22.9.2009   

SL

Uradni list Evropske unije

C 228/52

1.1

Namen te zelene knjige (ZK) je obravnavati najboljše načine spletnega razširjanja znanja na področju raziskav, znanosti ali izobraževanja in odgovoriti na nekatere probleme, povezane z vlogo avtorskih pravic v družbi znanja.

1.2

Z „avtorskimi pravicami“, pojmom, ki je nasledil tradicionalno „literarno in umetniško lastnino“, označujemo avtorske in sorodne pravice (1). Avtorske pravice ščitijo različne konvencije in mednarodne organizacije, kot so Bernska konvencija, s katero upravlja Svetovna organizacija za intelektualno lastnino (WIPO) (2), in sporazum TRIPS (Sporazum o trgovinskih vidikih pravic intelektualne lastnine) o intelektualni lastnini v zvezi s trgovino v okviru STO.

1.3

Zelena knjiga vsebuje dva dela in obravnava splošno problematiko izjem pri izključnih pravicah imetnikov avtorskih in sorodnih pravic; drugi del je posvečen posebnim vprašanjem glede izjem in omejitev, ki najbolj vplivajo na razširjanje znanja, in možnosti prilagoditve teh izjem na digitalno dobo.

1.4

Izjeme pri avtorskih pravicah in njihove omejitve, ki jih opredeljuje sporazum TRIPS, je treba dosledno tolmačiti.

1.5

Komisija je v okviru pregleda enotnega trga (3) poudarila potrebo po spodbujanju prostega pretoka znanja in inovacij. Odbor v celoti podpira to usmeritev, ki je nujno potrebna za poznejše izvajanje in razvoj lizbonske strategije.

1.6

Devet direktiv se nanaša na avtorske in sorodne pravice (4). Avtorje programske opreme se obravnava enako kot avtorje literarnih in umetniških del, vendar so po zakonu in v praksi te pravice bolj omejene kot „klasične avtorske pravice“.

2.1

Namen direktive, ki usklajuje nekatere vidike avtorskih in sorodnih pravic v informacijski družbi, je zagotoviti čim večjo možno zaščito avtorjev. V digitalni dobi, za katero je značilna dematerializacija in takojšnji prenos literarnih in umetniških del, tehničnih in znanstvenih publikacij ter del, ki so povezana s programsko opremo, in v kateri imetniki pravic menijo, da malo zaslužijo z objavo svojih del na spletu, bi bilo treba direktivo po mnenju Komisije v celoti izvajati.

2.2

Trenutno seznam Skupnosti vsebuje eno obvezno izjemo in dvajset neobveznih izjem; države članice lahko izbirajo, ali bodo neobvezne izjeme uporabljale ali ne, kar je po mnenju Odbora velika ovira za resnično uskladitev upravičenih izjem v gospodarstvu znanja, ki uporablja tehnološka sredstva, ki se v digitalni dobi nenehno spreminjajo. Ker pa je seznam končen, je s tem onemogočeno, da bi nekatere države članice dodale še druge izjeme. Poleg tega so zaradi uporabe „preskusa v treh korakih“, ki sta ga razvila STO in WIPO, za takšne omejitve potrebni trije pogoji: uporabljajo se lahko le za nekatere posebne primere (na primer slepe uporabnike), ne smejo biti v nasprotju z običajno uporabo dela in tudi ne smejo nerazumno posegati v zakonite interese imetnika pravic.

2.3

Odbor meni, da ti predpisi prispevajo k neke vrste uskladitvi, vendar pa neobvezna uporaba končnega seznama in možnost morebitne omejitve področja uporabe izjem v primeru spletne objave (zlasti sateliti) povzroča veliko večje probleme pri izvajanju in nadzoru.

2.4

Ker uskladitev ni bila dosežena in je število izjem še vedno preveliko, bi za seznam glede na cilje družbe znanja in boj proti vsakršni obliki diskriminacije moral veljati bolj obvezujoč pristop.

2.5

Glavni gospodarski interesi se bolj kot na znanje v strogem pomenu besede nanašajo predvsem na zabavo, nekatere oblike kulture in igre; vendar pa zato še ne bi smeli preostro razmejiti različnih vrst vsebin, seveda z izjemo pornografskih vsebin in vsebin, nevarnih za mlado občinstvo.

2.6

Izjeme bi morale veljati za vse oblike invalidnosti, ki omejujejo uporabo multimedijskih vsebin na internetu, za vse ravni izobraževanja, tudi za vseživljenjsko izobraževanje in univerze za tretje življenjsko obdobje, knjižnice (čitalnice), javne digitalne in univerzitetne knjižnice, paciente, ki so v bolnišnici daljše časovno obdobje, in zapornike na rehabilitaciji, raziskovalce v javnem in zasebnem sektorju glede na dogovor s knjižnicami in specializirane dokumentacijske centre. Uporabniki teh izjem bi morali imeti na voljo pravna sredstva, če ne bi imeli možnosti dostopa ali prevelike težave pri dostopu; vendar pa bi razširitev obsega uporabe izjem (5) morale spremljati nove oblike nadomestil, kot na primer plačila za zasebne kopije, vsaj za imetnike izvornih pravic.

2.7

Morebitna nadomestila bi morali zbirati pooblaščeni organi za kolektivno upravljanje, katerih naloga bi bila zaračunavanje in razdelitev nadomestil na podlagi meril o razdelitvi, ki jih je mogoče spreminjati glede na vrste obveznih izjem.

2.8

Začeti bi bilo treba s posvetovanji in pogajanji med predstavniki različnih zainteresiranih strani, vključenih v proizvodnjo in uporabo del. Odbor meni, da bi v prvi fazi Komisija lahko pripravila smernice, vendar bi bilo zatem treba pripraviti minimalne „standardne licence“ Skupnosti, ki bi jih zainteresirane strani z dogovorom lahko prilagodile na nacionalni ravni.

2.9

Posredniška vloga javnih in univerzitetnih knjižnic, dokumentacijskih in raziskovalnih centrov ter nadzor organov za kolektivno upravljanje po mnenju Odbora v zadostni meri prispeva k izpolnjevanju meril, ki so določena v sporazumu TRIPS in so morda preveč omejevalna ali se jih tolmači prestrogo. Sporazum TRIPS ne upošteva potreb družbe znanja ali eksplozije uporabe interneta, zlasti na področju izobraževanja, usposabljanja in izmenjav med znanstveniki in raziskovalci.

2.10

Številna izobraževalna, znanstvena ali tehnična dela so že dostopna na internetu v obliki „lahkih licenc“, kot so GPL (general public licence) ali „creative common“ za literarna in umetniška dela (6). Te licence in proizvodnjo vsebine, ki je koristna za družbo znanja (7), bi bilo treba spodbujati z javnimi naročili ali s podporo institucij, ki proizvajajo znanstvene in tehnične vsebine ter licenčno programsko opremo (8).

3.1

Zelena knjiga posebno pozornost posveča izjemam pri avtorskih pravicah, s pomočjo katerih bi bilo najbolj mogoče razširjati znanja, na primer izjemam za knjižnice in arhive, za razširjanje del za pouk in raziskave ter za invalide in morebiti tudi za vsebine, ki jih ustvarjajo uporabniki.

3.2

Kot kaže pobuda digitalne knjižnice Skupnosti Europeana, se digitalizacija knjižničnih in arhivskih del zaradi arhiviranja in ohranjanja izvirnih dokumentov, včasih tudi originalov, ter zaradi spletnega komuniciranja močno razvija.

3.3

Pogoji na nacionalni ravni za digitalizacijo in predvajanje del so zelo različni in po mnenju Odbora včasih preveč omejevalni. Direktiva namreč predvideva eno samo izjemo pri pravici predvajanja, in sicer za ogled v posebne znanstvene namene, ter omejeno arhiviranje v nekomercialne namene. „Preskus v treh korakih“ je zelo strog, vendar bi ga bilo mogoče ublažiti, zlasti če bi se uvedlo nadomestilo za avtorje, četudi v obliki pavšalnega zneska.

3.4

Posebna izjema bi v prvi vrsti morala veljati za ohranjanje najbolj občutljivih ali najredkejših del, za sezname del, priporočenih učencem, dijakom in študentom, za začetno usposabljanje in vseživljenjsko učenje, ki ga bi bilo mogoče razglasiti za učenje v posebnem nacionalnem interesu. Obstajati bi morala tudi možnost omejitve izbire formatov računalniških datotek na formate, za katere velja mednarodni standard, ki ga priznava ISO, ali pa so kompatibilni z večino „odprtih formatov“ ali avtorskopravno zaščitenih formatov (9).

3.5

Število kopij bi moralo biti določeno glede na število pooblaščenih uporabnikov in glede na omejene potrebe arhiviranja (10).

3.6

Dajanje na voljo na spletu pomeni poseben problem in zahteva dodatna zagotovila prejemnikov, da gradiva ne bodo razširjali. Od nekaterih bi lahko zahtevali plačilo licenčnine in storitev (11).

3.7

Treba bi bilo razmišljati o spremembi direktive, tako da bi omogočala spletno posojanje del v raziskovalne in izobraževalne namene po natančno opredeljenih pravnih in tehničnih pogojih. Postopek v uporabi in zahteva po dobrem razumevanju pogojev posebne licence ter posebnih pogojev spletnega posojanja bi morala prispevati k vzgoji za spoštovanje avtorskih pravic, zlasti pri mladih. Odbor je vedno priporočal vzgojo za spoštovanje intelektualnega ustvarjanja, saj je temeljni sestavni del etike gospodarstva znanja.

4.1

Dela neznanih avtorjev pomenijo velik zaklad ustvarjalnosti.

4.2

Po mnenju Odbora zelena knjiga postavlja prava vprašanja in ponuja smernice za konkretne rešitve, ki jih Odbor zelo pozitivno ocenjuje. Na podlagi poglobljenih raziskav bi bilo mogoče redno objavljati sezname del neznanih avtorjev. Če se do določenega časovnega roka ne bi javil noben imetnik pravice, delo ne bi postalo javna last, marveč bi zaradi možnosti, da se imetnik pravic javi, spadalo pod ustrezen sistem zaščite avtorskih pravic. Pri izbiri licenčnega sistema bi se lahko ravnali po danski in madžarski izkušnji, vsekakor pa bi bilo mogoče in po mnenju Odbora tudi bolj primerno razmišljati o evropski standardni licenci.

4.3

Odbor meni, da za dela neznanih avtorjev ni potrebna posebna direktiva. Upravljanje teh del ne pomeni novih izjem pri avtorskih pravicah, marveč posebne načine izvajanja upravljanja licenc v okviru pravne ureditve avtorskih pravic. Uvedba novega poglavja v sedanjo direktivo bi bila po mnenju Odbora ustrezen instrument.

4.4

Komisija bi lahko objavljala in občasno osveževala seznam institucij, pristojnih za dela neznanih avtorjev, po preizkusnem obdobju petih ali desetih let pa bi bilo mogoče proučiti, ali je priporočljiva kakšna sprememba, ki bi vključevala objavo poročila in statističnih podatkov.

5.1

Odbor bi si želel manj omejevalen pristop glede vrste invalidnosti in težav z dostopom do del od tega, ki trenutno prevladuje v številnih evropskih državah, saj imajo osebe z različnimi oblikami invalidnosti poleg težav z dostopom običajno tudi nizke prihodke, kar pomeni še dodatno očitno gospodarsko oviro pri dostopu do informacij, izobrazbe in kulture, ki je nesprejemljiva s socialnega vidika.

5.2

Vključevanje združenj invalidov bi lahko omogočilo novo opredelitev izjem za različne oblike invalidnosti. Združenja bi bila lahko tudi vključena v upravljanje posebnih terminalov, za osebe s težjo obliko invalidnosti pa zagotovila pomoč usposobljenega osebja. Te pomoči bi se financirale z zasebnimi darovi in državnimi subvencijami združenjem. Združenja pa bi se podobno ali celo v sodelovanju s knjižnicami ali pooblaščenimi muzeji lahko pogajala s predstavniki avtorjev glede pogojev uporabe in jamčila, da ne bodo posegla po piratstvu. Po mnenju Odbora je izjemo treba razširiti na baze podatkov, sicer bo dostop do del, kot so enciklopedije in slovarji, lahko oviran. Direktivo o pravnem varstvu podatkovnih baz bi bilo tudi treba spremeniti, in sicer iz izobraževalnih razlogov in zaradi dostopa do znanja, kot smo omenili zgoraj, pa tudi zaradi dostopa invalidnih oseb.

5.3

Vlogo združenj bi bilo tako mogoče razširiti na vzgojo o pomenu spoštovanja dovoljenja za uporabo. Tudi pri tem morajo uporabniki biti prepričani v to, da je spoštovanje avtorskih pravic poglavitni pogoj nadaljevanja ustvarjalne dejavnosti. Vendar pa ne bi bilo pravično, če bi breme dovoljenja in terminalov prenesli na invalidne osebe; nujna je izjema za vse oblike invalidnosti, ki predstavljajo težavo pri dostopu do del. To breme bi morale prevzeti javne ustanove, ki so dolžne omogočiti dostop do del, vključno s podatkovnimi bazami in programsko opremo. Temu primerno bi bilo treba prilagoditi tudi zakonodajo o podatkovnih bazah (12).

5.4

Od glavnih javnih knjižnic in muzejev bi lahko zahtevali, da na stroške proračuna za kulturo na regionalni ali nacionalni ravni omogočijo dostop do del v obliki, prilagojeni potrebam določene skupine invalidov. Takšna politika bi upoštevala zahteve boja za enakopravnost državljanov in proti vsakršni obliki diskriminacije.

5.5

Izjema za pouk in raziskave, ki jo določa direktiva, se izvaja preveč omejevalno; ne da bi to negativno vplivalo na preskus STO, bi bilo treba njeno izvajanje razširiti z navedbo vira in avtorja v dokumentu ter z omejitvami uporabe in prepovedjo nezakonitega kopiranja.

5.6

Sistem obveznih licenc bi na podlagi standardne pogodbe med izposojevalci in pooblaščenimi organi za zaračunavanje avtorskih pravic lahko zajemal spletno izposojo del za pouk in raziskave.

5.7

Izjema bi se lahko nanašala tako na odlomke, ki bi jih izbrali pristojni pedagogi, in na celotna dela; kot merilo bi morali veljati izobraževalni argumenti. To bi okrepilo pravno varnost, ne da bi zmanjšalo pravice avtorjev do reprodukcije. Z večjo usklajenostjo na vseevropski izobraževalni ravni bi se izognili temu, da kak pravni ukrep v posamezni državi ne bi v drugi državi veljal za piratstvo.

5.8

Učenje na daljavo zahteva, da imajo študenti in vsi evropski državljani, ki prebivajo v tretjih državah, vse kopije (učno gradivo) možnost uporabljati na domu.

6.1

To vprašanje je glede na splet 2.0 vedno bolj aktualno (13). Avtorske pravice ali drugačno licenco, ki jo predlaga avtor, je mogoče preoblikovati ali spremeniti, ne da bi to pomenilo piratstvo.

6.2

Pri pobudah, kot so proste enciklopedije, bi bilo najbolj preprosto določiti ustrezno vrsto licence, kot je creative commons ali wikipedia, začetni avtor pa bi imel vlogo posrednika pred vsakim dodajanjem in spremembo in bi zagotavljal pluralnost idej.

6.3

Tudi ta poseben primer kaže, da internet ni enostavno združljiv z avtorskimi pravicami.

6.4

Nadomestila za dela, ki se prodajajo na internetu, redkeje izvirajo iz plačila neposrednih licenc kot iz posrednih dohodkov, na primer redkeje iz oglaševanja kot iz naročnine. Čeprav se razvijajo tudi naročnine, „poslovni model“ interneta zahteva neobičajne prodajne rešitve – dematerializacijo in digitalni prenos. S tega vidika smo še vedno v prehodnem obdobju iskanja novih oblik nadomestil (14), saj stroški proizvodnje in prenosa dematerializiranih del niso primerljivi z veliko višjimi prodajnimi stroški materialnih nosilcev. Nadomestila za dela, ki se prodajajo na internetu, redkeje izvirajo iz plačila neposrednih licenc kot iz posrednih dohodkov, na primer redkeje iz oglaševanja kot iz naročnine. Čeprav se razvijajo tudi naročnine, „poslovni model“ interneta zahteva neobičajne prodajne rešitve – dematerializacijo in digitalni prenos. S tega vidika smo še vedno v prehodnem obdobju iskanja novih oblik nadomestil, saj stroški proizvodnje in prenosa dematerializiranih del niso primerljivi z veliko višjimi prodajnimi stroški materialnih nosilcev.

6.5

Treba je najti ravnovesje med novimi oblikami prodaje, tehnologijami razmnoževanja, potrebami družbe znanja in avtorskimi pravicami. To ravnovesje ne bo mogoče doseči z množično uporabo zgolj represivnih ukrepov, usmerjenih večinoma proti starostnemu razredu, ki je kriminaliziran, in ne bo obstajalo, dokler ne bo pripravljena zakonodaja in ne bo novih oblik nadomestil za avtorje. Nujno je treba razvijati sedanje omejitve glede na pomen in hitrost tehnoloških sprememb.