22.12.2011

SL

Uradni list Evropske unije

C 376/81

---

Mnenje Evropskega ekonomsko-socialnega odbora o sporočilu Komisije Evropskemu parlamentu, Svetu, Evropskemu ekonomsko-socialnemu odboru in Odboru regij – Evropska strategija o invalidnosti za obdobje 2010–2020: obnovljena zaveza za Evropo brez ovir

(COM(2010) 636 konč.)

2011/C 376/15

Poročevalec: g. VARDAKASTANIS

Evropska komisija je 13. januarja 2011 sklenila, da v skladu s členom 304 Pogodbe o delovanju Evropske unije Evropski ekonomsko-socialni odbor zaprosi za mnenje o naslednjem dokumentu:

Sporočilo Komisije Evropskemu parlamentu, Svetu, Evropskemu ekonomsko-socialnemu odboru in Odboru regij – Evropska strategija o invalidnosti 2010–2020: obnovljena zaveza za Evropo brez ovir

COM(2010) 636 konč.

Strokovna skupina za zaposlovanje, socialne zadeve in državljanstvo, zadolžena za pripravo dela Odbora na tem področju, je mnenje sprejela 31. avgusta 2011.

Evropski ekonomsko-socialni odbor je mnenje sprejel na 474. plenarnem zasedanju 21. in 22. septembra 2011 (seja z dne 21. septembra) s 151 glasovi za, nobenim glasom proti in 5 vzdržanimi glasovi.

1.   Sklepi in priporočila

1.1   EESO odobrava Evropsko strategijo o invalidnosti za obdobje 2010–2020 (v nadaljnjem besedilu: strategija) kot aktivni politični instrument za izvajanje Konvencije Združenih narodov o pravicah invalidov (v nadaljnjem besedilu: Konvencija ZN) in obveznosti, ki izhajajo iz njene sklenitve. Strategija pomeni uradno potrditev pravno zavezujočega statusa Konvencije ZN za EU. EESO poziva EU, naj sprejme naslednja in enako pomembna koraka ter ratificira Izbirni protokol in zagotovi spoštovanje Konvencije ZN v obstoječi in prihodnji sekundarni zakonodaji. EESO meni, da Konvencija ZN določa jasen okvir, ki invalidom omogoča, da prispevajo k uresničitvi svojega potenciala, če sta zagotovljena sodelovanje in vključenost.

1.2   EESO predlaga, da se poveže izvajanje Evropske strategije o invalidnosti in strategije Evropa 2020. Države članice bi morale v nacionalne programe reform vključiti specifične cilje za invalide, s pomočjo katerih bi merili revščino, stopnjo zaposlenosti in izobrazbo.

1.3   EESO odobrava pobudo Evropske komisije za direktivo proti diskriminaciji, (1) ki temelji na členu 19 PDEU (2). Države članice in Evropski parlament poziva, naj pod pogojem, da se členi o dodelitvi statusa invalidnosti spremenijo, tako da bodo skladni s Konvencijo ZN, sprejmejo temeljito in ustrezno zakonodajo EU, ki bo varstvo pravic invalidov razširila tudi zunaj področja zaposlovanja.

1.4   EESO poudarja dodano vrednost posvetovanja in aktivnega vključevanja invalidskih organizacij pri oblikovanju in izvajanju zakonodaje in politik v skladu s členom 4(3) Konvencije ZN ter členom 11 Pogodbe o Evropski uniji (PEU). Tudi socialni partnerji imajo lahko pomembno vlogo in bi morali v svoja pogajanja v večji meri vključevati pomisleke v zvezi z invalidnostjo. EESO poziva k izvajanju okvirnega sporazuma o vključujočih trgih dela, ki so ga evropski socialni partnerji sklenili 25. marca 2010, in države članice poziva, naj sprejmejo posebne finančne ukrepe za spodbujanje kolektivnih pogajanj o vprašanjih v zvezi z invalidnostjo. Poudarja, da se morajo politike zaposlovanja invalidov osredotočiti na celotno življenjsko obdobje, povezano z delom, ter zlasti na vseživljenjsko učenje, zaposlovanje, stalnost zaposlitve in ponovno zaposlovanje, pri čemer je treba zakonodajo o državni pomoči še naprej uporabljati na konstruktiven način. Obenem odobrava in spodbuja skupne ukrepe sindikatov in združenj, kot je skupna konferenca Evropske konfederacije sindikatov in Evropskega razvojnega sklada.

1.5   EESO meni, da se lahko s sprejetjem Evropskega akta o dostopnosti, tj. s temeljito in ustrezno zavezujočo zakonodajo, oblikuje Evropa brez ovir, da bi invalidom lahko zagotovili svobodo gibanja in dostop do blaga, storitev in zgradb. Tako na evropski kot na nacionalni ravni bi bilo treba opredeliti ustrezne in učinkovite mehanizme izvajanja in spremljanja.

1.6   Zagotavljanje splošne dostopnosti bo prispevalo h konkurenčnosti in gospodarskemu okrevanju EU, saj se bodo oblikovali novi trgi za pripomočke in storitve ter ustvarila nova delovna mesta. EESO odobrava predlog strategije, da se do leta 2015 zagotovi popoln dostop do spletnih strani javnega sektorja in spletnih strani, ki javnosti zagotavljajo temeljne storitve.

1.7   EESO meni, da bi bila evropska kartica mobilnosti konkretno in učinkovito sredstvo za spodbujanje prostega gibanja invalidov, ki bi jim omogočila dostop do storitev v EU. Izvajanje strategije bi moralo privesti do sprejetja in uporabe evropske kartice mobilnosti v vseh državah članicah.

1.8   EESO poziva k spoštovanju človeškega dostojanstva in enakosti pri oblikovanju politik EU. Poziva k spodbujanju ozaveščenosti o invalidih v vsej družbi, tudi na ravni družine, k spoštovanju pravic in dostojanstva invalidov ter odpravljanju stereotipov o invalidih pri zaposlovanju, izobraževanju in na drugih področjih. EESO verjame v dodano vrednost ukrepov EU, s katerimi se lahko odpravijo razlike v položaju invalidov v državah članicah, vključno s spodbujanjem vseh medijev, naj širijo ozaveščenost o zmožnostih in prispevku invalidov. EESO priporoča oblikovanje kazalnikov invalidnosti za zbiranje skladnih podatkov z vseh področij življenja človeka in za spremljanje števila invalidov, da bi dosegli cilje EU 2020 za zmanjšanje deleža mladih, ki predčasno opustijo šolanje, revščine in brezposelnosti.

1.9   EESO meni, da sta potrebna Evropski odbor za invalidnost, ki bi zagotavljal strukturirano upravljanje strategije, ter močnejši in učinkovitejši mehanizem za usklajevanje in spremljanje nacionalnega izvajanja Konvencije ZN, in sicer v skladu z njenim členom 33(1). EESO bo prav tako redno spremljal in ocenjeval njeno izvajanje.

1.10   EESO obžaluje negativni vpliv finančne krize na življenje invalidov in na njihovo zmožnost uveljavljanja pravic. Poziva k podpori invalidov v času krize in svari pred kakršnim koli zmanjšanjem socialnih izdatkov zaradi varčevalnih ukrepov. V ta namen in za financiranje izvajanja strategije in konvencije ZN bi bilo treba uporabljati evropske strukturne sklade in druga finančna orodja. V zvezi s strukturnimi skladi so na primer potrebni dodatni mehanizmi, kot je neposredna dodelitev sredstev (ločene obračunske enote) za ukrepe, namenjene invalidom in drugim ranljivim skupinam. Prihodnja kohezijska politika mora biti skladna s Konvencijo ZN. Učinkovito je treba izvajati člen 16 sedanje uredbe.

1.11   EESO potrjuje, da bi moral vsakdo, vključno z osebami s psihosocialnimi motnjami, osebami, ki potrebujejo intenzivnejšo podporo, invalidnimi otroki in invalidnimi ženskami, v celoti, enako kot drugi, uživati vse človekove pravice in temeljne svoboščine. Priznava in spodbuja pravico do samostojnega življenja ter poziva k podpori pri prehodu od institucionalnega varstva k varstvu znotraj skupnosti.

1.12   EESO priporoča, da se znotraj prihodnjega večletnega finančnega okvira za obdobje 2014–2020 prizna pravni status strategije in Konvencije ZN v EU ter omogoči financiranje njune integracije in izvajanja. Večletni finančni okvir mora služiti vseobsegajočim ciljem spodbujanja temeljnih pravic in vključevanja invalidov ter spodbujati boj proti diskriminaciji in dostopnost.

2.   Uvod

2.1   Sporočilo, ki ga je Evropska komisija sprejela novembra 2010, je temeljni instrument invalidske politike. Evropska strategija o invalidnosti opredeljuje osem glavnih področij: dostopnost, sodelovanje, enakost, zaposlovanje, izobraževanje in usposabljanje, socialno varstvo, zdravstvo in zunanje ukrepe. Za obdobje 2010–2015 so za vsako področje načrtovani ključni ukrepi; po tem obdobju bodo oblikovane nove pobude, strategija pa bo spremenjena. Cilj strategije je spodbuditi izvajanje Konvencije Združenih narodov o pravicah invalidov in določiti mehanizme za njeno izvajanje v politiki EU, tudi znotraj institucij EU. Prav tako navaja podporo, ki je potrebna za financiranje, raziskave, ozaveščanje, statistiko in zbiranje podatkov. Sporočilu sta priložena dva pomembna dokumenta: seznam konkretnih ukrepov v obdobju 2010–2015 (3) in delovni dokument (4), ki razlaga strategijo v luči Konvencije ZN.

2.2   EESO poziva k reviziji in nadaljnjemu oblikovanju evropske zakonodaje, da bi učinkovito izvajali Konvencijo ZN.

2.3   EESO meni, da bi morale politike EU zrcaliti spremembo miselnosti, ki jo je prinesla Konvencija ZN, tj. premik z zdravstvenega vidika na vidik človekovih pravic, in se zavezuje k uporabi pristopa k invalidnosti na osnovi socialnega modela.

2.4   EESO priporoča, da se privzame izjava iz Konvencije ZN, da „so invalidi ljudje z dolgotrajnimi telesnimi, duševnimi, intelektualnimi ali senzoričnimi okvarami, ki jih v povezavi z različnimi ovirami lahko omejujejo, da bi enako kot drugi polno in učinkovito sodelovali v družbi“ (5).

2.5   EESO trdno verjame, da ima vsak človek pravico do življenja, in poudarja, da jo imajo enako kot drugi tudi invalidi.

2.6   EESO obsoja težke razmere invalidov, ki so žrtve več oblik diskriminacije na podlagi spola, rase, barve kože, etničnega ali socialnega porekla, genetskih značilnosti, jezika, vere ali prepričanja, političnega ali drugega mnenja, pripadnosti narodnostni manjšini, premoženja, rojstva, starosti, spolne usmerjenosti ali katerega koli drugega razloga.

2.7   EESO ugotavlja, da je invalidov približno 16 % prebivalstva EU, tj. 80 milijonov ljudi. Obsegajo tudi šestino aktivnega prebivalstva EU, pri čemer jih 75 % od tistih, ki morda potrebujejo intenzivnejšo pomoč, nima dostopa do zaposlitve. Osemintrideset odstotkov invalidov, starih od 16 do 34 let, zasluži 36 % manj kot neinvalidne osebe (6).

2.8   EESO se tako kot v prejšnjih mnenjih (7) vnovič zavezuje, da bo spodbujal enakost in vključevanje invalidov, in sicer pri izvajanju strategije, Konvencije ZN in zunanjih ukrepov EU.

2.9   EESO poziva k sprejetju učinkovitih ukrepov za boj proti predčasnemu opuščanju šolanja, saj je verjetnost, da bodo invalidi dosegli terciarno izobrazbo, dvakrat manjša kot pri drugih.

2.10   EESO poziva k reviziji Direktive 2000/78/ES o splošnih okvirih enakega obravnavanja pri zaposlovanju in delu, da bi bila skladna s Konvencijo ZN. Dejansko bi morala v skladu s Konvencijo ZN pri izvajanju in prenosu direktive zavrnitev primerne prilagoditve veljati za obliko diskriminacije. EESO poziva države članice, naj direktivo pravilno izvajajo, in Evropsko komisijo, naj ustrezno spremlja njeno izvajanje.

2.11   EESO podpira uporabo strukturnih skladov za gospodarsko okrevanje in krepitev socialne kohezije (8). Prihodnja zakonodaja bi morala ohraniti nediskriminacijo in dostopnost kot horizontalni načeli ter priznati dodano vrednost sodelovanja invalidskih organizacij na vseh stopnjah (oblikovanje, izvajanje, upravljanje, ocenjevanje in spremljanje). Kot merila v uredbi je treba okrepiti nediskriminacijo in določbe o dostopnosti. Člen 16 sedanje uredbe je treba okrepiti, Evropska komisija in države članice pa morajo zagotoviti njegovo izvajanje.

2.12   Preučiti je treba tudi primerne mehanizme finančne pomoči (9), kot je neposredna dodelitev finančnih sredstev (ločene obračunske enote) za pomoči, namenjene invalidom (10) in drugim ranljivim skupinam, da se kohezijska politika osredotoči na ustrezne prednostne naloge (11). EESO je že priporočil, da se sredstva usmerijo v specifične cilje, povezane s socialnim vključevanjem (12). Da bi zagotovili pomoč, ki je potrebna za izvajanje načel Konvencije ZN in strategije, bi bilo poleg tega treba socialno vključevanje invalidov vključiti v celoti kot kategorijo izdatkov.

2.13   EESO vnovič meni, da bi morali invalidni otroci imeti vse človekove pravice in temeljne svoboščine kot drugi, in opozarja na Konvencijo ZN o otrokovih pravicah in iz nje izhajajoče obveznosti.

2.14   EESO odločno poziva k prehodu od institucionalnega varstva k varstvu znotraj skupnosti, da bi spoštovali pravice invalidov, ki želijo živeti samostojno. Evropska sredstva se ne bi smela uporabljati za gradnjo ali prenovo oskrbovalnih ustanov, ampak za financiranje prehoda od institucionalnega varstva k varstvu znotraj skupnosti, vključno s preoblikovanjem oskrbovalnih ustanov v storitve znotraj skupnosti. Poudarja, da je treba spodbujati ustrezne življenjske standarde in standarde aktivnega staranja.

3.   Ocena Evropske strategije o invalidnosti za obdobje 2010–2020

3.1   EESO meni, da strategija delno zrcali prizadevanja, ki jih vsebuje Konvencija ZN, in da so področja ukrepanja strategije pomembna ter da bi jih bilo treba glede na Konvencijo ZN okrepiti.

3.2   EESO obžaluje, da enakost spolov v strategiji ni horizontalno vprašanje. Poziva k razčlenitvi podatkov o invalidnosti po spolu, statistični podatki, ki so razčlenjeni glede na spol, pa naj bi zajemali tudi invalidne ženske. EESO priporoča upoštevanje enakopravnosti med spoloma pri pripravi proračunov finančnih instrumentov EU, ki se nanašajo na invalidnost. Pri izvajanju strategije bi bilo treba zagotoviti upoštevanje načela enakosti spolov.

3.3   EESO odobrava dejstvo, da strategija obravnava pomanjkanje z invalidnostjo povezanih podatkov, in poziva k oblikovanju kazalnikov za merjenje zaposlenosti in stopnje revščine invalidov ter njihovega dostopa do izobrazbe.

3.4   EESO priznava pomen preprečevanja, kot je obravnavano v razdelku strategije o zdravstvu, in ugotavlja, da bi bilo za strategijo bolje, da se osredotoči na vnovično potrditev pravic invalidov, ne na njihovo mešanje s preprečevanjem.

3.5   EESO odobrava trdno zavezanost strategije dostopnosti in njenemu pozitivnemu vplivu na družbo (npr. na starejše in osebe z omejeno mobilnostjo). Podjetja, ki bodo dostopna, bodo pridobila več strank (15 % potrošnikov). Novi izdelki odpirajo nove trge in so vir trajnostne gospodarske rasti (13). EESO opozarja na resolucijo Sveta EU, ki navaja, „da je dostopnost za invalide odločilnega pomena za vsako vključujočo družbo, ki temelji na nediskriminaciji“ (14).

3.6   EESO spodbuja uporabo strukturnih skladov za zagotavljanje ustrezne finančne pomoči strategiji. Predvsem predlaga učinkovitejšo uporabo Evropskega socialnega sklada (ESS) za spodbujanje vključevanja na trg dela in Evropskega sklada za regionalni razvoj (ESRR) za doseganje visoke stopnje dostopnosti v Evropi.

3.7   EESO meni, da bi strategija morala še bolj spodbujati samostojno življenje invalidov z varstvom znotraj skupnosti in deinstitucionalizacijo. Evropska sredstva bi bilo treba uporabiti za spodbujanje varstva znotraj skupnosti in zagotovitev ustrezne ravni varstva.

3.8   EESO opozarja (13), da mora biti dejavno vključevanje povezano s trgom dela in zagotavljati zadostno raven dohodkov ter dostop do kakovostnih socialnih storitev, kar se mora kazati v izboljšanih življenjskih razmerah tudi za tiste, ki so daleč od trga dela (15).

3.9   EESO meni, bi morala EU kot največja donatorica zunanje pomoči na svetu biti zgled in spodbujati vključevanje invalidnosti v svoje dejavnosti na področju sodelovanja.

3.10   EESO spodbuja vključujoč enotni trg in poziva k obvezni vključitvi socialnih vidikov v javna naročila, zlasti pri spodbujanju dostopnosti, in sicer s sprejetjem ambicioznega in pravno zavezujočega Evropskega akta o dostopnosti, in spodbujanju zaposlitve, nediskriminacije in kakovosti socialnih storitev. Odobrava evropski standardizacijski mandat 473 (16) in poziva k obveznim standardom za dostopnost v podporo zakonodaji javnih naročil po vzoru ameriškega akta o invalidnosti (17). EESO priznava pomen dialoga med institucijami, gospodarstvom in civilno družbo pri opredelitvi teh standardov (18). Vendar pa je zaradi njegovega omejenega uspeha v praksi v prihodnosti potreben pravno zavezujoč in bolj strukturiran mehanizem.

3.11   EESO spodbuja Evropski parlament, Evropski svet in Odbor regij, naj bodo prizadevni pri varstvu pravic invalidov in zagotovijo ustrezno izvajanje Konvencije ZN v Evropski uniji.

4.   Izvajanje in upravljanje

4.1   EESO poziva k strukturiranemu upravljanju strategije prek Evropskega odbora za invalidnost, s katerim naj bi na konkreten način okrepili obstoječo skupino na visoki ravni za področje invalidnosti (DHLG) in delovali kot usklajevalni mehanizem za izvajanje in spremljanje Konvencije ZN v skladu z njenim členom 33(1).

4.2   EESO meni, da so potrebni nacionalni odbori za invalidnost, da bi zagotovili usklajevanje strategije in Konvencije ZN na nacionalni ravni. Nacionalni odbor bi moral zagotoviti vključenost invalidskih organizacij v postopek usklajevanja in povezavo z nacionalnimi kontaktnimi točkami in ustreznimi evropskimi akterji.

4.3   EESO meni, da bi morali v sestavi Evropskega odbora za invalidnost zagotoviti sodelovanje predstavnikov invalidov in posvetovanje z EESO ter drugimi ustreznimi zainteresiranimi stranmi in invalidskimi organizacijami.

4.4   EESO se zavezuje, da bo prevzel eno od vodilnih vlog pri spodbujanju Konvencije ZN kot prve mednarodne pogodbe o človekovih pravicah, ki jo je ratificirala EU. Spodbuja notranje izvajanje strategije in Konvencije ZN. Prizadeval si bo tudi za večjo ozaveščenost z organizacijo dogodkov, kot je konferenca na visoki ravni v sodelovanju z drugimi institucijami EU in predstavniškimi invalidskimi organizacijami.

4.5   EESO poziva k ustreznemu upoštevanju členov 33(1) in 33(2) Konvencije ZN, ki bi ju bilo treba začeti izvajati brez nepotrebnih zamud in v sodelovanju s predstavniškimi invalidskimi organizacijami. Po mnenju EESO je pomembno, da za organ za stike neposredno odgovarja generalni sekretar Komisije, treba pa je tudi zagotoviti popolno neodvisnost in pluralnost mehanizma za spremljanje.

4.6   EESO opozarja na obveznost vključitve invalidov in njihovih predstavniških organizacij v izvajanje in spremljanje Konvencije ZN, vključno s strategijo, in sicer na podlagi člena 33(3) Konvencije ZN ter člena 11 PEU.

4.7   EESO meni, da je pomembno spremljati izvajanje nacionalnih ukrepov v okviru strategije, ki naj bi bili doseženi do leta 2015, in sicer z zagotovitvijo, da države članice predložijo poročila o napredku. Evropska komisija bi morala prav tako poročati o dosežkih na evropski ravni. Izvajanje strategije bi moralo biti povezano z izvajanjem strategije Evropa 2020. Države članice bi morale v nacionalne programe reform vključiti specifične cilje za invalide, da bi merili revščino, stopnjo zaposlenosti in izobrazbo.

4.8   Prihodnji programi Evropske komisije za financiranje, ki bodo nadomestili PROGRESS, bi morali podpirati sodelovanje invalidskih organizacij, ki predstavljajo tako večkratne invalide kot osebe s posameznimi oblikami invalidnosti, s čimer bo olajšano izvajanje Konvencije ZN.

4.9   EESO poziva zainteresirane strani, npr. sindikate, delodajalce, ponudnike storitev, akterje socialnega gospodarstva in invalidske organizacije, naj se znotraj svojih pristojnosti in vlog dejavno vključijo v uresničevanje strategije.

4.10   EESO meni, da imajo akterji socialnega gospodarstva ključno vlogo pri izboljšanju življenjskih razmer in priložnosti prikrajšanih ljudi pri njihovem dostopu do zaposlitve ter blaga in storitev.

4.11   EESO poziva sindikate in delodajalce, naj v kolektivna pogajanja vključijo klavzule za invalide, s katerimi bi spodbujali vključujoče trge dela in izvajanje strategije. Države članice bi morale sprejeti posebne finančne ukrepe za podporo pogajanjem.

4.12   EESO meni, da bi strategija morala spodbujati sodelovanje med nacionalnimi invalidskimi organizacijami ter nacionalnimi ekonomsko-socialnimi sveti, da bi strategijo razširjali tudi na nacionalni ravni.

4.13   EESO poziva k doslednemu upoštevanju potreb oseb, ki potrebujejo intenzivnejšo podporo, in oseb s psihosocialnimi motnjami na vseh področjih strategije.

5.   Pregled Evropske strategije o invalidnosti leta 2015 in nov okvir po letu 2020

5.1   EESO se zavzema za skrben pregled strategije in podpira ambiciozen seznam ukrepov po letu 2015 za boj proti diskriminaciji in zagotovitev enakosti v EU.

5.2   EESO se zavzema za pregled obstoječe zakonodaje EU in sistematično vključitev načel Konvencije ZN v novo zakonodajo in politike EU.

5.3   EESO spodbuja celovit pregled strategije do leta 2013, da bi zagotovili skladnost z določbami Konvencije ZN in med drugim zajeli področja, kot sta pravica do življenja in priznavanje pred zakonom.

5.4   EESO meni, da so glavni cilji strategije enakost pri zaposlitvi, izobraževanje, svoboda gibanja in druga pomembna področja v življenju invalidov.

5.5   EESO vnovič poudarja, da se je treba z njim posvetovati pred predložitvijo poročila EU o izvajanju Odboru ZN za pravice invalidov.

5.6   EESO opozarja na pomen skladnih podatkov za razvoj politik in za ustrezno oceno strategije ter poziva k oblikovanju posebnih kazalnikov za invalide na ravni EU.

Prvi predlogi za nove sezname ukrepov strategije po letu 2015

5.7   EESO namerava po tem, ko bosta Evropski parlament in Svet sprejela zakonodajni predlog Evropske komisije kot zavezujoč zakonodajni akt, pozorno spremljati izvajanje Evropskega akta o dostopnosti v državah članicah. EESO poziva k oblikovanju konkretnega načrta, v skladu s katerim bi bile vse institucije EU (infrastruktura, zaposlovalni postopki, sestanki, spletne strani in informacije) dostopne invalidom.

5.8   EESO poudarja, da je pomembno spremeniti člene predloga Evropske komisije za direktivo proti diskriminaciji, ki se nanašajo na invalidnost, da bodo skladni s Konvencijo ZN, in poziva države članice, naj redno sprejemajo temeljito zakonodajo EU, ki varstvo pravic invalidov razširja tudi zunaj področja zaposlovanja.

5.9   EESO meni, da bi moral novi seznam ukrepov po letu 2015 vsebovati ukrepe, ki urejajo posebni položaj oseb s psihosocialnimi motnjami, invalidnih žensk in deklet, invalidnih otrok in starejših ter oseb, ki potrebujejo intenzivno podporo.

5.10   EESO poudarja, da je treba zagotoviti polno svobodo gibanja invalidov. Zavzema se za sprejetje evropske kartice mobilnosti na osnovi medsebojnega priznavanja invalidskih zdravstvenih storitev v vseh državah EU, in sicer kot sredstva, ki invalidom enako kot drugim državljanom EU omogoča svobodo gibanja v EU. Po vzoru parkirne karte bi si morali s kartico mobilnosti tudi prizadevati, da se omogoči dostop do različnih ugodnosti, ki jih ponujajo številne javne in zasebne ustanove, na primer dostop do javnega prevoza, muzejev itd. EESO pričakuje konkretne predloge za odstranitev ovir za prenosljivost invalidskih dodatkov in posebnih podpornih storitev, na primer državne pomoči in podporne tehnologije.

5.11   EESO predlaga ustanovitev observatorija za invalidnost, da bi analizirali položaj invalidov v EU, izmenjavali dobre prakse in podpirali razvoj politik.

5.12   EESO poziva države članice, naj oblikujejo in izvajajo pravno zavezujoč evropski okvir kakovosti za storitve znotraj skupnosti.

5.13   EESO poziva k vključujočemu rednemu izobraževanju. Predlaga poučevanje znakovnega jezika v osnovnih šolah, zaposlovanje učiteljev, ki so usposobljeni za uporabo Braillove pisave, in druge ustrezne ukrepe za podporo invalidnih učencev.

5.14   EESO poziva k ustanovitvi skupnega evropskega sistema za ocenjevanje invalidnosti, ki bi temeljil na človekovih pravicah (19).

5.15   EESO predlaga, da se spodbuja enakost invalidov pred zakonom. Sodišče EU in nacionalna sodišča morajo biti dostopna in sprejeti vse ustrezne ukrepe za boj proti diskriminaciji.

5.16   EESO opozarja, da je volilna pravica neodtujljiva človekova pravica, ki jo Konvencija ZN priznava vsem invalidom. Vse ustrezne institucije opominja, da sta le starost in državljanstvo zahtevi, na podlagi katerih se določi upravičenost posameznika, da voli in kandidira na volitvah. EESO odločno in nedvoumno zavrača omejevanje volilne pravice ali kandidiranja na volitvah zaradi invalidnosti, bodisi s sodnim nalogom bodisi z drugimi sredstvi. Institucije EU in države članice poziva, naj odpravijo diskriminatorne skrbniške zakone in vsem invalidom enako kot drugim omogočijo uresničevanje njihovih političnih pravic. Ugotavlja, da je razumna prilagoditev v zvezi z volilnimi postopki, infrastrukturami in gradivom nujna za zagotovitev pravice do udeležbe na državnih in evropskih parlamentarnih volitvah.

5.17   EESO poziva k predložitvi dokazov o učinkovitosti obstoječih instrumentov politik za izboljšanje položaja invalidov. Predlaga, da se to uresniči s financiranjem projektov, študij in raziskav EU.

---

(1)  COM(2008) 426 konč.

(2)  PDEU: Pogodba o delovanju Evropske unije. Člen 19(1) se glasi: „Brez poseganja v druge določbe Pogodb in v mejah pristojnosti Unije po Pogodbah lahko Svet po posebnem zakonodajnem postopku in po odobritvi Evropskega parlamenta soglasno sprejme ustrezne ukrepe za boj proti diskriminaciji na podlagi spola, rase ali narodnosti, vere ali prepričanja, invalidnosti, starosti ali spolne usmerjenosti.“

(3)  SEC(2010) 1324 konč.

(4)  SEC(2010) 1323 konč.

(5)  Člen 1 UNCRPD: http://www.un.org/disabilities/default.asp?id=261.

(6)  http://epp.eurostat.ec.europa.eu/portal/page/portal/statistics/themes

(7)  UL C 354, 28.12.2010, str. 8–15.

(8)  UL C 132, 3.5.2011, str. 8–14.

(9)  Isto kot v prejšnji opombi.

(10)  COM(2010) 636 konč.

(11)  UL C 234, 22.9.2005, str. 27–31; UL C 162, 25.6.2008, str. 92–95; UL C 354, 28.12.2010, str. 8–15; COM(2010) 636 konč.

(12)  UL C 120, 16.5.2008, str. 73–81; § 4.5.2.

(13)  UL C 354, 28.12.2010, str. 8–15.

(14)  Resolucija Sveta (2008/C 75/01).

(15)  EUROFOUND.

(16)  M/473 – Standardizacijski mandat za CEN, CENELEC in ETSI, ki bo vseboval „oblikovanje za vse“ v ustreznih pobudah za standardizacijo.

(17)  UL C 354, 28.12.2010, str. 8–15. Akt o invalidnih Američanih (Americans with Disabilities Act – ADA) je zakonodajni okvir, ki prepoveduje diskriminacijo invalidov pri zaposlovanju, prevozu, javni namestitvi, komunikacijah in vladnih dejavnostih. Akt določa tudi zahteve za telekomunikacijske storitve za slušno prizadete uporabnike.

(18)  Glej standarde, ki se že izvajajo v skladu z mandatoma 376 in 420, ter povezavo:

http://cms.horus.be/files/99909/MediaArchive/M420%20Mandate%20Access%20Built%20Environment.pdf.

(19)  Skupni sistem za ocenjevanje invalidnosti, ki temelji na pravicah iz Konvencije ZN in reviziji mednarodne klasifikacije delovanja, invalidnosti in zdravja (International Classification of Functioning, Disability and Health – ICF).

---