30.8.2016   

SL

Uradni list Evropske unije

C 316/30

—

ob upoštevanju letnega poročila Evropske centralne banke za leto 2013,

—

ob upoštevanju Statuta Evropskega sistema centralnih bank in Evropske centralne banke, zlasti člena 15,

—

ob upoštevanju člena 284(3) Pogodbe o delovanju Evropske unije,

—

ob upoštevanju členov 126 in 132(1) Poslovnika,

—

ob upoštevanju poročila Odbora za ekonomske in monetarne zadeve ter mnenja Odbora za zaposlovanje in socialne zadeve (A8-0011/2015),

A.

ker se je v skladu z napovedjo služb Komisije, objavljeni spomladi 2014, BDP v euroobmočju leta 2013 zmanjšal za 0,4 %, leta 2012 pa za 0,7 %, in ker službe Komisije pričakujejo okrevanje, saj naj bi se BDP leta 2014 povečal za 1,2 %, leta 2015 pa za 1,7 %; ker so službe Komisije v napovedi iz jeseni 2014 pričakovanja glede rasti popravile navzdol, saj naj bi se BDP v letu 2014 povečal le za 0,8 %, v letu 2015 pa za 1,1 %, pri čemer prevladuje tveganje izgube;

B.

ker se je po navedbah iz te napovedi brezposelnost v euroobmočju povečala z 11,3 % ob koncu leta 2012 na 11,9 % ob koncu leta 2013 in ostaja visoka tudi v letu 2014;

C.

ker se stopnja brezposelnosti v različnih državah članicah močno razlikuje, saj se giba med 5 % in 26 %; ker je stopnja brezposelnosti mladih še višja in v nekaterih državah članicah znaša okoli 50 %; ker razlike v stopnjah brezposelnosti povzročajo dodatno razhajanje med gospodarstvi držav članic;

D.

ker države članice uspeha napovedanega programa dokončnih denarnih transakcij, kar zadeva znižanje posojilnih obrestnih mer, ne bi smele izkoristiti za to, da se izognejo strukturnim reformam, katerih cilj je povečanje možnosti za rast in doseganje srednjeročne fiskalne vzdržnosti; ker gibanja na področjih zaposlovanja in zmanjšanja revščine kažejo, da nacionalni cilji strategije Evropa 2020 morda ne bodo doseženi;

E.

ker je Evropska centralna banka maja, nato pa spet novembra 2013 znižala svoje ključne obrestne mere, tako da je obrestna mera za operacije glavnega refinanciranja znašala 0,25 %; ker zaradi dodatnih ukrepov monetarne politike, uvedenih od začetka leta 2014, obrestna mera za operacije glavnega refinanciranja sedaj znaša 0,05 %, obrestna mera za odprto ponudbo mejnega depozita pa -0,20 %;

F.

ker nižje realne obrestne mere niso privedle ne do več kreditov za gospodinjstva in podjetja ne do rasti BDP in ustvarjanja delovnih mest;

G.

ker je konsolidirani računovodski izkaz Eurosistema konec leta 2013 dosegel 2,285 bilijona EUR, kar pomeni, da se je v letu 2013 znižal za približno 25 %;

H.

ker je netržno finančno premoženje predstavljalo največji delež sredstev, predloženih Eurosistemu kot zavarovanje v letu 2013, saj je znašalo približno 25 % vseh sredstev; ker netržni vrednostni papirji skupaj z vrednostnimi papirji, zavarovanimi s premoženjem, predstavljajo približno 40 % vseh sredstev, predloženih kot zavarovanje;

I.

ker se je po podatkih iz napovedi služb Komisije iz jeseni 2014 povprečna stopnja inflacije v euroobmočju znižala z 2,5 % leta 2012 na 1,4 % leta 2013; ker se inflacija v euroobmočju od začetka leta 2014 vztrajno niža in je ocenjena stopnja za leto 2014 0,5 %, septembra pa je dosegla najnižjo vrednost 0,3 %; ker se je septembra 2014 splošna stopnja inflacije po usklajenem indeksu cen življenjskih potrebščin v nekaterih državah članicah znižala na 0 % ali manj in leta 2015 ne bo dosegla ciljne vrednosti;

J.

ker so nizke cene energije, zlasti nafte, eden od glavnih dejavnikov za znižanje stopnje inflacije v euroobmočju;

K.

ker so javne in zasebne naložbe v euroobmočju zastale na znatno nižji ravni od tiste, zabeležene pred začetkom krize; ker so velika podjetja pogosto izkoristila okoliščine, ko je bil denar poceni, za odkupe lastnih vrednostnih papirjev v svojo korist namesto za nove naložbe; ker je sorazmeren delež naložb v BDP vztrajno padal tudi pred krizo in ga je bilo treba nujno povečati;

L.

ker je medletna stopnja rasti agregata M3 vse počasnejša, saj se je znižala s 3,5 % decembra 2012 na 1 % decembra 2013;

M.

ker je kreditiranje zasebnega sektorja še bolj nazadovalo, in sicer je medletna stopnja rasti decembra 2013 znašala -2,3 %, decembra 2012 pa -0,7 %; ker je pomanjkanje financiranja za mala in srednja podjetja v nekaterih državah članicah ena glavnih težav, ki zavirajo gospodarsko okrevanje; ker se je v obdobju od 2008 do 2013 kreditiranje malih in srednjih podjetij zmanjšalo za približno 35 %; ker je lajšanje toka posojil malim in srednjim podjetjem temeljnega pomena, saj ta podjetja zaposlujejo 72 % delovne sile v euroobmočju ter dosegajo višje bruto stopnje ustvarjanja delovnih mest kot velika podjetja;

N.

ker je finančna razdrobljenost še vedno velik problem, saj imajo mala in srednja podjetja veliko višje stroške posojil, zlasti v tistih državah euroobmočja, ki se že tako soočajo s težkimi gospodarskimi pogoji, zaradi česar prihaja do izkrivljanja na enotnem trgu, ki upočasnjuje okrevanje in poglablja razhajanja med državami; ker bi rezultati celovite ocene evropskih bank morali imeti pozitiven učinek na trenutne monetarne politike in pripravljenost bank, da povečajo posojanje, zlasti realnemu gospodarstvu;

O.

ker se je med letom 2013 zaradi vračila sredstev, ki so si jih banke izposodile v okviru operacij dolgoročnejšega refinanciranja, bilanca stanja euroobmočja vztrajno zmanjševala;

P.

ker se je Svet ECB julija 2013 odločil zagotoviti prihodnje usmeritve, saj pričakuje, da bodo ključne obrestne mere dlje časa ostale na sedanji ravni oziroma se bodo znižale;

Q.

ker bi učinke morebitnega kvantitativnega popuščanja v euroobmočju verjetno zmanjšalo pretirano kreditno posredovanje v bančnem sektorju;

R.

ker je v členu 282 PDEU navedeno, da je poglavitni cilj Evropskega sistema centralnih bank (ESCB) ohranjanje stabilnosti cen; ker je v členu 127 PDEU navedeno, da ESCB podpira splošne gospodarske politike v Uniji, če to ni v nasprotju s ciljem stabilnosti cen; ker člen 123 PDEU in člen 21 Statuta ESCB in ECB prepovedujeta, da bi nacionalne centralne banke ali ECB neposredno kupovale dolžniške instrumente EU ali nacionalnih javnih organov; opozarja, da je bil to nujen pogoj za vstop več držav članic v ekonomsko in monetarno unijo; ker so ti nakupi možni na sekundarnih trgih;

1.

pozdravlja odziv ECB v teh zelo zahtevnih razmerah ter usmerjenost monetarne politike v zmanjševanje pritiska na finančnih trgih euroobmočja in ponovno pridobivanje zaupanja vlagateljev v skupno valuto; pozdravlja pripravljenost ECB, da stori vse potrebno, da bi obranila evro; ugotavlja, da se je to pozitivno odrazilo v splošnem zmanjšanju dolgoročnih domačih donosov, zlasti v najbolj zadolženih državah euroobmočja, na najnižjo raven od začetka krize; ugotavlja, da nizki donosi niso privedli do ustvarjanja delovnih mest in rasti, zaradi česar je ogrožena finančna stabilnost;

2.

ugotavlja, da so bile stopnje uporabe operacij glavnega refinanciranja, operacij srednjeročnega in dolgoročnega refinanciranja s polno dodelitvijo po fiksnih obrestnih merah, odprte ponudbe mejnega posojila, nujne likvidnostne pomoči in odprte ponudbe mejnega depozita vse leto 2013 zelo visoke, kar kaže na poslabševanje mehanizma prenosa monetarne politike in trga medbančnega posojanja v euroobmočju, čeprav se je stanje v primerjavi s prejšnjimi leti znatno izboljšalo, kar se kaže v stabilizaciji razponov, postopni normalizaciji medbančnih trgov in zmanjšanju neravnovesij v sistemu Target II;

3.

meni, da je spodbudno, da so se neravnovesja v sistemu Target II leta 2013 stabilizirala; poudarja, da je imel poravnalni sistem Target II bistveno vlogo pri varovanju celovitosti finančnega sistema v euroobmočju;

4.

je zelo zaskrbljen nad tem, da je gospodarska dejavnost še vedno šibka, saj je bila leta 2013 rast BDP v euroobmočju že drugo leto zapored negativna, visoka brezposelnost pa je v mnogih državah članicah euroobmočja dosegla raven, ki ogroža njegovo stabilnost ter zmanjšuje javno in politično podporo, ki jo evropski projekt uživa;

5.

poudarja, da je zaskrbljen nad vztrajnim nižanjem inflacijske stopnje v euroobmočju od leta 2011 in razlikami med inflacijskimi stopnjami držav članic; poudarja, da obstaja znatna vrzel med izrecnim ciljem ECB, da srednjeročno ohranja inflacijsko stopnjo pod 2 %, vendar blizu tej številki, in trenutnimi inflacijskimi stopnjami, ki so blizu ničli, v več državah članicah euroobmočja pa celo pod njo; je zaskrbljen, da bi sedanji trend deflacije utegnil ogroziti srednje- in dolgoročne napovedi inflacije, kar je dejal tudi predsednik ECB;

6.

priznava, da je v letu 2013 trajajoči proces bilančnega prilagajanja v finančnem in nefinančnem sektorju, skupaj z visoko brezposelnostjo, še naprej zaviral gospodarsko dejavnost v euroobmočju;

7.

pozorno spremlja tveganje deflacije; opozarja, da skoraj ničelna inflacijska stopnja v euroobmočju zmanjšuje učinkovitost monetarne politike; se zaveda, da je po mnenju ECB zelo nizka inflacija posledica kratkoročnih učinkov in upa, da bo srednjeročni cilj dosežen, ne da bi prišlo do deflacije; vendar ugotavlja, da je ECB napovedi inflacije za leti 2015 in 2016 popravila navzdol (za med 0,1 % in 0,2 %);

8.

opozarja, da bo prenizka inflacijska stopnja, ki se pričakuje za naslednja leta, vplivala na programe za zmanjšanje dolga v številnih državah članicah;

9.

opozarja, da je glede na nadaljnje prilagoditvene politike, kot je povečevanje količine denarja v obtoku, in ob upoštevanju trenutnih pravnih izzivov v zvezi s programom za dokončne denarne transakcije, bistvenega pomena zagotoviti pravno jasnost in gotovost, da bi omogočili učinkovito izvajanje teh instrumentov ob upoštevanju mnenja generalnega pravobranilca Sodišča Evropske unije Pedra Cruza Villalóna z dne 14. januarja 2015 v zadevi C-62/14;

10.

poudarja, da nizki stroški zadolževanja držav članic nastopajo hkrati z vse višjim javnim dolgom, ki v mnogih primerih znaša skoraj 100 % BDP ali celo več, ter svari, da bi nova kriza lahko pripeljala do tega, da bi finančni trgi ponovno ocenili tveganja;

11.

poudarja, da v napovedih ECB, objavljenih leta 2013, sedanja kombinacija ničelne rasti in zelo nizke inflacije ter celo znakov deflacije ni bila predvidena; v zvezi s tem poziva k previdni obravnavi sedanjih napovedi o večji rasti in višji inflaciji v letih 2015 in 2016;

12.

meni, da slabe bilance ne prizadenejo le bank, ampak imajo negativen učinek tudi na podjetja in druge subjekte iz zasebnega sektorja, saj pomanjkanje kapitala in financiranja slabi sposobnost podjetij, da ostanejo konkurenčna, rastejo in posledično ohranjajo in ustvarjajo delovna mesta;

13.

meni, da je nadvse pomembno ustvariti pogoje, ki bodo omogočili povečanje javnih in zasebnih naložb v euroobmočju, glede na to, da se kljub ukrepom ECB, s katerimi zagotavlja ugodne pogoje financiranja, še niso okrepile; v zvezi s tem poziva države članice, naj obravnavajo vzroke za finančno razdrobljenost, kot so različne strukture tveganja, zaradi katerih je posojanje v zadevnih državah dražje; prav tako poziva države članice, naj izvedejo ustrezne strukturne reforme, ki so potrebne za ponovno vzpostavitev ugodnega poslovnega okolja, zlasti prek uresničevanja priporočil za posamezne države;

14.

spodbuja ECB, naj v okviru svoje politike za povečanje bilance stanja razmisli o nakupu projektnih obveznic EIB, s katerimi se financirajo nekatere bolj produktivne naložbe v euroobmočju, zlasti za tiste projekte, ki jih je Komisija po izvedbi analize stroškov in koristi označila za projekte z evropsko dodano vrednostjo, še posebej energetske in prometne projekte omrežja TEN-T ter projekte, povezane z enotnim digitalnim trgom;

15.

poudarja, da je predsednik Draghi v svojem govoru na letnem simpoziju centralne banke 22. avgusta 2014 v Jackson Holu dejal, da je treba ukrepati na obeh straneh ekonomije in poudaril, da je treba poleg skupnih politik povpraševanja izvajati tudi nacionalne strukturne reforme in politike; da mora imeti na strani povpraševanja osrednjo vlogo monetarna politika, kar v tem trenutku pomeni, da mora biti prilagodljiva za daljše obdobje; da ni veliko možnosti, da bi fiskalna politika poleg monetarne politike imela večjo vlogo, saj je treba upoštevati vzdržnost javnega dolga ter da je za spodbujanje zasebnih naložb in pospešeno izvajanje strukturnih reform treba preoblikovati javne naložbe ter nameniti pozornost ustreznim ukrepom fiskalne politike;

16.

se strinja s predsednikom Draghijem, da bi lahko obstoječo prožnost pravil Pakta za stabilnost in rast uporabili za uspešnejše obravnavanje šibkega okrevanja in kritje stroškov potrebnih strukturnih reform;

17.

se strinja s predsednikom Draghijem, da obstaja manevrski prostor za oblikovanje rasti prijaznejših fiskalnih politik in za zmanjšanje davčnega bremena tako, da to ne bo vlivalo na proračun;

18.

se strinja s predsednikom Draghijem, da bi dopolnilni ukrepi na ravni EU utegnili biti potrebni tudi za zagotovitev ustrezne skupne pozicije in obsežnega programa javnih naložb;

19.

ugotavlja, da je ECB poleg zmanjšanja ključnih obrestnih mer in povečanja obsega svojih operacij refinanciranja sprejela inovativne instrumente, kot so ciljno usmerjene operacije dolgoročnejšega refinanciranja in nove strategije komuniciranja, kot so prihodnje usmeritve;

20.

meni, da mehanizem prenosa ne deluje, kot bi moral in da samo instrumenti monetarne politike, ki jih ECB uporablja že od začetka krize in sicer pomenijo dobrodošlo olajšanje za finančne trge v težavah, ne morejo učinkoviti preprečevati finančne razdrobljenosti, spodbujati rast in izboljšati razmere na trgu dela; spodbuja ECB, naj zagotovi, da bodo njene politike bolje prilagojene realnemu gospodarstvu, zlasti malim in srednjim podjetjem;

21.

meni, da so zaradi okrnjenega delovanja mehanizma prenosa monetarne politike koristi odločitev, da se znižajo obrestne mere ECB, omejene; opozarja, da lahko zelo nizke obrestne mere dolgoročno povzročijo izkrivljanje v gospodarstvu ter škodujejo zasebnemu varčevanju in pokojninskim skladom;

22.

pozdravlja ukrepe, ki jih je ECB napovedala junija 2014 in katerih namen je okrepiti delovanje mehanizma prenosa monetarne politike; ugotavlja, da je bila s ciljno usmerjenimi operacijami dolgoročnejšega refinanciranja prvič vzpostavljena povezava med posojili nefinančnemu zasebnemu sektorju, ki jih odobrijo banke, in zneskom refinanciranja, ki ga lahko banke zahtevajo; upa, da bodo rezultati pregleda kakovosti sredstev spodbudili evropske banke k večji uporabi ciljno usmerjenih operacij dolgoročnejšega refinanciranja in s tem večji prenos likvidnosti v realno gospodarstvo;

23.

ugotavlja, da je ECB napovedala nakup finančnih instrumentov, zavarovanih s premoženjem, in kritih obveznic, da bi okrepila učinek ciljno usmerjenih operacij dolgoročnejšega refinanciranja na boljše pogoje posojil; poudarja, da bi moralo biti tovrstno poseganje na trg finančnih instrumentov, zavarovanih s premoženjem, dovolj obsežno, tako da bi vplivalo na obrestne mere za posojila malim in srednjim podjetjem in zmanjšalo razdrobljenost, ter da mora biti izvedeno na pregleden način, tako da ne pride do prevelikih tveganj za bilanco stanja ECB;

24.

poudarja, da je zaskrbljen nad precejšnjo razdrobljenostjo pogojev za kreditiranje malih in srednjih podjetij v vseh državah euroobmočja in nad vrzeljo med obrestnimi merami za mala in srednja podjetja ter tistimi za večja podjetja; poudarja, da nedavni ukrepi ECB za oživitev bančnih posojil niso ustrezni za reševanje teh dolgotrajnih težav in da bi morala ECB preučiti osnovne dejavnike, ki ovirajo dostop malih in srednjih podjetij do posojil; poziva ECB, naj preuči, ali je ta vrzel kakor koli povezana s koncentracijo v bančnem sektorju;

25.

poudarja, da naj bi se z ukrepi, napovedanimi junija in septembra 2014, obseg bilance stanja ECB začel približevati tistemu z začetka leta 2012; ugotavlja, da mora ECB v zvezi s tem pričakovanim povečanjem pozorno spremljati kreditno tveganje, ki mu je izpostavljena;

26.

meni, da bi morali, ko se ponovno vzpostavijo normalne gospodarske razmere, v korist davkoplačevalcev postopoma izterjati skupni znesek doslej zagotovljenih posrednih subvencij;

27.

ugotavlja, da je ECB večkrat izrazila pripravljenost, da bi v okviru svojega mandata uporabila dodatne nekonvencionalne instrumente in spremenila obseg ali vsebino svojih ukrepov, če bi nizka inflacija trajala predolgo; ne izključuje uporabe dodatnih nekonvencionalnih ukrepov, vendar poudarja, da brez prave kombinacije fiskalne politike, naložb in strukturnih reform ti ne bodo dovolj;

28.

poudarja, da ne bi smeli precenjevati učinka obstoječih nekonvencionalnih ukrepov v okviru monetarne politike na realno gospodarstvo; poudarja, da so ti ukrepi prehodne narave in da je njihov cilj državam članicam omogočiti čas, da utrdijo svoje fiskalne razmere in izvedejo potrebne strukturne reforme, da bi spodbudili gospodarsko rast in izboljšave na trgu dela;

29.

opozarja, da dolgotrajno izvajanje nestandardne monetarne politike lahko stopnjuje izkrivljanje na kapitalskem trgu; spodbuja ECB, naj si prizadeva za ustrezno ravnovesje med tveganji, ki jih prinaša predčasno prenehanje njene prilagodljive monetarne politike, ter tveganji in stroški izkrivljanja, ki ga lahko povzročijo takšne politike; zato poziva ECB, naj nestandardne politike naravna tako, da bo omejila takšno izkrivljanje;

30.

ponovno poudarja, da samo monetarna politika brez ustreznih fiskalnih in strukturnih reform ter nacionalnih politik ne more spodbuditi skupnega povpraševanja;

31.

poudarja, da izkušnje iz let pred krizo kažejo, da so stabilne stopnje inflacije v skladu s srednjeročnim ciljem glede stopenj, ki ga je opredelila ECB, lahko povezane z nevzdržno dinamiko zasebnega dolga, kar poudarja pomen obvladovanja premoženjskih balonov in rasti kreditov, tudi če je zagotovljena stabilnost cen;

32.

ponovno poudarja, da je neodvisnost ECB pri izvajanju njene monetarne politike, kot je zapisano v Pogodbah, nujna za cilj ohranjanja stabilnosti cen in vzdrževanja stopnje inflacije pod, vendar blizu 2 %; opozarja, da bi se morale vse vlade in nacionalni javni organi tudi vzdržati zahtev, da ECB sprejme ukrepe;

33.

opozarja, da so vsi člani razširjenega Sveta ECB zavezani sklepom, ki jih sprejmejo in ki so zaupni, razen če je bilo odločeno, da jih bodo objavili;

34.

poziva ECB, naj naredi korak nazaj, kar zadeva njeno vlogo v trojki, da bi okrepila svojo neodvisnost od političnih odločitev;

35.

opozarja, da je v skladu s členom 127 PDEU in brez poseganja v njen prvotni cilj naloga ECB podpiranje splošnih gospodarskih politik v Uniji, kot navaja člen 282 PDEU; v zvezi s tem poudarja pomen monetarnega dialoga;

36.

poudarja, da jasna ločenost monetarne in fiskalne politike pomeni, da monetarni organ ne bi smel zagotavljati subvencij institucijam, ki so deležne zagotavljanja likvidnosti, saj takšno zagotavljanje subvencij spada k fiskalni politiki;

37.

obžaluje, da je ECB prekoračila pooblastila, določena v Pogodbi, kot izhaja iz pisem, ki jih je nekdanji predsednik ECB naslovil na špansko, italijansko in irsko vlado;

38.

pozdravlja korak naprej, ki ga je storila ECB, ko je sklenila objavljati povzetke zapisnikov s svojih sej, in z zanimanjem pozdravlja začetek izvajanja te prakse januarja 2015; pozdravlja, da je Svet EBC upošteval to zahtevo, ki jo je Parlament izrazil v vseh svojih poročilih o ECB;

39.

meni, da bi si morale centralne banke po vsem svetu dejavno prizadevati, da se izognejo kakršnim koli politikam, ki bi povzročale negativne učinke prelivanja na druge; ugotavlja, da nekatere centralne banke pozivajo druge centralne banke, naj sprejmejo morebitne negativne učinke prelivanja monetarnih politik, šele davno po tem, ko so same enostransko uveljavile lastne politike;

40.

meni, da nedavne informacije, ki so prišle v javnost, poudarjajo pomen previdne uporabe nujne likvidnostne pomoči v prihodnosti; poudarja, da ne sme biti sprejemljivo, da se bančni sektor v dani državi članici na ta način zadolži za znaten delež njenega BDP;

41.

spodbuja ECB, naj pri svojih imenovanjih še naprej izvaja politiko enakosti med spoloma, da bi odpravila trenutno vrzel; pozdravlja imenovanje Danièle Nouy za vodjo nadzora nad evropskim bančnim sektorjem, zlasti zaradi njenih velikih odlik in izvrstnega življenjepisa;

42.

meni, da bi z večjo usmerjenostjo v rast in javne naložbe (kot je sveženj naložb v višini 300 milijard EUR, ki ga predlaga predsednik Komisije Jean-Claude Juncker) dodatno podprli ukrepe, s katerimi si ECB prizadeva za večjo zaposlenost in rast v Evropi;

43.

pozdravlja dejstvo, da je 4. novembra 2014 začel v celoti delovati enotni mehanizem nadzora, prvi steber bančne unije; ugotavlja, da je bil ta pomembni korak k evropskemu finančnemu povezovanju dosežen zahvaljujoč uspešno opravljenemu pripravljalnemu delu, vključno s pregledom kakovosti sredstev; se zahvaljuje ECB, ker je uporabila svojo verodostojnost in tako podprla evropski bančni sistem; poudarja, da se nadzorne in monetarne funkcije ECB ne smejo mešati;

44.

ugotavlja, da so pregled kakovosti sredstev in stresni testi, ki jih je izvedel evropski bančni organ (EBA) v sodelovanju z enotnim mehanizmom nadzora, razkrili šibkosti, ki še vedno slabijo evropski bančni sistem; upa, da so bila v rezultatih ustrezno upoštevana vsa tveganja, da bi se izognili uporabi japonskega modela v evropskem bančništvu in izdajanju novih posojil za poplačilo starih, ki jih je nemogoče odplačati;

45.

meni, da ima ECB veliko odgovornost, saj mora zagotoviti, da bodo prihodnje dokapitalizacije bank izvedene prek sheme za reševanje s sredstvi upnikov, kadar bo dostop do trgov težak ali nemogoč;

46.

poziva ECB, naj v svojih dnevnih praksah zagotovi popolno ločenost med monetarno politiko in svojo vlogo bančnega nadzornika;

47.

poudarja, da je enotni mehanizem nadzora namenjen zagotavljanju zaupanja v bančni sektor euroobmočja in s tem finančni stabilnosti; ponovno poudarja, da je demokratična odgovornost novega enotnega mehanizma nadzora Parlamentu ključnega pomena pri zagotavljanju verodostojnosti novega nadzornega režima; zato poudarja pomen medinstitucionalnega sporazuma med Parlamentom in ECB, sklenjenega novembra 2013, o praktičnih načinih izvajanja demokratične odgovornosti nad enotnim mehanizmom nadzora in pomen njegovega celovitega izvajanja;

48.

podpira zamisel, da bi morali v evropski zakonodaji ločiti bolj tvegane naložbene dejavnosti od tradicionalnega bančništva, da bi povečali verodostojnost in učinkovitost reševanja s sredstvi upnikov;

49.

meni, da so zadnji stresni testi jasno ponazorili omejitve trenutne medinstitucionalne ureditve, saj niso obravnavali scenarija deflacije, čeprav so deflacijska tveganja še kako resnična;

50.

ugotavlja, da banke v euroobmočju kljub sorazmerno nizki dobičkonosnosti vztrajno krepijo svoj kapitalski položaj, in sicer prek povečevanja kapitala in zmanjševanja tveganju prilagojene aktive ter javne pomoči; priznava, da je bilo v nekaterih primerih povečanje kapitala izvedeno v okviru programov finančne pomoči za države članice;

51.

je zaskrbljen nad tem, da so številne države članice euroobmočja še vedno odvisne od financiranja, ki ga zagotavljajo centralne banke; meni, da je oblikovanje unije kapitalskih trgov bistvenega pomena za zmanjšanje pretirane odvisnosti gospodarstev v euroobmočju od bančnega sistema;

52.

opozarja, da konsolidacija dobrega upravljanja bank povečuje zaupanje v bančni sektor in tako prispeva tudi k finančni stabilnosti;

53.

poudarja, da je dejavnost, povezana z državnimi vrednostnimi papirji, še vedno pomemben vir dobička za banke euroobmočja, čeprav je posojanje nefinančnemu zasebnemu sektorju še vedno skromno; meni, da bi morali pospešiti tehnično in zakonodajno delo na področju tveganj, povezanih z državnim dolgom; poziva ECB, naj opozori tiste banke, ki še naprej povečujejo svoje naložbe v državne obveznice, ob tem pa znižujejo posojila zasebnemu sektorju;

54.

pozdravlja zakonodajni predlog Komisije za strukturno reformo bančnega sektorja; ugotavlja, da so številne države članice že izvedle podobne reforme; poziva ECB, naj sodeluje z drugimi zadevnimi institucijami, da bi na evropski ravni izvedli vzdržno strukturno reformo, ki bo odpravila subvencije za tržne dejavnosti velikih finančnih institucij in ustvarila enake pogoje za finančne storitve;

55.

opozarja, da bo enotni mehanizem za reševanje, drugi steber bančne unije, začel veljati na začetku leta 2015; poudarja, da je treba še naprej razvijati tretji steber bančne unije;

56.

naroči svojemu predsedniku, naj to resolucijo posreduje Svetu, Komisiji in Evropski centralni banki.