledilo obsežnemu posvetovanju o predhodnem orisu stebra v letu 2016. EESO je svoje uvodno stališče o stebru predstavil v mnenju (5), ki je bilo sprejeto januarja 2017 in v katerem je črpal iz glavnih zaključkov razprav, ki so potekale v 28 državah članicah.

2.7

EESO s tem mnenjem odgovarja na zaprosilo Evropske komisije za pripravo mnenja o razmisleku o socialni razsežnosti Evrope. Odbor je pri tem to pobudo povezal s priporočilom in predlagano razglasitvijo stebra.

2.8

„Socialna Evropa“ je zelo širok pojem in se, kot je zapisano v dokumentu za razmislek, razlaga na zelo različne načine. Nekateri morda celo menijo, da socialna razsežnost EU sploh ni potrebna, saj socialno politiko EU vidijo kot grožnjo konkurenčnosti Evrope v svetu. Drugi medtem vidijo „socialno Evropo“ kot temelj prispevka EU k demokratičnim, kohezivnim, kulturno raznolikim in uspešnim družbam.

2.9

Socialna razsežnost je bila vedno v središču Evropske unije. Vendar pa je socialni pravni red EU kljub svojemu precejšnjemu obsegu – postopno se je razvijal vzporedno z enotnim trgom, ekonomsko in monetarno unijo ter temeljnimi pravicami delavcev in državljanov – v primerjavi z nacionalnimi politikami držav članic včasih neviden in odsoten. Socialna resničnost v Evropi se zelo razlikuje. Obstaja nevarnost, da se razkorak še poveča, še zlasti v primeru scenarija, po katerem se EU namerno odloči za korak nazaj pri povezovanju. V razmisleku je opredeljenih tudi več dejavnikov sprememb, ki vplivajo na socialne modele držav članic, kot so demografski premik k starajočemu se prebivalstvu, bolj raznolika in zapletena družba ter spreminjajoči se življenjski slogi in preoblikovanje dela. Ti dejavniki vodijo v vse bolj raznolike in neenakomerne delovne vzorce in pogoje.

2.10

Po mnenju EESO je mogoče resnično prihodnost Evropske unije zasnovati le na povezovanju trdnih gospodarskih temeljev z močno socialno razsežnostjo. Pri socialni politiki deli EU pristojnosti z državami članicami, čeprav je primarna odgovornost zanjo v rokah nacionalne ravni, in sicer vlad, socialnih partnerjev in akterjev civilne družbe. V prihodnosti in v splošnem okviru doseženega soglasja o prihodnosti Evrope bo prav tako treba doseči soglasje o tem, kdo na področju socialne politike mora kaj storiti in, predvsem, na katerih področjih naj EU ukrepa in kako.

2.11

EESO je izpostavil tudi problem neizvrševanja veljavnih socialnih pravic. Komisija je v svoji vlogi „varuhinje Pogodb“ najbolj odgovorna za izvrševanje. Je pa odgovornost držav članic, da zakonodajo EU pravilno izvajajo in jo spoštujejo. V državah članicah obstajajo različne ravni skladnosti (6) z zakonodajo EU, Komisija pa kaže določeno zadržanost do tega, da bi to ustrezno obravnavala. Problem predstavlja tudi oviro za večje zbliževanje, kar je treba rešiti. Odbor je že poudaril, da je treba spodbujati in uveljavljati veljavne socialne in temeljne pravice ter nadzorovati kršitve (7). EESO mora imeti pri tem dejavnejšo vlogo in lahko ustanovi stalni forum o temeljnih pravicah in vladavini prava za spremljanje razmer. Preglednost in jasnost v zvezi z vprašanjem, kdo kaj počne, sta temeljnega pomena za to, da bodo državljani razumeli, kdo je za kaj pristojen in odgovoren.

2.12

EESO je že v številnih mnenjih (8) poudaril, da je potrebna mešanica makroekonomske politike, ki podpira cilje socialne politike in ni z njimi v nasprotju. Zato pozdravlja uvodno izjavo 11 iz priporočila v zvezi z ESSP, kjer je zapisano, da sta „gospodarski in družbeni napredek […] prepletena, vzpostavitev evropskega stebra socialnih pravic pa bi morala biti del širših prizadevanj za oblikovanje bolj vključujočega in trajnostnega modela rasti na podlagi krepitve konkurenčnosti Evrope, povečanja njene privlačnosti za naložbe ter ustvarjanja več delovnih mest in spodbujanja socialne kohezije“. Razprava o socialni razsežnosti mora zato biti vidno povezana z razpravo o prihodnji zasnovi ekonomske in monetarne unije, ki je prav tako obravnavana v ločenem dokumentu za razmislek o prihodnosti Evrope.

2.13

Glavno vprašanje je: kakšen učinek bo imel ESSP? Obstaja veliko pričakovanj in vprašanj, kot na primer, ali bo odpravil socialne pomanjkljivosti skupnega trga ali pa pomagal odpraviti neravnovesja med ekonomskimi svoboščinami in socialnimi pravicami (9). Dejstvo je, da lahko ima ustvarjanje velikih pričakovanj nasproten učinek. EESO zato priporoča realističen, vendar ambiciozen pristop.

2.14

Kot je EESO že poudaril v okviru razprave o ESSP, mora EU ponuditi pozitiven projekt za vse, da med evropskimi državljani zaustavi porast populizma, nacionalizma in skepticizma ter dokaže, da je še vedno sposobna izpolniti obljube o ustvarjanju gospodarske rasti in delovnih mest ter izboljšanju življenjskih in delovnih pogojev. EESO znova poudarja, da bi to moralo biti vodilno načelo pri določanju prihodnje usmeritve evropske socialne razsežnosti.

3.1

EESO je že v svoji resoluciji o Beli knjigi o prihodnosti Evrope poudaril, da se v načrtovanih razpravah z vladami in civilno družbo v državah članicah ne bi smelo izbirati enega izmed petih scenarijev iz bele knjige, temveč bi morali ponazoriti možne posledice teh petih možnosti in pristopov. Pristope iz opisanih scenarijev torej ne dojema kot edinih možnosti, ki so na voljo, oziroma kot modelov, ki opisujejo različne, med seboj ločene pristope. Enak pristop bi moral veljati za dokument za razmislek o socialni razsežnosti.

3.2

Dokument za razmislek se nanaša na različne socialne resničnosti znotraj EU, v njem so navedeni možni dejavniki sprememb in predlagane tri možne rešitve za EU-27:

3.3

Za boljše razumevanje možnih posledic je EESO preučil tri pristope, in sicer na podlagi izzivov in dejavnikov sprememb, ki so opisani v dokumentu za razmislek, ter izzivov, ki jih je EESO obravnaval v svojem uvodnem mnenju o ESSP. Pristopi so navedeni v Dodatku kot značilni primeri in so namenjeni zgolj ponazoritvi.

3.4

Prvi pristop – „samo prosto gibanje“ – bi predstavljal največji odmik od sedanjega stanja in ga je mogoče razumeti kot velik korak nazaj. V EU bi ustvaril še večje razlike, kar bi imelo precejšnje posledice za življenje njenih državljanov in bi lahko sprožilo centrifugalne sile, ki bi na koncu vodile v razpad EU. Po drugi strani bi bila lahko prosto gibanje in uredba o mobilnosti znotraj EU kakovostnejšega značaja in zajemala širše področje uporabe ter bi lahko Komisiji olajšala izvrševanje in nadzor (tj. manj, a bolje).

3.5

Drugi pristop – „okrepljeno sodelovanje“ – bi lahko sprožil vsaj večje zbliževanje med nekaterimi državami članicami, vendar bi hkrati povečal razkorak z drugimi članicami (polovično približevanje). Bil bi korak naprej v primerjavi s sedanjim stanjem in bi se bilo z njim mogoče izogniti sedanjemu problemu, ko je treba vedno znova ugotavljati najnižji skupni imenovalec ali pa dodati preveč izjem, zaradi česar je izvajanje pravil precej zapleteno. Bi pa ta pristop vodil v različne pravice za državljane, odvisno od države članice, v kateri živijo. Prav tako bi prinesel nove izzive in negotovosti podjetjem, ki poslujejo po EU in potrebujejo enake konkurenčne pogoje, saj bi se tudi ta soočila z različnimi ravnmi skladnosti. To bi lahko vodilo tudi v zmanjšanje podpore za skupni trg, saj bi se državljani v državah, ki v pristop ne bi bile vključene, vse bolj počutili odrinjene na stran.

3.6

Tretji pristop – „poglobitev socialne razsežnosti z vsemi 27 državami članicami“ – bi pomenil precejšnjo spremembo v primerjavi s sedanjim stanjem in bi predstavljal veliko gonilno silo za zbliževanje celotne EU. Lahko bi vključeval zavezujoče ukrepe in merila uspešnosti za EU-27, financiranje EU pa bi bilo pogojeno z izpolnjevanjem meril uspešnosti in skupnih ciljev. Čeprav EESO meni, da bo socialno razsežnost najlažje poglobiti, če bo pri tem sodelovalo vseh 27 držav članic, pa zaradi že tako zapletenih pogajanj o nejasnem konceptu ESSP ni mogoče pričakovati, da bo ta pristop prejel podporo. To še zlasti velja za tiste države članice, ki hočejo ohraniti prednost v primerjavi z drugimi z nižjimi plačami in socialnimi standardi, ali članice, ki se bojijo, da bi to škodilo njihovim nacionalnim modelom in visokim standardom.

3.7

EESO meni, da bi pristop, ki temelji na „poglobitvi socialne razsežnosti, kjer je to mogoče, in osredotočanju na rezultate“, prav tako pomembno podprl večje zbliževanje. Zato podpira bolj zavezujoče ukrepe, ki temeljijo na evropskem semestru (10) – skupaj z merili uspešnosti, in sicer vsaj za euroobmočje, po možnosti pa za 27 držav članic – in se nanašajo na zaposlovanje, izobraževanje in socialno pomoč (npr. s skupnim referenčnim okvirom za dohodkovno podporo tistim, ki jo potrebujejo). Omenjeno bi moral spremljati načrt, ki bi določal skupne pobude na ključnih področjih, kjer ukrepi EU zagotavljajo jasno dodano vrednost in so, če je to mogoče, osredotočeni na rezultate. Povečati bi bilo treba sredstva, dodeljena za socialno kohezijo in socialne naložbe, da bi se lahko soočili z izzivi, povezanimi z znanjem in spretnostmi, digitalizacijo in demografskimi spremembami v Evropski uniji.

4.1

EESO je že dejal, da bi moral ESSP prispevati k pravičnemu ravnovesju med ekonomskimi in socialnimi razsežnostmi v Evropski uniji. Vprašanje vzpostavitve ravnovesja med ekonomskimi in socialnimi cilji presega gradnjo enega samega stebra in se nanaša na horizontalne temelje Evropske unije.

4.2

Cilji, ki so navedeni v zvezi s stebrom, so prispevati k poštenemu in resničnemu vseevropskemu trgu dela in postati vodilo za obnovljeno konvergenco v euroobmočju, ki presega pristojnosti na področju socialne politike iz naslova X PDEU. Cilji posegajo v osrednji del ekonomske in monetarne politike ter strategije za zaposlovanje iz naslovov VIII in IX PDEU.

4.3

V okviru stebra je navedenih 20 načel in pravic, ki so po mnenju Komisije ključni za pravične in dobro delujoče trge dela in socialne sisteme v 21. stoletju. Razdeljeni so v tri kategorije: (1) enake možnosti in dostop do trga dela, (2) pošteni delovni pogoji ter (3) socialna zaščita in vključevanje.

4.4

Vzpostavitev ESSP je tako retrospektivnega značaja ter hkrati usmerjena v prihodnost. Z ESSP se želi odražati veljavni pravni red EU na področju socialnih pravic in nakazati, ali in kako pravni red dopolniti, kjer je to potrebno, da bi upoštevali večje spremembe pri delu in v družbi ter tako dosegli dobro delujoče trge dela in sisteme socialne varnosti v Evropi 21. stoletja.

4.5

Nekoliko je treba razjasniti pravni značaj stebra, ki je predstavljen v obliki dveh ločenih, čeprav skoraj enakih instrumentov: priporočila Komisije (11) in predloga za medinstitucionalno razglasitev (12). V skladu s priloženim sporočilom se pri izbiri instrumentov upoštevajo širše politične okoliščine in pravne omejitve, zlasti omejitve v pristojnostih EU na področju socialne politike.

4.6

Priporočilo, pri katerem Komisija uveljavlja pristojnost po členu 292 PDEU, začne veljati takoj. V njem sicer ni izrecno navedeno, na koga je naslovljeno. Je pa v uvodnih izjavah 17–20 pojasnjeno, da je uresničevanje evropskega stebra socialnih pravic skupna zaveza in odgovornost Unije, držav članic in socialnih partnerjev ter da bi ga bilo treba izvajati tako na ravni Unije kot držav članic v okviru njihovih pristojnosti in v skladu z načelom subsidiarnosti. EESO bi rad pri tem opozoril, da je treba spoštovati samostojnost socialnih partnerjev.

4.7

Hkrati Evropska komisija predlaga, da „institucije EU skupaj slovesno razglasijo evropski steber socialnih pravic“. V pogodbah o EU ni pravne podlage za razglasitev, čeprav je bil ta instrument že enkrat uporabljen. Gre za Listino Evropske unije o temeljnih pravicah, ki je bila prvič razglašena na zasedanju Evropskega sveta v Nici 7. decembra 2000. Razglasitev je treba razlikovati od medinstitucionalnega sporazuma v smislu člena 295 PDEU, v skladu s pravno oceno Sveta pa razglasitev predstavlja „netipični akt, ki ni pravno zavezujoč in ne ustvarja neposredno izvršljivih pravic“.

4.8

Postopek razglasitve ESSP se razlikuje tudi od Listine Skupnosti o temeljnih socialnih pravicah delavcev, ki je bila sprejeta 9. decembra 1989. Slednja je prav tako zgolj deklarativne narave, vendar so jo podpisale vse države članice z izjemo Združenega kraljestva. Pri tem ni šlo za skupno izjavo, sprejeto skupaj z drugimi evropskimi institucijami, čeprav je Evropska komisija predstavila akcijski program o socialnih ukrepih za izvajanje Listine (COM(89) 568 final). Poleg tega listina vključuje določbe o izvrševanju.

4.9

Če je uresničevanje evropskega stebra socialnih pravic skupna zaveza in odgovornost Unije, njenih držav članic in socialnih partnerjev, je stvar doslednosti, da se Svet in Evropski parlament pridružita Komisiji pri slovesni razglasitvi stebra. ESSP naj bi vplival tudi na ekonomsko upravljanje EU (evropski semester, pregled socialnih kazalnikov), zato bi bilo velikega pomena, če bi Svet dosegel soglasje o podpori razglasitvi. Odbor ugotavlja, da socialni partnerji niso bili uradno vključeni v postopek razglasitve, čeprav se priznava, da so pristojni za številna področja (13).

4.10

Odbor razume, da je steber zasnovan kot politična izjava o nameri in da sam po sebi ne ustvarja novih zakonskih pravic, na podlagi katerih je mogoče ukrepati. Komisija ločuje med pravicami in načeli. Pravice naj bi potrjevale nekatere izmed pravic, ki so že navzoče v pravnem redu Unije, medtem ko so načela nova in naj bi se z njimi obravnavalo izzive, ki jih prinašajo družbene, tehnološke in gospodarske spremembe. V skladu s sporočilom niso niti načela niti pravice neposredno izvršljive.

4.11

Čeprav omenjena razglasitev ne bi bila pravno zavezujoča, bi vendarle predstavljala politično zavezo institucij EU, pa tudi Sveta in držav članic, da ob spoštovanju delitve pristojnosti in načela subsidiarnosti uresničujejo ESSP.

4.12

Za razliko od ESSP ima Listina Evropske unije o temeljnih pravicah enako veljavnost kot pogodbe in je del primarnega prava, čeprav ne vzpostavlja novih pristojnosti na ravni EU in jo, kljub temu da je pravno zavezujoča za institucije EU, državljani EU ne morejo neposredno izvrševati. Vsebuje širši pristop tako glede gospodarskih kot socialnih pravic. Če bi se po preteku ustreznega obdobja izkazalo, da zgoraj omenjena politična zaveza ni pripeljala do konkretnih pobud za izvajanje stebra v vseh državah članicah, bi bilo treba razmisliti o novih ustreznih ukrepih, vključno z zakonodajnimi in nezakonodajnimi pobudami. EESO se je že zavzel za okvirno direktivo o minimalnem dohodku (14). V novih pravnih mnenjih, ki jih je na primer naročilo nemško ministrstvo za delo, se razglablja, kako bi to lahko storili (15).

4.13

EESO je v mnenju iz leta 2011 (16) že izpostavil, da so temeljne socialne pravice neločljive od državljanskih in političnih pravic, zato morajo biti deležne posebne strateške pozornosti. Predlagal je nadaljnje ukrepe in spodbujevalne dejavnosti za povečanje učinkovitosti strategije za spoštovanje temeljnih pravic. Komisija problema pomanjkljivega izvajanja veljavnih socialnih pravic ne obravnava v zadostni meri. Po mnenju EESO obstaja določeno tveganje, da bo zaradi ESSP zbledela posebna vloga, ki jo mora Komisija imeti kot „varuhinja pogodb“.

5.1

Obravnavati je treba tudi odnos med ESSP in dokumentom za razmislek o socialni razsežnosti ter drugimi dokumenti za razmislek iz širše razprave o prihodnosti Evrope. Analiza ESSP je pokazala, da je pri izvajanju stebra dejansko mogoče združiti več scenarijev iz bele knjige/dokumenta za razmislek o socialni razsežnosti.

5.2

ESSP je namenjen predvsem državam članicam v območju eura. V tem smislu je filozofija ESSP bližje scenariju, po katerem „tisti, ki želijo storiti več, storijo več“. Določen napredek v tej smeri bi lahko prinesel nadzor nad izvajanjem stebra na podlagi pregleda socialnih kazalnikov, ki bi vseboval ustreznejše kazalnike in bi moral biti vključen v evropski semester. O teh kazalnikih bi se bilo treba posvetovati s civilno družbo in socialnimi partnerji, saj sedanji predlog ne zadostuje.

5.3

Nekaj od predlaganih nadaljnjih ukrepov iz sporočila o ESSP je v skladu s scenarijem EU-27, medtem ko se za druge zdi, da so v prvi vrsti namenjeni scenariju „tisti, ki želijo storiti več“. Tako naj bi ukrepi, kot je pobuda za usklajevanje poklicnega in zasebnega življenja zaposlenih staršev in oskrbovalcev, ki je bila predlagana kot del svežnja o socialnem stebru, veljali za EU-27. Podobno naj bi ukrepi, ki se nanašajo na izvrševanje veljavne zakonodaje in socialnega dialoga, prav tako veljali za EU-27. Potreba po delovanju na bolj omejeni geografski ravni bi lahko predstavljala nove izzive tudi za socialne partnerje, ki so zastopani na ravni EU.

5.4

Drugi ukrepi, predlagani v priporočilu, npr. tisti povezani z evropskim semestrom in dokončanjem evropske ekonomske in monetarne unije, lahko veljajo in so namenjeni le za območje eura. Bolj ustrezajo scenariju „tisti, ki želijo storiti več“. Kot primer takega scenarija se v dokumentu za razmislek omenja večje zbliževanje na poti k bolj povezanim trgom dela in karseda učinkovitim socialnim sistemom ter trdnim izobraževalnim in zdravstvenim sistemom.

5.5

Finančna podpora EU v okviru evropskega socialnega sklada bolj ustreza pristopu EU-27. Zamisel, da bi imeli na voljo več sredstev, je v dokumentu za razmislek dejansko omenjena kot primer poglobitve socialne razsežnosti EU-27.

6.1

Čeprav bo EESO o nekaterih izmed teh dokumentov (17) pripravil ločena mnenja, razprava o socialni razsežnosti Evrope ne more potekati ločeno in je zato treba razmisliti tudi o razmerju z drugimi dokumenti za razmislek o prihodnosti Evrope in njihovimi ključnimi sporočili glede socialne razsežnosti ter o poti naprej.

6.2

V razmisleku o poglobitvi ekonomske in monetarne unije so delovna mesta, rast, socialna pravičnost, gospodarsko zbliževanje in finančna stabilnost orisani kot del vodilnih načel te poglobitve. To se zdi dokaj omejen pristop k socialni razsežnosti ekonomske in monetarne unije. Prvič, ni v skladu z gospodarskim in socialnim zbliževanjem, zlasti ne s približevanjem k višjim standardom. Drugič, socialno pravičnost (v angleškem izvirniku „social fairness“) le omenja. Koncept ali dojemanje te socialne pravičnosti nista pojasnjena, prav tako pa ni navedeno, zakaj v skladu s členom 3 PDEU ni uporabljen izraz „socialna pravičnost“ (v angleškem izvirniku „social justice“). (Op. prev.: V slovenskih besedilih se ne razlikuje med angleškima izrazoma „social fairness“ in „social justice“.)

6.3

V razmisleku o ekonomski in monetarni uniji se kot glavno orodje omenja krepitev usklajevanja ekonomskih politik v okviru evropskega semestra. V slednjem bi ESSP za mnoge izmed teh politik pomenil nov kompas, ki jih bo usmerjal k boljšim delovnim in življenjskim pogojem. Za to bi bil potreben „nadaljnji razvoj sodelovanja in dialoga z državami članicami, v katerega so vključeni tudi nacionalni parlamenti, socialni partnerji, nacionalni odbori za produktivnost in druge zainteresirane strani, da se zagotovi večja odgovornost na ravni držav in spodbudi boljše izvajanje reform“. Komisija v razmisleku poudarja tudi povezavo med nacionalnimi reformami in obstoječimi sredstvi EU. Razprava o potrebi po večji meri lastništva, vključevanju socialnih partnerjev in pogojevanju financiranja EU ni v osnovi nič novega, temveč kaže le na to, da je potrebno boljše upravljanje in izvajanje evropskega semestra.

6.4

Predlogi za obnovljen proces zbliževanja iz razmisleka o EMU so osredotočeni na uporabo okvira za zbliževanje na ravni EU, okrepljeno usklajevanje gospodarske politike in utrditev povezave med nacionalnimi reformami in obstoječim financiranjem EU. Mnenja o tem, kako naj se financiranje EU pogoji z reformami, se razlikujejo. Kot priporoča EESO, bi to moralo biti mogoče le s polno udeležbo Evropskega parlamenta v celotnem procesu, pod enakimi pogoji in tudi z jasno vlogo nacionalnih parlamentov. Izvajanje ustreznih strukturnih reform bo predvidoma prineslo večje zbliževanje in stabilnost. EESO se strinja, da bi lahko bile dobro zasnovane reforme v zadevnih državah članicah bistvene za krepitev približevanja k višjim standardom in ustvarjanje bolj ustreznih in odpornih socialnih sistemov. Poudarja tudi potrebo po izboljšanju mešanice makroekonomske politike in večji udeležbi socialnih partnerjev pri makroekonomskem dialogu ter oblikovanju postopka evropskega semestra in z njim povezanimi reformami.

6.5

Med orodji EMU velja pregled socialnih kazalnikov v okviru ESSP za element ekonomske unije, s katerim je mogoče skupaj z nacionalnimi odbori nadzorovati gibanje produktivnosti. To kaže na povezavo med poglobljeno EMU in ESSP. Slednji je mišljen kot kompas za doseganje nekaterih strukturnih reform na področjih, ki so opisana v 20 načelih.

6.6

V Prilogi 2 iz dokumenta o EMU je omenjen pomen novega začetka za socialni dialog, poskus Evropske komisije, da ustanovi ESSP, pa je označen kot pomemben korak (str. 32–33). V zvezi s tem je nujno potrebno široko razumevanje socialnega dialoga, ki ne more biti omejen le na okvir iz naslova o socialni politiki. Čeprav je dolžnost Evropske unije, da spodbuja vlogo socialnih partnerjev, omenjena v naslovu o socialni politiki, mora ta dolžnost, kjer je to primerno, veljati tudi zunaj področja te politike.

6.7

V dokumentu za razmislek o izkoriščanju globalizacije poskuša Evropska komisija obravnavati naraščajoče strahove in kritike v zvezi s sedanjimi politikami globalizacije in njihovimi rezultati. Komisija zato poudarja, da je lahko globalizacija koristna, če se jo ustrezno izrabi, tako da se ne bo preveč ljudi počutilo zapostavljenih.

6.8

Po mnenju Komisije igrajo močne socialne politike pomembno vlogo pri zaščiti državljanov in krepitvi njihove vloge v tem procesu. To je predpogoj za krepitev zaupanja državljanov v zvezi z izzivi in prednostmi globalizacije.

6.9

Razmislek o izkoriščanju globalizacije posebej omenja dokument o razmisleku o socialni razsežnosti. EESO podpira stališče, da bo „[b]oljša porazdelitev koristi globalizacije ter učinkovite socialne zaščite […] ljudem pomagala pri iskanju dostojnega delovnega mesta in prilagajanju na spremembe. Bolj na splošno bodo pravična in enakopravna prerazporeditev bogastva, usmerjene naložbe in spodbujanje socialne vključenosti ranljivejših skupin prebivalstva, vključno z migranti, prispevali h krepitvi socialne kohezije.“ To je zelo blizu stališču EESO, ki poudarja pomen pravičnega prehoda na področju digitalizacije in globalizacije. Komisija prav tako poudarja, da bi EU „morala biti tudi inovativno in konkurenčno gospodarstvo z vodilnimi podjetji v svetovnem merilu ter državljani, ki se lahko prilagajajo spremembam in ustvarjajo blaginjo, potrebno za ohranitev našega socialnega modela“.

6.10

EESO prav tako podpira mnenje, da je treba nujno izboljšati svetovne socialne in delovne standarde in prakse, in sicer v tesnem sodelovanju z Mednarodno organizacijo dela (MOD), socialnimi partnerji in organizacijami civilne družbe, ki jih to še zlasti zadeva, kot so organizacije socialne ekonomije.

6.11

EESO se strinja s tem, da lahko EU sooblikuje mednarodna pravila ne le zato, ker je največji enotni trg na svetu ter največji trgovinski partner in vlagatelj, temveč tudi zato, ker verjame v globalne rešitve za globalne izzive. Zato bi morali biti evropski socialni model ter naše glavne vrednote in temeljne pravice naš „kompas in referenčni model za pošteno globalizacijo“.

6.12

Čeprav je bil dokument za razmislek o prihodnosti financ EU objavljen nazadnje, bo proračun EU igral ključno vlogo. Seveda pa bo odvisen od odločitev v zvezi s prihodnostjo Evrope. V razmisleku o financah EU so za pet scenarijev iz bele knjige ocenjene posledice za porabo EU, saj bo to imelo ogromen vpliv na državljane, regije in skupine ljudi, ki potrebujejo največ pomoči. Več sredstev za ekonomsko, socialno in teritorialno kohezijo je predvidenih le v petem scenariju, v katerem se države članice dogovorijo, da storijo veliko več skupaj.

6.13

Resne posledice za proračun EU bo imel izstop Združenega kraljestva iz Unije. EESO se zaveda, da bi to lahko pomenilo krčenje socialnih skladov. Poudarja, da je Evropski socialni sklad pomembno gonilo večjega zbliževanja in se ga ne bi smelo skrčiti, saj se sicer ne bo mogoče spopasti s prihodnjimi izzivi.

7.1

EESO je v svojem uvodnem mnenju o ESSP že opredelil sledeča glavna področja, kjer so po njegovem potrebni ukrepi na ravni EU in/ali nacionalni ravni, glede na posamezne pristojnosti:

7.2

Pri iskanju soglasja o nadaljnjem ukrepanju bi bilo treba opredeliti ključne projekte na teh področjih. Evropska komisija bi morala začeti projekte, ki imajo neposredni pozitiven učinek in ki jih bodo vsi podprli.

8.1

Pred tremi leti je predsednik Juncker prvič dejal, da želi zagotoviti, da bi imela EU na socialnem področju „bonitetno oceno AAA“ (19). Junckerjeva Komisija je začela s svojimi pobudami precej pozno in je potrebovala veliko časa za posvetovanja o ESSP (eno leto). Dodatni čas je tekel tudi zaradi začetka razprave o prihodnosti Evrope, saj Komisija ni podala nobenih praktičnih priporočil o tem, kako nadaljevati. Leta 2019 bodo potekale volitve v Evropski parlament, nastopila pa bo tudi nova Komisija. Mnogim se zdi, da se EU zaradi tega časovnega paradoksa – po eni strani zmanjkuje časa za stabilizacijo evropske monetarne unije in evropskega socialnega modela pred letom 2019, po drugi strani pa se želi pridobiti na času pred pomembnimi volitvami jeseni 2017 – na žalost ni sposobna vrniti v svoj tek.

8.2

Predlog Komisije iz aprila 2017 za skupno medinstitucionalno razglasitev Evropskega stebra socialnih pravic je bil deležen mešanega odziva. Nekateri menijo, da je to pomemben napredek, po mnenju drugih je to predvsem simbolično dejanje, ki ne zadostuje za reševanje socialne krize, nekateri pa se celo bojijo, da gre predlog predaleč. EESO spodbuja vse tri institucije EU, da po socialnem vrhu v Göteborgu (novembra 2017) na podlagi razglasitve ESSP in razprav o dokumentu za razmislek o socialni razsežnosti Evrope oblikujejo pozitivne načrte za državljane EU, katerih cilj bo krepitev evropskega gospodarskega in socialnega modela za prihodnost, in sicer s spodbujanjem gospodarske rasti, zaposlovanja, blaginje državljanov in približevanja k višjim standardom na področju zaposlovanja in socialnih razmer.

8.3

Steber še vedno obkroža precej negotovosti, med drugim glede vprašanja, ali ga bodo razglasile vse države članice. Če bo temu tako, bo glavna naloga EESO opredeliti korake, ki jih je treba sprejeti, da bo steber deloval kot učinkovit instrument. Po mnenju EESO so potrebni nadaljnji koraki na najustreznejši ravni – vključno s skupnimi pobudami na ključnih področjih, kjer lahko ukrepanje EU ustvarja jasno dodano vrednost –, ki morajo biti, če je mogoče, osredotočeni na rezultate. EESO meni, da bi lahko z jasnim časovnim načrtom za izvajanje ESSP pripomogli k večjemu zbliževanju in doseganju ciljev stebra.

8.4

Poleg tega EESO predlaga, da bi ocene učinka vključevale tudi oceno združljivosti z ESSP. Pri agendi za boljše pravno urejanje se je treba bolj osredotočiti na to, ali in kako pobude državljanom prinašajo socialni napredek in ali je preprosto zagotoviti skladnost z njimi in jih izvrševati.

8.5

EESO vidi svojo vlogo v tem, da bi ta proces nadzoroval in ga podpiral prek razprav na nacionalni ravni. Prav tako bi vztrajal, da sta potrebni večja preglednost in udeležba civilne družbe. Opozarja še pred novimi, zapletenimi postopki in pred tem, da bi prihodnost EU večinoma obravnavali z institucionalnega vidika.