5.8.2010   

SL

Uradni list Evropske unije

CE 212/94

A.

ker je bila zadnja resolucija Evropskega parlamenta na temo odnosov z nacionalnimi parlamenti sprejeta leta 2002 in je zato čas za ponovno oceno,

B.

ker so državljani na ravni EU neposredno zastopani v Evropskem parlamentu, države članice pa so v Svetu zastopane prek svojih vlad, ki so demokratično odgovorne svojim nacionalnim parlamentom (glej člen 10(2) Pogodbe EU v različici Lizbonske pogodbe); ker mora zato nujna parlamentarizacija Evropske unije temeljiti na dveh pristopih: na eni strani na razširitvi pristojnosti Evropskega parlamenta v zvezi z vsemi odločitvami Unije in na drugi strani na krepitvi pristojnosti nacionalnih parlamentov v odnosu do njihovih vlad,

C.

ker je bilo sodelovanje v Evropski konvenciji med predstavniki nacionalnih parlamentov in predstavniki Evropskega parlamenta ter tudi med slednjimi in predstavniki parlamentov držav pristopnic odlično,

D.

ker so se skupna parlamentarna srečanja na določene teme izkazala kot zelo plodna med obdobjem razmisleka, zato bi po tem instrumentu lahko posegli, če bi bila sklicana nova konvencija oziroma ob podobnih priložnostih,

E.

ker so se v zadnjih letih odnosi med Evropskim parlamentom in nacionalnimi parlamenti izboljšali in postali bolj raznoliki in ker vedno več dejavnosti poteka na ravni parlamentov kot celote, pa tudi na ravni parlamentarnih odborov,

F.

ker bi moral prihodnji razvoj odnosov upoštevati prednosti in slabosti različnih obstoječih praks,

G.

ker Lizbonska pogodba zlasti v zvezi z načelom subsidiarnosti priznava nacionalnim parlamentom nove pristojnosti, ki jih spodbujajo, da se v postopek oblikovanja politike na ravni Unije dejavno vključijo že v zgodnji fazi,

H.

ker bi morale vse oblike medparlamentarnega sodelovanja slediti dvema osnovnima načeloma, ki sta: večja učinkovitost in parlamentarna demokratizacija,

I.

ker je glavna naloga in funkcija Evropskega parlamenta ter nacionalnih parlamentov sodelovanje pri zakonodajnem odločanju in nadzorovanje političnih izbir na nacionalni in evropski ravni; ker zaradi tega tesno sodelovanje za skupno dobro ni odveč, zlasti glede prenosa zakonodaje Unije v nacionalno zakonodajo,

J.

ker je primerno, da se razvijejo politične smernice, na podlagi katerih bodo lahko predstavniki in organi Evropskega parlamenta opredelili prihodnje ukrepe za odnose z nacionalnimi parlamenti ter izvajanje določb Lizbonske pogodbe, ki se nanašajo na nacionalne parlamente,

1.

izraža zadovoljstvo nad obveznostmi in pravicami nacionalnih parlamentov po Lizbonski pogodbi – „pogodbi parlamentov“ –, s katerimi se njihova vloga v političnih procesih Evropske unije povečuje; meni, da je te pravice mogoče razdeliti v tri skupine:

2.

z zadovoljstvom ugotavlja, da so se njegovi odnosi z nacionalnimi parlamenti in njihovimi poslanci v zadnjih letih razvijali dokaj pozitivno, čeprav še ne do zadostnega obsega, zlasti z naslednjimi oblikami skupnih dejavnosti:

3.

meni, da je treba razviti nove oblike predzakonodajnega in pozakonodajnega dialoga med Evropskim parlamentom in nacionalnimi parlamenti;

4.

poziva nacionalne parlamente, naj okrepijo svoja prizadevanja in domače vlade opozarjajo na njihovo odgovornost za upravljanje s porabo sredstev EU; poziva nacionalne parlamente, naj preverjajo kakovost nacionalnih ocen učinka in to, kako nacionalne vlade prenašajo zakonodajo EU v domačo zakonodajo in kako izvajajo politike in programe financiranja EU na ravni države, regije in lokalnih oblasti; zahteva, da nacionalni parlamenti dosledno spremljajo poročanje o nacionalnih akcijskih načrtih iz lizbonske agende;

5.

meni, da bi bilo treba nacionalnim parlamentom ponuditi podporo pri njihovem nadzoru nad osnutki zakonodaje, še preden jo obravnava zakonodajalec Unije, pa tudi pri dejanskem nadzoru nad delom njihovih vlad v okviru Sveta;

6.

navaja, da redne dvostranske skupne seje posameznih odborov in ad hoc medparlamentarna srečanja na ravni odborov, ki se sestajajo na povabilo Evropskega parlamenta, dopuščajo, da se dialog o trenutnih ali predvidenih zakonodajnih aktih ali političnih pobudah odvija v zgodnji fazi in jih je zato treba ohranjati in sistematično razvijati v stalno mrežo odborov; meni, da bi se pred takšnimi sejami ali po njih lahko odvijala dvostranska ad hoc srečanja odborov, na katerih bi obravnavali posebna nacionalna vprašanja, in da bi lahko konferenci predsednikov odborov zaupali pripravo in usklajevanje programa za dejavnosti specializiranih odborov z nacionalnimi parlamenti;

7.

opaža, da so srečanja predsednikov posameznih odborov Evropskega parlamenta in nacionalnih parlamentov, kot so srečanja predsednikov Odbora za zunanje zadeve, Odbora za ustavne zadeve in Odbora za državljanske svoboščine, pravosodje in notranje zadeve, zaradi omejenega števila udeležencev prav tako orodje za izmenjavo informacij in stališč;

8.

meni, da bi lahko druge oblike sodelovanja poleg prej omenjenih učinkovito prispevale k oblikovanju evropskega političnega prostora, zato bi jih bilo treba nadalje razvijati in razširiti;

9.

v tem smislu želi pozdraviti novosti na ravni nacionalnih parlamentov, kot je možnost, da poslanci Evropskega parlamenta enkrat letno nastopijo na plenarnem zasedanju nacionalnih parlamentov, sodelujejo na srečanjih odborov za evropske zadeve na posvetovalni podlagi, sodelujejo na srečanjih specializiranih odborov, kadarkoli razpravljajo o ustreznih delih zakonodaje Evropske unije, ali na posvetovalni podlagi sodelujejo na srečanjih političnih skupin;

10.

priporoča odobritev ustreznega proračuna za organiziranje srečanj posameznih odborov z sorodnimi odbori nacionalnih parlamentov ter poročevalcev Evropskega parlamenta s sogovorniki iz nacionalnih parlamentov in priporoča preučitev možnosti za vzpostavitev tehničnih pogojev za videokonference med poročevalci odborov nacionalnih parlamentov in Evropskega parlamenta;

11.

meni, da bodo povečane pristojnosti nacionalnih parlamentov, kot jih glede skladnosti z načelom subsidiarnosti predvideva Lizbonska pogodba, omogočile, da bo evropska zakonodaja podvržena vplivu in nadzoru v zgodnji fazi, in bodo prispevale k boljši pripravi zakonodaje ter večji skladnosti zakonodaje na ravni Evropske unije;

12.

navaja, da je nacionalnim parlamentom pri zadevah Evropske unije prvič dana jasna vloga, ki se razlikuje od vloge njihovih nacionalnih vlad, prispeva k močnejšemu demokratičnemu nadzoru in Unijo približuje državljankam in državljanom;

13.

ponovno opozarja, da morajo nacionalni parlamenti nadzor nad nacionalnimi vladami izvajati v prvi vrsti v skladu z ustreznimi ustavnimi pravili in zakoni;

14.

poudarja dejstvo, na so nacionalni parlamenti pomembni akterji pri izvajanju zakonodaje EU in da bi bil na tem področju zelo pomemben mehanizem za izmenjavo najboljših praks;

15.

v tem smislu ugotavlja, da predstavlja oblikovanje elektronske platforme za izmenjavo informacij med parlamenti, spletne strani IPEX (4), velik korak naprej, saj omogoča, da pregledovanje dokumentov Evropske unije poteka na ravni nacionalnih parlamentov in Evropskega parlamenta ter da jih po potrebi nacionalni parlamenti v realnem času prenesejo v nacionalno zakonodajo; zato meni, da je potrebna ustrezna finančna pomoč za ta sistem, ki ga je tehnično razvil in ga upravlja Evropski parlament;

16.

predvideva bolj sistematično spremljanje predzakonodajnega dialoga med nacionalnimi parlamenti in Komisijo (tako imenovane „pobude Barroso“), da bi bil tako obveščen o stališču nacionalnih parlamentov v zgodnji fazi zakonodajnega postopka; poziva nacionalne parlamente, naj Evropskemu parlamentu hkrati omogočijo dostop do svojih mnenj, podanih v zvezi s tem;

17.

izraža zadovoljstvo nad napredkom, ki je bil v zadnjih letih dosežen pri razvoju sodelovanja med Evropskim parlamentom in nacionalnimi parlamenti na področju zunanjih zadev, varnosti in obrambe;

18.

se zaveda, da morajo nacionalni parlamenti odigrati pomembno vlogo s prispevanjem informacij k nacionalni razpravi o skupni zunanji in varnostni politiki (SZVP) in evropski varnostni in obrambni politiki (EVOP);

19.

ponovno z zaskrbljenostjo ugotavlja, da ni zadostne odgovornosti do parlamentov za finančne ukrepe v zvezi s SZVP in EVOP in je zato treba izboljšati sodelovanje med Evropskim parlamentom in nacionalnimi parlamenti, da bi dosegli demokratičen nadzor nad vsemi vidiki teh politik (5);

20.

zaradi skladnosti in učinkovitosti ter da se prepreči podvajanje, poziva k razpustitvi skupščine Zahodnoevropske unije (ZEU) po tem, ko bo z začetkom veljavnosti Lizbonske pogodbe ZEU polno in dokončno postala del Evropske unije;

21.

meni, da bo morala biti politična vloga COSAC-a v prihodnosti opredeljena s tesnim sodelovanjem med Evropskim parlamentom in nacionalnimi parlamenti, ter da bi moral COSAC v skladu s Protokolom o vlogi nacionalnim parlamentov v Evropski uniji, ki je priložen Amsterdamski pogodbi, ostati predvsem forum za izmenjavo informacij in razpravo o splošnih političnih vprašanjih in najboljših praksah glede nadzorovanja nacionalnih vlad (6); meni, da se morajo informacije in razprava osredotočati na zakonodajne dejavnosti, ki se nanašajo na področje svobode, varnosti in pravice, ter na spoštovanje načela subsidiarnosti na ravni Evropske unije;

22.

je odločen, da bo v celoti opravljal svojo vlogo, izpolnjeval svoje odgovornosti v zvezi z delovanjem COSAC-a ter še naprej zagotavljal tehnično podporo sekretariatu COSAC-a in predstavnikom nacionalnih parlamentov;

23.

ponovno poudarja, da se morajo dejavnosti Evropskega parlamenta in nacionalnih parlamentov v okviru COSAC-a dopolnjevati in se jih ne sme drobiti ali zlorabljati od zunaj;

24.

meni, da bi morali biti njegovi specializirani odbori bolj vključeni v pripravo srečanj COSAC-a, na njih pa biti bolje zastopani; meni, da bi moral njegovo delegacijo voditi predsednik Odbora za ustavne zadeve, sestavljena pa bi morala biti iz predsednikov in poročevalcev odborov, ki se ukvarjajo z vprašanji na dnevnem redu posameznega srečanja COSAC-a; meni, da je zelo pomembno, da se konferenco predsednikov in poslance po vsakem srečanju obvesti o poteku in ugotovitvah srečanj COSAC-a;

25.

naroči svojemu predsedniku, naj to resolucijo posreduje Svetu in Komisiji ter parlamentom in vladam držav članic.