22.12.2011

SL

Uradni list Evropske unije

C 376/92

---

Mnenje Evropskega ekonomsko-socialnega odbora o sporočilu Komisije Evropskemu parlamentu, Svetu, Evropskemu ekonomsko-socialnemu odboru in Odboru regij: Evropski akcijski načrt za e-upravo za obdobje 2011–2015 – Uporaba IKT za spodbujanje pametne, trajnostne in inovativne uprave

(COM(2010) 743 konč.)

in o sporočilu Komisije Evropskemu parlamentu, Svetu, Evropskemu ekonomsko-socialnemu odboru in Odboru regij: Za interoperabilnost evropskih javnih storitev

(COM(2010) 744 konč.)

2011/C 376/17

Poročevalec: g. HENCKS

Evropska komisija je 15. in 16. decembra 2010 sklenila, da v skladu s členom 304 Pogodbe o delovanju Evropske unije Evropski ekonomsko-socialni odbor zaprosi za mnenje o naslednjih dokumentih:

Sporočilo Komisije Evropskemu parlamentu, Svetu, Evropskemu ekonomsko-socialnemu odboru in Odboru regij: Evropski akcijski načrt za e-upravo za obdobje 2011–2015 – Uporaba IKT za spodbujanje pametne, trajnostne in inovativne uprave COM(2010) 743 konč. in

Sporočilo Komisije Evropskemu parlamentu, Svetu, Evropskemu ekonomsko-socialnemu odboru in Odboru regij: Za interoperabilnost evropskih javnih storitev COM(2010) 744 konč.

Strokovna skupina za promet, energijo, infrastrukturo in informacijsko družbo, zadolžena za pripravo dela Odbora na tem področju, je mnenje sprejela 7. septembra 2011.

Evropski ekonomsko-socialni odbor je mnenje sprejel na 474. plenarnem zasedanju 21. in 22. septembra 2011 (seja z dne 21. septembra) s 161 glasovi za, 1 glasom proti in 8 vzdržanimi glasovi.

1.   Sklepi in priporočila

1.1   Akcijski načrt, ki ga obravnava to mnenje, izhaja iz zahteve z ministrske konference o e-upravi, ki je bila leta 2009 v Malmöju, na kateri so se ministri EU zavezali, da si bodo prizadevali za bolj dosegljive in interaktivne čezmejne javne e-storitve po meri posameznika. K temu spadajo tudi zaveze, ki so bile sprejete v okviru digitalne agende in strategije Evropa 2020.

1.2   Ker lahko Komisija na tem področju v skladu s svojimi pristojnostmi samo predlaga pogoje in ustrezne ukrepe za uravnovešen razvoj čezmejne e-uprave v Evropi, Odbor opozarja, da bo nenazadnje naloga držav članic, da zagotovijo spoštovanje zavez, sprejetih v Malmöju.

1.3   Zaradi možne zamenjave z drugimi vrstami storitev EESO predlaga, da se uporablja izraz evropske „čezmejne javne storitve e-uprave“ namesto „evropske javne storitve“.

1.4   EESO podpira akcijski načrt Komisije za trajnostno in inovativno e-upravo, ki omogoča bolj personalizirane in interaktivne storitve ter v večji meri upošteva potrebe in pričakovanja uporabnikov, ki morajo imeti dejavnejšo vlogo pri oblikovanju javnih e-storitev.

1.5   Spodbujanje e-uprave mora spremljati reforma uprave in njenih povezav z uporabniki, kar se nanaša zlasti na pomoč uporabnikom pri uporabi spletnih upravnih postopkov.

1.6   EU in države članice morajo sprejeti vse potrebne ukrepe za vključitev celotnega prebivalstva v digitalno družbo, vključno s prikrajšanimi skupinami, v skladu s strategijo Evropa 2020 in členom 9 Pogodbe o delovanju EU.

1.7   Pri interoperabilnosti ter elektronskem podpisu in elektronski identifikaciji prihaja pogosto do ovir zaradi pomanjkanja čezmejne pravne podlage, razlik v nacionalnih zakonodajah in medsebojno nezdružljivih rešitev, ki jih sprejemajo države članice. Potrebno je dobro in učinkovito večstransko upravljanje sistemov, ki temeljijo na ljudeh in na ustreznih sredstvih.

1.8   EESO v evropskem okviru interoperabilnosti podpira razvoj pristopa s skupnimi standardi za vmesnike in se zavzema za platformo za izmenjavo informacij, izkušenj in kod na podlagi brezplačne odprtokodne programske opreme, ki omogoča popravke in spremembe, ter zlasti odprtih formatov podatkov za interoperabilnost. Treba je izkoristiti izkušnje nekaterih upravnih organov (npr. carin) pri razvoju tehnične, semantične in organizacijske interoperabilnosti sistemov, preden se ti med seboj povežejo, saj to zagotavlja izvajanje sporazumov in stabilno delovanje. V ta namen je treba oblikovati skupna pravila in trdne pravne podlage.

1.9   Interoperabilnost je danes nuja, vendar samo za storitve, ki jim koristi. Uresničevanje interoperabilnosti je zelo kompleksno in potrebno je povezovanje številnih dejavnosti in tehničnih ukrepov, da se državljanom zagotovi varna izmenjava. Poleg tega se nenehno razvija.

1.10   Pred izmenjavo podatkov je treba upravam držav članic priporočiti, da sortirajo podatke in na spletu dajo na voljo samo tiste, ki so potrebni za izmenjavo. Pri tem je treba najprej zagotoviti spoštovanje obstoječih predpisov.

1.11   Zaščititi je treba osebne podatke državljanov, podjetij in članskih organizacij ter spoštovati njihovo „pravico biti pozabljen“. Na evropski ravni je treba že od same zasnove izmenjave zagotavljati in jamčiti varstvo podatkov na ravni strežnikov, programske opreme, hrambe, izmenjave itd. Za možno ponovno uporabo podatkov s strani tretjih oseb morajo veljati ista pravila in obveznosti.

2.   Spodbujanje e-uprave

2.1   Unija si od leta 1993 prizadeva usklajevati dejavnosti držav članic za poenostavitev digitalnega zbliževanja in reševanje izzivov informacijske družbe (programi IDA, IDAI, IDAII, IDABC, ISA) (1), da se oblikuje enoten evropski prostor s cenovno dostopnimi in varnimi širokopasovnimi povezavami ter kakovostnimi in raznovrstnimi vsebinami, ki so prilagojene potrebam uporabnikov.

2.2   Pri tem je EU upoštevala politične smernice iz številnih sporočil in akcijskih načrtov, ki si med drugim prizadevajo za hitrejšo uvedbo e-uprave na podlagi petih prednostnih nalog:

—	dostop za vse,

—	povečana učinkovitost,

—	spletne storitve z velikim učinkom,

—	vzpostavitev ključnih orodij,

—	večja udeležba javnosti pri demokratičnem postopku odločanja.

2.3   Nov akcijski načrt je sestavni del digitalne agende. EU in države članice morajo sprejeti vse ukrepe za vključitev celotnega prebivalstva, vključno s prikrajšanimi skupinami, v digitalno družbo, v skladu s strategijo Evropa 2020 in členom 9 Pogodbe o delovanju EU.

3.   Nove pobude Komisije

3.1   Na peti ministrski konferenci o e-upravi leta 2009 v Malmöju so se ministri EU zavezali, da bodo spodbujali konkurenčnost Evrope z bolj dostopnimi in interaktivnimi spletnimi javnimi storitvami po meri posameznika, ki lahko prihranijo čas in denar.

3.2   Zato Komisija predlaga nov akcijski načrt za e-upravo, ki naj bi bil odgovor na zahtevo z malmöške konference in prispeva k dvema ključnima ciljema digitalne strategije za Evropo, in sicer da države članice do leta 2013 svoj nacionalni okvir za interoperabilnost prilagodijo veljavnim evropskim okvirom ter da javne uprave spodbujajo e-upravo, da bo do leta 2015 50 % državljanov in 80 % podjetij uporabljalo storitve e-uprave.

3.3   40 ukrepov akcijskega načrta za 2011–2015 se nanaša na štiri področja:

A.	— oblikovanje storitev, usmerjenih v potrebe uporabnikov, — sodelovanje pri proizvodnji storitev, na primer z uporabo tehnologij Web 2.0, — ponovna uporaba informacij javnega sektorja, — izboljšanje preglednosti, — sodelovanje državljanov in podjetij v postopku odločanja.

B.	— brezhibne storitve za podjetja, — izvajanje čezmejnih storitev po vsej Evropi.

C.	— boljši organizacijski procesi (elektronsko javno naročanje, hitrejša obravnava vlog itd.), — zmanjšanje upravnih bremen, — zelena uprava (elektronsko arhiviranje, uporaba videokonferenc za zmanjšanje števila službenih poti itd.).

D.	— odprte specifikacije in interoperabilnost (uporaba evropskega okvira interoperabilnosti), — oblikovanje ključnih prvin (revizija direktive o elektronskem podpisu, predlog sklepa o medsebojnem priznavanju elektronske identifikacije in avtentifikacije po vsej EU).

3.4   V akcijskem načrtu so predvideni naslednji ukrepi:

—	poskrbeti je treba za enkratno in varno evidentiranje informacij, ki se predložijo upravi (da ne bo treba različnim upravnim organom večkrat posredovati istih informacij),

—

razširiti je treba uporabo sistemov za elektronsko identifikacijo (e-ID) na celotno EU, da se poenostavijo določene čezmejne formalnosti, kot so ustanovitev podjetja v tujini, selitev in bivanje v tujini iz službenih razlogov, prenos pokojninskih pravic v drugo državo ali vpis v šolo ali univerzo v tujini,

—	državljanom in podjetjem je treba omogočiti, da v realnem času spremljajo svoj postopek v upravi, kar izboljšuje preglednost in odprtost,

—	storitve je treba prilagoditi dejanskim potrebam uporabnikov, na primer z zagotavljanjem varnega in hitrega digitalnega prenosa dokumentov in informacij,

—	omogočiti je treba ponovno uporabo podatkov s strani tretjih oseb, da se poenostavi razvoj novih aplikacij in javnih storitev.

4.   Splošne ugotovitve

EESO se strinja, da je nujno treba spodbujati trajnostno in inovativno e-upravo ter neovirano čezmejno interoperabilnost.

4.1   Zato opozarja, da je glavna naloga Komisije na tem področju ustvariti boljše pogoje za razvoj storitev e-uprave, zlasti predpogoje, kot so interoperabilnost, e-podpis in e-identifikacija, ter usklajevati dejavnosti držav članic, saj morajo vlade držav članic, ki so sprejele politično zavezo v malmöški deklaraciji, imeti ključno vlogo pri izvajanju sprejetih ukrepov.

4.2   EESO želi predvsem opozoriti na to, da je izraz „evropske javne storitve“, ki ga Komisija uporablja v sporočilu o interoperabilnosti, neustrezen in zavajajoč. EESO je v mnenju o storitvah splošnega gospodarskega pomena: delitev pristojnosti med EU in državami članicami (2) obravnaval javne storitve, ki jih ni mogoče omejiti na nacionalno ali lokalno raven, temveč se jih lahko razume kot storitve splošnega pomena na ravni Skupnosti. Tudi čezmejne storitve e-uprave se, čeprav imajo določeno evropsko razsežnost zaradi svojega čezmejnega značaja, po naravi bistveno razlikujejo od storitev, ki bi jih lahko opisali kot evropske javne storitve.

4.3   EESO podpira novo strategijo, v skladu s katero je treba z dosedanjega bolj univerzalnega pristopa preiti na pristop po meri posameznika, ki odpira pot bolj interaktivnim javnim storitvam, bolje izpolnjuje pričakovanja in zahteve uporabnikov ter temelji na novi generaciji odprtih, prožnih in brezhibnih javnih e-storitev na lokalni, regionalni, nacionalni in evropski ravni.

4.4   EESO pozdravlja predlog Komisije, da se uporabnikom (državljanom, podjetjem, nevladnim organizacijam ter formalnim strukturam dialoga, ki jih priznava Komisija) omogoči sčasoma aktivnejša vloga pri oblikovanju javnih e-storitev, prilagojenih njihovim potrebam.

4.5   EESO torej podpira novi akcijski načrt, ki ga je predstavila Komisija in ki vsem akterjem omogoča uporabo hitrejših in kakovostnejših javnih storitev. Poleg tega bo javnim upravam pomagal pri pregledu svojega pristopa do zagotavljanja storitev in internih postopkov, da bodo lahko bolje izpolnjevale nove zahteve po hitrosti, razpoložljivosti in preprostosti.

4.6   Vendar pa se je težko znebiti občutka, da uporabniki prepogosto niso zares v ospredju pozornosti upravnih organov in da e-uprava ni prilagojena državljanom, temveč organizirana v skladu z notranjo strukturo uprave, kar za uporabnike pomeni težave pri dostopu, slabo prepoznavnost in neenotno grafično podobo.

4.7   EESO obžaluje, da Komisija ne obravnava vprašanja varstva podatkov in njihovega sortiranja. S tem povezana uredba iz leta 2001 mora biti v celoti uveljavljena in zasebni podatki državljanov se ne smejo izmenjati, če ni popolnoma zajamčena njihova zaupnost in „pravica biti pozabljen“ ter če se ne uvedejo zahteve za zagotovitev njihovega spoštovanja. EESO izraža zadržke glede ponovne uporabe podatkov s strani tretjih oseb.

4.8   Pomena tehničnih vprašanj in vprašanj v zvezi z IKT se ne sme podcenjevati, saj so pogoj za uspeh interoperabilnosti in varstvo podatkov z vidika tehnične, semantične in organizacijske interoperabilnosti. Storitve e-uprave morajo voditi do reorganizacije uprave in njenih povezav z uporabniki. Zadovoljive rezultate za vse strani bodo imele le, če ne bodo zasnovane kot same sebi namen, temveč kot orodje za spremembo, ki združuje usposabljanje, individualno in kolektivno spremljanje ter komunikacijo. Ne gre torej za to, da se človek nadomesti z orodji IKT, temveč za to, da se sprosti čas, ki ga ljudje lahko namenijo nalogam z večjo dodano vrednostjo, na primer pomoči državljanom pri seznanjanju z e-upravo in njeni uporabi (3), zlasti ker Komisija ugotavlja, da so čezmejne storitve e-uprave še vedno dokaj redke in da jih, četudi so na voljo, večina Evropejcev nerada uporablja.

4.9   Spodbujanje uporabe e-uprave je neizogibno povezano z vprašanji povezljivosti, znanja in e-vključenosti (3).

4.10   Čeprav je res, da so na razpolago že številne storitve e-uprave, katerih kakovost se v teku let izboljšuje, EESO izraža zadržke v zvezi s primerjalno oceno e-uprave, ki jo je predstavila Komisija in ki temelji na preveč omejenem številu storitev, zato ne more biti reprezentativna. Tako je ugotovljena 100-odstotna razpoložljivost e-storitev na Portugalskem daleč od realnosti. Treba pa je opozoriti, da čezmejna interoperabilnost ni potrebna za vse upravne storitve.

4.11   Kljub temu je treba preprečiti, da se digitalni razkorak spremeni v upravni razkorak. Eden od zadržkov državljanov pri uporabljanju storitev e-uprave je gotovo nezaupanje do varovanja in zaščite podatkov. Zato EESO meni, da je nujno treba uvesti pravi demokratični nadzor nad postopki in uporabo podatkov ter vključiti evropskega nadzornika za varstvo podatkov. V nasprotnem primeru se mora EESO izreči proti ponovni uporabi podatkov s strani tretjih oseb, ki jo predlaga Komisija z namenom, da bi se tako razvile nove storitve e-uprave. Po mnenju EESO je čas, da se ustanovi posvetovalni odbor za e-upravo, ki bi ga sestavljali predstavniki Unije, nacionalnih uprav, socialnih partnerjev in uporabniki.

4.12   Pri tem EESO opozarja, da je treba uvesti „kodeks“ (v obliki svežnja zavezujočih pravil) pravic uporabnikov digitalnih storitev na podlagi pogajanj s predstavniki civilne družbe.

4.13   Razpoložljivost elektronskega javnega naročanja (ki predstavlja okrog 18 % BDP Evropske unije pri blagu, storitvah in javnih delih in spada med 12 ključnih elementov Akta za enotni trg) je v Uniji dosegla približno 60 %, kar je daleč od cilja 100 %, ki je bil za leto 2010 zastavljen v prvem akcijskem načrtu i2010.

4.14   EESO je v mnenju o Zeleni knjigi o razširitvi uporabe e-javnih naročil (4) priporočil, da se uvede mehanizem za spremljanje z namenom preučevati napredek, ovire, sprejete korektivne ukrepe idr. v zvezi z uvajanjem e-javnih naročil v državah članicah.

4.15   EESO v istem mnenju dodaja, da je treba države članice pri uvajanju e-javnih naročil spodbujati k iskanju inovativnih rešitev za premagovanje težav, povezanih s poslovnimi postopki in jezikovnimi vprašanji. Pri tem mora Evropska komisija prevzeti vodilno vlogo in služiti kot zgled ter v ta namen uvesti e-javna naročila v vseh svojih institucijah.

4.16   Interoperabilnost, elektronski podpis in elektronska identifikacija so učinkovito sredstvo za spodbujanje razvoja čezmejnih storitev e-uprave, vendar pa se pogosto srečujejo s težavami zaradi neobstoja čezmejne in medsektorske pravne podlage za interoperabilnost, razlik med nacionalnimi zakonodajami in medsebojno nezdružljivih rešitev, ki jih sprejemajo države članice.

4.17   Treba je razviti skupni pristop in standarde kot protiutež pomanjkanju skupnih infrastruktur, arhitektur in smernic, zaradi katerega bi se število rešitev, ki niso interoperabilne, lahko še povečalo.

4.18   EESO podpira dejavnosti Komisije, povezane z interoperabilnostjo, na področju zanesljive izmenjave informacij, arhitekture interoperabilnosti in ocene posledic nove zakonodaje EU za IKT, in sicer v okviru njene evropske strategije interoperabilnosti (European Interoperability Strategy– EIS).

4.19   EESO prav tako pozdravlja zamisel, da se evropski okvir interoperabilnosti (European Interoperabilty Framework – EIF) uporabi za to, da se skupaj z organizacijami, ki želijo na podlagi sodelovanja zagotavljati skupno izvajanje javnih e-storitev, opredelijo skupni elementi, kot so besedišče, koncepti, načela, smernice, standardi, specifikacije in prakse. Pri tem je treba spodbujati večjezičnost in dnevno posodabljati te elemente.

4.20   Javne uprave morajo pri razvoju čezmejnih storitev e-uprave kot podlago za sporazume o interoperabilnosti uporabiti obstoječe formalizirane specifikacije ali, če te ne obstajajo, sodelovati s skupnostmi, ki delujejo na istih področjih. Pri ocenjevanju in izboru formaliziranih specifikacij morajo javne uprave uporabiti strukturiran, pregleden in objektiven pristop.

4.21   EESO podpira namen Komisije, da v kratkem objavi sporočilo, namenjeno javnim organom, s smernicami glede povezave med standardizacijo IKT in javnim naročanjem, kar se zdi ustrezno sredstvo za širši dostop do javnih naročil in poenostavitev upravnih formalnosti, ki iz tega izhajajo.

---

(1)  UL C 249, 13.9.1993, str. 6; UL C 214, 10.7.1998, str. 33; UL C 80, 3.4.2002, str. 21; UL C 80, 30.3.2004, str. 83; UL C 218, 11.9.2009, str. 36.

(2)  UL C 128, 18.5.2010, str. 65.

(3)  UL C 318, 29.10.2011, str. 9.

(4)  UL C 318, 29.10.2011, str. 99.

---