14.10.2005   

SL

Uradni list Evropske unije

C 255/22

1.1

V skladu z načrtom dela opazovalne skupine za enotni trg (v nadaljevanju OSET (1)) strokovna skupina za enotni trg, proizvodnjo in potrošnjo (INT) predlaga oblikovanje dodatnega mnenja o prednostnih nalogah enotnega trga za obdobje 2005–2010. Kot doslej, OSET prispeva k spreminjanju ciljev in metod, da bi sledili napredku enotnega trga.

1.2

Dosežkov Evropske unije v letu 2004 ne smemo podcenjevati. Po zgodovinski širitvi na deset novih članic so državljani zdaj 25 držav članic izvolili nov Evropski parlament, novembra in decembra 2004 pa so člani nove Evropske komisije nastopili svoj petletni mandat.

1.3

V tem času je bilo na zahtevo, ki jo je Evropski svet oblikoval marca 2004, objavljeno Kokovo poročilo (2) ter mnenje Odbora (3) o izvajanju lizbonske strategije. Mnenje Odbora na lastno pobudo o prednostnih nalogah enotnega trga za obdobje, ki sovpada z mandatoma novega Parlamenta in nove Komisije, se idealno navezuje na to delo in zagotavlja praktičen prispevek civilne družbe.

1.4

Zato je pomembno pripraviti temelje za udeležbo Evropskega ekonomsko-socialnega odbora v posvetovanjih, ki jih načrtuje nova Komisija.

1.5

To mnenje je nadaljevanje mnenja Odbora o sporočilu Komisije Svetu, Evropskemu parlamentu, Evropskemu ekonomsko-socialnemu odboru in Odboru regij: Strategija notranjega trga — prednostne naloge 2003–2006 COM(2003)238 final. V tem mnenju (4), pri katerem je bil poročevalec g. Cassidy, se je Odbor osredotočil na številne prednostne vidike za nemoteno delovanje enotnega trga: zmanjševanje učinka davčnih preprek, izboljševanje pogojev za poslovanje podjetij, varovanje ustreznega pravnega sistema, visoke in transparentne standarde glede kakovosti, predvsem na področju storitev splošnega pomena, boljše in obširnejše obveščanje državljanov in drugo.

1.5.1

Odbor v tem mnenju poudarja tudi, da nadaljnje blaginje ne bo mogoče doseči zgolj z ukrepi liberalizacije in spodbujanjem konkurenčnosti, temveč da lahko k uspešnemu dokončnemu oblikovanju notranjega trga bistveno prispeva makroekonomska politika, usmerjena v rast in zaposlovanje. Razprava o obliki prihodnjih socialnih sistemov ne sme biti osredotočena le na zahteve notranjega trga in proračuna, ampak mora sisteme obravnavati kot celoto in upoštevati njihove cilje.

1.6

To mnenje tudi temelji na „25 ugotovitvah“ opazovalne skupine za enotni trg, objavljenih ob 10. obletnici ustanovitve opazovalne skupine (brošura Stanje razširjenega enotnega trga — 25 ugotovitev opazovalne skupine za enotni trg, izdana oktobra 2004). V teh različnih ugotovitvah je OSET poudarila, da kljub bistvenemu napredku v zadnjih letih ostajajo zamude in nepravilnosti pri delovanju enotnega trga, ki kaznujejo evropske uporabnike in vplivajo na učinkovitost EU v smislu konkurenčnosti, rasti, inovacije in zaposlovanja v primerjavi z glavnimi svetovnimi partnerji.

1.7

Večletni strateški program, ki ga je pripravilo šest predsedstev (5) za obdobje 2004–2006, je podlaga za preučitev tega vprašanja in oblikovanje priporočil za ključno obdobje 2005–2010, ko sta se poleg procesa vključevanja novih držav članic oblikovala tudi nova Komisije in nov Evropski parlament. Namen je torej prednostne naloge EU umestiti v širši kontekst in obravnavati operativne probleme, ki so bili dolgo potisnjeni v ozadje. Program šestih predsedstev predstavlja dobrodošlo politično kontinuiteto. V preteklosti so nova predsedstva prepogosto skušala vsiliti svojo agendo ter s tem povzročala zmedo in prepričanje, da EU nima jasnih političnih ciljev.

2.1

Prednostne naloge šestih predsedstev v zvezi z enotnim trgom temeljijo na lizbonski strategiji. Cilj strategije je, da bi Evropa postala „najbolj konkurenčno, dinamično ter na znanju temelječe gospodarstvo, ki bi doseglo trajno gospodarsko rast z več ter boljšimi delovnimi mesti in večjo socialno kohezijo.“ Komisija je izdelala akcijski načrt z naslovom Poenostavitev in izboljšanje regulativnega okolja  (6). Od 1. maja 2004 naprej ta operacija poteka na velikem trgu, ki ga sestavlja 25 držav. Odbor v smislu lizbonske strategije ponovno opozarja, da je treba skrbno upoštevati razliko med nepotrebnimi pravnimi in upravnimi obremenitvami ter standardi in pravili, ki so potrebna za zagotovitev in oblikovanje življenjskih in delovnih pogojev v smislu skupnih ciljev EU.

2.2

Pomemben razlog za zaskrbljenost je ta, da nekatere države članice postopek prenosa direktiv Skupnosti v nacionalno zakonodajo po nepotrebnem zapletajo. Zainteresirane strani so razočarane nad nepreglednim postopkom „komitologije“, pri katerem se podrobni predpisi za izvajanje okvirnih direktiv obravnavajo za zaprtimi vrati in celo brez nadzora Evropskega parlamenta ali nacionalnih parlamentov.

2.3

Ena najresnejših težav je časovni razkorak med trenutkom, ko Svet in Parlament določeno direktivo sprejmeta, ter njenim prenosom v nacionalno zakonodajo.

2.4

Države članice pogosto direktiv Skupnosti ne prenesejo v nacionalno zakonodajo, s čimer ustvarjajo vrsto ovir, ki povzročajo gospodarsko škodo. Odprava ovir zahteva skrbno pretehtano mešanico usklajevanja, medsebojnega priznavanja in poenostavljanja.

2.5

Zahtevni pogoji, ki urejajo dejavnosti na enotnem trgu, so ovira, ki so jo izpostavili gospodarski subjekti. Čeprav je poenostavitev predvsem zadeva dobre prakse in izvajanja, je bistvenih določb o poenostavljanju še vedno premalo, zlasti tistih v zvezi s patentom Skupnosti, odpravo dvojnega obdavčevanja, statusom evropskega podjetja, odprtim za mala in srednje velika podjetja, standardnimi predpisi o združevanju podjetij in poenostavljenimi predpisi o DDV-ju znotraj Skupnosti.

2.6

Tudi Komisija sama nosi del krivde. Nekatere pobude za zakonodajo Skupnosti niso vedno dovolj utemeljene s predhodnimi analizami učinkov, ki včasih niso dovolj natančne in pregledne, kot je na primer predlog za drugo direktivo o dostopu do trga pristaniških storitev (7). Evropske direktive so pogosto rezultat zapletenih političnih kompromisov med državami ali med Svetom in Evropskim parlamentom, ki ne olajšujejo življenja uporabnikom takšnih predpisov.

3.1

Prav zaradi poenostavitve regulativnega okolja je treba akterjem na enotnem trgu dovoliti, da izrazijo svoje mnenje. Samoregulacija in koregulacija znotraj evropskega enotnega trga sta se zato na začetku razvili na dveh področjih: pri sklicevanju na standarde, da bi izpopolnili direktive o tehničnih ovirah, in pri neodvisnosti socialnega dialoga, priznanega z Maastrichtsko pogodbo.

3.2

Takšen pristop se je postopoma z etičnimi kodeksi in prostovoljnimi sporazumi razširil na druga področja: pravice potrošnikov, zlasti v elektronski trgovini (npr. obveščanje, označevanje, oznake, varnost plačil), storitve, vključno s finančnimi storitvami (npr. medsebojno priznavanje kvalifikacij), in varovanje okolja (npr. skladnost s standardi).

3.3

Medinstitucionalni sporazum (8), sklenjen 16. decembra 2003 med Evropskim parlamentom, Svetom in Komisijo, je prvič opredelil in uredil samoregulacijo in koregulacijo znotraj enotnega trga. Odbor z začudenjem opozarja, da ni prišlo do posvetovanja s socialnimi partnerji, ki imajo pri oblikovanju pravnih predpisov bistven pomen.

3.4

Kot je pokazala zbirka podatkov EESO PRISM (9), so zainteresirane strani začele pogosteje uporabljati samoregulacijo in koregulacijo na evropski ravni v zadnjih desetih do petnajstih letih. Med takšnimi pobudami OSET opaža:

3.5

Uspeh samoregulacije in koregulacije je odvisen predvsem od:

3.6

Samoregulacija in koregulacija lahko zagotavljata zgolj rešitve za posamezne primere kot dopolnitev dela zakonodajalca, ki bo imel pri uresničevanju javnega interesa še naprej glavne pristojnosti. Za poenostavitev regulativnega okolja na določenih področjih, bi bilo zaželeno, da bi bila samoregulacija v okviru evropskih združenj bolj razširjena.

3.7

EESO je 10. februarja 2005 sprejel informativno poročilo o trenutnem položaju koregulative in samoregulative na enotnem trgu, ki razvija te analize in ugotovitve (CESE 1182/2004) (10).

4.1

Namen predloga Komisije o spremembi carinskega zakona je poenostaviti veljavno zakonodajo ter doseči večjo usklajenost in povezanost. Širitev bo privedla do sprememb v zakonodaji EU in carinskih praksah. Carinsko upravljanje na zunanjih mejah EU se med državami članicami močno razlikuje, zlasti glede delovne sile in virov, pa tudi temeljitosti. To postavlja vprašanje, ki je s širitvijo postalo še toliko pomembnejše: kako učinkoviti so carinski pregledi na evropski ravni ter kako varen je zaradi tega enotni trg pred nelojalno konkurenco, nezakonito trgovino in ponarejanjem. Vredno bi bilo raziskati možnost carinskega ekvivalenta OLAF-u, ki bi zagotavljal prihodke od zunanjih carin in kmetijskih prelevmanov. Eno od tveganj je, da bi izguba medsebojnega zaupanja med carinskimi organi različnih držav članic privedla do ponovne uvedbe pregledov znotraj Skupnosti, ki bi lahko ogrozili enotnost in svoboščine enotnega notranjega trga.

4.2

Da bo enotni trg lahko ustrezno deloval, je treba carinske službe EU organizirati učinkoviteje in bolj homogeno. Najbolje bi bilo ustanoviti carinsko službo EU, vendar vlade držav članic do zdaj niso bile navdušene nad tem korakom, predvsem zaradi pomanjkanja zaupanja v učinkovitost carinskih služb drugih držav. EESO želi zato poskrbeti za postopno vzpostavljanje tesnejšega sodelovanja med 25 nacionalnimi organi. Za doseganje tega cilja je potrebno večje število programov usposabljanja in izmenjave carinikov, vendar, kot kaže, države članice za to nimajo dovolj politične volje.

5.1

Treba je jasneje določiti ovire, ki kršijo načelo enotnega trga in jih je zato treba prednostno odpraviti (kot so, recimo, zaviranje patenta Skupnosti, dvojno obdavčevanje, javne kupoprodajne pogodbe, sklenjene tako, da dajejo prednost „nacionalnim prvakom“, ali segmentacija predpisov, ki se uporabljajo za intelektualno lastnino), ter tiste ovire, ki bodo zaradi posebnosti držav članic ostale in se jim bodo morali upravljavci preprosto prilagoditi (kot so, recimo, kulturna raznolikost, jezikovne posebnosti in razlike v obdavčevanju). Spletno omrežje Komisije SOLVIT še ni dovolj poznano, vendar je že začelo kazati rezultate in ga je treba razvijati.

6.1

Mala podjetja zaustavljata zlasti birokracija in ovire za trgovanje, ki še vedno obstajajo. Mnoga želijo imeti lažji dostop do enotnega trga, zlasti v obmejnih regijah. Vendar pa jim je onemogočen dostop do poenostavljenega evropskega statusa.

6.2

EESO je zahteval poenostavljen status evropskega podjetja (11), ki bi bil odprt za podjetja vseh velikosti, da bi se tako olajšale njihove dejavnosti na enotnem trgu. Trenutno se pripravlja študija izvedljivosti, na osnovi katere bo Komisija odločila, ali in kakšen predlog za dosego tega bi bil primeren. (Komisija pričakuje, da bo študija gotova junija 2005).

6.3

EESO čaka tudi rezultate pregleda širokega spektra sporazumov s področja dvojnega obdavčevanja, sklenjenih tako med državami članicami kot med državami članicami in nečlanicami (12), ki ga izvaja Komisija. Pregled je v teku, rezultat in možne rešitve pa bodo predstavljene še letos.

7.1

V vseh državah EU se priznava, da je napredek enotnega trga potrošnikom zagotovil možnost veliko večje izbire, zlasti blaga (obseg ponudbe, razmerje cena-kakovost). Tako kot različni predpisi EU za varstvo interesov potrošnikov se je v zadnjih letih razvila tudi prostovoljna ali pogodbena samoregulacija, zlasti na področju e-trgovine ter urejanje varnosti plačil, jamstev, poprodajnih storitev in alternativnih metod reševanja sporov. Med prednostnimi nalogami za izboljšanje se je zlasti treba sklicevati na analize učinkov načrtovanih uredb, realistično, vendar ne težavno izvajanje načela previdnosti, učinkovito čezmejno varstvo pravic potrošnikov in učinkovitih mehanizmov, ki bi pripomogli k reševanju sporov.

7.2

Zapomniti si je treba, da ima enotni trg še en namen: ustvarjanje delovnih mest. To bo mogoče le, če se sprejme ukrep za odpravo obstoječih ovir. Zdaj, ko se je širitev ravnokar zaključila, EESO meni, da je za doseganje pristnega multiplikativnega načela bolj kot kdaj koli prej pomembno imeti proaktivno politiko obveščanja, ki zahteva udeležbo nacionalnih organov držav članic, in zagotavljati, da so države odgovorne za svoje ukrepe. Informacijska omrežja (kot je zlasti EURES in službe za reševanje problemov, predvsem SOLVIT) delujejo, vendar se zaradi pomanjkanja podpore in informacij še vedno ne uporabljajo dovolj.

7.3

Med cilji enotnega trga sta tudi ustvarjanje delovnih mest in mobilnost delavcev, programi za usposabljanje in izobraževanje pa se morajo bolj usmeriti na priprave za „na znanju temelječe gospodarstvo“. EESO opozarja, kot v točki 1.5 omenjenega mnenja EESO, da zgolj vzpostavitev notranjega trga ne bo odpravila težav evropskega trga delovne sile, temveč da so potrebni dodatni aktivni ukrepi.

7.4

EESO bo v celoti podpiral Komisijo pri doseganju napredka na teh pomembnih političnih področjih in upa, da bodo nacionalne vlade sodelovale in storile vse potrebno, da pospešijo sprejetje in izvajanje svojih obljub. EESO obžaluje omejitve, ki so jih nekatere „stare“ države članice uvedle v zvezi s prostim pretokom delavcev iz „novih“ držav članic, in zahteva ponoven pregled „prehodnih obdobij“.

8.1

Odprava ovir zahteva dinamično ravnotežje med pritiskom trga, vzajemnim priznavanjem in usklajevanjem. Pomeni novo partnerstvo med institucijami EU, državami ter ponudniki in uporabniki storitev, da bi tako lahko bolje ocenili trenutne ovire, preprečili nastanek novih, uskladili pristope, poenostavili predpise, zagotovili možne prehode in upoštevali globalizacijo trgovine.

8.2

Tržni potencial storitev ostaja precej nedotaknjen zaradi nacionalnih zahtev, ki so neskladne s svobodo opravljanja storitev. Dokončna vzpostavitev enotnega trga storitev je postala bistvena zaradi: a) internacionalizacije trgovine pri trenutnih pogajanjih STO o storitvah, b) eura, ki je zaostril konkurenco in povečal potrebo po enotnem trgu storitev.

8.3

V zvezi s finančnimi storitvami, kot sta zavarovanje in bančništvo, sta počasen napredek pri uresničevanju akcijskega načrta za finančne storitve in njegovo počasno izvajanje za izpolnitev lizbonske agende posledica zavlačevanja nekaterih držav članic. Nekateri voditelji vlad v Evropskem svetu prepogosto sprejmejo politične izjave, s katerimi od Komisije zahtevajo, da naj ukrepa, nato pa ob vrnitvi v svoje nacionalne prestolnice vse skupaj pozabijo.

8.4

Na področju finančnih storitev se zakonodajna faza akcijskega načrta za finančne storitve zaključuje, sedaj je ključno dosledno izvajanje zakonodajnih ukrepov na nacionalni ravni.

8.5

Potrebna je oživitvena strategija, ki jo je predlagala Komisija. Vendar pa je pri tem treba upoštevati raznolikost sektorjev, na katere se nanaša. Eden izmed načinov za obvladovanje te raznolikosti je večja uporaba strokovne koregulacije in samoregulacije na evropski ravni. Zainteresirani socialno-ekonomski krogi morajo prevzeti nove pobude, tako da bodo lahko igrali polno vlogo v tem procesu odpiranja.

8.6

Mnenje, ki ga je Odbor sprejel 10. februarja 2005, vsebuje ugotovitve Odbora o predlogu za direktivo Evropskega parlamenta in Sveta o storitvah na notranjem trgu (CESE 484/2004) (13).

9.1

Enotni trg in z njim trg dela se nenehno razvijata. Obvladovanje sprememb je pomemben izziv za Evropsko komisijo in zlasti za socialne partnerje.

9.1.1

Komisija bi morala svoje delo osredotočiti na to, da bi poenostavila in utrdila obstoječe evropske pravne predpise ter izboljšala njihovo koherenco, da bi potencial notranjega trga lahko izkoristili tako ponudniki storitev kot tudi potrošniki.

9.2

EESO od vlad držav članic zahteva tudi, da pokažejo politično voljo pri vzpostavljanju mehanizmov za tesnejše sodelovanje med carinskimi organi.

9.3

Po mnenju EESO so glavne ovire za doseganje enotnega trga države članice. Nekatere so pri izvajanju prepočasne, druge pa preveč dlakocepske, s čimer vzpostavljajo nasprotja enotnemu trgu in EU. Druge ovirajo npr. s sprejemanjem nacionalne zakonodaje, ki prepoveduje čezmejne prevzeme finančnih ustanov, kot so banke. Spet tretje dovoljujejo svojim nacionaliziranim gospodarskim panogam izvajanje čezmejnih prevzemov brez dovoljevanja vzajemnosti. Dajanje neomejenih sredstev na razpolago nacionaliziranim gospodarskim panogam nekaterih držav pomeni izkrivljanje konkurence in je ena izmed ovir, s katero se Komisija do zdaj še ni spoprijela.