20.7.2016   

SL

Uradni list Evropske unije

C 264/35

Poročevalka:

Milena ANGELOVA

1.1

EESO pozdravlja izraženi cilj Komisije v zvezi z objavo te zelene knjige in dejstvo, da je Komisija na pravi poti ter ima ambiciozen program za izvajanje akcijskega načrta o oblikovanju unije kapitalskih trgov (1).

1.2

EESO podpira zamisel Komisije o prizadevanju za lajšanje čezmejne distribucije maloprodajnih finančnih storitev in možnosti, da potrošniki zamenjajo ponudnika. S takimi ukrepi naj bi zagotovili konkurenčnejšo tržno strukturo in povečali koristi potrošnikov finančnih storitev, vključno s spodbujanjem enakega dostopa do mehanizmov izvensodnega reševanja sporov v vseh državah članicah (2).

1.3

EESO pozdravlja pristop Komisije iz zelene knjige, da se poiščejo ustrezne politike za spodbujanje obeh strani trga maloprodajnih finančnih storitev – ponudbe in povpraševanja.

1.4

EESO podpira zamisel, da bi morali potrošniki, če je le mogoče, imeti priložnost za primerjavo različnih produktov, da se lahko ozaveščeno odločajo. V zvezi s tem v celoti podpira direktivo o trgih finančnih instrumentov (MiFID) II, medtem ko še vedno pripravlja mnenje o nedavno predlaganih revizijah (3), in uredbo o paketnih naložbenih produktih za male vlagatelje in zavarovalnih naložbenih produktih, pri čemer sta potrebna boljša preglednost ter razkrivanje informacij (4).

1.5

Med cilje zelene knjige spada tudi zmanjšanje razdrobljenosti trga na področju maloprodajnih finančnih storitev. EESO želi zato poudariti, da ni nobenih popolnoma zanesljivih dokazov, da razlike v cenah povzroča le nedelovanje trga v EU. Na cene produktov in storitev vplivajo tudi nacionalni in lokalni dejavniki, kar otežuje usklajevanje cen med državami članicami. Premija avtomobilske zavarovalne police za potrošnika v eni državi članici in enakovredna premija za potrošnika v drugi državi članici se lahko zelo razlikujeta zaradi škodnega količnika, ki temelji na številu prometnih nesreč ali številu primerov goljufij v posamezni državi. Podobno se lahko kreditne obrestne mere potrošnikov razlikujejo med državami članicami, odvisno od njihove ravni problematičnih terjatev. Taki lokalni dejavniki so v zeleni knjigi pravilno navedeni, treba pa bi jih bilo dodatno analizirati. EESO zato z zanimanjem pričakuje rezultate posvetovanj in Komisijo poziva, naj še naprej išče morebitne dokaze o nezadostni konkurenci ter jasnejše razloge za pojasnitev zaznanih razlik v ceni. Komisija bi morala to raziskati tudi v okviru ocene učinka, ki jo bo izvedla pred oblikovanjem pričakovanih pravnih predlogov.

1.6

Hkrati želi EESO poudariti, da so številne težave, izpostavljene v zeleni knjigi o maloprodajnih finančnih storitvah iz leta 2007 (5), osem let pozneje še vedno aktualne v sedanji zeleni knjigi. EESO je na splošno podprl prejšnjo zeleno knjigo (6) in pohvalil sprejete ukrepe za iskanje praktičnih rešitev (7). Kljub nekaterim pozitivnim rezultatom je napredek omejen, težave za delovanje enotnega trga na področju maloprodajnih storitev pa še vedno niso odpravljene. EESO zato meni, da je treba rezultate posvetovanj v zvezi z novo zeleno knjigo tokrat prenesti v ambicioznejši program, s katerim bi premagali dolgoročne težave.

1.7

V zeleni knjigi so obravnavani raznoliki finančni produkti, vendar ni mogoče doseči večje izbire in več možnosti hkrati za vse izmed njih. Zanje bodo jasno potrebne različne prednostne obravnave in časovni okviri. EESO predlaga, da bi se rezultati postopka posvetovanja prednostno uporabili za enostavnejše produkte, v zvezi s katerimi imajo lokalni dejavniki razmeroma manjši pomen. Tako se bosta postopku oblikovanja enotnega trga za finančne produkte zagotovila zagon in zaupanje. Med te produkte lahko spadajo plačilne storitve, vseevropski pokojninski produkti, varčevalni računi ter avtomobilsko in življenjsko zavarovanje. Eden prvih korakov bi bila lahko uporaba sistema bonusov in malusov v avtomobilskem zavarovanju v vseh državah članicah, kar zmanjšuje pomembnost lokalnih dejavnikov in zavarovalne premije tesno povezuje s profili posameznikov. Temu bi morali v časovnem okviru slediti produkti, kot so hipoteke, potrošniška posojila, zavarovanje poklicne odgovornosti in upravljanje sredstev.

1.8

Medtem ko so v zeleni knjigi poudarjene zlasti digitalne tehnologije, EESO meni, da bi bilo treba upoštevati dva pomembna dejavnika za večje čezmejno povpraševanje po produktih:

1.9

EESO meni, da si je nujno čim bolj prizadevati, da bi se preprečilo ponovno spreminjanje direktiv (kot sta revidirana direktiva o plačilnih storitvah in direktiva o hipotekarnih kreditih (9)), ki so bile sprejete pred kratkim. Zagotoviti je treba nekaj časa za učinkovito uporabo ukrepov, nove regulativne ukrepe pa je treba izvajati preudarno, da ne bi pretirano regulirali finančnih trgov.

2.1

Evropska komisija je objavila zeleno knjigo v povezavi z akcijskim načrtom o oblikovanju unije kapitalskih trgov (10), da bi preučila, kako se lahko še bolj poveča odprtost evropskega trga za maloprodajne finančne storitve, in sicer za zavarovanja, kredite, plačila, tekoče in varčevalne račune ter druge naložbene produkte za male vlagatelje, in s tem dosežejo boljši rezultati za potrošnike in podjetja, hkrati pa se ohrani ustrezna raven varstva potrošnikov ter vlagateljev na evropski in nacionalni ravni.

2.2

V zeleni knjigi so obravnavani predvsem izzivi digitalizacije, kar lahko prispeva k znižanju cen in izboljšanju primerljivosti produktov, s čimer se krepi ozaveščenost potrošnikov pri sprejemanju finančnih odločitev. Na dolgi rok bi morala digitalizacija podjetjem omogočiti, da bi bili njihovi produkti na voljo povsod v Uniji, s čimer bi se približali temu, da bi enotni evropski trg postal resničnost.

2.3

Še eno pomembno vprašanje v zeleni knjigi je krepitev zaupanja, ki je ključno pri širitvi enotnega trga na področju finančnih maloprodajnih storitev. V dokumentu je v zvezi z doseganjem teh ciljev poudarek na tem, kako bi se dosegla večja razumljivost storitev in produktov.

2.4

V zeleni knjigi se preučuje tudi, kaj je mogoče storiti, da bi enotni trg na področju finančnih storitev konkretno izboljšal življenje ljudi v EU ter ustvaril nove tržne priložnosti za ponudnike ter tako podprl rast evropskega gospodarstva in ustvaril nova delovna mesta.

3.1

EESO meni, da so razdrobljenost trgov za maloprodajne finančne storitve, izpostavljeno v zeleni knjigi, skupaj povzročili vpliv nacionalnih in lokalnih dejavnikov na cene produktov in storitev (pravne, regulativne in kulturne posebnosti ter posebnosti na področju javnih sistemov socialnega varstva) ter izzivi na trgu, povezani s povpraševanjem in ponudbo, ki jih bo treba obravnavati v prihodnosti.

3.2

Glavni izzivi, povezani s ponudbo, so:

3.3

Glavni izzivi, povezani s povpraševanjem, so:

3.4

EESO se strinja tudi, da razvoj digitalizacije ustvarja novo okolje ter znatno širi obseg za zagotavljanje novih storitev in boljšo čezmejno dejavnost. Vendar je treba paziti, da digitalnega napredka ne bi uporabili za zavajanje potrošnika s ponujanjem preveč zapletenih, nepomembnih ali težko primerljivih informacij o finančnih storitvah.

3.5

Odbor poudarja, da se finančna pismenost oseb še vedno zelo razlikuje med različnimi kraji ter je razmeroma nizka v primerjavi z drugimi razvitimi državami, kot so ZDA, Avstralija in Kanada (12). Predprodajno finančno svetovanje ni dobro urejeno in ne zagotavlja, da bodo stranke izbrale najustreznejše produkte, pri čemer so strokovne storitve finančnega svetovanja premalo razvite v primerjavi z nekaterimi državami zunaj EU.

3.6

Možnosti, ki so na voljo zaradi novih tehnologij in vse večje ponudbe, tudi čezmejne ponudbe, prinašajo priložnosti, pa tudi nekaj morebitnih tveganj. Če potrošniki ne bi imeli potrebnega finančnega znanja, bi lahko prišlo do visokih ravni dolga, neplačil hipoteke in več primerov plačilne nesposobnosti. Ogroženi bi bili lahko potrošniki, ki zavarovalne in pokojninske produkte kupujejo prek spleta, ker produktov pogosto ne raziščejo dovolj ter lahko sklepajo pogodbe, ne da bi se tega zavedali (13). Nacionalni regulatorji bi morali zato zagotoviti, da družbe, ki produkte prodajajo prek spleta, upoštevajo t. i. dolžnost svetovanja, da se zagotovi varstvo potrošnikov. Obstaja več kot dovolj argumentov za dokazovanje pomembnosti finančnega izobraževanja in ustreznega svetovanja.

3.7

Potrošniki, ki ne razumejo pojma obrestnih obresti, dolgujejo več denarja ter plačujejo višje obrestne mere in stroške transakcij (14), medtem ko potrošniki s finančnim znanjem bolje načrtujejo, več prihranijo za obdobje upokojitve (15) in razpršijo finančna tveganja (16). To velja tudi na makroekonomski ravni, saj ima lahko finančna pismenost zelo ugoden učinek na nacionalno varčevanje in zbiranje bogastva (17). Zato se zelo priporoča jasnejša ločnica med dejavnostmi, vključenimi v trženje produktov, in dejavnostmi, vključenimi v prodajo produktov, zlasti kadar je vključeno tudi svetovanje. Svetovanje se nikakor ne bi smelo izrabljati za orodje za trženje, svetovalci pa bi morali biti resnično neodvisni. Predložiti bi bilo treba predpogodbene informacije ter jih jasno in izčrpno predstaviti. EESO je trdno prepričan, da so za ponovno vzpostavitev zaupanja v trge finančnih storitev, povečanje čezmejne dejavnosti in izboljšanje prenosljivosti finančnih produktov potrebni usmerjeni ukrepi za izobraževanje posameznih vlagateljev ter izboljšanje finančnih nasvetov.

4.1.1

Zelena knjiga vsebuje vprašanja v zvezi z različnimi bančnimi in nebančnimi produkti ter storitvami, čeprav obstajajo znatne razlike med glavnimi transakcijskimi produkti (kot so tekoči računi ali vezane vloge) in pogodbenimi produkti (kot so hipoteke ali varčevalni in naložbeni produkti). Kar zadeva varčevalne in naložbene produkte, bodo na trg vplivali nekateri drugi pravni instrumenti EU (kot je direktiva MiFID ali pobuda o oblikovanju unije kapitalskih trgov), ko bodo začeli veljati.

4.1.2

V zvezi z vsemi produkti iz zelene knjige ima čezmejno zagotavljanje storitev potencial za okrepitev konkurence na nacionalnih trgih. Na tej stopnji so produkti z največjim potencialom nedvomno pokojninski in naložbeni produkti. Glede na sistem točkovanja Komisije je trg za te produkte najslabši med 31 potrošniškimi trgi (18). Za pokojninske produkte, ki so na voljo, so značilni lokalna omejenost in visoke pristojbine. Ob upoštevanju inflacije, provizij za upravljanje in dodatnih plačil imajo ti produkti pogosto negativen realni donos ter dosegajo slabše rezultate od ustreznih tržnih kazalnikov (19). Zato EESO močno podpira zamisel enotnega trga za pokojninske produkte in zlasti za pripravo vseevropskega produkta osebnega pokojninskega zavarovanja (20), kar bo privedlo do okrepljene ekonomije obsega, nižjih cen ter večje izbire za potrošnike.

4.1.3

Nekateri zavarovalni produkti so enostavno prenosljivi, na primer produkti življenjskega zavarovanja, v okviru katerega je stranka zavarovana, tudi če se preseli zunaj lokalnih meja. Drugi zavarovalni produkti vsebujejo elemente, ki se urejajo lokalno in jih je treba prilagoditi, ko jih subjekti poskušajo distribuirati v različnih državah. Člen 11 direktive o distribuciji zavarovalnih produktov (21) določa, da morajo države članice vzpostaviti enotno kontaktno točko, ki je odgovorna za zagotavljanje informacij o predpisih o splošnih koristih v njihovih državah, EIOPA pa mora na svojem spletnem mestu objaviti spletne povezave do spletnih mest pristojnih organov, kjer so objavljene informacije o teh predpisih o splošnih koristih. Poleg tega čezmejno zagotavljanje storitev v celoti še vedno ne bo možno ali zaželeno, in sicer zaradi dejanskih potreb strank, ki uporabljajo produkte, ter razlik v vedenju in dejavnikih tveganja, ki vplivajo na pogoje produkta. EESO pozdravlja rešitve, s katerimi se bo pripomoglo k ublažitvi pomanjkanja prenosljivosti produktov, in priporoča, naj se v nekaterih primerih uvedejo vsaj delne rešitve, kot je možnost, da bi imetniki polic krili le razlike med višjim kritjem in nižjimi kritji v različnih državah članicah.

4.1.4

Poglavitne ovire na strani ponudbe so navedene v točki 3.2. Da bi jih premagali, je treba:

4.1.5

Poglavitne ovire na strani povpraševanja so navedene v točki 3.3.

4.1.6

Zaradi novih tehnologij, zlasti digitalizacije, je prvič mogoče doseči resničen napredek na področju čezmejnega zagotavljanja finančnih produktov. Imele bi lahko znatno vlogo pri zagotavljanju več in kakovostnejših informacij, povečevanju preglednosti in primerljivosti produktov ter identifikaciji strank. Prinašale bi lahko tudi koristi pri zmanjševanju stroškov z odpravo potrebe po fizično lociranih kontaktnih točkah. Ne morejo pa nadomestiti premagovanja drugih pomembnih ovir, kot sta neenaka raven usklajevanja pravnih ureditev in varstva potrošnikov.

4.1.7

Nedvomno v prihodnosti nekatere osebe zaradi različnih vzrokov še vedno ne bodo mogle uporabljati digitalnih tehnologij. To ne bi smelo ovirati prizadevanja za spodbujanje uporabe teh tehnologij pri zagotavljanju finančnih produktov. Razlog za to je, da bodo tradicionalni načini zagotavljanja teh produktov obstajali še dolgo časa, poleg tega pa bodo lahko ti ljudje dostopali do večje izbire produktov na podlagi dobro urejenih storitev finančnega svetovanja.

4.1.8

Z razširjeno uporabo digitalnih tehnologij bodo nedvomno nastali nekateri izzivi za informacijsko varnost ter varstvo podatkov in potrošnikov. Zato bi bilo treba poleg različnih predpisov, ki urejajo ponudbo finančnih produktov in povpraševanje po njih prek teh tehnologij, izvesti oceno tveganj, ki jih predstavljajo ti izzivi, ter predlagati načine za njihovo omejevanje.

4.1.9

Splošno sprejete opredelitve za varne, enostavne in razumljive finančne produkte ni. Splošno sprejeto je, da bi morali ti produkti imeti značilnosti, kot so preglednost cen, ustreznost in razumljivost v jeziku uporabnika za učinkovito komunikacijo, možnosti primerjave s podobnimi produkti, jasnost ter neposredni rezultati. Vseh teh značilnosti ni lahko doseči v tako zapletenem svetu, kot je finančni trg.

4.1.10

Produkti s temi značilnostmi v strogem smislu so redko na voljo na trgih, zato potrošniki nimajo lahkega dostopa do njih. To velja za države z dobro razvitimi finančnimi trgi in za države z manj razvitimi trgi. Široka ponudba produktov, ki obstajajo v nekaterih državah članicah, potrošnikom ni nujno v pomoč, ker lahko povzroči zmedo in težave pri določanju ter navsezadnje vodi v napačno odločitev.

4.1.11

Dostop do teh produktov se lahko zagotovi z vzpostavitvijo osnovnega razreda finančnih produktov (22) na evropski ravni, ki so v skladu s posebnimi standardiziranimi zahtevami, odvisno od potreb, ki naj bi jih zadovoljili. Biti bi morali certificirani in imeti posebno ime, da bi jih lahko potrošniki brez težav prepoznali. Tak razred lahko vključuje skupne produkte, kot so različni varčevalni računi in življenjsko zavarovanje, sklenjeno za določen čas. Zaradi razmeroma visoke čezmejne stopnje trženja kolektivnih naložbenih podjemov za vlaganja v prenosljive vrednostne papirje (KNPVP) se pričakuje, da bi bilo mogoče ustvariti vseevropski standardizirani produkt osebnega pokojninskega zavarovanja na podlagi dejavnikov uspeha KNPVP in ga vključiti v isti razred. Z obstojem takega razreda produktov bi se povečalo zaupanje v finančne trge.

4.1.12

V številnih državah prihaja do čezmernega prenašanja (23), različnih razlag evropske zakonodaje, zamud pri usklajevanju, razlik pri prenosu evropske zakonodaje v nacionalno zakonodajo in razlik pri dejanski uporabi, zaradi česar so nastale pretirane upravne zahteve ter ovire. Vse to ovira združevanje in negativno vpliva na zaupanje potrošnikov.

4.1.13

Za varstvo potrošnikov so odgovorni evropski nadzorni organi. EESO se zavzema za izvajanje te naloge v skladu z naslednjimi načeli:

4.1.14

Nazadnje bi morali evropski nadzorni organi vedno dajati prednost praksam, ki so boljše za stranke. Prednost bi bilo treba dati:

4.1.15

V zeleni knjigi sta dobro obravnavana trenutno prevladujoča trenda, tj. šibka čezmejna konkurenca na področju maloprodajnih finančnih storitev in omejena izbira finančnih produktov za potrošnike.

4.2.1.1

Boljše informacije za stranke in pomoč pri zamenjavi ponudnika

4.2.1.1.1

Spodbujanje finančne pismenosti in dostopnost finančnega svetovanja sta nedvomno bistvena. Potrošniki bi morali ne le imeti na voljo informacije, ki bi jih morali biti tudi sposobni razumeti, marveč tudi dostop do visokokakovostnih in ustreznih storitev finančnega svetovanja.

4.2.1.2

Kljub naraščajočemu trendu med potrošniki, da informacije pridobivajo prek digitalnih storitev, jih ima velik delež še vedno raje osebni stik, zlasti pri pogajanju o produktih. Banke bi ob upoštevanju trenutnega znanja, vedenja in preferenc potrošnikov lahko določile primernejše načine za izboljšanje znanja potrošnikov o finančnih storitvah, na primer z vseevropskim spletnim mestom EU za potrošnike. O virih financiranja takšnih spletnih strani bi bilo treba še razpravljati, vendar bi lahko združili prizadevanja nacionalnih vlad, lokalnih oblasti in tretjih agregatorjih. Pri ustvarjanju takšnega orodja je treba upoštevati, da primerjalniki zavarovalniških produktov sodijo predvsem v nacionalni kulturni okvir. Zato bo pri vseevropskem primerjalniku zavarovanj zelo zahtevno upoštevati raznolikost uporabnikov/strank v Evropi, zlasti kar zadeva primerjavo zavarovalnih tveganj, ki so še posebej povezana z določenim nacionalnim in lokalnim (kulturnim, pravnim, davčnim, socialnim itd.) okvirom.

4.2.1.2.1

EESO podpira prizadevanje, da bi se dosegel učinkovitejši, prilagodljivejši in preglednejši trg, ter podpira usmerjenost sedanje regulativne pobude v boljše varstvo potrošnikov. Meni, da bi bilo mogoče izboljšati tudi kakovost storitev, ki spremljajo zagotavljanje finančnih storitev, z boljšo uporabo prednosti digitalizacije in izkoriščanjem potenciala različnih posrednikov, in sicer z dobro usposobljenim in kvalificiranim osebjem ter ustrezno metodologijo za zagotavljanje popolnih, objektivnih in primerljivih informacij, na podlagi katerih se lahko potrošniki odločajo.

4.2.1.2.2

Zagotovljene informacije bi morale biti natančne, razumljive in ustrezne za uporabnike. Izogibati bi se bilo treba preplavljanju potrošnikov z informacijami in pretiranemu poenostavljanju resničnosti, da bi se poudarili boljši donosi. Dober primer tega je praksa zamenjave ponudnikov finančnih storitev v Združenem kraljestvu, v katerem za točnost zamenjave bank pošiljateljic in bank prejemnic jamči neodvisna tretja stran, s čimer se zagotovi preprost ter pregleden potek postopka zamenjave v sedmih delovnih dneh. Še druga dobra praksa je prenosljivost hipotekarnih posojil v Italiji, ki je bila uvedena leta 2006 (25).

4.2.1.3

Obravnava zapletenih in nedopustno visokih provizij za tuje transakcije

4.2.1.4

Uredba (ES) št. 924/2009 Evropskega parlamenta in Sveta (26) je že odpravila razlike med pristojbinami za čezmejna plačila v eurih in za plačila v eurih na nacionalni ravni. Mogoče bi bilo izvesti priložnostno oceno, s katero bi preverili, ali bi bila uporaba te določbe za vse valute v EU (tj. uskladitev provizij za čezmejna in domača plačila, denominirana v določeni valuti), smiselna in bi koristila potrošnikom. Kar zadeva informacije za uporabnike plačilnih storitev v okviru prenovljene direktive o plačilnih storitvah (27), morajo ponudniki plačilnih storitev obvestiti stranko – uporabnika plačilnih storitev – pred podpisom zavezujoče pogodbe ali sprejetjem ponudbe o vseh pristojbinah, ki jih mora plačati ponudniku plačilnih storitev, pa tudi o dejanskem ali referenčnem menjalnem tečaju, ki se bo uporabil za plačilno transakcijo, če se opravi pretvorba valute. Prenovljena direktiva o plačilnih storitvah vsebuje podobne določbe glede informacij, ki jih ponudniki plačilnih storitev morajo posredovati plačniku in prejemniku plačila po izvedeni transakciji. EESO meni, da niso potrebni nadaljnji ukrepi, saj prenovljena direktiva o plačilnih storitvah že določa jasne zahteve glede preglednosti za ponudnike plačilnih storitev. Poleg tega bi bilo uporabo Uredbe (ES) št. 924/2009 o čezmejnih plačilih mogoče razširiti na druge valute v EU, ki niso euro.

4.2.1.5

EESO meni, da prenovljena direktiva o finančnih storitvah določa jasne zahteve glede preglednosti, ki bodo plačnikom in prejemnikom plačil omogočale ustrezno obveščenost o menjalnem tečaju, ki velja pred čezmejno transakcijo in po njej. To direktivo je treba v nacionalno zakonodajo prenesti do 13. januarja 2018, zato nadaljnji ukrepi niso potrebni.

4.2.2.1

Za zavarovatelje je prebivališče pomembno, ker:

je pri odločanju, na primer o pogojih in oblikovanju cen stanovanjskega zavarovanja, treba upoštevati lokalne dejavnike, kot sta podnebje ali seizmografija; brez določene kritične mase ni mogoče zagotavljati storitve na ustrezni podlagi. Modeli aktuarjev delujejo z veliko stopnjo napake, kadar število dogodkov, ki se uporablja za izračune, ni dovolj visoko. Kadar se poleg tega tveganja zavarujejo s pozavarovanjem, se z modeli pozavarovanj cena določa različno glede na kraj.

4.2.2.2

Večanje prenosljivosti produktov

4.2.2.2.1

Na splošno bi bili zavarovalni produkti, ki zagotavljajo osebni prejemek ali enostavno izplačilo, lažje prenosljivi od tistih, ki zagotavljajo storitev ali obravnavanje zahtevkov.

4.2.2.2.2

Produkti življenjskega zavarovanja so že delno prenosljivi v smislu, da je stranka zavarovana med potovanjem v tujino, razen v nekaterih primerih, če potuje v države z visokim tveganjem. V okviru lokalnega življenjskega zavarovanja je zavarovana tudi ne glede na to, kje je. Zgodi se lahko, da se imetnik police v drugo državo ne preseli kot popotnik, ampak kot rezident za neomejen čas. V tem primeru bi moralo biti mogoče obdržati zavarovanje s prilagoditvijo premije ali kritja police. V vseh teh primerih bi zavarovalni produkti zagotavljali določen znesek denarja.

4.2.2.2.3

Drugi zavarovalni produkti niso sami po sebi lahko prenosljivi, ker so njihovi pogoji neločljivo povezani z elementi na državni ravni. V primeru zdravstvenega zavarovanja sta denimo zasnova in cena produkta odvisna predvsem od kritja v okviru sistemov javnega zdravstva v posamezni državi.

4.2.2.2.4

S tem je povezano tudi vprašanje obsega: prilagoditev produkta dejanskim razmeram posebej za stranko, ki bi to lahko zahtevala med življenjem v tujini, je teoretično mogoča, vendar bi to pomenilo odrekanje možnosti doseganja ekonomije obsega. Produkt bi bil preveč prilagojen primeru stranke, pri čemer bi bil subjekt, ki bi produkt zagotavljal, manj konkurenčen od dejanskih lokalnih ponudnikov. Najboljša možnost bi bila spodbujanje sodelovanja med zavarovalnicami, ki so prisotne v različnih evropskih državah.

4.2.2.3

Drug primer zavarovalnih produktov, ki zagotavljajo storitve, sta stanovanjsko in avtomobilsko zavarovanje. Ta produkta, ki zagotavljata popravilo škode ali obravnavata avtomobilske nesreče, od zavarovalnic zahtevata sporazume s ponudniki storitev v državi, pri čemer je za poslovno vzdržnost potreben določen obseg. Izvedljiva možnost bi bila spodbujati sodelovanje z lokalnimi (zavarovalnimi) družbami za zagotavljanje te storitve v drugih državah.

4.2.2.4

Olajševanje dostopa do zavarovanja poklicne odgovornosti in njegovega čezmejnega priznavanja

16.

4.2.3

Eden od načinov za omogočanje čezmejnega dostopa do obveznega zavarovanja poklicne odgovornosti bi bila uskladitev zneskov in pogojev obveznega zavarovanja poklicne odgovornosti.

4.2.3.1

Krepiti zaupanje ljudi v izkoriščanje priložnosti drugod po Evropi

4.2.3.2

Olajševanje dostopa do zavarovanja poklicne odgovornosti in njegovega čezmejnega priznavanja

4.2.3.2.1

EESO meni, da so neodvisna spletna mesta, ki bi zagotavljala informacije in omogočala primerjavo posameznih produktov in storitev, ki jih zagotavljajo različni ponudniki v posameznih državah, edina mogoča dobra možnost za povečanje ozaveščenosti. Močno priporoča zamisel o namensko vzpostavljeni uradni spletni strani, ki bi jo lahko podpiral skrbnik, imenovan na zakonodajni ravni, pri čemer bi morali ponudniki posodabljati informacije v določenih časovnih intervalih, ali pa mreži, ki bi jo vzpostavile potrošniške organizacije v državah članicah. Prav tako bi bilo mogoče povezati različna spletna mesta v decentraliziran in medsebojno povezan sistem.

Ko se za primerjavo uporabljajo digitalne rešitve, bi morale platforme zagotavljati jasne informacije za namen primerjave enakovrednih produktov in tveganj, ki bi jim bili lahko izpostavljeni potrošniki med njihovo uporabo. Kadar je razlik več, kot bi jih bilo mogoče primerjati v okviru platform, ki se običajno osredotočajo zlasti na ceno, bi bilo treba jasno navesti značilnosti, ki niso vključene v primerjavo. Navesti bi bilo treba tudi vse pomembne pogoje, povezane z razločevanjem produkta. Potrošnike bi bilo treba jasno opozoriti o možnih tveganjih, povezanih z uporabo primerjalnih platform (na primer z združevanjem osebnih podatkov).

4.2.3.2.2

Primerjava bi morala zajemati bistvene parametre in ne bi smela biti zavajajoča. Uporaba osebnih podatkov bi morala biti omejena na najnižjo raven, potrebno za zagotavljanje koristi potrošnikom, informacije pa bi morale biti predložene jasno in lahko razumljivo.

4.2.3.3

Izboljšanje pravnih sredstev na področju maloprodajnih finančnih storitev

4.2.3.3.1

Zunajsodno reševanje sporov je bistveno bolj prilagodljiv postopek od sodnega reševanja sporov: je cenejši, hitrejši in vključuje veliko manj formalnosti. Tak postopek je zlasti koristen mednarodno, pri čemer bi morala imeti mreža FIN-NET glede na želeno povečanje čezmejne ponudbe finančnih storitev in povpraševanja po njih večjo vlogo. Žal je ozaveščenost potrošnikov o prednostih mreže FIN-NET trenutno razmeroma nizka, zato bi bilo treba sprejeti ukrepe za krepitev njihove ozaveščenosti. Poleg tega je v mrežo FIN-NET včlanjenih le 22 od 28 držav članic EU (29). Če se to ne bo spremenilo, mreže FIN-NET ne bo mogoče uporabiti kot infrastrukturo za lajšanje oblikovanja enotnega trga za finančne storitve. Zato bi bilo treba natančno preučiti možnosti regulativne zahteve v zvezi s tem.

4.2.3.3.2

V večini primerov takšnega dostopa ni. Pojem zavajajoče prodaje v veliki meri še vedno ni razumljen in se praktično ne uporablja zaradi njegove nejasne oblike in pomanjkanja izkušenj regulativnih organov (30). Marsikje so preskusi za določanje finančnih produktov, primernih za stranke, formalni in ne zagotavljajo izbire najprimernejših produktov zanje.

4.2.3.3.3

Dostop do finančnega nadomestila je mogoče zagotoviti, če se uvedeta enotna, natančna in praktična opredelitev pojma zavajajoče prodaje ter vseevropska regulativna praksa za sankcioniranje teh prodaj (31).

4.2.3.4

Varstvo žrtev v primeru plačilne nesposobnosti avtomobilskih zavarovalnic

4.2.3.5

Poglejmo primer najboljše prakse iz Španije. Španski subjekt Consorcio de Compensación de Seguros deluje kot zavarovalnica, če nobena zavarovalnica ne sprejme tveganja ali če ni zavarovalnice, na primer v primeru plačilne nesposobnosti, in sicer vedno podredno. Jamstvo tega subjekta se nanaša le na španske subjekte. Da bi se zagotovilo kritje žrtev avtomobilskih nesreč na enaki ravni, bo morala Komisija zahtevati vzpostavitev podobne jamstvene sheme v vseh državah članicah. Predvideti bi bilo mogoče razširitev podobnega instrumenta na evropski ravni v države, v katerih ne obstaja.

4.2.3.6

Večanje preglednosti in primerljivosti dopolnilnih zavarovanj

4.2.3.6.1

Nova direktiva o distribuciji zavarovalnih produktov (32) določa okrepljene zahteve po preglednosti na področju informacij za zavarovalne distributerje, vključno z dopolnilnimi zavarovalnimi posredniki, čeprav v njihovem primeru veljajo nekatere omejitve (prag). Poleg tega se je leta 2015 pet velikih podjetij za najem vozil zavezalo k izboljšanju svojih spletnih mest, da bi potrošnikom zagotovila boljše informacije o izbirnih opustitvah zavarovanja in zavarovalnih produktih. To so koraki v pravo smer. Države članice bodo morale direktivo o distribuciji zavarovalnih produktov prenesti do 23. februarja 2018, zato je še prezgodaj napovedovati, ali so potrebni morebitni dodatni ukrepi. Hkrati je priporočljivo, da Komisija spremlja, ali bodo podjetja za najem vozil izpolnila svoje zaveze, pri čemer ne gre le za zavarovalne produkte, in preuči dodatne ukrepe za izboljšanje preglednosti ter preprečevanje škode za potrošnike.

4.2.3.6.2

V primeru sektorja najema vozil je treba upoštevati dejstvo, da se zahteve dodatnih zavarovalnih produktov pogosto razlikujejo glede na profil tveganja najemnika (kar je običajno povezano z limitom porabe za kreditno kartico) ali glede na avtomobilski škodni delež ali druge tržne značilnosti države članice. Vendar so v vsakem primeru predpogodbene informacije in prizadevanje za doseganje primerljivosti različnih ponudb pomembni za potrošnika, zato bi bilo pred analizo, ali so morda potrebni dodatni ukrepi, priporočljivo počakati na dokončno izvedbo zahtev iz te direktive.

4.3.1.1

Zagotavljanje pomoči podjetjem, da bolje izkoristijo digitalizacijo

4.3.1.1.1

EESO pozdravlja spodbujanje inovativnih digitalnih finančnih storitev po Evropi. Pri tem priznava, da so banke največje ponudnice finančnih storitev, ki jih je prav tako treba spodbuditi k dejavnemu izkoriščanju priložnosti, ki jih omogoča digitalna revolucija. Zato morajo zanje veljati enaka pravila kot za njihove konkurente, ki zagotavljajo podobne storitve, zaradi česar je potreben pregled glavnih slojev bančnih predpisov na številnih področjih, da bi se lahko zagotovili enaki konkurenčni pogoji v zvezi z:

4.3.1.2

Omogočanje elektronskega podpisa in preverjanja identitete

4.3.1.2.1

Še vedno obstajajo razlike med predpisi za elektronsko identifikacijo ter zahtevami glede poznavanja stranke in preprečevanja pranja denarja. Veljavni predpisi zahtevajo osebno identifikacijo in individualno ocenjevanje za trajno sprejetje strank. Zaradi teh zahtev je omejen razvoj popolnoma digitalnih finančnih storitev, pri čemer nastajajo pomembne ovire za sprejemanje novih potrošnikov in se višajo stroški.

4.3.1.2.2

Potrebni so dodatni ukrepi za premagovanje odsotnosti evropskega mehanizma za elektronsko identifikacijo in podpise zaradi razlik v nacionalnih praksah: čeprav so bili s predpisi določeni skupni standardi za digitalne podpise v državah članicah, je čezmejno priznavanje digitalnih podpisov ovirano zaradi načina, na katerega standarde na nacionalni ravni uporabljajo lokalni operaterji. Lokalni digitalni operaterji niso medsebojno povezani in to omejuje njihovo sposobnost, da bi evropskim potrošnikom zagotovili v celoti digitalizirane finančne storitve.

4.3.1.2.3

Da, potrebni so ukrepi za:

4.3.1.3

Izboljševanje dostopa do finančnih podatkov in njihove uporabnosti

4.3.1.3.1

Čeprav obstaja splošen dogovor o vidikih finančnega stanja stranke, ki bi jih bilo treba uporabiti za ocenjevanje kreditne sposobnosti, kreditodajalci uporabljajo svoje strokovne ocene in notranje metode za oceno ter upravljanje vsakega posameznega primera. Zato bi se bilo treba izogibati pobudam, ki banke ali druge kreditne institucije zavezujejo, da morajo deliti obdelane informacije, ki jih pridobijo v zvezi s kreditno sposobnostjo svojih strank. Hkrati bi se lahko delili surovi (neobdelani) podatki, in sicer z dovoljenjem stranke in v skladu s standardi varstva podatkov v EU. Tako bi se izboljšala primerljivost ocene kreditne sposobnosti.

4.3.1.3.2

Finančne institucije se poskušajo bolje seznaniti z vedenjem potrošnikov, da bi lahko uspešneje razpršile in prilagodile svoje produkte ter storitve. Pri tem ni jasnih pravil, kako bi bilo treba uporabljati zbrane podatke, celo v primeru soglasja potrošnikov. EESO meni, da bi bilo dobro poskrbeti za večjo jasnost v zvezi z uporabnostjo pravil na tem področju, da bi se zagotovilo varstvo potrošnikov in hkrati potrošnikom omogočilo koristi zaradi finančnih inovacij.

4.3.1.3.3

Podatki o preteklih zavarovalnih zahtevkih vsebujejo občutljive osebne podatke strank. Domača zavarovalnica teh informacij ne sme predložiti drugim deležnikom, ampak samo dejanski stranki. Od stranke je odvisno, ali bo podatke o preteklih zavarovalnih zahtevkih poslala novi zavarovalnici. To ne pomeni ovire za čezmejne storitve, saj lahko stranka svoje podatke pošlje v državo, ki jo sama izbere. Hkrati bi morala Komisija s pomočjo organa EIOPA raziskati načine za spodbujanje standardizacije na področju izmenjave podatkov o preteklih zavarovalnih zahtevkih med zavarovalnicami in sprejetja sistemov bonusov in malusov.

4.3.1.4

Olajševanje zagotavljanja poprodajnih storitev

4.3.1.4.1

Popogodbene storitve v drugi državi članici se ne bi smele razlikovati od storitev v državi, v kateri so ti produkti na voljo. To pomeni, da bi bilo treba produkt in povezane popogodbene storitve obravnavati kot enoten subjekt za čezmejno ponudbo finančnih produktov. Uporaba tega načela mora biti zagotovljena, sicer potrošniki ne bodo v enakovrednem položaju. Pomembno je, da ustrezni regulativni organi spremljajo uporabo tega načela.

4.3.1.4.2

Platforme, ki podpirajo podjetja pri čezmejni ponudbi njihovih produktov, bi morale vključevati tudi oddelek za popogodbene storitve. Praktičen način za ponudbo teh popogodbenih storitev bi bil spodbujanje podjetij, da oblikujejo skupine in sodelujejo, da bi dosegla zadosten obseg delovanja.

4.3.1.5

Usklajevanje postopkov za insolventnost fizičnih oseb, vrednotenje premoženja in izvrševanje zavarovanja s premoženjem

4.3.1.5.1

Glavna težava na tem področju je povezana s prisilno izterjavo dolgov, če kreditojemalci ne izpolnjujejo svojih obveznosti v okviru posojilne pogodbe. Glede na to se kreditojemalcem čezmejno hipotekarno kreditiranje trenutno ne zdi privlačno, zato so potrebni dodatni ukrepi za spodbujanje notranjega trga EU na tem področju.

4.3.1.5.2

Hipoteke in posojila spadajo med finančne produkte, pri katerih na čezmejno trženje vplivajo številne ovire, ki jih je težko premagati. Zdi se, da bodo med vsemi finančnimi storitvami prav ti produkti tisti, pri katerih bo premagovanje ovir trajalo najdlje. Zato bi bilo začetno prizadevanje zdaj bolje osredotočiti na druge maloprodajne finančne storitve, pri katerih je ovir manj, ter pridobiti praktične izkušnje in zagon prek dejavnega dela na področju teh storitev.

4.3.2

4.3.2.1

Olajševanje skladnosti s pravnimi zahtevami, ki veljajo v drugih državah članicah, za podjetja

4.3.2.1.1

Uporaba evropske zakonodaje na številnih področjih, kot je med drugim tudi zagotavljanje naložbenih produktov, je v različnih državah članicah nedosledna in si nasprotuje. Zato je treba za pomoč zaprositi nacionalne organe, da bi se odpravilo čezmerno prenašanje.

Še ena dobra pobuda je mreža SOLVIT, ki na ravni EU pomaga podjetjem, ko se srečajo s težavami zaradi javnih organov, ki zakonodaje EU ne uporabljajo pravilno, enotne kontaktne točke pa pomagajo podjetjem pri izpolnjevanju obveznosti pri čezmejnem zagotavljanju storitev (33).

4.3.2.1.2

Smiselno bi bilo izkoristiti izkušnje mreže SOLVIT in prizadevanje usmeriti v doseganje rešitve, namenjene izključno finančnim produktom, boljšemu sodelovanju in usklajevanju med nacionalnimi regulativnimi organi, s pomočjo regulativnih organov inovativnim podjetjem pri razumevanju njihovih obveznosti.

4.3.2.2

Polna uporaba svobode ustanavljanja

Za zavarovalnice je pogosto potrebna lokalna navzočnost, da tako bolje poznajo tveganja na kraju samem in stranke, ki naj bi jih zavarovale. Svoboda ustanavljanja na lokalni ravni je zato bistvenega pomena za zavarovalnice, kot so vzajemne družbe. Odsotnost evropskega priznavanja oblik socialnih podjetij, med njimi tudi vzajemnih družb, onemogoča ustanavljanje tovrstnih družb v državah članicah, ki jih ne priznavajo, kar zavira njihov čezmejni razvoj, pa tudi razvoj trgov in konkurence. EESO poziva Evropsko komisijo, Svet Evropske unije, Evropski parlament in države članice, naj spodbujajo priznavanje vzajemnih družb v Evropski uniji.

4.3.2.3

Oblikovanje avtonomnih ali bolje usklajenih ureditev na ravni EU

4.3.2.3.1

Z vidika čezmejne distribucije je treba nameniti pozornost naslednjim vprašanjem:

4.3.2.3.2

Lokacija tveganja je običajno kraj običajnega prebivališča zavarovanca, z nekaterimi izjemami v primerih nepremičnin, kadar gre za lokacijo stavbe. To načelo je običajno standardizirano po svetu ter ima pravne in davčne posledice za sodelujoče strani. EESO meni, da načelo lokacije tveganja na področju zavarovanja ustreza namenu. Pri tem pa razume, da je treba pravila glede splošnih koristi revidirati, saj državam članicam omogočajo sprejetje zakonodaje, ki bo verjetno ovirala čezmejno distribucijo zavarovalnih produktov.