17.3.2006   

SL

Uradni list Evropske unije

C 65/27

1.1

Schengenska konvencija, ki omogoča prost pretok ljudi in blaga, je bila podpisana leta 1990, v praksi pa je začela veljati leta 1995. Schengenska konvencija določa, kateri organi imajo dostop do schengenskega informacijskega sistema (SIS) in za kaj se te podatke sme uporabiti. Prvotno besedilo Konvencije organom za registriranje vozil ni dovoljevalo dostopa do sistema SIS.

1.2

21. avgusta 2003 je Komisija predložila predlog uredbe, ki spreminja Konvencijo o izvajanju Schengenskega sporazuma glede dostopa služb držav članic, odgovornih za izdajanje potrdil o registraciji vozil, do schengenskega informacijskega sistema (SIS) (1). Cilj je bil omogočiti dostop do podatkov SIS o ukradenih motornih in priklopnih vozilih, ukradenih bianko dokumentih in izdanih osebnih dokumentih (potnih listih, osebnih izkaznicah, vozniških dovoljenjih) za namene preverjanja, ali so vozila, prijavljena za drugo registracijo, ukradena, protipravno odvzeta ali izgubljena, ter ali osebe, ki prosijo za potrdilo o registraciji, uporabljajo ukradene osebne dokumente oziroma dokumente za registracijo vozila.

1.3

Evropski ekonomsko-socialni odbor je 25. februarja 2004 sprejel mnenje o tem predlogu (2). EESO se strinja s Komisijo, da je treba dostop do SIS razširiti, tako da bodo vključeni nacionalni organi, pristojni za izdajanje in preverjanje prometnih dovoljenj. EESO z zadovoljstvom ugotavlja, da predlog ob upoštevanju dejstva, da imajo mnoge države članice za registracijo vozil pristojne zasebne službe, predvideva, da bi lahko te zasebne službe dobile potrebne informacije za pravilno opravljanje svojega dela posredno od javnih organov, ki imajo dostop do SIS, pod pogojem, da je zajamčeno varstvo podatkov.

1.4

Po tem in po širitvi je postalo jasno, da je razvoj druge generacije SIS (SIS II) izredno pomemben za nove države članice, da se bodo lahko povezale s sistemom in da se schengensko območje lahko razširi tudi na ozemlja teh držav članic.

1.5

Glede na to, da SIS II potrebuje ustrezen pravni okvir in vključitev različnih političnih področij, je Evropska komisija morala predložiti tri predloge: prvi se nanaša na prosti pretok oseb, drugi na policijsko in pravosodno sodelovanje v kazenskih zadevah, tretji pa dopolnjuje prva dva predloga in se osredotoča na omogočanje dostopa do SIS II organom za registriranje vozil.

1.6

EESO zdaj pripravlja mnenje o tretjem predlogu, ki je nujno nadaljevanje prej omenjene uredbe (3), ki jo je Svet sprejel 6. julija 2005.

2.1

Novi predlog Komisije naj bi zagotavljal skladnost z novimi pravnimi instrumenti za uvedbo, delovanje in uporabo druge generacije schengenskega informacijskega sistema (SIS II). Komisija ugotavlja, da je glavni cilj sedanjega predloga isti kot tisti, vložen avgusta 2003, to je utrditi sodelovanje med državami članicami, ki bo temeljilo na učinkoviti izmenjavi podatkov v boju proti goljufijam in nezakoniti trgovini z ukradenimi vozili. Komisija nadalje ugotavlja, da je namen zagotoviti službam, pristojnim za izdajo potrdil o registraciji vozil, dostop do istih podatkov SIS v skladu z novim pravnim okvirom za SIS II, kot so ga imele od junija 2005 naprej, ko je začela veljati uredba, predlagana leta 2003.

2.2

To vprašanje je vedno zelo pomembno, saj v Evropski uniji vsako leto ukradejo približno 1,3 milijona motornih vozil, okrog 500 000 vozil pa izgine za vedno (4). Kazniva dejanja v zvezi z motornimi vozili so povezana tudi z drugimi vrstami kaznivih dejanj, kot so trgovina z ljudmi, tihotapljenje in terorizem (eksplozije avtomobilov).

2.3

EESO ponovno poudarja strinjanje s Komisijo, da mora biti dostop do SIS II razširjen, tako da bodo vključeni tudi nacionalni organi, pristojni za izdajo in preverjanje prej omenjenih dokumentov (glej točko 1.2). Poleg tega morajo zasebne službe, pristojne za registracijo vozil, pridobiti podatke posredno od enega od javnih organov, ki ima dostop do SIS II, pod pogojem, da je varstvo podatkov zajamčeno. Še zlasti pomembno je zagotoviti mehanizme za omejitev dostopa do drugih podatkov v sistemu, ki so dostopni le organom, določenim s členom 101 Schengenske konvencije.

2.4

Še vedno je treba upoštevati splošne ugotovitve in druge ugotovitve, ki jih je EESO izpostavil v svojem mnenju z dne 25. februarja 2004. Nekatere ugotovitve bi lahko ponovno izpostavili. EESO na primer meni, da bi predlog omogočil večjo varnost in pospešil sodne postopke. Deloval bi tudi kot spodbuda za države članice, da omogočijo več prostega pretoka motornih vozil znotraj Unije. Vendar je pomembno, da je predlog v skladu z notranjimi pravili in predpisi države članice. Tudi državam članicam, ki niso podpisnice Schengenske konvencije, je treba omogočiti dostop in povečati sodelovanje med Interpolom in Europolom, da bi se lahko borili proti trgovini z ukradenimi oziroma protipravno odvzetimi vozili tudi zunaj držav, ki imajo dostop do SIS II. EESO opozarja tudi na pomen zbiranja, obdelave in objave statističnih podatkov o tej vrsti kaznivih dejanj, da se izboljša pristop k reševanju tega problema.

3.1

Predlog Komisije je v skladu s Sklepom Sveta z dne 22. decembra 2004 o boju proti kriminalu, povezanem z vozili, s čezmejnimi posledicami (2004/919/ES) (5). Sklep določa, da „je še zlasti pomembno sodelovanje med organi pregona in organi za registracijo vozil, pa tudi posredovanje podatkov vsem zadevnim stranem“. Člen 7 sklepa navaja, da organi pregona obvestijo nacionalne organe za registracijo vozil, ali je bilo vozilo, ki je v postopku registracije, ukradeno. Dostop do baz podatkov v ta namen se izvaja ob ustreznem upoštevanju določb prava Skupnosti. EESO z veseljem ugotavlja, da so navedbe sklepa Sveta zdaj vključene v predlog Komisije.

3.2

Čeprav se predlog Komisije nanaša le na dostop organov za registracijo vozil do določenih podatkov v sistemu SIS II, EESO poudarja potrebo po večjem sodelovanju pri boju proti kaznivim dejanjem, ki so povezana z vozili. Kot navaja člen 4 sklepa Sveta, „države članice v skladu z nacionalnim pravom sprejmejo potrebne ukrepe za pripravo rednih posvetovanj med ustreznimi pristojnimi nacionalnimi organi, v taka posvetovanja pa lahko pritegnejo predstavnike zasebnega sektorja (na primer lastnike zasebnih registrov pogrešanih vozil, zavarovalnice in trgovce z avtomobili), z namenom koordiniranja informacij in vzajemnega usklajevanja dejavnosti na tem področju“. EESO meni, da mora Komisija upoštevati te zamisli pri prihodnjem delu v okviru boja proti kaznivim dejanjem, ki so povezana z motornimi vozili.

3.3

Kot primer teh zamisli želi EESO omeniti zgodnejši Interpolov projekt Stop Register Stolen Cars — Ustavimo registracijo ukradenih vozil (StoreSto Car, pozneje imenovan Vehicle Identification, Research and Analysis — Identifikacija vozil, raziskave in analize, VIRA 17). Namen tega projekta je bil zbrati vse podatke o avtomobilih v eni podatkovni bazi, podatke, ki so razvidni iz identifikacijske številke vozila (številka VIN), če je bilo vozilo prijavljeno kot ukradeno, če je bilo registrirano, izvoženo ali uvoženo, proizvedeno ali razstavljeno. Taka podatkovna baza je osnova za sodelovanje med organi pregona in organi za registracijo vozil, carinskimi organi, proizvajalci avtomobilov in zavarovalnicami.

3.4

V zvezi s sedanjim predlogom želi EESO poudariti, da obstaja navadno več možnosti fizičnega pregleda vozila, da se ugotovi njegova identiteta oziroma ali je bilo prijavljeno kot ukradeno. V mnogih državah registracijo vozila spremlja pregled. Tako se ponudi priložnost, da se ob registraciji preveri, ali je bilo vozilo ukradeno. Zato je organom za registracijo vozil treba omogočiti sredstva za ugotavljanje ukradenih, protipravno odvzetih in izgubljenih vozil.

3.5

Kot je navedeno v točki 3.2, je potrebno boljše sodelovanje, da bi se lahko borili proti kaznivim dejanjem, ki so povezana z vozili. Druga priložnost za fizični pregled vozila je pri izvozu ali uvozu vozila. EESO priporoča, da carinski organi podatke preverijo v isti podatkovni bazi SIS II kot organi za registracijo, tako pri uvozu kot tudi izvozu vozila.

3.6

Pri preverjanju vozila — z namenom, da se ugotovi, ali je bilo prijavljeno kot ukradeno ali ne — mora biti mogoče ugotoviti identiteto vozila. Identiteta vozila se pogosto ugotovi s pomočjo identifikacijske številke vozila (številke VIN). Ni namreč redko, da je identiteta ukradenega vozila ponarejena ali kopirana. EESO poudarja, da je pomembno v prihodnosti povečati možnosti za identifikacijo vozila. Predloge, kot sta elektronska identifikacija vozila ali boljše označevanje rezervnih delov, je treba podrobno preučiti in oceniti.

3.7

Končno EESO predlaga v bližnji prihodnosti korak naprej k širitvi področja delovanja te uredbe. Pravzaprav bi moral biti sedanji predlog Komisije, ki je usmerjen na preverjanje, ali so bila vozila ukradena, protipravno odvzeta ali izgubljena, združen z možnostjo vrnitve vozil. Ta možnost se med državami članicami močno razlikuje in je odvisna od različnih predpisov držav članic glede „neresnice v dobri veri“ (bona fide). V nekaterih državah je mogoče pridobiti lastništvo nad ukradenim vozilom, če je bilo le-to prejeto v dobri veri, v drugih pa ne. Poleg tega je treba v prihodnosti preučiti in ovrednotiti možnosti za vrnitev vozil, za katere so ugotovili, da so ukradena.