11.6.2013   

SL

Uradni list Evropske unije

CE 165/7

—

ob upoštevanju člena 165 Pogodbe o delovanju Evropske unije,

—

ob upoštevanju člena 14 Listine o temeljnih pravicah Evropske unije,

—

ob upoštevanju Konvencije Združenih narodov o otrokovih pravicah, zlasti njenih členov 23, 28 in 29,

—

ob upoštevanju Sklepa št. 1720/2006/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 15. novembra 2006 o uvedbi akcijskega programa na področju vseživljenjskega učenja (1),

—

ob upoštevanju sporočila Komisije o učinkovitosti in pravičnosti v evropskih sistemih izobraževanja in usposabljanja (KOM(2006)0481),

—

ob upoštevanju sporočila Komisije z naslovom Pobuda Mladi in mobilnost za izkoriščanje potenciala mladih pri doseganju pametne, trajnostne in vključujoče rasti v Evropski uniji (KOM(2010)0477),

—

ob upoštevanju sporočila Komisije z naslovom "Zmanjševanje osipa kot ključni prispevek k strategiji Evropa 2020" (KOM(2011)0018),

—

ob upoštevanju predloga Komisije za priporočilo Sveta o politikah za zmanjševanje osipa (KOM(2011)0019),

—

ob upoštevanju sporočila Komisije z naslovom "Predšolska vzgoja in varstvo: najboljši začetek v jutrišnjem svetu za vse naše otroke" (KOM(2011)0066),

—

ob upoštevanju sporočila Komisije z naslovom "Okvir EU za nacionalne strategije vključevanja Romov do leta 2020" (KOM(2011)0173),

—

ob upoštevanju sklepov Sveta in predstavnikov vlad držav članic, ki so se dne 21. novembra 2008 sestali v okviru Sveta, o pripravi mladih na 21. stoletje: agenda za evropsko sodelovanje v šolstvu (2),

—

ob upoštevanju sklepov Sveta z dne 12. maja 2009 o strateškem okviru za evropsko sodelovanje v izobraževanju in usposabljanju ("ET 2020") (3),

—

ob upoštevanju sklepov Sveta z dne 26. novembra 2009 o izobraževanju otrok iz migrantskih družin (4),

—

ob upoštevanju sklepov Sveta z dne 11. maja 2010 o socialni razsežnosti izobraževanja in usposabljanja (5),

—

ob upoštevanju svoje resolucije z dne 1. februarja 2007 o diskriminaciji mladih žensk in deklet pri izobraževanju (6),

—

ob upoštevanju svoje resolucije z dne 16. januarja 2008 z naslovom Strategiji EU o otrokovih pravicah naproti (7),

—

ob upoštevanju svoje resolucije z dne 23. septembra 2008 o izboljšanju kakovosti izobraževanja učiteljev (8),

—

ob upoštevanju svoje resolucije z dne 18. maja 2010 o ključnih kompetencah za spreminjajoči se svet: izvajanje delovnega programa Izobraževanje in usposabljanje 2010 (9),

—

ob upoštevanju svoje resolucije z dne 18. maja 2010 o strategiji EU za mlade – vlaganje v mlade ter krepitev njihove vloge in položaja (10),

—

ob upoštevanju svoje resolucije z dne 9. marca 2011 o strategiji EU o vključevanju Romov (11),

—

ob upoštevanju svoje resolucije z dne 12. maja 2011 o zgodnjem učenju v Evropski uniji (12),

—

ob upoštevanju člena 48 Poslovnika,

—

ob upoštevanju poročila Odbora za kulturo in izobraževanje ter mnenja Odbora za zaposlovanje in socialne zadeve (A7-0363/2011),

A.

ker morajo imeti mladi širok spekter znanj in veščin, ki so ključne za njihov intelektualni in socialni razvoj, vključno s sposobnostjo za učinkovito komunikacijo, skupinsko delo, reševanje problemov in kritično presojo informacij, da se lahko dobro vključijo v družbo in se uspešno samouresničujejo kot posamezniki in kot državljani;

B.

ker izobrazba vzgaja vrednote pri mladih, kot so osebnostna rast, boljše vključevanje v družbo, močnejši občutek odgovornosti in večja iniciativnost;

C.

ker je stopnja šolskega osipa različna v državah članicah EU, pa tudi v mestih in regijah ter v različnih socialno-ekonomskih skupinah prebivalstva, nanjo pa vpliva vrsta različnih dejavnikov,

D.

ker je eden od petih krovnih ciljev strategije Evropa 2020 zmanjšati delež osipa pod 10 % ter povečati odstotek mladih z visokošolsko ali enakovredno ravnjo izobrazbe vsaj na 40 %;

E.

ker je bil leta 2003 med državami članicami dogovorjen cilj 10 %, vendar ga je doseglo samo sedem držav, in ker je povprečni šolski osip v letu 2009 znašal 14,4 %;

F.

ker ima večina držav članic kljub stalnemu upadanju stopenj šolskega osipa v zadnjem desetletju še vedno razdrobljen in nezadostno usklajen pristop k reševanju te problematike;

G.

ker ima v državah članicah 24,1 % mladih, starih 15 let, slabe bralne zmožnosti,

H.

ker je branje osnovno in nujno potrebno orodje vsakega mladostnika za napredovanje pri vseh šolskih predmetih ter za vključevanje na trg dela, razumevanje in analizo informacij, ustrezno komuniciranje in sodelovanje v kulturnih dejavnostih, zaradi česar je treba uvesti posebne ukrepe za odpravo vrzeli v bralnih veščinah;

I.

ker ima šolski osip hude posledice za socialno kohezijo EU in ne le za gospodarsko rast, temelje evropskega strokovnega znanja in socialno stabilnost, ker ogroža poklicno pot, zdravje in blaginjo mladih, saj je nizka raven izobrazbe tudi ključni razlog za revščino in slabo zdravstveno stanje;

J.

ker je šolski osip temeljni dejavnik, ki prispeva k brezposelnosti, revščini in socialni izključenosti;

1.

poudarja, da so temelji bodoče otrokove izobrazbene poti in blaginje v zgodnjem otroštvu in lahko prispevajo k vzgajanju ideje o vseživljenjskem učenju; poudarja tudi, da je treba prav v zgodnjem otroštvu spodbujati odprtost duha, učenje jezikov in vzpostavljanje socialnih vezi, ki so temeljna popotnica za družbo prihodnosti, da se otroku že od malih nog olajša vključevanje v šolsko in socialno okolje ter tako prepreči šolski osip; znova poudarja poziv iz svoje resolucije o zgodnjem učenju v EU k razvijanju evropskega okvira za predšolsko vzgojo in varstvo od najzgodnejšega otroštva, in sicer zlasti z razvijanjem javnih in brezplačnih jasli in vrtcev;

2.

ugotavlja, da je šolski osip zlasti prisoten pri otrocih iz revnih in prikrajšanih okolij in pri otrocih iz migrantskih družin ter da je pogosto povezan z revščino in socialno izključenostjo;

3.

predlaga zagotavljanje jezikovne podpore šolarjem iz migrantskih družin;

4.

v zvezi s tem poudarja, da je treba z ustreznimi ukrepi romskim otrokom in otrokom, ki nimajo dokumentov, omogočili dostop do šolanja;

5.

ugotavlja, da 20 % romskih otrok sploh ne obiskuje šole, 30 % pa jih prezgodaj opusti šolanje; poudarja, da je šolski usip sicer pogostejši pri fantih kot pri dekletih, da pa so tradicionalne romske skupnosti poseben primer, saj je zaradi običaja zgodnjih porok šolski usip pogostejši pri dekletih, ki poleg tega šolanje opuščajo pri nižji starosti (pri okoli 12–13 letih) kot fantje (pri okoli 14–15 letih); poudarja, da so pri tradicionalnih romskih skupnostih potrebni dodatni pozitivni ukrepi za zmanjšanje šolskega osipa, ki je posledica škodljivih tradicionalnih običajev;

6.

opozarja, da je zaradi neučinkovite politike za usklajevanje poklicnega in zasebnega življenja več šolskega osipa in šolskega neuspeha na splošno ter da je treba okrepiti prizadevanja za izboljšanje takšnih politik;

7.

ugotavlja, da obstaja medgeneracijski cikel, to je veliko nagnjenje otrok staršev, ki so zgodaj opustili šolanje, da tudi sami zgodaj opustijo šolanje; poudarja, da ima družinska struktura znaten vpliv na otrokovo zmožnost in motivacijo, da je uspešen v šoli;

8.

kar zadeva predšolsko vzgojo, ugotavlja, da je vloga družine in tesnih odnosov med otroci in starši v zgodnjem otroštvu bistvena za zagotovitev primerne integracije otrok v šoli;

9.

opozarja na vpliv posebnih učnih potreb in z njimi povezanih težav, ki povečajo tveganje opustitve šolanja pri zadevnih otrocih;

10.

spodbuja države članice, naj za učence z učnimi težavami zagotovijo izvenšolske dejavnosti, da jim omogočijo razvijanje ključnih znanj, za katere obstaja očitna potreba na trgu dela;

11.

opozarja, da ima lahko šolski osip škodljive posledice za dostop do visokokakovostnega vseživljenjskega učenja;

12.

v zvezi s tem opozarja na raziskave programa PISA v okviru Organizacije za gospodarsko sodelovanje in razvoj (OECD), ki kažejo, da v šolskih sistemih z nižjo stopnjo vertikalnega in horizontalnega razlikovanja šolarji redkeje ponavljajo razred ali so izključeni iz šole; poudarja ugotovitev OECD, da ponavljanje razreda in izključitev iz šole najbolj škodita šolarjem iz socialno šibkejšega okolja;

13.

poudarja ugotovitev OECD, da zgodnja razdelitev šolarjev na različne izobraževalne smeri povečuje socialno-ekonomske razlike pri možnostih izobraževanja, ne da bi to vplivalo na izboljšanje povprečnih rezultatov v posameznih izobraževalnih sistemih;

14.

glede na to opozarja na ugotovitev OECD v študiji programa PISA, da menjava šole zaradi slabega šolskega uspeha, vedenjskih težav ali posebnih učnih potreb ter razvrstitev šolarjev glede na njihove sposobnosti pri vseh predmetih negativno vplivata na primerjalne rezultate šolskih sistemov;

15.

glede na to opozarja, da so po ugotovitvah OECD socialno-ekonomsko prikrajšani šolarji pogosto dvakratno prikrajšani, saj največkrat obiskujejo šole s slabšimi socialno-ekonomskimi razmerami, kjer poučujejo slabše usposobljeni učitelji;

16.

meni, da so enake možnosti in enaka izbira v izobraževanju ter dostop do visokokakovostne izobrazbe za ljudi iz vseh socialnih, etničnih in verskih okolij, ne glede na njihov spol ali posebne potrebe, bistvene za ustvarjanje pravičnejše ter bolj enake in vključujoče družbe, ki je dinamična, inovativna in kohezivna; poudarja vlogo javnih služb na tem področju;

17.

izjavlja, da je šolska izobrazba eden od najboljših načinov, kako vsem zagotoviti enake možnosti za uspeh, ter priložnost za pridobitev znanj in veščin, ki ljudem omogočajo vključevanje v poklicno življenje, s tem pa tudi izhod iz medgeneracijskega cikla; poziva k boljšemu usklajevanju ponudbe izobraževalne podpore, izboljšanju njene dostopnosti ter povečanju obsega zagotavljanja socialnih storitev in pomoči družinam;

18.

poziva k osebnemu in vključujočemu pristopu k izobrazbi, ki se začne s predšolsko vzgojo in varstvom, kar pomeni ciljno usmerjeno pomoč za posameznike, ki so izpostavljeni tveganju šolskega osipa, kjer je potrebno, zlasti za invalidne otroke in mlade;

19.

poziva h krepitvi prizadevanj za zagotovitev, da bo ta osebni pristop koristil zlasti učencem, ki imajo učne težave, na primer zaradi disleksije, dispraksije, diskalkulije, motnje pozornosti ali hiperaktivnosti;

20.

ugotavlja, da težave, ki vodijo v šolski usip, izvirajo zunaj šole ter da jih je treba opredeliti in začeti reševati;

21.

predlaga, naj srednje in poklicne šole zagotovijo svetovalno službo, ločeno od učnega osebja, ki dijakom z težavami omogoča zaupen pogovor o tem; poudarja, da mora biti svetovalno osebje ustrezno usposobljeno ter da mora imeti za ta namen na voljo zmogljivosti za tekoče usposabljanje in pridobivanje posebnih znanj;

22.

spodbuja spopadanje s porajajočimi se težavami v zgodnji fazi učenja ter predlaga, naj se vzpostavijo mehanizem zgodnjega prepoznavanja težav ter postopki spremljanja, da se prepreči poslabšanje težav; poudarja, da je za to nujno treba vzpostaviti večstransko komunikacijo ter tesnejše sodelovanje med šolo, starši in voditelji skupnosti, pa tudi lokalna podporna omrežja, po potrebi ob sodelovanju šolskih mediatorjev;

23.

meni, da bi bilo treba glede na vpliv družine na izobraževalni in socialni razvoj učencev ponuditi svetovalne storitve za starše;

24.

poudarja, da je pogost razlog za neuspeh pri otrocih in mladih neprilagojenost šolskih učnih načrtov življenjskim potrebam otrok in njihovim socialno pogojenim interesom; opozarja, da prevelika togost in ukalupljenost izobraževalnega sistema otežujeta prilagajanje dela posameznemu učencu ter preprečujeta povezovanje šolskega učenja z vsakdanjimi potrebami;

25.

se zavzema za boljše poklicno usmerjanje in visokokakovostne načrte za delovno prakso ter podpira kulturne in izobraževalne obiske in izmenjave, ki jih organizirajo šole, nenazadnje tudi stik s podjetništvom, da se demistificira poklicno življenje, s tem pa šolarjem zagotovi možnost ozaveščenih odločitev pri izbiri poklica; poudarja, da se morajo strokovnjaki za poklicno svetovanje ustrezno in stalno usposabljati, da lahko proaktivno sodelujejo z morebitnimi osipniki;

26.

priznava potrebo po jasnih politikah za vključevanje učencev in dijakov s senzorno invalidnostjo v običajne šole ter poziva države članice, naj opustijo politike na podlagi ločenega posebnega izobraževanja;

27.

znova poudarja ključno vlogo prostovoljnega sektorja pri spodbujanju socialnega vključevanja ter poziva države članice, naj kar najširše izkoristijo Evropsko prostovoljno službo kot dejavnik v osebnem, izobraževalnem in poklicnem razvoju;

28.

priporoča, naj šole oblikujejo mentorske sheme, da bodo šolarji prišli v stik zlasti z nekdanjimi učenci in dijaki njihove šole, kar bo omogočilo izmenjavo informacij o študijskih in poklicnih možnostih;

29.

priznava, da lahko ponavljanje razreda oz. letnika stigmatizira šolarje s slabim učnim uspehom ter ne vodi nujno k boljšim rezultatom; poudarja, da je omejevanje ponavljanja v državah članicah, kjer je močno razširjeno, in njegova zamenjava z individualno prožno podporo bolj učinkovit način reševanja šolskega osipa;

30.

poudarja, da lahko imajo informacijske in komunikacijske tehnologije (IKT) v strukturiranih učnih razmerah pozitiven učinek ter lahko spodbudijo motivacijo in učenje; predlaga, naj države članice spodbujajo in izboljšajo dostop šolarjev do IKT vse od začetka šolanja ter naj vzpostavijo programe usposabljanja za učitelje;

31.

ugotavlja, da lahko socialni in finančni pritisk na prikrajšane družine otroke sili k zgodnji opustitvi šolanja in vstopu na trg dela, da bi tako prispevali k družinskim prihodkom; da bi se zoperstavili temu problemu, poziva države članice, naj razmislijo o možnosti uvedbe finančne pomoči za tiste, ki jo potrebujejo, glede na premoženjsko stanje; poziva države članice, naj staršem, ki v prvih letih življenja svojih otrok le-tem namenjajo svojo ljubezen in čas ter s tem družbi zagotavljajo prihodnje koristi, finančno pomagajo in na ta način vlagajo v vse prevečkrat podcenjeni človeški kapital;

32.

predlaga, naj se uvedejo tudi drugi prerazporeditveni ukrepi, kot so brezplačni šolski obroki, šolske knjige in osnovna ššportna oprema, da se zmanjša vpliv socialne neenakosti, pri čemer je treba hkrati obvladati nevarnosti stigmatizacije teh učencev;

33.

poudarja, da bi bilo treba invalidnim osebam nuditi dodatno podporo, s katero bi zmanjšali tveganje, da bi ti šolarji prezgodaj opustili šolanje, ter jim zagotovili pridobitev primerne kvalifikacije;

34.

poudarja ključni pomen javnega izobraževalnega sistema najvišje kakovosti, v katerem je izobraževanje brezplačno in dostopno vsakomur, odvija pa se v varnem in spodbudnem okolju;

35.

poziva k posebnim prizadevanjem za preprečevanje ustrahovanja in nasilja v šoli ter za obravnavo takih primerov;

36.

znova poudarja pomen povečevanja števila šolarjev, ki končajo prvi del srednjega izobraževanja, ter s tem doseganja osnovne poklicne usposobljenosti;

37.

poudarja, da lahko številni akterji ukrepajo za preprečitev prezgodnje opustitve šolanja; poudarja, da to niso samo starši in vsi nosilci izobraževanja, ampak tudi javni organi, tako na nacionalni kot lokalni ravni, zato poziva k tesnejšemu sodelovanju med njimi ter k sodelovanju z lokalnimi zdravstvenimi in socialnimi službami; ugotavlja, da je lahko skupen pristop učinkovit pri pomoči zadevnim posameznikom, da premagajo številne ovire na poti k izobrazbi in zaposlovanju; v zvezi s tem poudarja pomen štipendij, ki otrokom iz prikrajšanih okolij zagotavljajo enake možnosti, kot jih imajo ostali;

38.

spodbuja države članice, naj sprejmejo ukrepe za boj proti stereotipom, ki jih imajo ljudje iz najbolj prikrajšanih socialno-kulturnih okolij, zaradi katerih se že v zgodnji fazi šolanja usmerjajo v kratke programe poklicnega usposabljanja, ne glede na otrokove izobraževalne dosežke;

39.

predlaga, naj strategije boja proti šolskemu osipu izhajajo iz analize glavnih vzrokov šolskega osipa, ki naj jih usmerjajo ustrezni organi na lokalni in regionalni ravni, vključujejo pa naj različne skupine učencev, šol, regij in občin;

40.

poudarja, da je treba okrepiti posebni odnos med starši in otroki, saj je bistvenega pomena za razvoj in prihodnjo stabilnost otrok ter njihov gladek prehod skozi šolanje; poudarja, da spremljanje otroka v njegovi najzgodnejši dobi razvoja družbi prinaša dodano vrednost in omogoča zmanjšanje stroškov, ki nastanejo zaradi mladoletniškega prestopništva, kriminala, depresije in drugih težav, ki izhajajo iz izgube stabilnosti otrok, kar jih pripravi do tega, da pustijo šolo;

41.

poudarja, da morajo biti mladi, vključno s tistimi, ki prezgodaj opustijo šolanje, vključeni v razprave o oblikovanju in izvajanju politik in programov za preprečevanje šolskega osipa; ugotavlja, da lahko dejavna udeležba, na primer prek svetov učencev in dijakov, šolarje motivira, saj krepi njihov občutek vključenosti v razprave, ki zadevajo vprašanje njihovega šolskega uspeha;

42.

poudarja, da je treba podrobno preučiti učinkovitost sedanjih nacionalnih strategij kot morebitni vir informacij za izmenjavo izkušenj in najboljših praks med državami članicami;

43.

predlaga, naj države članice poskrbijo, da bodo starši odgovorni za izobraževanje svojih otrok do njihovega 18. rojstnega dne, ter tako podaljšajo obvezno šolanje otrok za dve leti, in sicer s 16. na 18. rojstni dan ali do zaključka srednjega izobraževanja;

44.

priznava, da je opredeljevanje različnih vrst pomoči, ki jo nudijo različni akterji v državah članicah, lahko težavno, vendar ga je treba spodbujati z namenom izmenjave dobrih praks; poudarja, da je potrebna boljša usklajenost med različnimi službami v EU ter med nacionalnimi, regionalnimi in lokalnimi organi v samih državah članicah;

45.

poziva Komisijo in države članice, naj oblikujejo in razvijajo politike, ki bodo omogočile zgodnje odkrivanje šolarjev, pri katerih je opustitev šolanja najverjetnejša;

46.

ugotavlja, da usmerjena visoko kakovostna vzgoje in varstvo v zgodnjem otroštvu, ki ju zagotavljajo usposobljeni strokovnjaki, zmanjšuje šolski osip;

47.

spodbuja države članice, naj vlagajo v usposabljanje učiteljev in strokovno osebje v ustanovah za predšolsko vzgojo in na šoloobvezni ravni ter naj redno pregledujejo in posodabljajo izobraževalne sisteme in programe stalnega izpopolnjevanja znanja učiteljev; poudarja pomen varstva v šolskem okolju že od zgodnjega otroštva in predlaga, naj v šolah zaposlujejo pomožne učitelje za delo z učenci z učnimi težavami ter za pomoč učiteljem pri njihovem delu, pa tudi pomožno osebje, ki bo spremljalo šolanje invalidnih otrok v običajnem šolskem okolju ali v posebnih izobraževalnih strukturah, prilagojenih njihovi invalidnosti;

48.

opozarja, da je dopolnilna učna podpora v šolah za pomoč učencem z učnimi težavami nadvse pomembna, ter poudarja, da je treba učence, ki se čutijo zapuščene in odrinjene iz šolskega in družinskega okolja, spodbujati in jim nuditi oporo; poziva države članice, naj vlagajo v usposabljanje in socialno pomoč za starše, ki se odločijo ostati doma, da bi skrbeli za svoje otroke v prvih letih njihovega življenja;

49.

opominja države članice na obvezno predložitev nacionalnih akcijskih načrtov ter poziva Komisijo, naj Parlamentu v enem letu predstavi pregled, oceno in evalvacijo teh akcijskih načrtov;

50.

poudarja, da so pozitivni odnosi med učitelji in šolarji bistveni za vključitev mladih v učni proces; zato poziva države članice, naj vlagajo v ustrezno usposabljanje za učitelje, ki jim bo zagotavljalo potrebno znanje in veščine za pridobivanje in motiviranje učencev;

51.

poziva ustanove za usposabljanje učiteljev, naj oblikujejo programe za neprekinjen razvoj učiteljskih znanj, tako da bo delo s "tveganimi" šolarji, pri katerih se kaže visoka stopnja izostajanja in nemotiviranost za učenje, vključeno v pedagoške, psihološke in didaktične dejavnosti, ter naj učiteljem in staršem dajo na voljo več didaktičnih priročnikov;

52.

opozarja, da je treba vzroke in simptome učnih težav pri otrocih reševati z izobraževalno interakcijsko terapijo ter ob pomoči izobraževalnih in učnih virov, da bi odpravili neuspeh pri izobraževanju in njegove posledice;

53.

priznava, da učitelji potrebujejo posebna socialna znanja in čas, prepoznajo in podprejo različne stile učenja, pa tudi svobodo in prostor, da v dogovoru s šolarji sprejmejo različne učne metode;

54.

ugotavlja, da je treba dijake čimbolj zgodaj seznanjati z vsemi zaposlitvenimi možnostmi, ki jih imajo na voljo, ter predlaga šolam in univerzam, naj sklepajo partnerstva z lokalnimi organi, organizacijami in združenji, da bodo lahko učenci, dijaki in študenti srečevali strokovnjake z različnih področij in tudi izvedeli več o podjetništvu;

55.

opozarja, da je za mlade pomembno učenje v skupinah in razredih primerne velikosti ter v spodbudnem in vključujočem učnem okolju;

56.

poudarja, da imajo tudi pogoste menjave razrednih učiteljev, uporaba šolskega sistema dveh hitrosti in slabo pripravljeni urniki škodljiv učinek na zmožnost učinkovitega učenja šolarjev ter spodbujajo negativen odnos do obveznega šolanja;

57.

priznava univerzalno pravico do vseživljenjskega učenja, ki ni samo formalno, ampak tudi neformalno in priložnostno;

58.

poziva države članice in regionalne organe, pristojne za področje izobraževanja, naj priznajo in validirajo neformalno in priložnostno pridobljeno znanje ter tako olajšajo vračanje ljudi v izobraževalni sistem;

59.

priznava koristi športa, kulturnih dejavnosti, prostovoljstva in dejavnega državljanstva pri zagotavljanju prostora za neformalno izobraževanje in vseživljenjsko učenje;

60.

poudarja, da so za učence pomembni različni načini pridobivanja izobrazbe, ki združujejo splošno izobraževanje in poklicno usposabljanje, ter je prepričan, da učencem največje možnosti za dostop do kakovostne zaposlitve zagotavlja ravno prava kombinacija obeh glede na njihovo starost in usmerjenost; v zvezi s tem opozarja na pomen spodbujanja povezav med izobraževalnim sistemom in poklicnim svetom, pa tudi med sistemi usposabljanja; poudarja tudi pomen možnosti učenja drugega evropskega jezika za pospeševanje mobilnosti mladih ter za spodbujanje mladih, da razvijejo interese in obete zunaj svojega ožjega okolja;

61.

poudarja dodano vrednost pobud in programov za starše, ki jim omogočajo izboljšanje izobrazbe s pristopom vseživljenjskega učenja, saj se s tem krepi tudi poučevanje in učenje z otroki v domačem krogu;

62.

poziva k posodabljanju šolskih virov, da bi izkoristili potencialne koristi digitaliziranih metod poučevanja, ter k posvečanju pozornosti kvalifikacijam, kot je znanje jezikov ali digitalna pismenost, ki so nujne za delovna mesta prihodnosti;

63.

poziva države članice, naj upoštevajo zahteve trga dela in sprejmejo ukrepe za izboljšanje statusa poklicnih kvalifikacij, hkrati pa okrepijo sodelovanje med ustanovami za poklicno izobraževanje in podjetji, tako da jih bo družba sprejemala kot ustrezno možnost za učence in dijake različnih nadarjenosti;

64.

poudarja, da mora biti načelo "učenje za znanje" temelj vseh šolskih programov; ugotavlja, da so aktivne učne metode bistvenega pomena za to, da se mlade pritegne k učnemu procesu in spodbudi k širjenju svojega znanja, ter za povečanje njihove motivacije in izboljšanje njihovih rezultatov predlaga vključevanje novih tehnoloških aplikacij, kot so tiste, ki jih ponuja internet stvari;

65.

poudarja pomen razvijanja in spodbujanja dejavnosti zunaj izobraževalnega sistema; meni, da lahko dostop za vse do izvenšolskih dejavnosti, bodisi športnih, kulturnih ali zgolj prostočasnih, zmanjša stopnji izostajanja iz pouka in šolskega osipa, hkrati pa je zelo pomemben za otrokov razvoj;

66.

poudarja, da bi bilo treba izvenšolske dejavnosti razvijati v šolah, saj to pomaga ustvarjati pozitivno podobo šolskega okolja; priznava, da je zagotavljanje spodbud učencem za obiskovanje šole eden izmed načinov za preprečevanje šolskega osipa;

67.

priznava vlogo mladinskih organizacij pri preprečevanju šolskega osipa z zagotavljanjem neformalnega izobraževanja, saj mladi s tem pridobijo pomembna znanja, občutek odgovornosti in večje samospoštovanje;

68.

priznava, da je v vseh državah članicah EU redkost, da vsi šolarji dosežejo zadostno stopnjo bralne in računske pismenosti, kar prispeva k šolskemu osipu; poudarja, da si morajo države članice nujno zastaviti cilje, s pomočjo katerih bodo zagotovile, da bodo ob zaključku osnovne šole vsi učenci sposobni brati, pisati in računati na ravni, primerni za njihovo starost; meni tudi, da morajo države članice poleg tega razviti sheme bralne in računske pismenosti, s pomočjo katerih bodo učencem, ki teh osnovnih veščin niso v zadostni meri usvojili med formalnim izobraževanjem, omogočile, da to čim hitreje nadoknadijo;

69.

poziva države članice, naj poiščejo načine za ponovno vključitev učencev, ki so zgodaj zapustili šolo, v šolski sistem z izvajanjem ustreznih programov, na primer šole za "drugo priložnost", ki ponujajo prilagojeno učno okolje in mladim pomagajo, da si povrnejo zaupanje vase in v svoje učne sposobnosti;

70.

ugotavlja, da je treba storiti vse potrebno, da bodo te ukrepe za ponovno vključitev izkoristili prav tisti učenci, ki so najbolj potrebni pomoči, in sicer z odkrivanjem in spremljanjem takšnih učencev, ozaveščanjem in merjenjem rezultatov;

71.

poudarja, da najvišjo stopnjo ponovne vključitve dosegajo programi, ki se prilagajajo individualnim potrebam osipnikov; poziva izobraževalne ustanove, naj pri pripravi programov za posameznike spoštujejo njihove potrebe in pravice;

72.

poudarja, da je treba na lokalni ravni organizirati dejavnosti, s katerimi bi ljudi spodbudili k vrnitvi v šolo in vzpostavili ugodno okolje za tiste, ki so predčasno opustili šolanje in ga nameravajo nadaljevati;

73.

ugotavlja, da je bilo v državah članicah opravljenih zelo malo evalvacij različnih ukrepov za ponovno vključitev; zato poziva države članice, naj spremljajo in ocenjujejo programe ponovnega vključevanja ter opredelijo cilje za njihovo izboljšanje;

74.

poudarja, da je treba preučiti pojav ponavljanja letnika in njegov vpliv na šolski osip, pri čemer poudarja pomen individualnih programov za posamezne učence;

75.

poziva države članice, naj ustanovijo več šol za drugo priložnost, izboljšajo vsebino njihovega učnega programa, gradivo in tehnično opremo ter povečajo zmogljivosti razpoložljivih učiteljev, saj se te šole kažejo kot pomembno orodje za ponovno vključevanje oseb, ki so padle skozi sito formalnega izobraževalnega sistema;

76.

opozarja, da bi zmanjšanje deleža šolskega osipa na največ 10 % in s tem uresničitev glavnega cilja strategije Evropa 2020 vplivalo na zmanjšanje brezposelnosti med mladimi in na stopnjo zaposlenosti, saj je trenutno 52 % osipnikov brezposelnih, po akademskih ocenah pa se bo v prihodnjih letih število delovnih mest za nizko kvalificirane ali nekvalificirane delavce še zmanjšalo; opozarja, da bi lahko že zgolj z zmanjšanjem tega deleža za 1 % pridobili 500 000 potencialnih kvalificiranih delavcev;

77.

meni, da je zgodnja opustitev šolanja za mlade zamujena življenjska priložnost, za Evropsko unijo kot celoto pa izguba družbenega in gospodarskega potenciala; poudarja, da si poleg posledic sedanjih demografskih sprememb evropske države ne morejo privoščiti še velike izgube talentov ter da je treba to problematiko obravnavati z vidika trga dela in stopnje konkurenčnosti v EU, ki bosta dajala prednost imetnikom visoke izobrazbe; opozarja, da bo izboljšanje pridobljene izobrazbe pomagalo obrniti ta trend, saj bo višja raven znanja in spretnosti prispevala k "pametni rasti", odpravljanje enega najpomembnejših dejavnikov tveganja za brezposelnost in revščino pa bo omogočilo "vključujočo rast";

78.

opozarja na povezavo med šolskim osipom in brezposelnostjo mladih; ugotavlja, da je bila v letu 2009 več kot polovica osipnikov v EU brezposelnih ter da lahko šolski osip vodi v prekomerno odvisnost od nestalne zaposlitve, prav tako pa lahko poveča problem strukturne brezposelnosti v širši populaciji;

79.

ugotavlja, da je pri osipnikih manj verjetno, da se bodo dejavno lotili socialnega in gospodarskega podjetništva, to pa ima negativne posledice za gospodarstvo in družbo;

80.

poudarja pomen boja proti šolskemu osipu, nenazadnje zaradi demografskih teženj v EU;

81.

ugotavlja, da dolgoročne gospodarske in socialne posledice šolskega osipa precej povečujejo tveganje za revščino, boj proti njemu pa je način za preprečevanje socialne izključenosti mladih; zato meni, da je zmanjšanje števila osipnikov poglavitni ukrep za uresničitev cilja, ki ga vsebujejo strategije na nacionalni in evropski ravni, namreč da se število ljudi na pragu revščine zmanjša za najmanj 20 milijonov, ter poziva države članice, naj ne znižajo predpisane starosti ob zaključku obveznega šolanja;

82.

poziva delodajalce, naj po možnosti z izvajanjem politik notranjega upravljanja za združevanje študija in dela mlade delavce, ki niso zaključili srednjega izobraževanja, spodbujajo k temu, da pridobijo zaključno spričevalo; v zvezi s tem opozarja, da je učence treba spodbujati k udeležbi v programu Leonardo da Vinci;

83.

zato poziva države članice, naj v najkrajšem času oblikujejo politike, ki bodo ustvarjale nova delovna mesta na podlagi novih znanj;

84.

poudarja, da je treba izobraževalne sisteme prilagoditi, da bodo zadostili zahtevam na trgu dela; poudarja, da morajo učenci pridobiti vrsto različnih sposobnosti, kot so ustvarjalnost, ustvarjalno mišljenje, splošne spretnosti ter zmožnost hitrega in prožnega prilagajanja spreminjajočim se pogojem in zahtevam, saj se bo v prihodnje redko možno zaposliti v enem samem sektorju za celo delovno obdobje;

85.

poziva države članice, naj ob pomoči Komisije ravnajo učinkovito, da bodo zaznale pojav mladih, ki se ne izobražujejo, ne usposabljajo in niso zaposleni (NEET), ter proti temu ukrepale;

86.

predlaga širitev možnosti pripravništva v podjetjih vzporedno s šolanjem;

87.

poudarja, da morajo države članice še naprej izboljševati sisteme izobraževanja in usposabljanja, da bi bolje uskladile potrebe posameznika in trga dela, tudi z odpravljanjem težav pri osnovnih veščinah (bralna in računska pismenost), spodbujanjem poklicnega izobraževanja in usposabljanja ter z ukrepi za lažji prehod od šolanja na trg dela;

88.

ugotavlja, da dečki pogosteje zgodaj opustijo šolanje, kar je nevarno za nastanek nižjega sloja mladih, brezposelnih moških z malo ali nič izobrazbe ter slabimi možnostmi za vključitev na trg dela ter v družbo na splošno; poziva države članice, naj posebno pozornost namenijo dečkom s težavami pri prilagajanju na šolsko okolje, ter naj ne znižujejo predpisane starosti ob zaključku obveznega šolanja;

89.

glede na to, da je kratkoročna in negotova zaposlitev pogostejša pri osebah z nizko izobrazbo, poziva Komisijo, naj zagotovi, da bodo prizadevanja za vrnitev osipnikov na trg dela usklajena s programi dodatnega usposabljanja, da bi izboljšali njihove prihodnje zaposlitvene možnosti;

90.

opozarja, da je nujno treba vlagati v spremembe programov in posodabljanje poklicnega usposabljanja za ponovno vključitev mladih, ki so opustili šolanje, na trg dela;

91.

poudarja, da je treba nadgraditi znanja, pridobljene pri tehničnem poklicnem usposabljanju, ter ponudbo specializacij bolj učinkovito prilagoditi zahtevam na trgu dela, saj je povezovanje izobraževanja z zaposlitvijo bistveno za zmanjšanje šolskega osipa;

92.

meni, da je treba v boju proti šolskemu osipu izobraževalno politiko povezati s politikami za spodbujanje gospodarskega okrevanja, ustvarjanje stalnih delovnih mest ter preprečevanje opustitve šolanja, kratkoročne in negotove zaposlitve ter bega možganov;

93.

se zavzema za zgodnje učenje novih informacijskih in komunikacijskih tehnologij ter tehnologij za učenje jezikov, saj so to učinkovita sredstva komuniciranja, ki jih mladi hitro obvladajo;

94.

pozdravlja predlog Komisije za priporočilo Sveta o politikah za zmanjševanje šolskega osipa, ki predlaga okvir za celostno politiko na tem področju, analizo vzrokov za osip na nacionalni in lokalni ravni v vseh državah članicah, oceno učinkovitosti obstoječih ukrepov ter vključitev politik preprečevanja, intervencijskega ukrepanja in nadomestnih ukrepov za boj proti temu pojavu;

95.

meni, da bi lahko evropski okvir celostnih strategij za zmanjšanje šolskega osipa ob spoštovanju načela subsidiarnosti državam članicam dal koristno vodilo za pravi pristop k nadgradnji obstoječih politik in pripravi njihovih nacionalnih programov reform;

96.

svari pred škodljivim vplivom morebitnega zmanjšanja javnih izdatkov za izobraževanje zaradi gospodarske krize in varčevalnih proračunskih politik v državah članicah, saj bo to še povečalo število osipnikov v EU;

97.

poudarja, da bi lahko z višjimi finančnimi vložki za boj proti šolskemu osipu dolgoročno dosegli, da mladi ne bi bili odvisni od sistemov socialne varnosti;

98.

podpira za predlagani pilotni projekt o mladih v okviru proračuna EU za leto 2012, katerega cilje je zagotoviti vključitev mladih in zlasti osipnikov na trg dela;

99.

se zavzema, da bi bila sredstva strukturnih skladov, zlasti Evropskega socialnega sklada, namensko, učinkovito in usklajeno dodeljena za izvajanje strategij za mlade, predvsem osipnike, s čimer bi spodbudili njihovo boljšo socialno vključenost prek posebnih programov v vsaki državi članici, zagotovili kakovostno izobraževanje za vse in preprečili šolski osip in izostajanje od pouka;

100.

ugotavlja, da se problematika šolskega osipa med državami in tudi regijami zelo razlikuje ter da ni univerzalne rešitve zanjo;

101.

pozdravlja in podpira načrte glede socialnega "kartiranja" osipnikov z zbiranjem podatkov iz vseh držav članic; poziva Komisijo, naj podpre to pobudo;

102.

poziva države članice, naj ob ustreznem upoštevanju zahtev glede varstva podatkov poglobljeno preučijo problematiko šolskega osipa ter opredelijo temeljne razloge na nacionalni, regionalni in lokalni ravni;

103.

vendar ugotavlja, da morajo za preučitev temeljnih razlogov za šolski osip države članice posredovati več izčrpnih, trdnih in jasnih podatkov;

104.

poziva, naj se programu EU za vseživljenjsko učenje namenijo večja sredstva in zagotovi njegova boljša dostopnost, da bo mogoče povečati mobilnost učencev in učiteljev, okrepiti izmenjavo dobre prakse in prispevati k izboljšanju učnih metod; poziva k učinkovitejši uporabi finančnih sredstev iz strukturnih skladov Evropske unije za izvajanje ukrepov preprečevanja izostajanja od pouka;

105.

poudarja pomen programa vseživljenjskega učenja in njegovih štirih podprogramov Comenius, Erasmus, Leonardo da Vinci in Grundtvig, ter da ima zlasti Comenius ključno vlogo pri boju proti šolskemu osipu;

106.

poziva Komisijo, naj spodbuja prepoznavnost akcijskega programa Comenius v smislu mobilnosti posameznih učencev, ki lahko prispeva k zmanjšanju šolskega osipa;

107.

naroči svojemu predsedniku, naj to resolucijo posreduje Svetu in Komisiji ter vladam in parlamentom držav članic.