20.7.2007   

SL

Uradni list Evropske unije

C 168/1

A.

EESO od nosilcev odločanja zahteva, da popolno pozornost, skupaj z interaktivnimi pristopi na ravni EU in na nacionalni ravni, namenijo konceptu razvoja vrednostne in dobavne verige, ali bolje, konceptu mrežno povezane industrije in medsebojnega delovanja med podjetji.

B.

Ti dinamični procesi zahtevajo prilagoditev in prilagodljivost pri delovanju vseh dejavnosti podjetij, vključno z opredelitvijo in zasnovo proizvoda, storitvami, trženjem ter upravljanjem finančnih in človeških virov. Te naloge se pogosto dodeljujejo zunanjim izvajalcem. Povezovanje v mreže pomeni, da so podjetja vedno bolj povezana na svetovni ravni ter da se proizvodnja in storitve vedno bolj povezujejo.

C.

Podjetja se bistveno razlikujejo po tem, kako to stanje vpliva nanje, kar je odvisno od njihove velikosti, njihove vloge v dobavnih verigah/mrežah in sektorjev, v katerih so dejavna. Velika večnacionalna podjetja so na splošno dobro vključena v ta postopek mrežnega povezovanja na vseh stopnjah. Nasprotno se sorazmerno majhni in srednje veliki dobavitelji, ki se vključijo na začetni ali vmesni stopnji (prvi, drugi, tretji … dobavitelj), pogosto srečujejo z ovirami, kot je navedeno v II. delu. V tem dokumentu se imenujejo začetna in vmesna podjetja (ta pojem je bil oblikovan posebej za to mnenje) (1).

D.

Velika večina delovnih mest v zasebnem sektorju je v „manjših“ podjetjih (glej točko C). Najbolj inovativna in ustvarjalna podjetja so bistvena za mrežno povezano gospodarstvo. Obseg tega razvoja je tako pomemben, da ima velik vpliv na mikroekonomski in tudi na makroekonomski ravni.

E.

EESO meni, da je treba izboljšati okolje, v katerem delujejo začetna in vmesna podjetja. To mnenje (glej II. del, točki 3 in 4) opredeljuje glavne izzive in predstavlja veliko predlogov za ukrepanje, kot so:

F.

Brez uveljavljene opredelitve začetnih in vmesnih podjetij je težko razumeti njihov splošni pomen za spremembe v industriji in procese globalizacije. Za povečanje ozaveščenosti glede vloge, ki jo imajo, je treba storiti precej več. Če bi želeli izvesti nekatere/vse predloge iz točke E, morajo nekatere pogoje izpolniti podjetja sama, druge oblikovalci politik, spet druge pa oboji. Vsekakor mora vsako izvajanje potekati v tesnem sodelovanju z vsemi ustreznimi zainteresiranimi stranmi. Prav tako morajo biti odbori za panožni dialog, ki delujejo na evropski in nacionalni ravni, sposobni oblikovalcem politike zagotoviti prepričljivo skupno vizijo.

1.1

Obravnavanje uvedbe dobavnih verig kot sodobnega pojava je napačno, saj so v takšni ali drugačni obliki obstajale že od pojava organizirane proizvodnje.

1.2

Vseeno je treba poudariti, da se je v zadnjih nekaj desetletjih povečalo zanimanje za dobavne verige kot posledica zahtevnejšega okolja, ki ga ustvarjata tehnološki napredek in globalizacija, ter vseh povezanih vplivov teh verig na trge. Vprašanje se širše obravnava v veliko publikacijah in na konferencah po vsem svetu. Konvencionalno linearno zaporedje se nadomesti z zapletenimi mrežami in celostnimi postopki izdelave, ki se pogosto izvajajo v veliko podjetjih in državah.

1.3

Danes so vrednostne in dobavne verige vedno bolj prepletene, prava globalna mreža pa že obstaja na mnogih področjih. To upravičuje uporabo pojma „mreža“ in ne „verige“, saj je prvi nedvomno bolj prehoden kot drugi.

1.4

Mreže za ustvarjanje vrednosti (ali preprosteje „vrednostne mreže“) postajajo bolj globalne in obsežne. Del tega postopka je vseevropska vrednostna mreža, ki se je z nedavno razširitvijo EU povečala.

1.5

Zdaj je jasno, da samoizboljševanje ni več dovolj za izpolnjevanje potreb podjetij. Dobički iz introspektivnih programov, čeprav so koristni in zaželeni, podjetjem pogosto ne omogočajo izkoriščanja priložnosti, ki jih zagotavlja pravi svetovni sistem poslovanja. Podjetja morajo razširiti svoj pogled, če hočejo preživeti v sodobnem svetu.

1.6

Zato sta dobila upravljanje mrež in logistika pomembno vlogo, ker podjetja namenjajo veliko časa in denarja zagotavljanju optimalnega donosa z racionaliziranjem in usklajevanjem vedno bolj zapletene mreže dejavnosti in storitev, ki so bistvene za sodobne industrijske in trgovinske posle.

1.7

Značaj vodstvene odgovornosti ter zahtevanih spretnosti in znanj delovne sile na vseh ravneh se je izrazito spremenil, saj se zahtevajo odločitve in stališča, ki zagotavljajo optimalne ravni sodelovanja med kupci, dobavitelji in podjetji.

1.8

To je najnovejši dosežek za vse kategorije podjetij – velika, srednje velika in mala, ne glede na razlike in medsebojno vplivanje med sektorji. Vseeno se zdi, da imajo velika večnacionalna podjetja večjo vlogo v sedanjih postopkih kot začetna in vmesna podjetja (2).

1.9

Dve tretjini zaposlenih v zasebnem sektorju v Evropi dejansko dela v malih in srednje velikih podjetjih. Večina teh je začetnih in vmesnih podjetij. Zato dober položaj te vrste podjetij nima le mikroekonomske razsežnosti, ampak tudi makroekonomski vpliv.

1.10

Čeprav je vsebina tega mnenja razvoj vrednostne in dobavne verige, je poudarek zlasti na inovativnih (visokotehnoloških in visokokakovostnih) začetnih in vmesnih podjetjih z možnostjo rasti in mednarodnega poslovanja ali tistih, ki so že uveljavljena na svetovnem trgu (3).

1.11

Zato je treba razviti ter izboljšati načine in sredstva, da se ustvari zdravo in trajnostno okolje za to vrsto podjetja, ki bo zagotavljalo njegov uspeh in čim boljši izkoristek potenciala.

1.12

Čeprav se dobavne verige/mreže po posameznih sektorjih razlikujejo, se je štelo za ustrezno, da se analiza iz tega dokumenta prikaže na enem sektorju. Zato je Priloga 2 tega mnenja namenjena predstavitvi študije primera v avtomobilskem sektorju, ki dobro prikazuje nekatera odprta vprašanja. Ta sektor je bil izbran, ker jasno izraža zapletenost dobavnih verig/mrež, kot je prikazano v Prilogi 1.

1.13

Evropska podjetja se pogosto odločijo za zunanje izvajanje enega ali več členov dobavne verige. Rezultat tega nato uvozijo in mu dodajo vrednost, preden ga prenesejo v vrednostno mrežo. Pri tem je treba ustvariti pogoje, ki v celotnem postopku zagotavljajo ohranitev največjega možnega dobička, delovnih mest ter znanja in izkušenj v Evropi. To je odločilnega pomena, saj izkušnje in znanja postajajo vedno bolj samostojen dejavnik proizvodnje, ki ga po mrežah, ki ustvarjajo vrednost, vodijo načeloma brezmejne finance namesto čezmejnih (4).

1.14

Ta dokument obravnava način, kako lahko EU prispeva več k ohranjanju pomembnih delov (z dodano vrednostjo) dobavne verige v Evropi. (5)

2.1

Spremembe v industriji so tesno povezane z ustvarjanjem vrednosti v družbi mrež, ki vključuje pomembno vlogo storitev, kot so posvetovanje, inženiring, logistika ali trženje. Ker se vertikalno povezovanje zmanjšuje, je ustvarjanje vrednosti pri predelavi pogosto naloga dobavitelja. Ta proces postaja vedno bolj večrazsežnosten, saj veliko teh dobaviteljev sestavlja tudi svetovne mreže, kar povzroča novo medsebojno odvisnost med dobavitelji.

2.2

Kaj pa pravzaprav prinaša pojem „globalno“? Poleg očitne vloge, ki jo imajo ZDA in Japonska, so se v zadnjih desetletjih pojavile še druge svetovne regije, kot so t. i. države BRIC (Brazilija, Rusija, Indija, Kitajska). Vendar pa je treba poudariti, da članice te skupine niso enotne, pri čemer je vpliv, zlasti Indije in Kitajske, močno spremenil celotno svetovno podobo dobavne verige in ustvarjanja vrednosti. (6)

2.3

Glede na to mora EU okrepiti sposobnost konkuriranja z dodajanjem vrednosti, saj konkurenca, ki temelji na stroških, ni realna in združljiva s socialnimi in trajnostnimi vrednotami Unije.

2.4

Dobavne verige in mreže se širijo, za industrijske postopke pa je vedno bolj značilna razdrobitev proizvodnih linij ter specializacija proizvodov s tehnologijami in prilagajanjem željam kupcev. Proizvajalci lahko določijo sestavne dele proizvodov, vendar istočasno dopuščajo prilagajanje željam kupcev. To se imenuje „posamezniku prilagojena množična proizvodnja“.

2.5

Te dejavnike spodbuja medsebojno vplivanje med predelovalno industrijo in storitvami (7), ki povzroča nejasno razmejitev sektorjev. K temu položaju prispevajo zlasti informacijske in komunikacijske tehnologije (IKT) s povečevanjem interoperabilnosti in elektronskega izvajanja storitev.

2.6

Evropska podjetja si morajo prizadevati za ustvarjanje dobavnih mrež za oblikovanje „razširjenih proizvodov“ (sistem proizvodov in storitev), namenjenih za nišne trge z visoko dodano vrednostjo. Celo obrati sami so postali kompleksni tržni proizvodi.

2.7

Novi tehnološki ciklusi namenjajo vedno več pozornosti upravljanju človeških virov na vseh ravneh in poudarjajo nujnost vseživljenjskega učenja kot bistvenega elementa konkurenčnosti in zaposljivosti.

2.8

Življenjski krog proizvodov se krajša in spreminja zaradi vedno večjega medsebojnega vplivanja med storitvami in proizvodnjo, in ker konkurenca in (predkonkurenčno) sodelovanje na veliko področjih postajata globalna.

2.9

Na strukturo podjetij in dinamično razmerje med njimi močno vplivajo te tekoče spremembe, ki nenehno zahtevajo prilagoditev in reorganizacijo. Specializacija proizvodnih postopkov, prilagoditev in razvoj storitev, povezanih s proizvodnjo, povzroča vedno pogostejše zunanje izvajanje. Nasprotno pa lahko zunanje izvajanje povzroči nadaljnjo specializacijo in decentralizacijo.

2.10

Vzporedno s temi procesi poteka koncentracija z združevanjem in odkupom podjetij: čim večja je oddaljenost do potrošnika, tem močnejši sta koncentracija in konsolidacija.

2.11

Zunanje izvajanje (outsourcing) in oddaja del v tujino (offshoring) potekata na svetovni ravni (8). Nastajajoča gospodarstva v novih državah članicah in Aziji so v celoti vključena v ta postopek, vsako pa ima svoje stroškovne prednosti in svoj tržni potencial. Azija postaja nesporno središče proizvodnje in izvajanja storitev z nizkimi stroški. Na Kitajskem in v Indiji se razvija samostojna tehnologija. Ti postopki lahko vključujejo premestitev dejavnosti z dejansko izgubo delovnih mest, kar lahko ustvari občutek negotovosti med zaposlenimi. Nasprotno pa lahko premestitev spodbuja zaposlenost v podjetjih v Evropi (9).

2.12

Zapleten razvoj, ki so ga povzročile številne transakcije, združitve in pripojitve po vsem svetu, kaže, da premestitev zaradi sprememb v proizvodnih in storitvenih linijah ni linearen ali enosmeren proces. Proizvodni stroški so le del širšega spektra zadev, ki jih je treba upoštevati. V enačbo je vključenih veliko drugih dejavnikov, ki niso predmet tega mnenja. Vključujejo zapleteno logistiko, visoke prevozne stroške, okoljske interese, zakonodajne okvire, varstvo intelektualne lastnine in dostopnost surovin ter tehnologije in posebnega strokovnega znanja. Ob upoštevanju vsega tega je včasih bolje, da se proizvodnja in izvajanje storitev vrneta v Evropo.

2.13

Po drugi strani se lahko premestijo tudi inovativne dejavnosti, kar bi v Evropi povzročilo izgubo strokovnega znanja in izkušenj. Premestitev podjetij lahko dolgoročno dejansko razjeda inovativnost evropske industrije, če se osnova znanja in raziskav v Evropi ne bo okrepila. O tem priča naraščajoče število inženirjev v Indiji in na Kitajskem (45 % vseh inženirjev v svetu).

2.14

Poleg tega se lahko dejstvo, da se mlade, zelo usposobljene osebe izseljujejo iz Evrope ali kažejo večje zanimanje za delo v večjih podjetjih (10), odraža v pomanjkanju usposobljenih oseb v evropskih začetnih in vmesnih podjetjih.

2.15

Velika podjetja pogosto uspešneje obvladujejo navedene izzive kot začetna in vmesna podjetja. Na splošno imajo sorazmerno lahek dostop do bank in kapitalskih trgov, razvijajo različno medsebojno delovanje in interoperabilnost z drugimi podjetji, imajo dostop do različnih trgov in vodijo postopek zunanjega izvajanja. Vseeno pa so manj prilagodljiva kot manjša podjetja.

3.1

Vsi kazalniki kažejo, da se bo proces drobitve proizvodnje, prilagoditve in svetovnih mrež nadaljeval. Veliko večnacionalnih podjetij ima na mnogih področjih vlogo strateških voditeljev, vendar večino dela opravlja vedno več začetnih in vmesnih podjetij.

3.2

Začetna in vmesna podjetja včasih kljub velikemu potencialu zaradi nujnosti sprejmejo kratkoročne pristope, zelo si prizadevajo za dostop do novih trgov, pogosto so odvisna od rednih naročil nekaterih večjih strank in največkrat nimajo tako dobrega dostopa do kapitalskih trgov. Poleg tega so zelo izpostavljena nevarnostim prekinitve dobavne verige, ki so povezane z zmanjšanjem stroškov, ki jih stalno zahtevajo velike stranke. V naslednjih točkah je pozornost namenjena najpomembnejšim izzivom, s katerimi se soočajo.

3.3

Veliko izboljšav okvirnih pogojev v sorazmerno malih in srednje velikih podjetjih je dejansko odvisnih od razmerij v družbi ter v samih podjetjih. V nekaterih državah članicah in regijah je mnenje o tej vrsti podjetij bolj pozitivno kot v drugih. Zato je treba spodbujati najboljšo prakso.

3.4

Začetna in vmesna podjetja je treba spodbujati k sodelovanju in razvijanju skupnih projektov. Tako sodelovanje in projekti lahko okrepijo položaj na trgu in podpirajo pogajanja dobaviteljev z večjimi strankami. Prispevali bi lahko tudi k izravnavi škodljivih učinkov vključitve ali izključitve.

3.5

Spodbujati je treba uporabo odprte programske opreme (11) in prost dostop do tehnologij inženirstva ter standarde. Zelo pomembno je učinkovito povezovanje začetnih in vmesnih podjetij z raziskovalnimi inštituti.

3.6

Povezovanje ter mreže vodilnih podjetij in industrijskih območij v zelo industrializiranih in visokotehnoloških okoljih lahko zelo koristijo (12), saj bodo spodbujali načrtovano sodelovanje med podjetji. Bistveni so odprti odnosi sosednjih univerz in tehnoloških inštitutov, povezani z ustreznimi pristopi lokalnih ali regionalnih oblasti. „Industrijska območja“ okrog tehnoloških središč, znanstvenih parkov in univerz lahko zelo koristijo manjšim podjetjem.

3.7

Banke in investitorje na splošno bi bilo treba spodbujati k pozitivnejšemu odnosu do tveganja. Statistični podatki kažejo, da je finančni svet Združenih držav bolj naklonjen tveganju, ki prinaša bogate nagrade. Odprt dostop do kapitalskega trga v Evropi je v vsakem primeru potreben, in sicer vedno bolj, saj se v veliko primerih finančno breme v proizvodnih postopkih z velikih podjetij prenese na manjše dobavitelje.

3.8

V avtomobilski industriji je zunanje izvajanje na primer povzročilo finančne težave za veliko podjetij, saj sta razvojni postopek in obdobje vračanja naložbe dolga ter pogosto vključujeta 3–5 let razvojnega obdobja in 5–7 let obdobja vračanja naložbe. V ZDA se ta težava delno rešuje z lažjim dostopom do zasebnega kapitala, v mnogih državah v razvoju pa z manj strogimi davčnimi predpisi in državno pomočjo. Evropski pogoji na tem področju se morajo nujno izboljšati, zlasti v zvezi z začetnimi in vmesnimi podjetji ter njihovimi potrebami po financiranju raziskav in razvoja tehnoloških inovacij. Poleg ukrepov vlad, morajo tudi banke – vključno z Evropsko investicijsko banko (EIB) v tesnem sodelovanju z bančnimi partnerji po vsej Evropi – in zasebni kapital igrati svoje vloge.

3.9

EESO z velikim zanimanjem spremlja usmeritve iz sporočila Komisije o izvajanju lizbonskega programa Skupnosti: financiranje rasti MSP – dodajanje evropski vrednosti financiranju MSP (13). Zgraditi je treba boljši most med finančnimi ustanovami in zasebnim kapitalom na eni strani ter MSP na drugi.

3.10

Odvisnost od glavnih strank vzbuja skrb, zlasti v monoindustrijskih regijah, če so začetna in vmesna podjetja vključena v dobavne verige ali izključena iz njih. Dobavitelj bo moral pri sodelovanju z velikimi podjetji pogosto uporabiti zahtevano tehnologijo. Oskrba velike stranke lahko od dobavitelja zahteva, da uporabi posebno tehnologijo.

3.11

Enako se lahko zgodi dobaviteljem, ki so izključeni zaradi pomanjkanja potrebnih orodij za dostop do drugih trgov in za sodelovanje v drugih dobavnih verigah ali mrežah.

3.12

Vendar velika podjetja ne želijo biti povsem odvisna od enega dobavitelja, čeprav se to včasih zgodi. V številnih primerih imajo veliki proizvajalci avtomobilov, zlasti za raziskave, razvoj in proizvodnjo novih delov in sistemov, ki so namenjeni končnemu proizvodu, raje enega dobavitelja. Običajen scenarij pa je tak, da je konkurenca med dobavitelji ostra.

3.13

V nekaterih primerih, zlasti v avtomobilski industriji, je bilo ugotovljeno, da so se stroški tehničnega razvoja prenesli na dobavitelja, od katerega se je zahtevalo tudi, da deli znanje s konkurenti. To lahko pomeni težavo zlasti za nemonopolne dobavitelje.

3.14

Učinki vključitve in izključitve se stopnjujejo, ker se povečuje število vlog IKT, čeprav se učinek vključitve/izključitve zagotovo ne nanaša le na IT. Dovoljenja je pogosto težko dobiti. Pomanjkanje standardizacije in interoperabilnosti ter redka uporaba odprte tehnologije ovirata naložbe.

3.15

Tudi tukaj (glej točko 3.6) lahko sodelovanje in povezovanje olajšata odpravljanje primanjkljaja, ki nastane zaradi navedenih postopkov, zlasti v monoindustrijskih regijah.

3.16

Intelektualna lastnina je bistvena (14). Varovanje pravic intelektualne lastnine pomeni poseben izziv za začetna in vmesna podjetja, od katerih je večina malih in srednjih podjetij. Težave, s katerimi se ta podjetja srečujejo pri financiranju raziskav in razvoja, so bile na splošno že obravnavane, vendar se stanje ne sme poslabšati z ustvarjanjem razmer, v katerih so njihovi konkurenti nagrajeni.

3.17

Patenti imajo zelo pomembno vlogo. EESO je v številnih mnenjih izrazil globoko zaskrbljenost glede „večkratne neuspešne uvedbe patenta Skupnosti“, ki je prizadela verodostojnost raziskovalne politike EU in ni uspela spodbuditi „inovativnih raziskav, usmerjenih k izboljšanju konkurenčnosti“ (15). Zaradi neuspeha pri obravnavanju tega pomembnega vprašanja je varstvo inovacij precej dražje (zlasti v primerjavi z ZDA in Japonsko), kar pomeni, da občasno presega finančne zmogljivosti začetnih in vmesnih podjetij.

3.18

Problem dragih postopkov varstva pravic intelektualne lastnine še dodatno zaostruje neučinkovitost, ki je pogosto posledica pomanjkljivega izvrševanja zakonodaje. V trgovinskih odnosih s Kitajsko je treba ponarejanje obravnavati kot prednostno temo. Zaradi ponarejanja številna visokotehnološka podjetja niso pripravljena povečati naložb v Kitajsko oziroma jih celo umaknejo (16).

3.19

Priloga 2 prikazuje resnost zlorabe pravic intelektualne lastnine in ponarejanja avtomobilskih izdelkov.

3.20

Specializirana začetna in vmesna podjetja imajo lastna sredstva. Nove priložnosti se ustvarjajo s prehodom z obsežnejših dejavnosti na decentralizacijo in po meri oblikovane pristope, ob upoštevanju, da se razvijejo tudi ustrezne spretnosti in znanja.

3.21

Skrb vzbuja tudi dejstvo, da večina mladih diplomantov v Evropi raje dela v velikih podjetjih. Zato je treba z izboljšanjem poklicnih priložnosti jasno spodbujati ljudi, da delajo v začetnih in vmesnih podjetjih. Problem za začetna in vmesna podjetja je pereč zlasti zaradi nezadostnega skupnega števila diplomantov, na primer na področju inženirstva.

3.22

Tako imenovani „dvojni sistemi usposabljanja“ – učenje in delo –, ki se trenutno izvajajo v nekaterih državah članicah, kot so Nemčija, Avstrija, Luksemburg, bi se za začetna in vmesna podjetja lahko izkazali za dragocene.

3.23

Povečevanje usposobljenosti ter širjenje spretnosti in znanj zaposlenih je bistveno; ljudje sami in podjetje lahko prispevajo k dvigu standardov (17). V zvezi s tem je koristno izboljšanje kakovosti delovnega okolja. Sodobni koncepti upravljanja človeških virov, vključno s sistematičnim pregledom programov izobraževanja in usposabljanja, lahko prispevajo k ustvarjanju delovnih mest. Ta vprašanja je treba obravnavati v okviru sektorskih pristopov, vključno z dialogom med socialnimi partnerji.

3.24

Razen neposredne povezave med učinkovitimi izobraževalnimi sistemi ter kakovostjo spretnosti in znanj zaposlenih se ne sme podcenjevati pomena trikotnika izobraževanje/inovativnost/raziskave. V zvezi s tem je lahko zelo koristna nova pobuda EU Regije za gospodarsko spremembo, saj poudarja regionalno razsežnost ter vpliv raziskav, tehnoloških spretnosti in znanj ter gospodarskih grozdov (18).

3.25

Da se v celoti izkoristijo priložnosti, ki se začetnim in vmesnim podjetjem zagotovijo z izboljšanjem spretnosti in znanj ter podjetništva, se ne sme zanemariti pomena ozemeljske razsežnosti. Globalizacija, ki vključuje vse večjo internacionalizacijo, zahteva ustrezno okrepitev regionalne bližine. Ta bi se lahko zagotovila s pomočjo:

3.26

Podjetništvo je zelo pomembno, prav tako tudi ustvarjalnost in prilagodljivost, tj. sposobnost hitre prilagoditve spremenjenim okoliščinam. Mala in srednje velika podjetja imajo pogosto večjo sposobnost obvladovanja izzivov kot velika podjetja. Ti dejavniki lahko prvim zelo pomagajo, da imajo korist od razdrobitve in prilagoditve mrež (19).

4.1

Za povečanje vrednosti in učinkovitosti dobavne verige je bistveno ustvarjanje dobrega poslovnega okolja za začetna in vmesna podjetja. EESO meni, da obstajata dva glavna instrumenta, ki bosta podprla navzočnost evropskih začetnih in vmesnih podjetij v svetovnih mrežah: na novo oblikovana industrijska politika (vključno s svojim sektorskim pristopom) ter sedmi okvirni program.

4.2

Začetna in vmesna podjetja je treba bolj sistematično vključiti v okvir industrijske politike. Komisija in Svet morata v okviru prihodnje zakonodaje na področjih, kot sta tehnični razvoj in določanje standardov, izvajati prednostne in natančne presoje vplivov o visokotehnoloških podjetjih. „Industrija“ je pogosto omejena na velika podjetja. Z začetnimi in vmesnimi podjetji – ki se pogosto spregledajo – se je treba posvetovati ločeno.

4.3

EESO poudarja pomen IKT za začetna in vmesna podjetja. Povsem se strinja s cilji, ki jih je določila Komisija v sporočilu Okrepitev zaupanja v medpodjetniške elektronske trge (20).

4.4

Komisija je vzpostavila tudi Evropsko mrežo za podporo e-poslovanja za mala in srednje velika podjetja (eBSN). EESO se strinja z glavnimi cilji eBSN, katere namen je združitev strokovnjakov za e-poslovanje v Evropi ter delitev izkušenj in dobre prakse.

4.5

Najpomembnejši vidik industrijske politike EU je odprt dialog v zvezi s prihodnjimi usmeritvami in tehnologijami s sektorskega vidika, kot je predvideno v sedanjih evropskih tehnoloških platformah. Čeprav so meje med sektorji zabrisane, je sektorski pristop na tem področju še vedno sorazmerno ustrezen in začetnim in vmesnim podjetjem zagotavlja velike priložnosti.

4.6

Pomena inovativnosti ni mogoče preceniti. EESO podpira predlog Komisije, da se razvijejo do inovacij prijazni trgi z novo pobudo za vodilne trge, katere cilj bi bilo lažje izdelovanje in trženje novih inovativnih proizvodov in storitev na obetavnih področjih (21).

4.7

Pomembno je, da začetna in vmesna podjetja sodelujejo na tehnoloških platformah. Upajmo, da se bodo našli dodatni načini in sredstva za odstranitev ovir na tem področju. Uvesti je treba agendo strateškega raziskovanja, vključno z začetnimi in vmesnimi podjetji. Vseeno so pri vsakodnevnih izkušnjah s temi platformami vidne tudi tradicionalne slabosti večine teh podjetij, kot je pomanjkanje vzajemnega zaupanja, razpoložljivih predstavnikov in pogosto strateške osredotočenosti.

4.8

Za določitev agende strateškega raziskovanja je skupina na visoki ravni Manufuture  (22) izvedla analizo, ki vsebuje podobne ideje o spremembi v zvezi z novimi proizvodi z dodano vrednostjo ter mešanjem proizvodnje in storitev na eni strani ter inovativnimi oblikami proizvodnje na drugi (23).

4.9

Poleg tega učinki vključitve/izključitve v zvezi z dobavnimi verigami pogosto ovirajo učinkovito sodelovanje začetnih in vmesnih podjetij – tudi tistih z velikim potencialom – na platformah, če ta ne morejo sodelovati v interoperabilnih sistemih.

4.10

EESO meni, da je treba za začetna in vmesna podjetja razviti strateško vizijo, ki bi jim lahko pomagala odpraviti primanjkljaj, ki nastane zaradi vključitve ali izključitve. Cilj mora biti interoperabilnost. Ta se lahko doseže z:

4.11

Po mnenju EESO bi bilo mogoče isti cilj spodbujati z ustvarjanjem forumov EU za sodelovanje med začetnimi in vmesnimi podjetji, da se združita ustvarjalnost in inovativnost v vsej Evropi.

4.12

Glavno vprašanje je olajšanje dostopa do finančnih trgov.

4.12.1

EESO meni, da je treba banke in druge investitorje, kot so skladi tveganega kapitala, spodbujati k pozitivnejšemu odnosu do tveganja, na primer s povečanjem naložb v visokotehnološka začetna in vmesna podjetja.

4.12.2

Poseben primer bi bil olajšanje dostopa začetnim in vmesnim podjetjem do kapitalskih trgov in zasebnega kapitala za preprečevanje zamud, ki lahko nastanejo zaradi dolgega razvojnega obdobja in obdobja vračanja naložbe, kar lahko povzroči težave. V zvezi s tem je treba okrepiti vlogo Evropske investicijske banke (EIB) in Evropskega investicijskega sklada (EIS), da se olajša dostop do tveganju prilagojenih instrumentov, tveganega kapitala in jamstvenih shem (26).

4.12.3

EESO meni, da lahko imajo finančne ustanove, kot je EIB, pomembnejšo podporno vlogo, zlasti v konzorcijih, ki zajemajo lokalne banke, ki dobro poznajo podjetja na svojem območju.

4.12.4

EIB zdaj v okviru na novo oblikovane industrijske politike in partnerstev med industrijo in raziskavami pripravlja nov skupni finančni instrument z generalnim direktoratom za raziskave in tehnološki razvoj, imenovan Sklad za financiranje na osnovi delitve tveganja (RSFF). Njegov cilj je izboljšanje dostopa do posojil, zlasti za raziskave v zasebnem sektorju in povezane dejavnosti s tveganjem, višjim od povprečja, ki jih trg ne zajema.

4.13

Za davčno politiko so odgovorne države članice. Kljub temu bi bila na ravni EU zelo priporočljiva razprava o zaželenih davčnih ukrepih, namenjenih krepitvi položaja evropskih podjetij v svetovnih vrednostnih in dobavnih mrežah.

4.14

EU mora v cilje trgovinske politike vključiti varovanje pravic intelektualne lastnine manjših in srednje velikih podjetij, ob upoštevanju pogosto nepoštenega in nezanesljivega odnosa (velikih) nastajajočih trgov do evropskih podjetij.

4.15

Človeški viri so bistveni. Izobraževalni sistemi so bolj kot kdaj koli prej nezamenljiv steber trajnostne gospodarske rasti. Izobraževanje, poklicno usposabljanje in vseživljenjsko učenje so deljena odgovornost posameznikov, podjetij, socialnih partnerjev in javnih oblasti. (27)

4.16

Panožne razprave med socialnimi partnerji morajo obsegati prilagojene pristope k upravljanju človeških virov, vključno z razvojem programov usposabljanja, ki so oblikovani v skladu s potrebnimi poklicnimi kvalifikacijami. Upoštevati morajo tudi regionalno razsežnost sprememb v industriji in pobudo EU Regije za gospodarsko spremembo (28).

4.17

V sedmem okvirnem programu, ki je povezan s cilji na novo oblikovane industrijske politike, je treba posebno pozornost nameniti povezavam z malimi in srednje velikimi podjetji, vključno z ustrezno uporabo novega instrumenta RSFF, ki ga je razvila EIB (29). V naprednih projektih IKT, ki se financirajo iz sedmega okvirnega programa, je bistvena udeležba začetnih in vmesnih podjetij, da se bodo lahko vključila v napredne mreže in začela sodelovati.

4.18

Po mnenju EESO lahko sedmi okvirni program prispeva k ustvarjanju trajnostne inovacijske politike, vključno s tesnimi povezavami med centri znanja (univerze, tehnološki inštituti, poklicne šole) ter industrijsko dejavnostjo. Za takšne politike so bistvene vrednostne in dobavne verige ali mreže, saj je program namenjen podpori za razvoj novih „razširjenih proizvodov“ (poznanih tudi kot„proizvodi/storitve“ ali storitve, ki so vključene v proizvod in novih postopkov. Namen vsega tega je ustvarjanje učinkovitega enotnega mrežnega okolja v Evropi, ki koristi tudi začetnim in vmesnim podjetjem.

4.19

EESO ugotavlja, da je zaradi birokracije mala in srednje velika podjetja težko vključiti v programe raziskav in razvoja. Za ta podjetja so izbirni postopki, ki trajajo najmanj eno leto, predolgi.

4.20

Zelo zaželeno je, da se ustvarijo ustrezni pogoji za razvoj močnih mrež podjetij s preglednimi, medsebojno povezanimi strukturami. EESO zagovarja sedmi okvirni program, ki naj bi omogočal sistematično in optimalno načrtovanje mrež ter dejavnosti v dinamičnem in celostnem industrijskem okolju.

4.21

Podobno je treba spodbujati ustvarjanje struktur upravljanja logistike in dobavne verige na strateški in operativni ravni.

4.22

Raziskovalni programi lahko v manj tehnološko usmerjenih industrijah, ki so fizično povezane z Evropo, podpirajo stalno povečevanje produktivnosti in učinkovitosti, da se ohrani konkurenčna prednost.

4.23

Med mnogimi vidiki, ki jih morajo podjetja upoštevati, da v celoti izkoristijo raziskovalne programe EU, je pomen vzpostavljanja ustreznih mrež. Predkonkurenčno sodelovanje podjetij se lahko izkaže za zelo koristno, enako velja tudi za spodbujanje odnosov sodelovanja, kar pa zdaj ni vključeno v miselnost začetnih in vmesnih podjetij v Evropi.

4.24

Cilj sedmega okvirnega programa je zato prispevati k mrežno povezani industriji, ki temelji na znanju in je v skladu z evropskimi standardi, ki so pomemben element sodelovanja, povezanosti in interoperabilnosti.

4.25

EESO meni, da sedmi okvirni program ponuja odlično priložnost za izboljšanje učinkovitosti vrednostnih in dobavnih mrež ter poziva ustrezne zainteresirane strani, da zagotovijo njihovo temeljito uporabo. To ne velja le za tehnologije, ki izboljšujejo medsebojno mrežno povezanost (zlasti IKT), temveč tudi druge obetavne tehnologije, kot je nanotehnologija.

4.26

Vzporedno z razvojem industrijske politike so za sedmi okvirni program pomembni tudi regionalni in lokalni okviri in ukrepi, zlasti v zvezi s sodelovanjem začetnih in vmesnih podjetij z velikimi podjetji, sosednjimi univerzami, tehnološkimi inštituti in centri za poklicno usposabljanje (30).