20.3.2009   

SL

Uradni list Evropske unije

CE 66/9

—

ob upoštevanju sporočila Komisije Evropskemu parlamentu in Svetu z dne 20. novembra 2007 z naslovom „Priprava na ‚pregled zdravstvenega stanja‘ reforme SKP“ (KOM(2007)0722),

—

ob upoštevanju Uredbe Sveta (ES) št. 1782/2003 (1) z dne 29. septembra 2003 o skupnih pravilih za sheme neposrednih podpor v okviru skupne kmetijske politike in o uvedbi nekaterih shem podpor za kmete,

—

ob upoštevanju svojega stališča z dne 11. decembra 2007 o predlogu Uredbe Sveta o spremembi Uredbe (ES) št. 1782/2003 in Uredbe (ES) št. 1698/2005 o podpori za razvoj podeželja iz Evropskega kmetijskega sklada za razvoj podeželja (EKSRP) (2),

—

ob upoštevanju svoje resolucije z dne 25. oktobra 2007 o rasti cen živil in krme (3),

—

ob upoštevanju svojega stališča z dne 26. septembra 2007 o predlogu Uredbe Sveta o odstopanju od Uredbe (ES) št. 1782/2003 glede prahe v letu 2008 (4),

—

ob upoštevanju svojega stališča z dne 14. februarja 2007 o predlogu Uredbe Sveta o pravilih za prostovoljno modulacijo neposrednih plačil, predvidenih v Uredbi (ES) št. 1782/2003, ter o spremembi Uredbe (ES) št. 1290/2005 (5),

—

ob upoštevanju svoje resolucije z dne 8. junija 2005 o političnih izzivih in proračunskih sredstvih razširjene Unije 2007–2013, (6)

—

ob upoštevanju Medinstitucionalnega sporazuma med Evropskim parlamentom, Svetom in Komisijo z dne 17. maja 2006 o proračunski disciplini in dobrem finančnem poslovodenju (7), zlasti pa prilog I in III k temu sporazumu ter izjav 3 in 9 k temu sporazumu,

—

ob upoštevanju Akta o pogojih pristopa Češke republike, Republike Estonije, Republike Cipra, Republike Latvije, Republike Litve, Republike Madžarske, Republike Malte, Republike Poljske, Republike Slovenije in Slovaške republike in prilagoditvah Pogodb, na katerih temelji Evropska unija (8),

—

ob upoštevanju Sklepa Sveta z dne 22. marca 2004 o prilagoditvi Akta o pogojih pristopa Češke republike, Republike Estonije, Republike Cipra, Republike Latvije, Republike Litve, Republike Madžarske, Republike Malte, Republike Poljske, Republike Slovenije in Slovaške republike in prilagoditvah Pogodb, na katerih temelji Evropska unija, zaradi reforme skupne kmetijske politike (9),

—

ob upoštevanju mandata, ki ga je Evropski svet podelil Komisiji za pogajanja na področju kmetijstva v sklepih Evropskega sveta glede priprav na tretjo ministrsko konferenco STO dne 26. oktobra 1999,

—

ob upoštevanju člena 33(2) Pogodbe ES, ki je bil v nespremenjeni obliki vključen v Lizbonsko pogodbo,

—

ob upoštevanju člena 45 svojega Poslovnika,

—

ob upoštevanju poročila Odbora za kmetijstvo in razvoj podeželja ter mnenja Odbora za okolje, javno zdravje in varnost hrane (A6-0047/2008),

A.

ker je kmetijstvo skupaj s prehrambeno industrijo, ki je v vertikalnem razmerju za njim, eden izmed največjih gospodarskih sektorjev v EU, odloča o varnosti zagotavljanja hrane v EU in vse bolj prispeva k zagotavljanju energetske varnosti,

B.

ker bo tudi v prihodnje potrebna skupna kmetijska politika EU, osnovana na evropskem gospodarskem, ekološkem in socialnem kmetijskem modelu, ki zagotavlja trajnost in varnost hrane, in ker je treba nadaljevati z uspešnim izvajanjem reform, ki vključuje nadaljnjo krepitev razvoja podeželja,

C.

ker bo morala skupna kmetijska politika v prihodnje odpraviti sedanje ovire za mlade ljudi, ki začenjajo z delom v kmetijstvu, in sicer z uvrstitvijo medgeneracijskega prenosa med svoje prednostne naloge,

D.

ker bi se z zmanjšanjem birokracije v kmetijskem sektorju z uvedbo preglednih, preprostejših in manj okornih določb znižali tako stroški za kmetijska gospodarstva in proizvajalce kot tudi upravni odhodki,

E.

ker se mora skupna kmetijska politika razviti, da se bo spoprijela z velikimi razlikami v kmetijski in regionalni strukturi, hkrati pa mora ponujati odgovore na nove izzive, kot so sprememba podnebja, zaščita tal in voda, večja odprtost na svetovni trg ali zagotavljanje biomase, surovin in obnovljivih virov energije; ker mora imeti na voljo dovolj virov in ohranjati prvotne cilje skupne kmetijske politike, kakor je bilo nedavno ponovno potrjeno v Lizbonski pogodbi, kar lahko povzamemo kot proizvodnja zdravih živil visoke kakovosti, ki lahko vsem Evropejcem zagotovi preskrbo po razumnih cenah in kmetom omogoči ohranitev njihove ravni prihodkov,

F.

ker je treba pri vseh spremembah skupne kmetijske politike v prihodnje upoštevati poseben položaj držav v razvoju, zlasti najmanj razvitih držav, in se izogibati ogrožanju proizvodnje in trženja kmetijskih proizvodov v teh državah;

G.

ker je bil sistem neposrednih plačil od leta 1992 trikrat predmet temeljite in pretežno uspešne reforme in so bile od leta 2004 uspešno izvedene tudi reforme vseh pomembnih tržnih ureditev z izjemo mlečnega sektorja,

H.

ker imajo vse razvite države kmetijsko politiko; ker nove okoliščine, kot je rastoče svetovno prebivalstvo, spremembe podnebja, vedno večje povpraševanje po energiji, vse manjša zaščita cen in večja odprtost na svetovni trg po eni strani postopoma vodijo k višjim tržnim cenam za kmetijske proizvode v EU, po drugi strani pa k močno povečanemu nihanju cen in donosa ter je treba zato bolj kot kdaj koli nadaljevati s skupno kmetijsko politiko;

I.

ker bo varnost zagotavljanja hrane (v kvantitativnem in kakovostnem smislu) skupaj z ohranjanjem ekosistemov ostala eden ključnih ciljev skupne kmetijske politike, brez katerih nista mogoči občutljiva in trajnostna proizvodnja ter optimizacija rabe tal v vsej EU,

J.

ker si je EU močno prizadevala za zmanjšanje kmetijske porabe v celotnem proračunu, saj se je njen skoraj 80 % delež iz 70. let zmanjšal na 33 % do konca sedanje finančne perspektive, medtem ko se je skupna površina, namenjena kmetijstvu, od leta 2003 zaradi pristopa novih držav članic povečala za 37 %,

K.

ker so voditelji držav in vlad na vrhu v Berlinu obljubili, da bodo jamčili za skupne odhodke za prvi steber skupne kmetijske politike do leta 2013,

L.

ker Akt o pristopu iz leta 2004 predvideva odstopanja od uporabe nekaterih pravil skupne kmetijske politike za nove države članice, da bi izravnali nižjo raven neposrednih plačil,

M.

ker v nekaterih regijah ni drugih možnosti za nadomestitev nekaterih tradicionalnih oblik kmetijske proizvodnje, ki so pogosto ključne kmetijske dejavnosti v teh regijah in jih je zato treba iz nujnih razlogov, ki zadevajo okoljsko in regionalno politiko, ter za zaščito gospodarske in socialne strukture za vsako ceno ohraniti in podpirati, in sicer zlasti z vidika vloge, ki jo ima skupna kmetijska politike v t.i. konvergenčnih regijah, kjer sta poljedelstvo in živinoreja zelo pomembna kot instrumenta gospodarskega razvoja in ustvarjanja novih delovnih mest,

N.

ker mora biti kmetom v EU zajamčena stabilnost, ki bo preprečila, da bi njihova pričakovanja in naložbe propadli, medtem ko morajo regulativni sistemi v nekaterih sektorjih omogočiti srednjeročne in dolgoročne napovedi,

O.

ker mora zakonodajalec EU preprečiti diskriminacijo kmetov in živinorejcev iz EU tako znotraj same EU kot tudi v primerjavi s konkurenti iz tretjih držav ali z ustreznimi instrumenti vzpostaviti enake možnosti za kmete in živinorejce iz EU (enake konkurenčne pogoje); ker je treba zlasti zagotoviti, da kakovostne, zdravstvene in okoljske standarde ter standarde dobrega počutja živali, ki so jih morajo izpolnjevati kmetje EU, spoštujejo tudi vsi, ki izvažajo kmetijske proizvode v EU,

P.

ker so cilji skupne kmetijske politike opredeljeni v členu 33 Pogodbe ES in ker bo, če bodo Lizbonsko pogodbo ratificirale vse države članice, soglasje Parlamenta potrebno za vse bistvene pravne in proračunske odločitve glede skupne kmetijske politike,

Q.

ker zagotavljanje zanesljive preskrbe s hrano državljanom EU sodi med prednostne naloge in ker se to lahko najbolje doseže s kombinacijo podpore proizvodnje hrane v EU in uvoza v okviru pravil STO; takšna varnost zanesljivosti hrane je odvisna tudi od prispevka EU k ustvarjanju svetovnih zalog (ki so danes izredno majhne), kar EU omogoča, ne le da se zaščiti pred pomanjkanji, ampak tudi prevzame odgovornost v zvezi z zanesljivostjo preskrbe s hrano na svetovni ravni,

R.

ker je treba glede na mednarodne okoliščine v zvezi s proizvodnjo in cenami surovin bolj natančno preučiti razvoj trgov in njegovih posledic na notranjem trgu,

1.

vztraja pri konceptu trajnostnega, konkurenčnega in večfunkcionalnega kmetijstva, ki ohranja posebnosti vsakega posameznega sektorja in področja proizvodnje in katerega osnovni cilj je preskrba prebivalstva z zdravimi in varnimi prehrambenimi proizvodi v zadostnih količinah in po razumnih cenah za potrošnika;

2.

meni, da je bila reforma skupne kmetijske politike iz leta 2003 pri poglavitnih vprašanjih zelo uspešna, saj so močno porasle preglednost in učinkovitost skupne kmetijske politike ter lastna odgovornost in tržna usmerjenost kmetov, ter meni, da se mora ta proces nadaljevati na podlagi spoštovanja zaveze voditeljev držav in vlad iz decembra 2002, da se finančna sredstva za prvi steber kmetijske politike ohranijo v celoti do leta 2013; opozarja, da je treba še naprej močno poenostavljati upravljanje skupne kmetijske politike ter številne direktive in uredbe EU, ki imajo posledice za kmete, da se razbremeni kmete, čeprav ta poenostavitev ne sme privesti do ponovne nacionalizacije skupne kmetijske politike ali znatnega zmanjšanja pomoči, ki jih prejemajo kmetje v EU;

3.

meni, da opustitev kakršne koli oblike urejanja v skupni ureditvi trga ni politično zaželena, saj so evropske in svetovne zaloge na dramatično nizki ravni, kot kaže trenutno stanje, kar negativno vpliva na kupno moč potrošnikov in prihodke kmetov, obenem pa spodbuja špekulacijo; poudarja pa, da je treba pripraviti instrumente proti morebitni spremembi konjunkture ali za soočanje z morebitnimi zdravstvenimi nesrečami ali nesrečami kot posledicami naravnih katastrof, ki so vse pogostejše zaradi podnebnih neravnovesij;

4.

zato pozdravlja tehnične prilagoditve, ki izhajajo iz zgoraj navedenega sporočila Komisije, namenjenega zagotovitvi delovanja reforme iz leta 2003, in poziva Komisijo, naj v okviru skupne kmetijske politike zagotovi osnovno ekonomsko načelo stabilnosti;

5.

poziva Komisijo, naj glede na prihodnje reforme izvede analizo stroškov in koristi skupne kmetijske politike, kar zadeva varnost zagotavljanja hrane, samozadostnost preskrbe in ohranjanje podeželskih skupnosti; poziva Komisijo, naj opravi analizo potencialnih stroškov za potrošnika zaradi višjih cen hrane, ki so posledica povečanega svetovnega povpraševanja, v primerjavi odhodki, ki jih kmetijska politika danes predstavlja za javnost;

6.

meni, da je izziv EU, kar zadeva pogajanja v STO, biti kos vsakršnim prihodnjim oviram na način, ki maksimizira njeno domačo blaginjo; poudarja, da mora prav EU najbolje izkoristiti prožnost, ki je na voljo, npr. ko gre za „občutljive proizvode“; vendar poudarja, da je treba za kakršen koli sporazum STO o kmetijstvu prej doseči sporazum o intelektualni lastnini, ki zajema geografske označbe in priznanje netrgovinskih dejavnikov kot uvoznih meril;

7.

v okviru tekočih pogajanj STO poziva Komisijo, naj upošteva posebnosti kmetijske proizvodnje kot sektorja za proizvodnjo hrane in strukturnega elementa ozemeljskega ravnotežja, ohranitve okolja in zaščite ustreznih količinskih in kakovostnih ravni varnosti hrane;

8.

meni pa, da mora imeti EU tudi v prihodnosti dovolj instrumentov za preprečevanje tržnih kriz in kriz v preskrbi v kmetijskem in zdravstvenem sektorju;

9.

poudarja, da je treba na učinkovit način in z ustreznimi sredstvi (finančnimi in drugimi) začeti s priznavanjem proizvodnih, okoljskih in podeželskih funkcij kmetijstva;

10.

načeloma podpira vključevanje splošnih ciljev v skupno kmetijsko politiko, zlasti ciljev varnosti zagotavljanja hrane, ozemeljske celovitosti ter varstva potrošnikov, okolja, podnebja, živali obnovljivih virov energije in biotske raznovrstnosti; vendar poudarja, da mora biti to del politike trajnostnega razvoja, ki združuje gospodarsko učinkovitost, ohranjanje naravnega okolja in virov, lokalni razvoj in socialno pravičnost; poudarja pa, da so voditelji držav in vlad potrdili cilje skupne kmetijske politike s tem, ko so bistvo člena 33 Pogodbe ES ohranili v Lizbonski pogodbi, podpisani 13. decembra 2007;

11.

poudarja, da vključitev splošnih ciljev v skupno kmetijsko politiko ne sme ogroziti proizvodnje poljedeljskih in živinorejskih proizvodov v gorskih, prikrajšanih, oddaljenih in otoških regijah EU, ki temeljijo na sistemih ekstenzivne proizvodnje in večinoma proizvajajo poljedelske in živinorejske proizvode za lokalni trg, vendar prodajajo te proizvode tudi na nacionalnih trgih držav članic;

12.

meni, da mora EU v primeru, da uvede stroge zahteve za evropske kmete in proizvajalce, zagotoviti, da te zahteve izpolnjujejo vsi, ki izvažajo kmetijske pridelke v EU, ter da si mora EU prizadevati za vključitev že omenjenih splošnih ciljev v pogajanja v okviru STO;

13.

odklanja zmanjšanje skupnega proračuna prvega stebra za obdobje do leta 2013 in opozarja, da kmetje v obdobju, ko se kmetijski trgi hitro spreminjajo in so reforme do polovice izvedene, nujno potrebujejo zanesljivost, varnost in spoštovanje odločitev, sprejetih leta 2003;

14.

pri neposrednih plačilih odklanja vsakršno diskriminacijo glede na velikost in pravno obliko podjetij, vendar hkrati priznava, da mora vsaka prerazporeditev pomoči iz prvega stebra temeljiti na celostni oceni njenih učinkov na socialno in regionalno kohezijo, zaposlovanje, okolje, konkurenčnost in inovacije;

15.

poziva, naj bo pomoč namenjena izključno aktivnim kmetovalcem;

16.

poudarja, da Komisija v svojem zgoraj navedenem sporočilu namenja premalo pozornosti težavam, potrebam in izzivom, s katerimi se sooča kmetijski sektor v 12 novih državah članicah, ter poziva, naj se to upošteva v prihodnjih reformah in naj se tudi razmisli o usmerjenem dodatnem financiranju za prestrukturiranje in modernizacijo;

17.

meni, da so neposredna plačila tudi v prihodnje nujno potrebna za zagotavljanje dohodkovne osnove ne le v primeru tržnih neuspehov, temveč tudi za zagotavljanje oskrbe z javnimi dobrinami iz kmetijstva in kot nadomestilo za evropske standarde na področju varstva okolja, varnosti hrane in preskrbe s hrano, sledljivosti, dobrega počutja živali ter socialnega varstva, ki so v mednarodni primerjavi zelo visoki;

18.

po drugi strani ugotavlja, da višina plačil ni vedno sorazmerna s prizadevanji kmetov za izpolnjevanje zahtev, ker so plačila še vedno v veliki meri odvisna od pretekle porabe;

19.

zato poziva Komisijo, naj predloži poročilo o oceni dodatnih stroškov, ki jih imajo kmetje zaradi izpolnjevanja skupnih standardov na področju varstva okolja, dobrega počutja živali in varnosti hrane v primerjavi z njihovimi glavnimi konkurenti na svetovnem trgu; poročilo mora tudi primerjati te stroške z dejanskimi zneski neposrednih plačil, ki jih prejmejo kmetje; poročilo mora biti dovolj specifično za različne kmete iz posameznih držav članic; poročilo mora biti objavljeno, preden se začnejo postopki odločanja o skupni kmetijski politiki za obdobje po letu 2013;

20.

pozdravlja predlog Komisije, se na prostovoljni osnovi omogoči državam članicam večjo prožnost pri ločitvi neposrednih plačil od zgodovinskih referenčnih vrednosti in prehodu na bolj pavšalen sistem, ter poziva Komisijo, naj ob predložitvi zakonodajnega predloga pojasni, ali je glede na pozitivne izkušnje v državah članicah možen pospešen prehod na enotno regionalno ali nacionalno premijo na površino ločenih plačil, ki bi bila za države članice prostovoljna, že do leta 2013; vendar meni, da lahko tiste države članice, v katerih že velja polna (ali delna) ločitev na osnovi preteklih plačil, obdržijo veljavni sistem do leta 2013; poziva Komisijo, naj izpelje študijo o možnih učinkih premije na površino, zlasti za kmetije z visoko gostoto živine na razmeroma majhni površini;

21.

poudarja, da je treba pri odločitvi za prehod na regionalni model upoštevati težave, ki bodo nastale zaradi posebne narave specifičnih pravic za živinorejo, tj. da nekateri živinorejci nimajo kmetijskega zemljišča ali ga imajo zelo malo ter da ekstenzivna živinoreja v mnogih regijah v EU temelji na skupni rabi pašnikov, ki so v lasti občin, skupnosti ali vladnih organov;

22.

meni, da so glede na vse večje število sektorjev, ki jih pokriva sistem enotnega plačila in glede na izkušnje, pridobljene pri izvajanju tega sistema, nekatere odločitve in pravila izvajanja nepotrebno toga in zapletena ter da je zato treba na novo opredeliti pravila, doseg in ustrezno vodenje izvajanja sistema v tistih državah članicah, ki to želijo;

23.

meni, da je ločitev neposrednih plačil na splošno pripeljala do uspešne tržne usmeritve kmetijstva EU, kar se kaže v povečanem učinku na dohodek in večji avtonomiji odločanja kmetov ter s tem povezani poenostavitvi skupne kmetijske politike; poziva Komisijo, naj si prizadeva za pospešeno uveljavitev politike ločitve, razen kadar bi to povzročilo znatno družbeno, ekonomsko ali okoljevarstveno škodo v posameznih regijah, zlasti v regijah z najbolj omejenimi možnostmi; vendar ugotavlja, da je treba pripraviti nove presoje vpliva, da bo mogoče celostno ugotoviti učinke ločitve za posamezne regije, za proizvodnjo in za trg z zemljišči;

24.

meni, da lahko na splošno nevezana neposredna pomoč iz kmetijske proizvodnje dolgoročno prispeva k zmanjšanju negativnega vpliva evropskega kmetijstva na okolje, če jo spremlja okrepljena podpora za trajnostne prakse razvoja podeželja;

25.

poudarja, da mora vsaka nadaljnja ločitev biti izpeljana po temeljitem razmisleku o možnih učinkih, med drugim tudi in ne samo o ravnovesju med različnimi kmetijskimi sektorji, o večji nevarnosti monokultur in o ogroženosti delovno intenzivnih kmetijskih sektorjev;

26.

priznava, da stanje pri premijah na glavo živine, tudi pri mlečnih premijah, s tem ni primerljivo zaradi izkrivljanja razmer na trgu, ki ga med drugim povzročajo čedalje višje cene krme, ki imajo večji učinek na nekatere živinorejske sisteme v EU;

27.

meni, da bodo nekatere regije, na primer gorske in druge specifično zahtevne regije (otoki, suha in vlažna območja, oddaljene regije itd.), kjer reje živali, ki je razmeroma delovno intenzivna, ni mogoče nadomestiti, ob popolni ločitvi premij na glavo živine utrpele hudo družbeno, gospodarsko ali okoljsko škodo zaradi spremenjenih stroškov pridelave, kar pa ni v skladu s cilji Pogodbe; poziva, naj se kot osnova za dodelitev plačil, če pride do (delne) ločitve, uporabijo natančni referenčni podatki;

28.

se zaveda ključnega pomena, ki jo ima reja živali za evropsko kmetijstvo, zlasti v nekaterih državah in regijah z obsežno živinorejo, in meni, da je zaenkrat smiselno delno ohraniti vezane premije na glavo živine; se zaveda pomembne vloge, ki jo imajo te zelo uspešne kmetije v regionalnem gospodarstvu; opozarja, da členi od 47 do 50 Uredbe (ES) št. 1782/2003 vsebujejo rešitev za območja intenzivne živinoreje, ki jo je treba preučiti tudi za obdobje o letu 2013;

29.

meni pa, da to ne bo zadostovalo; zato pozdravlja napovedano spremembo člena 69 Uredbe (ES) št. 1782/2003 (v nadaljevanju „člen 69“) kot prvi korak v pravo smer; vendar ugotavlja, da se ta instrument ne sme uporabljati kot prikrit način uvajanja prostovoljne modulacije in dvojne krepitve drugega stebra; poleg tega ta instrument ne sme povzročiti ponovne nacionalizacije skupne kmetijske politike, v čim večji meri pa je treba spoštovati enake pogoje za vse države članice;

30.

terja, da se sredstva iz člena 69 prednostno uporabljajo za ukrepe ozemeljske celovitosti in krepitve posameznih sektorjev, zlasti ukrepe, ki preprečujejo opuščanje kmetijske proizvodnje, zlasti živinoreje v območjih, v katerih bi to škodljivo vplivalo na naravo, pokrajino ali regionalni razvoj (zlasti gorska območja, mokrišča ali sušna območja in druga zapostavljena območja ter odmaknjeni pašniki), ukrepe, ki služijo prestrukturiranju in krepitvi ključnih kmetijskih področij (npr. mlečni sektor, govedo in ovce), okoljske ukrepe na površino (npr. biološko kmetijstvo), ki zaenkrat še niso zajeti v drugem stebru, in obvladovanje tveganj;

31.

meni, da bi lahko sredstva za revidirani člen 69 glede na rezultate presoje vplivov in na prostovoljni osnovi obsegala do 12 % neposrednih plačil na državo članico;

32.

poziva Komisijo, naj poda predloge za skupna pravila v zvezi z uveljavljanjem člena 69 v državah članicah, da bi se čim bolj izognili trgovinskim oviram in izkrivljanju konkurence, ter naj se pravila, kjer je to potrebno, vključijo v skupno organizacijo trga; poziva tudi, da se o vseh ukrepih, za katere se uporabi člen 69, obvesti Komisijo; končno poziva Komisijo, naj pripravi analizo vpliva, ki mora biti priložena zakonodajnemu predlogu;

33.

meni, da je treba ukrepe, ki so namenjeni krepitvi posameznih sektorjev, načeloma financirati iz prvega stebra; zato tudi meni, da mora Komisija pri pripravi reforme po letu 2013 temeljito ovrednotiti rezultate uporabe revidiranega člena 69;

34.

Komisijo tudi poziva, naj do 30. junija 2010 predloži poročilo, v katerem bodo izčrpno predstavljene možnosti, kako v Evropi dolgoročno ohraniti poljedelstvo v Skupnosti in varnost preskrbe za živinorejo glede na različne proizvodne sisteme v EU, večfunkcionalnost in regionalne okoliščine (kot so gorska območja, območja z omejenimi možnostmi in otoki); v poročilu mora biti obravnavano tudi vprašanje, v kakšni meri se lahko učinkoviteje in usmerjeno uresničujejo cilji skupne kmetijske politike, med drugim tudi v povezavi s trajnostjo in socialnimi vidiki, z ločeno, posredno podporo, na primer s premijami za ekstenzivne travnike in pašnike ali posebno premijo za mleko in proizvodnjo mesa, s premijami za hleve, ki so zgrajeni in opremljeni v skladu z dobrim počutjem živali in okoljskimi standardi, ali s specifičnimi instrumenti za obvladovanje kriz; poudarja, da mora poročilo dati odgovor na vprašanje, ali in v kolikšni meri bodo, glede na specifične potrebe regij z intenzivno živinorejo, tudi po letu 2013 potrebne vezane premije na glavo živine ali rešitve v povezavi s členi od 47 do 50 Uredbe (ES) št. 1782/2003;

35.

priporoča, da morajo nove države članice, ki to želijo, imeti možnost do leta 2013 uporabljati poenostavljeno enotno plačilo na površino (SAPS), in poziva Komisijo, naj preveri, ali je mogoče uporabo tega plačila še poenostaviti s spremembo pravil za površine, za katere je mogoče uveljavljati podporo;

36.

meni, da morajo biti vsa neizkoriščena ali shranjena proračunska sredstva, namenjena izvajanju skupne kmetijske politike, porabljena v okviru skupne kmetijske politike;

37.

meni, da bodo neposredna plačila potrebna tudi po letu 2013, da pa bi morala temeljiti na novih objektivnih merilih, zlasti na neposrednem zaposlovanju na kmetijah, ali bi se morala močneje razvijati v smer nagrajevanja kmetov za upravljanje zemlje ali v smer nadomestil za določene učinkovite storitve splošnega interesa ali za posebne standarde, ki vključujejo standarde za zaščito živali, in da je treba pri tem preveriti tudi smiselnost velikih razlik med regionalnimi plačili na površino v Evropi ter različno financiranje drugega stebra; poziva Komisijo, naj predlaga ustrezne ukrepe, ki bodo zagotovili, da bodo polno stopnjo neposrednih plačil prejemale samo osebe ali podjetja, ki se dejansko ukvarjajo s kmetijstvom;

38.

podpira po ustreznem obdobju opuščanja postopno vključitev manjših in zato težje upravljivih plačilnih sistemov na podlagi proizvodnje (suhe krme, konoplje, lanu, krompirjevega škroba) v sistem enotne premije na površino, razen če bi to povzročilo resno družbeno, ekonomsko ali okoljsko škodo v posameznih regijah; kjer je to potrebno zaradi regionalne politike, morajo biti na voljo spremljevalni ukrepi v skladu s členom 69; poziva Komisijo, naj za vsak posamezen primer pripravi analizo ekonomskega in regionalnega vpliva, ki bo pokazala, da gre za primerno rešitev, in opredelila potreben časovni okvir izvajanja; poudarja, da ločitev ne sme ogroziti obstoja zadevnih oblik proizvodnje;

39.

podpira takojšnjo ukinitev obveznosti prahe, ki je v sistemu ločenih neposrednih plačil izgubila pomen kot instrument za nadzorovanje količine in jo je poleg tega tudi zelo zahtevno upravljati, ter preoblikovanje pravic prahe v običajne pravice;

40.

meni, da v zvezi z zmanjšanjem površin prahe zaradi povečanega povpraševanja po kmetijskih proizvodih lahko države članice z ukrepi iz drugega stebra ter s spremembo opredelitve vzdrževanja dobrih kmetijskih in okoljskih pogojev prek spodbujanja razvoja biotske raznovrstnosti živali in njihovega življenjskega prostora bolje in bolj neposredno dosežejo vse prednosti za okolje, ki jih omogoča praha, kot je na primer opraševanje kulturnih rastlin s čebelami;

41.

poziva k postopni odpravi premije za energetske rastline v obdobju postopnega opuščanja, ker je njihova obravnava zelo zamudna, v sedanjem tržnem okolju pa imajo malo ali nobene prednosti za energetsko politiko;

42.

poziva, naj se sredstva, ki niso bila uporabljena kot posledica odprave podpore za energetske rastline, med drugim ciljno uporabijo za spremljevalne ukrepe v okviru organizacije trga mleka, zlasti za hribovita in posebno težavna območja;

43.

poziva Komisijo, naj neporabljena sredstva iz proračuna za kmetijstvo, namenjena za izvajanje ukrepov na trgu, kot so intervencije, izvozne subvencije ali skladiščenje predvsem prek člena 69, nameni krepitvi gospodarstva na podeželju, natančneje kmetijskih gospodarstev in tako prispeva k ciljem razvoja podeželja;

44.

meni, da neposrednih plačil ni več možno utemeljiti brez navzkrižne skladnosti; v zvezi s tem poudarja, da mora EU novim državam članicam v prehodnem obdobju pomagati pri izvajanju pravil navzkrižne skladnosti;

45.

zaradi zniževanja neposrednih plačil zavrača širitev področja uporabe navzkrižne skladnosti, dokler države članice in Komisija ne bodo dosegle vidnega napredka pri poenostavitvi in uskladitvi pravil o nadzoru ter Komisija ne bo predložila pregleda stroškov za kmete v zvezi z navzkrižno skladnostjo; v zvezi s tem se sklicuje na svoje stališče z dne 11. decembra 2007;

46.

meni, da bi se navzkrižna skladnost morala omejiti na preverjanje temeljnih standardov evropskega modela proizvodnje in na standarde, ki so dostopni za sistematične in usklajene preglede v različnih državah članicah;

47.

poziva k večji učinkovitosti pri doseganju ciljev in enotnejšemu izvajanju navzkrižne skladnosti v državah članicah; poziva Komisijo, naj pripravi jasnejše smernice za pomoč državam članicam pri izvajanju;

48.

poziva, da se pretirane obremenitve za živinorejo zaradi navzkrižne skladnosti prenehajo; zlasti poziva h kritični obravnavi posameznih higienskih in označevalnih standardov (npr. ušesne znamke);

49.

si lahko predstavlja zmerno prilagoditev zahtev po ohranitvi dobrih kmetijskih in okoljskih pogojev ter trajnostnega upravljanja s kmetijskim površinami glede na spremenjene okoljske in proizvodne pogoje (sprememba podnebja, biomasa), če se zagotovi, da se nove zahteve v vsej Evropi izvajajo na podoben način;

50.

meni, da bi države članice, ki izvajajo shemo enotnega plačila na površino, morale imeti možnost postopnega izvajanja načel navzkrižne skladnosti, da bi se lahko ustrezno pripravile za uvedbo potrebnih sistemov nadzora in da bi prepričale kmete, naj se prilagodijo uvedenim standardom;

51.

poziva Komisijo, naj pospešeno nadaljuje poenostavljanje skupne kmetijske politike in ob tem redno pregleduje zakonodajo in določi, ali je potrebna in ali so njene določbe učinkovite; v zvezi s tem naj predlaga dodatne ukrepe, na primer poenostavljena pravila prenosa za pravice do plačila pri neizkoriščenosti, spojitev manjših pravic do plačila, uvedbo enotne premije za manjše prejemnike, poenostavitev pravil za nacionalno rezervo ali njeno zmanjšanje ali ukinitev v odvisnosti od prehoda na regionalno/nacionalno enotno premijo na površino, opustitev propada pravic do plačila pri neuporabi, ukinitev ročno napisanih registrov goveda in druge živine;

52.

nadalje poziva države članice, naj zagotovijo pravočasna plačila ter Komisijo, naj omogoči predplačila kmetom;

53.

poziva Komisijo, naj vzpostavi potrebne mehanizme, ki bi zagotavljali, da bo uvoz iz tretjih držav skladen s standardi za proizvode Skupnosti v smislu pogojenosti, varnosti hrane itd.;

54.

meni, da je dodatno preprečevanje tveganj kot varnostna mreža ključnega pomena zaradi pričakovanega povečanja okoljskih in podnebnih nevarnosti, nevarnosti epidemij in velikega nihanja cen na kmetijskih trgih;

55.

opozarja, da so tržno usmerjena proizvodnja, prilagojeno kolobarjenje, raznolikost, finančni tržni instrumenti, pogodbe znotraj dobavne verige in zavarovanja pomembni načini, s katerimi se kmetje lahko zavarujejo proti tveganju, in da so za njihovo ustrezno preprečevanje načeloma odgovorni kmetje;

56.

meni, da je treba pri preprečevanju rušenja trga vzdrževati in obnavljati intervencijski sistem tako, da se ustvari pravo varnostno omrežje za izredne razmere, temelječe na načelih svetovnega trga;

57.

zato podpira predlog Komisije, da zniža intervencijski prag za tržne proizvode na nič in po potrebi močno znižan intervencijski prag obdrži samo pri pšenici;

58.

meni, da je treba zaradi vse večjih tveganj nujno razviti zavarovalniške sisteme zasebnega gospodarstva ali mešane zavarovalniške sisteme, kot je paketno zavarovanje kmetijskih pridelkov; se zaveda, da to brez javne udeležbe pri financiranju ne bo mogoče; poudarja, da uvajanje teh sistemov ne sme pod nobenim pogojem ogrožati enakih konkurenčnih pogojev med različnimi državami članicami; poziva Komisijo, naj ob nastajajočih težavah v zvezi s podnebnimi ali okoljskimi katastrofami pretehta možnost prihodnjega uvajanja podpornega sistema za vso Skupnost;

59.

opozarja, da imajo tako rekoč vse pomembnejše tretje države takšne sisteme, ki jih podpira država;

60.

zato meni, da je treba najprej zagotoviti možnosti financiranja nacionalne ali regionalne podpore zavarovalniških sistemov od leta 2009, ki bodo upoštevali različna potencialna tveganja v Evropi; Komisija naj preveri, do kakšne mere se lahko skupnosti proizvajalcev, sektorska združenja, medstrokovne organizacije in zasebne zavarovalniške hiše vključijo v te sisteme;

61.

meni, da je verjetno treba dati sektorskim rešitvam (primerljivim z rešitvami v sektorju sadja in zelenjave) zaradi povsem različnih razmer v posameznih sektorjih prednost pred horizontalnimi pristopi;

62.

meni, da bi ti ukrepi lahko bili delno financirani iz prvega stebra na osnovi člena 69, saj sodijo v področje tržne politike;

63.

zahteva, da Komisija preuči uvedbo instrumentov za obvladovanje krize trga in podnebnih kriz, ki bi bili namenjeni organizacijam proizvajalcev in zadrugam, kar bi jim pomagalo nositi stroške v primeru, če bi padel celokupni prispevek proizvoda s strani njihovih članov;

64.

meni, da ukrepi obvladovanja in preprečevanje tveganj ne smejo privesti do ponovne uvedbe podpornih ukrepov, pogojenih s proizvodnjo;

65.

zato meni, da mora Komisija razviti skupen okvir za podporo sistemov za obvladovanje tveganj s strani držav članic, ki upošteval sisteme, ki so že v uporabi ali ki jih je Komisija odobrila, da se čim bolj preprečijo učinki izkrivljene konkurence in trgovine, po potrebi z izdelavo pravil Skupnosti v enotni tržni ureditvi;

66.

poziva Komisijo, naj do 30. junija 2010 predloži izčrpno analizo obstoječih sistemov obvladovanja tveganj in možnosti njihovega nadaljnjega razvoja na ravni Skupnosti po letu 2013;

67.

poudarja, da imajo lahko postopno zmanjšane omejitve, modulacija in proračunska disciplina, če se predlogi Komisije izvedejo, občutne posledice na prerazporeditve v nekaterih regijah;

68.

meni, da se morajo o vsaki spremembi odobrenih sredstev za razvoj podeželja, ki ni v skladu z dogovorjenimi zgornjimi mejami oz. delnimi zgornjimi mejami iz Priloge III k Medinstitucionalnemu sporazumu z dne 17. maja 2006, dogovoriti vse tri podpisnice;

69.

poudarja, da zaenkrat ni ocene vpliva nadaljnjega izvajanja modulacije, degresivnosti in najnižjih pragov na trg dela na podeželju in na regionalno kohezijo; zato poudarja, da mora biti opravljena ocena prvega stebra;

70.

poudarja, da bi nižje meje, ki jih predlaga Komisija, lahko imele nezanemarljive posledice za nekatere države članice in bi lahko vplivale na razporeditev financiranja skupne kmetijske politike med državami članicami, medtem ko bi zgornja meja pomenila prenos kakih 500 milijonov evrov iz prvega v drugi steber; opozarja, da ostajajo resni pomisleki glede sedanje stroškovne učinkovitosti ukrepov drugega stebra; zato verjame, da bi moral prihranek iz morebitnega izvajanja tega ukrepa ostati v prvem stebru;

71.

zavrača predlog Komisije o degresivnosti (z znižanjem do 45 %) v njegovi sedanji obliki, ker ni jasne povezave med obsegom in premožnostjo kmetije, kar onemogoči oceno potrebne delovne sile za ohranitev velikih kmetijskih gospodarstev; predlog Komisije bi neupravičeno oškodoval velike kmetije ali združenja ter pripeljal do zmanjšanja delovne sile in uničenja dobro razvitih, konkurenčnih struktur, prihajalo bi do cepitev kmetij zgolj z namenom pridobitve subvencij, kar bi v nekaterih pokrajinah Evrope privedlo do strukturnih zlomov;

72.

meni, da je degresivnost in/ali vzpostavitev zgornje meje smotrna samo na podlagi izčrpne ocene posledic za delovni trg in regionalno politiko in samo, če se zagotovi možnost, da se število delavcev, zaposlenih za poln delovni čas z obveznim socialnim zavarovanjem, ali nekatere strukture podjetja (podjetja, ki jih upravlja več družin, zadružne organizacije) ali skupni stroški kmetije za delovno silo upoštevajo kot dejavniki za zmanjševanje degresije; poziva Komisijo, naj upošteva, da manjše kmetije, ki so združene v skupnost, ki ima pravno osebnost zato, da lahko ustvarijo ekonomijo obsega in postanejo bolj konkurenčne, ne bi smele biti oškodovane;

73.

poziva, da sredstva z naslova degresivnosti ostanejo v regijah zadevne države članice in se tam na primer uporabijo za ukrepe po členu 69 ali iz drugega stebra; poziva, naj se ta sredstva neposredno namenijo kmetom;

74.

podpira predlagani dvig najnižjih pragov, tudi v zvezi z letnim poročilom za 2006 Računskega sodišča, ki bi morali biti določeni na en hektar ali ustrezno vsoto 250 evrov, v kombinaciji z uvedbo enotne premije ali minimalne povprečnine za manjše prejemnike; vendar v bi moralo biti državam članicam omogočeno, da v ustrezno upravičenih primerih večjih razlik med kmetijskimi strukturami določijo najnižji prag;

75.

vendar podpira prizadevanja Komisije, da zagotovi ustrezno financiranje trajnostne politike za podeželje v drugem stebru skupne kmetijske politike, čeprav ta cilj ne sme biti dosežen na račun prvega stebra;

76.

opozarja, da glede na že tako radikalna posamezna zmanjšanja ni mogoče privoliti v nadaljnje zmanjšanje neposrednih plačil za 8 odstotkov brez predložitve ocene učinka;

77.

meni, da je progresivna modulacija glede na močno razširjene zahteve po zmanjšanju večjih plačil na podlagi dosedanjih spoznanj in brez ocene učinka sprejemljiva ob upoštevanju strukturo kmetije (združenje itd.), delovne sile na kmetiji in/ali ceno delovne sile ter posamezne tipe proizvodnje v različnih sistemih neposrednih plačil (na primer specifične težave kmetij z visoko gostoto živine na razmeroma majhni površini).

Sredstva iz progresivne modulacije se razdelijo v skladu z veljavnimi pravili za modulacijske sklade in ostanejo v regiji države članice, v kateri so nastala;

Evropski parlament lahko predstavlja progresivno modulacijo v takšni obliki:

78.

terja, da prostovoljno modulacijo zamenja obvezna modulacija;

79.

meni, da je treba sredstva modulacije prednostno zagotoviti za ukrepe, ki uporabljajo metodo Leader, boj proti izgubi biotske raznovrstnosti in preprečevanje tveganj, prilagajanje spremembi podnebja, ukrepe za trajnostno uporabo biomase, spremljevalne ukrepe pri strukturnih reformah (npr. ureditev trga z mlekom), zavarovanje proizvodnje v gorskih območjih, na majhnih otokih in podobnih zapostavljenih območjih, zagotavljanje kakovosti, vključno z ukrepi za zaščito živali, biološko kmetovanje, prodajne ukrepe in prilagajanje tehničnemu napredku; poziva, naj se ti ukrepi neposredno namenijo kmetom;

80.

se zaveda, da se sistem mlečnih kvot po letu 2015 verjetno ne bo nadaljeval v sedanji obliki in poziva Komisijo, naj temeljito preuči prihodnjo ureditev trga z mlekom; poziva Komisijo, naj za obdobje po letu 2015 predloži prepričljiv načrt za mlečni sektor, ki bo zagotavljal, da se bo proizvodnja mleka v Evropi nadaljevala tudi na hribovitih, odročnih in drugih posebno težavnih regijah;

81.

opozarja Komisijo na svoje sklepe (10) v okviru mini paketa za mleko v zvezi s tržnimi ukrepi in skladom za mleko;

82.

poziva vse udeležence, naj čas do leta 2015 izkoristijo za utrditev ali okrepitev svojega položaja na trgu ter po možnosti s povečanjem strukturnih kvot zagotovijo „nežen pristanek“ evropskega mlečnega sektorja;

83.

terja, da se mlečne kvote ob spremembah v povpraševanju na svetovnih trgih ustrezno prilagodijo trgu; zato meni, da bi morale države članice v mlečnem letu 2008/2009 prostovoljno povečati kvote za 2 %; poziva Komisijo, naj to povečanje dodeli nacionalni rezervi; poziva k letnemu pregledu kvot;

84.

poleg tega poziva k znatnemu znižanju dodatnih dajatev za mlečno leto 2009/2010 in nadaljnjim znižanjem v naslednjih letih, da omeji porast cen kvot, ter k naknadnemu vseevropskemu saldiranju, ki bo omogočilo njihov boljši izkoristek;

85.

poziva k posebnim spremljevalnim ukrepom, ki bodo preprečevali opuščanje mlečne proizvodnje v gorskih in drugih posebej težavnih območjih, kjer ni alternativ za tradicionalno mlečno proizvodnjo ali bi opuščanje kmetijstva privedlo do izgube pomembnih naravnih območij;

86.

meni, da je treba predvsem v skladu s členom 69 zagotoviti dovolj sredstev za ohranitev mlečne proizvodnje zlasti v gorskih območjih, najbolj oddaljenih regijah (kot so Azori) in drugih regijah s podobnimi težavami, na primer z dodatki na plačila na površino (primerljivo z ukrepi v sektorju sladkorja), v obliki premij za krave molznice, travnike ali ekstenzivno pašo, s posebnimi premijami za mleko ali posebnimi regionalnimi programi za krepitev ali preoblikovanje sektorja ter podporo nekaterih visokokakovostnih proizvodov;

87.

meni, da bi krepitev združenj proizvajalcev ter sektorskih in medpanožnih organizacij lahko bila nadaljnja sestavina revidiranega člena 69;

88.

poziva Komisijo in države članice, naj preučijo možnost nelinearnega povečanja nacionalnih kvot, da bi lahko uvedle dodatna povečanja za države članice, v katerih so proizvodne kvote že od nekdaj prenizke;

89.

meni, da je treba za financiranje teh ukrepov ustvariti poseben sklad (za mleko), ki bi se deloma financiral iz prihrankov, ustvarjenih z reformo tega sektorja;

90.

opozarja, da sta moč in prihodnost evropskega kmetijstva v regionalnih, tradicionalnih in drugih priznanih visokokakovostnih proizvodih ter proizvodih z dodano vrednostjo;

91.

pri tem poziva Komisijo, naj uvede „evropsko znamko“, ki bi označevala kakovost kmetijske in živilske proizvodnje EU na evropskem trgu in na mednarodnih trgih, ter določi stroge standarde v zvezi z okoljem, dobrim počutjem živali in varnostjo hrane, v skladu s katerimi poteka proizvodnja;

92.

zato poziva Komisijo, naj predloži obsežen načrt za izboljšano trženje evropskih visokokakovostnih proizvodov doma in v tujini, na primer z informacijskimi in promocijskimi kampanjami, podpiranjem ustanavljanja in razvoja dejavnosti združenj proizvajalcev in drugih oblik sektorskih organizacij ter uvedbo namenskega označevanja, pri katerem se navede zlasti izvor uporabljenih kmetijskih surovin in ki je za potrošnika bolj jasno in pregledno;

93.

poziva Komisijo, naj v postopku proračunskih prilagoditev poveča sredstva, predvidena za informacijske in promocijske kampanje na notranjem trgu in zunanjih trgih;

94.

poziva Komisijo, naj preuči potrebe po ustrezni politiki komunikacije na področju skupne kmetijske politike, ki bi pomagala premostiti prepad med kmetijskim svetom in družbo ter ne bi delovala zgolj kot mehanizem za promocijo in trženje;

95.

meni, da je treba krepiti in podpirati organizacije proizvajalcev in medpanožne organizacije, zlasti v državah članicah, kjer je njihovo število zelo majhno, da bodo imeli kmetje v primerjavi z maloprodajo in trgovino na debelo boljši položaj na trgu, hkrati pa podpreti sisteme za zagotavljanje kakovosti v živilski verigi, vključno z alternativami za dosedanje proizvodne prakse;

96.

poziva Komisijo in države članice, naj sprejmejo potrebne ukrepe, da bi se preprečile špekulacije in prevlada na trgu prehrambenih proizvodov ter da bi podjetjem za proizvodnjo hrane, ki izkoriščajo sedanjo odsotnost zakonodaje ali nadzora, pomanjkljivo organiziranost proizvajalcev in potrošnikov, neustrezno infrastrukturo, ukrepe, namenjene izključno večanju dobička, nižanju proizvodnih cen in oblikovanju visokih cen za potrošnike, preprečili oblikovanje kartelov;

97.

obžaluje, da Komisija ni izkoristila priložnosti za širše reševanje težav, povezanih z večjim uvozom hrane in krme, ki ne ustreza standardom EU in bi lahko ogrozila dosežke EU pri pogojevanju javne pomoči z zahtevami na področju okolja, dobrega počutja živali in sociale; poziva Komisijo, naj čim prej predlaga ukrepe, ki bodo izboljšali to stanje, in zagotovi skladnost z okoljsko in zdravstveno zakonodajo Skupnosti;

98.

poziva Komisijo, naj čim prej izdela obsežen načrt za uveljavitev evropskih netrgovinskih stališč v svetovnotrgovinskih pogovorih, zlasti vprašanj priznavanja in zaščite geografskih označb, dobrega počutja živali, zdravstvenega stanja uvoženih živali in rastlinskih proizvodov itd., da se preprečita nepoštena konkurenca v škodo evropskih proizvajalcev in prenos težav z dobrim počutjem živali in okoljem v tretje države; poziva Komisijo, naj v pogajanjih v okviru STO aktivno zagovarja koncept upravičenega dostopa na trg, da podpre trajnostne standarde v kmetijstvu;

99.

opozarja, da evropsko kmetijstvo tudi v prihodnje ne bo moglo shajati brez primerne zunanje zaščite; zato poziva k uporabi enakih kakovostnih in varnostnih standardov za proizvode iz tretjih držav, kot veljajo za proizvode EU;

100.

meni, da je treba ukinitev izvoznih subvencij združiti s promocijskimi dejavnostmi v tretjih državah;

101.

opozarja, da se v zvezi s spremembo podnebja pojavljata dva glavna politična izziva za kmetijstvo: zmanjševanje emisij toplogrednih plinov, ki povzročajo spremembo podnebja, in prilagajanje vplivom te spremembe; poudarja, da je to za kmetijstvo dvojni izziv: zmanjšati mora lastne emisije, hkrati pa se prilagajati pričakovanim vplivom segrevanja zemeljskega ozračja;

102.

poudarja, da sprememba podnebja ni samo okoljski ampak tudi družbenoekonomski problem, tako da je treba pri okoljskih vprašanjih in prizadevanjih v kmetijskem sektorju, enem najbolj občutljivih sektorjev, ki je neposredno odvisen od podnebnih dejavnikov, upoštevati potrebo po zagotavljanju ekonomske in družbene sposobnosti preživetja podeželskih območij;

103.

opozarja, da je prispevek kmetijstva k učinku tople grede (kot viru dveh močnih toplogrednih plinov: metana in dušikovega oksida) omejen in se v EU zmanjšuje zaradi izvajanja ukrepov, ki že veljajo v okviru skupne kmetijske politike, kot so navzkrižna skladnost, kmetijski okoljski programi in drugi ukrepi za razvoj podeželja;

104.

poziva Komisijo, naj preveri, v kakšni meri lahko vključevanje kmetijstva v kjotske mehanizme te dosežke še stopnjuje;

105.

meni, da zagotavljanje obnovljive energije kmetijskega izvora ne sme enostransko škodovati reji živali in varnosti zagotavljanja živil za ljudi v Evropi in na svetu ter trajnosti in biotski raznovrstnosti; zato poziva Komisijo, naj oceni vpliv ukrepov, ki podpirajo obnovljive energije, upoštevaje varnost zagotavljanja živil in okolje; poziva k zagotavljanju primernih finančnih sredstev za raziskave ter uvedbi najnovejše in najučinkovitejše energetske tehnologije (npr. biogoriv druge generacije); še enkrat izrecno opozarja, da imajo obrati za proizvodnjo bioplina na osnovi ostankov živalskega izvora kratkoročno največji in najtrajnejši potencial za pridobivanje dodatne energije iz biomase;

106.

poudarja, da je kmetijska dejavnost močno povezana s kakovostjo in količino vode in da je treba obremenitve vodnega okolja s kmetijstvom urejati trajnostno; meni, da bi morala biti okoljska zakonodaja v povezavi z načelom, da plača povzročitelj obremenitve, vodilno načelo pri učinkovitem doseganju trajnostnega upravljanja z vodo in okoljskih ciljev;

107.

meni, da je treba sistem pomoči kmetom razvijati naprej tudi po letu 2013 in poziva Komisijo, naj do 30. junija 2010, tudi zato ker evropski kmetje potrebujejo dolgoročno zanesljivost pri načrtovanju, predloži izčrpno analizo možne preureditve tega sistema, zlasti z določitvijo strateških ciljev, ki bodo odražali, da razvoj evropskega kmetijstva podpira inovacije, primerno rabo tal, zagotavljanje kakovosti proizvodov, ohranjanje dohodka kmetov ter varstvo okolja in varnost zagotavljanja živil; poziva Komisijo, naj preuči, ali je mogoče poenostaviti zlasti upravni postopek za izplačila letnih premij v višini do 20 000evrov na prejemnika;

108.

opozarja, da kmetijstvo vpliva na biotsko raznovrstnost, jo oblikuje in ogroža; meni, da je prizadevanje na svetovni, lokalni in ravni EU potrebno za varovanje dragocenih storitev ekosistema, ki jih zagotavlja biotska raznovrstnost, namreč čiščenje zraka in vode, opraševanje kulturnih rastlin in zaščita pred erozijo;

109.

poudarja, da je regionalni vpliv razvoja podeželja (in instrumenta Evropskega kmetijskega sklada za razvoj podeželja) kot drugega stebra skupne kmetijske politike v sedanjem programskem obdobju 2007–2013 zelo pomemben; poziva Komisijo, naj izkoristi možnosti za skladnejše izvajanje regionalno političnih programov (strukturnih skladov), da doseže enoten pristop na področjih, kjer je sinergija mogoča;

110.

meni, da brez kmetijske dejavnosti ni razvoja podeželja in da si je treba prizadevati za zagotovitev ekonomske sposobnosti preživetja prebivalcev na podeželskih območjih ter izboljšati njihovo življenjsko kakovost;

111.

poziva Komisijo, naj predloži skladne predloge za ohranitev in razvoj trajnostne kmetijske dejavnosti, zlasti na zapostavljenih območjih in tistih z naravnimi ovirami, ker so pomembna za zaščito biotske raznovrstnosti in ohranjanje ekosistemov;

112.

poziva Komisijo, naj pospeši ukrepe prenosa raziskav in tehnologije, da bo lahko v interesu trajnostnega kmetijstva spodbujala zlasti pridelovalne metode, ki so prijaznejše do okolja in ekosistemov;

113.

opozarja na uspešne projekte v vsej EU, kjer je kmetom, okoljskim skupinam in organom s sodelovanjem na lokalni in regionalni ravni uspelo zmanjšati vpliv kmetijstva na okolje;

114.

še posebej meni, da se mora prihodnji sistem močneje osredotočiti na vidike socialne, ekonomske in ozemeljske celovitosti ter celostnega razvoja podeželja in obmestnih območij, krepitev ključnih sektorjev v kmetijstvu, plačilo za dosežke ali nadomestilo za posebne obremenitve in obvladovanje tveganj; meni, da je treba v ta namen povsem na novo določiti razmerje med prvim in drugim stebrom;

115.

meni, da lahko evropsko kmetijstvo tudi na obmestnih območjih ponudi okolju prijazne rešitve za najnujnejše težave naše urbanizirane družbe in tako prispeva k uresničevanju ciljev lizbonske in göteborške strategije;

116.

opozarja na posebno vlogo, ki jo imajo kmetje na obmestnih območjih; meni, da lahko kmetje in obdelovalci tal na obmestnih območjih podpirajo rešitve, ki so skladne z lizbonskimi cilji (znanje, raziskave, inovacije) in göteborškimi cilji (trajnost);

*

**

117.

naroči svojemu predsedniku, naj to resolucijo posreduje Svetu in Komisiji.