16.5.2008   

SL

Uradni list Evropske unije

C 120/96

1.1

EESO meni, da je zaželeno, da se organizirana civilna družba v državah članicah, zlasti nacionalni ekonomsko-socialni sveti, kjer obstajajo (1), vključijo v izvajanje lizbonske agende kot dejavni partnerji. V ta namen EESO predlaga naslednje:

1.1.1

Ne le vlade, temveč tudi predstavniki družbenih sil morajo spodbujati ustvarjalne pristope in sprejeti učinkovite praktične in konkretne ukrepe, da se dosežejo spremembe. Za uspešnost lizbonskega procesa in uveljavitev njegovega izvajanja so potrebna dodatna partnerstva in nova zavezništva (2). V ta namen pričujoče mnenje obravnava predvsem prispevek nacionalnih ekonomsko-socialnih svetov in organizirane civilne družbe.

1.1.2

Glede na dobre prakse v številnih državah članicah so za oblikovanje in izvajanje nacionalnih programov reform (NPR) in izvajanje posebnih priporočil za posamezne države povsod potrebne informacije, posvetovanje in preglednost.

1.1.3

Prav tako je za organizirano civilno družbo pomembno, da je v zgodnji fazi vključena v oblikovanje prihodnjih možnosti za naslednji ciklus po letu 2010, ki naj bi temeljil na rasti, delovnih mestih, socialni koheziji in trajnostnem razvoju.

1.1.4

EESO poudarja, da bo učinkovito izvajanje izboljšalo zaželeno prepoznavnost in dolgoročno doslednost lizbonske agende.

1.1.5

Izmenjava stališč in praks med EESO in nacionalnimi ekonomsko-socialnimi sveti v zvezi z NPR in lizbonsko agendo bi lahko bila zelo koristna. EESO bi lahko bil v podporo temu procesu.

1.1.6

Vsi nacionalni ekonomsko-socialni sveti bi morali biti vključeni v letna posvetovanja Komisije. Nacionalni ekonomsko-socialni sveti in organizacije civilne družbe bi lahko povabili predstavnike Komisije na razprave o zamislih in želenih pristopih v nacionalnem okviru.

1.1.7

V zvezi z delom Sveta se EESO zanima za sodelovanje v delovni skupini za lizbonsko metodologijo v okviru odbora za ekonomsko politiko pri Svetu.

1.1.8

EESO Evropskemu svetu predlaga, naj ga pooblasti za vsakoletno pripravo poročila, ki bo obsegalo razpoložljive informacije o prispevku organizirane civilne družbe in nacionalnih ekonomsko-socialnih svetov, kjer ti obstajajo, k napredku lizbonske strategije, vključno s konkretnimi predlogi in želenimi izboljšavami (3).

1.1.9

Pristop EESO je usklajen z ukrepi, ki sta jih Evropski parlament in Odbor regij sprejela v zvezi z nacionalnimi parlamenti in regijami. EESO podpira nadaljnjo krepitev sodelovanja.

2.1

Od leta 2005 je lizbonski proces napredoval tako vsebinsko kot institucionalno. V državah članicah se vse bolj krepi soglasje, da so potrebne strukturne prilagoditve na področju konkurenčnosti, družbe znanja, trajnostne rasti in zaposlovanja.

2.2

Institucionalno je bila metodologija prenovljene lizbonske strategije izboljšana. Med spremembami so:

2.3

V praksi se je pokazalo, da kombinacija dobro opredeljene in dogovorjene evropske agende in oživitev koristne odprte metode usklajevanja, ki upošteva subsidiarnost, začenja dajati dobre rezultate. Države članice so vedno bolj odprte do vzajemnega razumevanja in kritičnih izmenjav stališč glede prilagoditev. Rezultat nove metodologije je, da je vedno več držav članic pripravljenih pogledati izza nacionalnih meja in proučiti najboljše prakse.

2.4

Vendar se besede in realnost razhajajo. Bistveno je izvajanje, ki pa je pogosto nepopolno ali nenatančno. V mnogih primerih niso določeni konkretni in merljivi cilji ter časovni razporedi.

2.5

Poleg tega med državami članicami obstajajo bistvene razlike. Nekatere ne znajo sprejeti kritičnih pripomb partnerskih držav ali Komisije. Države članice sedaj v smislu večstranskega nadzora izvajajo do neke mere vzajemno analizo NPR.

2.6

V večini vlad so imenovali koordinatorja oz. koordinatorko za lizbonsko strategijo. To naj bi omogočalo tesnejše sodelovanje med Komisijo in vladami ter povečevalo preglednost. V večini primerov pa mora ta minister oz. ministrica ali državni sekretar oz. sekretarka šele opredeliti svojo vlogo, tako v vladi kot v odnosih do parlamenta in do državljanov.

2.7

Pravijo, da je lizbonska strategija najbolj varovana skrivnost v Evropi, saj se ta izraz uporablja zelo redko. Vendar v državah članicah od njene oživitve leta 2005, nenazadnje s prilagoditvami metodologije, postopno potekajo reforme v skladu z dogovorjenimi smernicami.

2.8

Proces sedaj poteka, toda naslednji dve leti bosta kritični za njegovo nadaljevanje in poglobitev. Predvsem pa je bistveno, da ima lizbonski proces jasno in splošno sprejeto strukturo, ki jo kot vseevropsko strategijo med drugimi sprejemajo tudi nedržavni akterji, in da vodi k prilagoditvam in zbližanju vladnih politik.

3.1

Cilj lizbonske agende je usposobiti evropsko družbo, da bo kos izzivom 21. stoletja in da si bo zagotovila položaj in vlogo kljub rastočemu številu globalnih akterjev. Pomembna sta tudi miselnost in odnos.

3.2

Ta proces se ne sme omejevati na nosilce političnih odločitev, zakonodajalce in skupine na visoki ravni. To bi moral biti proces za vse, z vsemi in vseh. Razloga za to sta dva:

3.3

Soodgovornost in dejavno vključevanje socialnih partnerjev in drugih organizacij civilne družbe bi proces utrdila, s kombiniranjem pristopov od zgoraj navzdol in od spodaj navzgor. Spodbudila bi tudi nujno potrebno, visokokakovostno javno podporo.

3.4

Doslej so nacionalni ekonomsko-socialni sveti in civilna družba v mnogih državah imeli le omejen dostop do lizbonskega procesa, če sploh. Potrebni so nadaljnji ukrepi za krepitev njihove soodgovornosti. V državah članicah, kjer nacionalni ekonomsko-socialni sveti ne obstajajo, je treba razviti druge institucionalizirane načine vključevanja.

3.5

Socialni partnerji in druge organizacije civilne družbe morajo sodelovati v vseh fazah lizbonskega procesa vse leto. Te faze so: ocenjevanje (tekočega ciklusa), priprave, izvajanje in spremljanje ukrepov NPR ter dolgoročno priprava posebnih priporočil za posamezne države.

3.6

EESO predlaga, da bi nacionalni ekonomsko-socialni sveti k izvajanju lizbonske agende prispevali na štiri načine:

3.7

V državah, kjer ni nacionalnih ekonomsko-socialnih svetov ali tristranskih komisij, je treba poiskati druge načine za vključitev socialnih partnerjev v posvetovalni proces. To velja tudi za organizirano civilno družbo (4).

3.8

Poudariti je treba, da je pomembno uporabiti isto metodo na regionalni in lokalni ravni, kar je pogosto odločilno za pravo izvajanje. Tudi na regionalni ravni je treba z vidika ozemeljske in socialne kohezije spodbujati partnerstva s socialnimi partnerji in vpletenimi organizacijami civilne družbe.

3.9

Poleg tega je treba regionalno in lokalno raven pri izvajanju akcijskih načrtov lizbonske strategije podpreti z učinkovitim upravljanjem in uporabo strukturnih skladov.

3.10

EESO ima pri tem štirikratno vlogo:

4.1

Na plenarnem zasedanju julija 2007 je EESO v skladu z zaprosili sprejel štiri mnenja na lastno pobudo:

Nacionalni ekonomsko-socialni sveti so sodelovali v pripravah teh mnenj na lastno pobudo, njihovi prispevki so v prilogah k tem mnenjem. Po tem je EESO sprejel še eno mnenje o boljši vključitvi strategije o podnebnih spremembah v lizbonsko strategijo.

4.2

Omenjena mnenja na lastno pobudo predstavljajo tudi tematske prispevke nacionalnih ekonomsko-socialnih svetov o ključnih temah, ki jih je opredelil Svet, in so zagotovila konkreten prispevek k poročilu Komisije ter bodo spodbudila širšo razpravo za lizbonski vrh marca 2008.

4.3

Pričujoče mnenje na lastno pobudo je mišljeno predvsem kot prispevek k razpravi v Svetu. Primarni namen mnenja je določiti vlogo socialnih partnerjev in drugih organizacij civilne družbe v procesu.

4.4

EESO je v postopku priprave mnenja pomagala skupina za stike z evropskimi organizacijami in mrežami civilne družbe. Njen prispevek je dodan k temu mnenju.

5.1

Zelo pomembno je, da se o lizbonski agendi javno razpravlja v celotni družbi kot o zaželeni evropski agendi, ki je usklajena z razmerami v državah, njihovimi postopki in zakonskimi zahtevami.

5.2

Dokumenti Komisije bi morali vsebovati jasne cilje in tako spodbuditi širšo razpravo v družbi. Iskanje novih, plodnih partnerstev zahteva po eni strani osredotočanje in opredelitev, po drugi pa informiranje in komuniciranje.

5.3

Več razprav in preglednosti pomeni več javne zavesti. Tako je mogoče spodbuditi tudi ustvarjalnost in odprtost do nekonvencionalnih predlogov in rešitev. V nekaterih državah so pozitivni ukrepi in prakse in/ali pogajanja med socialnimi partnerji na sektorski ali podjetniški ravni pogosto pripeljala do zanimivega mikroekonomskega razvoja.

5.4

Najpomembnejši je način, kako so socialni partnerji in druge organizacije civilne družbe, ki so upravičene do sodelovanja v procesu, vključene v NPR in v izvajanje priporočil EU.

5.5

Vključevanje vseh teh akterjev lahko pripelje do močnejšega približanja agend posameznih držav članic, kar je zaželeno zaradi vse večje medsebojne gospodarske odvisnosti v Evropi in ustreznih učinkov prelivanja (spill-over effects).

5.6

V praksi se je pokazalo, da lizbonski proces tam, kjer socialni partnerji in druge organizacije civilne družbe prevzamejo aktivno soodgovornost, poteka bolje. Lizbona terja nekonfliktno kulturo sodelovanja. Opaziti je, da se v državah članicah tako sodelovanje razvija.

5.7

Stopnja vključenosti socialnih partnerjev in drugih organizacij civilne družbe se med državami članicami razlikuje (10), deloma zaradi različnih statutarnih ureditev nacionalnih ekonomsko-socialnih svetov in podobnih organizacij, deloma pa zaradi stopnje informiranosti in posvetovanja, ki je še vedno nižja.

5.8

Komisija bi morala spodbuditi vse države članice, da bi v nacionalna posvetovanja vključile organizacije civilne družbe in tudi nacionalne ekonomsko-socialne svete, kjer le-ti obstajajo.

5.9

V okviru posvetovanj z nekaterimi državami članicami se predstavniki Komisije srečujejo tudi s socialnimi partnerji. To prakso bi bilo treba postopno razširiti. Tako bi Komisija lahko intenzivneje opravljala svojo vlogo spremljanja. Poleg tega je priporočljivo, da se predstavniki Komisije v državah, kjer je vlada zastopana v ekonomsko-socialnem svetu ali v tristranski komisiji, s socialnimi partnerji srečujejo ločeno.

5.10

Nacionalnim ekonomsko-socialnim svetom bi koristila izmenjava izkušenj v zvezi s posvetovanjem in vključevanjem (11). To vključuje:

5.11

Za spodbujanje približevanja prakse med nacionalnimi ekonomsko-socialnimi sveti bi bila lahko koristna dvo- ali tristranska srečanja (forumi, okrogle mize).

5.12

EESO bi lahko prispeval tako, da bi po vsej Evropi zbiral podatke o primerih dobre prakse v zvezi z informiranjem in posvetovanjem in tako sestavil seznam zanimive prakse in ukrepov socialnih partnerjev in organizacij civilne družbe v državah članicah.

5.13

Za prispevke držav članic, kjer ni nacionalnih ekonomsko-socialnih svetov, lahko EESO preko svojih članov sodeluje neposredno z nacionalnimi organizacijami civilne družbe, med drugim v okviru različnih študijskih obiskov, npr. preko javnih razprav na nacionalni ravni.

6.1

Predstavljanje konkretnih mikroekonomskih primerov, kjer so bili nacionalni cilji doseženi ali se pričakuje, da bodo doseženi, v sodelovanju s socialnimi partnerji in organizirano civilno družbo v državah članicah, vsekakor prinaša dodano vrednost.

6.2

Na primer:

Raziskave, inovacije, znanje:

Podjetništvo in konkurenčnost:

Trg dela in zaposlovanje:

Nadalje je treba razpravljati o učinkovitih in konkretnih ukrepih, vključno s časovnimi razporedi, na področju energije in podnebnih sprememb.

V vseh teh primerih potekajo razprave med akterji v eni ali več državah članicah. Nacionalni ekonomsko-socialni sveti in organizirana civilna družba imajo pri tem lastna stališča glede praktičnega izvajanja. Ciljno usmerjeni predlogi „od spodaj navzgor“, ki bi odražali številne potenciale v evropski družbi, bi vsekakor obogatili razprave med vladnimi uradniki in politiki.

6.3

Širša razprava, v katero bi bili vključeni akterji, bi prispevala k oblikovanju novih konkretnih ciljev za odprto metodo usklajevanja. Za merjenje stopnje vključenosti organizirane civilne družbe bi bilo mogoče uporabiti sistem primerjalne analize, kazalnike in medsebojne strokovne preglede.

6.4

Tudi za Komisijo in Svet bi bilo zanimivo, o kakšnih temah med seboj razpravljajo nacionalni ekonomsko-socialni sveti. EESO bi lahko pripravil seznam tistih, ki zajemajo več področij, pomembnih za Evropo. Čim bolj te razprave obravnavajo konkretne pristope in ukrepe za spodbujanje lizbonskih ciljev, tem več pozornosti bodo pritegnile v vladnih krogih.

6.5

Izvajanje in način, kako se izvajanje zagotovi z določitvijo nalog, merljivih ciljev in časovnih razporedov, je ključnega pomena. Organizirana civilna družba kot celota in zlasti nacionalni ekonomsko-socialni sveti lahko imajo učinkovito vlogo pri ugotavljanju pomanjkljivosti in prispevajo k oblikovanju trajnih rešitev.