24.4.2014   

SL

Uradni list Evropske unije

L 122/18

(1)

Zagotoviti bi bilo treba visoko splošno raven varnosti v civilnem letalstvu v Uniji ter storiti vse, da se zmanjša število nesreč in incidentov z namenom okrepiti zaupanje javnosti v letalski promet.

(2)

Delež smrtnih nesreč v civilnem letalstvu se v zadnjem desetletju ni bistveno spremenil. Kljub temu bi se zaradi napovedanega povečanja prometa in vse večje tehnične zahtevnosti zrakoplovov v naslednjih desetletjih število nesreč utegnilo povečati.

(3)

Cilj Uredbe (EU) št. 996/2010 Evropskega parlamenta in Sveta (3) je preprečevanje nesreč s pospeševanjem hitrega izvajanja učinkovitih in kakovostnih preiskav v zvezi z varnostjo. Ta uredba ne bi smela ovirati postopka preiskav nesreče in incidenta, ki jih vodijo nacionalni organi za preiskave v zvezi z varnostjo, kakor je določeno v Uredbi (EU) št. 996/2010. Ob nesreči ali resnem incidentu velja za uradna obvestila o dogodkih tudi Uredba (EU) št. 996/2010.

(4)

Obstoječi zakonodajni akti Unije, zlasti Uredba (ES) št. 216/2008 Evropskega parlamenta in Sveta (4) in njeni izvedbeni predpisi, nalagajo obveznosti določenim organizacijam, da vzpostavijo sisteme poročanja o dogodkih v okviru njihovega sistema upravljanja varnosti. Skladnost z Uredbo (ES) št. 216/2008 in njenimi izvedbenimi predpisi ne bi smela pomeniti, da so organizacije oproščene upoštevanja te Uredbe. Skladnost s to uredbo prav tako ne bi smela pomeniti, da so organizacije oproščene upoštevanja Uredbe (ES) št. 216/2008 in njenih izvedbenih predpisov. Vendar pa to ne bi smelo povzročiti vzpostavitve dveh vzporednih sistemov poročanja, Uredbo (ES) št. 216/2008, njene izvedbene akte in to uredbo pa bi bilo treba razumeti, kot da se medsebojno dopolnjujejo.

(5)

Izkušnje kažejo, da pred nesrečami pogosto pride do številnih incidentov v zvezi z varnostjo in drugih pomanjkljivosti, ki opozarjajo na obstoj tveganj za varnost. Informacije v zvezi z varnostjo so torej pomemben vir ugotavljanja možnih tveganj za varnost. Poleg tega je sposobnost pridobivanja spoznanj iz nesreče sicer ključnega pomena, vendar je bilo ugotovljeno, da so povsem reaktivni sistemi omejujoči pri omogočanju nadaljnjega uvajanja izboljšav. Zato bi bilo treba reaktivne sisteme dopolniti s proaktivnimi sistemi, ki bi uporabljali druge vrste informacij v zvezi z varnostjo, da bi spodbudili učinkovite izboljšave varnosti v letalstvu. Unija, njene države članice, Evropska agencija za varnost v letalstvu (v nadaljnjem besedilu: Agencija) in organizacije bi morale prispevati k izboljšanju varnosti v letalstvu z vzpostavitvijo bolj proaktivnih in na dokazih temelječih varnostnih procesov, ki so usmerjeni v preprečevanje nastanka nesreč na podlagi analize vseh zadevnih informacij v zvezi z varnostjo, vključno z informacijami o dogodkih v civilnem letalstvu.

(6)

Za izboljšanje varnosti v letalstvu bi bilo treba poročati, zbirati, shranjevati, varovati, izmenjavati, razširjati in analizirati ustrezne informacije v zvezi z varnostjo v civilnem letalstvu ter izvajati ustrezne varnostne ukrepe na podlagi zbranih informacij. Ta proaktivni in na dokazih temelječ pristop bi morali uporabiti ustrezni organi držav članic za varnost v letalstvu, organizacije v okviru svojega sistema upravljanja varnosti in Agencija.

(7)

Zahteve, uvedene za organizacije v zvezi s poročanjem o dogodkih, bi morale biti sorazmerne z velikostjo zadevne organizacije in obsegom njenih dejavnosti. Zato bi lahko zlasti manjše organizacije imele možnost, da združijo ali povežejo funkcije v zvezi z obravnavanjem dogodkov v organizaciji, da naloge v zvezi s poročanjem o dogodkih opravljajo skupaj z drugimi organizacijami iste vrste ali da zbiranje, vrednotenje, obdelavo, analizo in shranjevanje podrobnosti o dogodkih oddajo specializiranim zunanjim izvajalcem, ki jih odobrijo pristojni organi držav članic. Takšni izvajalci bi morali upoštevati načela o varstvu in zaupnosti iz te uredbe. Zunanja organizacija bi morala ohraniti ustrezen nadzor nad nalogami, oddanimi zunanjim izvajalcem, ter imeti končno odgovornost za izvajanje zahtev, določenih s to uredbo.

(8)

Zagotoviti je treba, da letalski uslužbenci, ki delajo na terenu, redno poročajo o dogodkih, ki resno ogrožajo varnost v letalstvu. Sisteme obveznega poročanja bi morali dopolnjevati sistemi prostovoljnega poročanja, oboji pa bi morali posameznikom omogočiti poročanje o podrobnostih dogodkov, povezanih z varnostjo v letalstvu. V organizacijah, Agenciji in pristojnih organih držav članic bi bilo treba vzpostaviti sisteme obveznega in prostovoljnega poročanja. Zbrane informacije bi bilo treba poslati organu, ki je pristojen za ustrezni nadzor, da bi zagotovili večjo varnost v letalstvu. Organizacije bi morale analizirati te dogodke, ki bi lahko vplivali na varnost, da bi opredelile tveganja za varnost in sprejele ustrezne korektivne ali preventivne ukrepe. Organizacije bi morale prve rezultate svojih analiz poslati pristojnim organom svojih držav članic ali Agenciji, poslati pa bi jim morale tudi končne rezultate analize, če ti rezultati ugotovijo dejansko ali možno tveganje za varnost v letalstvu. Pristojni organi držav članic in Agencija bi morali vzpostaviti podoben postopek za tiste dogodke, o katerih so neposredno obveščeni, ter ustrezno spremljati ocenjevanje organizacije in vse izvedene korektivne ali preventivne ukrepe.

(9)

Osebje, ki dela na različnih področjih civilnega letalstva ali je drugače povezano z letalstvom, je priča dogodkom, ki so pomembni za preprečevanje nesreč. Zato bi morali imeti dostop do sredstev, ki bi jim omogočila poročanje o takih dogodkih, zagotovljena pa bi morala biti njihova zaščita. Da bi osebje spodbujali k poročanju o dogodkih ter jim omogočili, da bi bolj cenili pozitiven učinek poročanja na varnost v letalstvu, bi jih bilo treba redno obveščati o ukrepih, sprejetih v okviru sistema poročanja o dogodkih.

(10)

Nevarnosti in tveganja, povezana z zahtevnimi zrakoplovi na motorni pogon, se zelo razlikujejo od tistih, povezanih z drugimi vrstami zrakoplovov. Čeprav bi moralo biti torej v tej uredbi urejeno celotno področje letalstva, bi morale biti obveznosti v tej uredbi sorazmerne s področjem dejavnosti in kompleksnostjo različnih vrst zrakoplovov. V skladu s to uredbo bi morala za podatke o dogodkih, povezanih z zrakoplovi, ki ne spadajo med zahtevne zrakoplove na motorni pogon, veljati obveznosti poenostavljenega poročanja, ki bolj ustrezajo tej vrsti letalstva.

(11)

Treba bi bilo spodbujati razvoj drugih sredstev za zbiranje informacij v zvezi z varnostjo, in sicer poleg sistemov, ki jih predpisuje ta uredba, da bi zbrali dodatne informacije, ki bi lahko prispevale k večji varnosti v letalstvu. Kadar imajo v organizacijah obstoječe in dobro delujoče sisteme zbiranja informacij v zvezi z varnostjo, bi jim bilo treba omogočiti nadaljnjo uporabo teh sistemov poleg sistemov, ki bi morali biti vzpostavljeni za namene te uredbe.

(12)

Organi za preiskave v zvezi z varnostjo in vsi organi, ki so zadolženi za varnost v civilnem letalstvu v Uniji, bi morali imeti neomejen dostop do zbranih podrobnosti o dogodkih in poročil o dogodkih, ki jih hranijo njihove države članice, da bi se lahko v okviru izpolnjevanja svojih nadzornih obveznosti odločili, katere dogodke bi bilo treba preiskati z varnostnega vidika, ter ugotovili, katere izkušnje so pomembne za varnost v letalstvu in lahko prispevajo k izpolnjevanju obveznosti nadzora.

(13)

Bistveno je zagotoviti visoko kakovostne in popolne podatke, saj lahko analize in trendi na podlagi netočnih podatkov dajo zavajajoče rezultate in usmerijo prizadevanja tja, kjer ukrepanje ni primerno. Pri netočnih podatkih poleg tega obstaja nevarnost izgube zaupanja v informacije, ki prihajajo iz sistemov poročanja o dogodkih. Da bi zagotovili kakovost poročil o dogodkih in olajšali njihovo celovitost, bi morala ta poročila vsebovati določene minimalne informacije, ki pa se lahko razlikujejo glede na kategorijo dogodka. Poleg tega bi bilo treba izvajati postopke za preverjanje kakovosti informacij ter preprečevanje neskladnosti med poročilom o dogodku in podrobnostmi o dogodku, ki so bile prvotno zbrane. Ob podpori Komisije bi bilo treba pripraviti tudi ustrezne smernice, zlasti zaradi zagotavljanja kakovosti in omogočanja popolnosti podatkov ter skladnega in enotnega vključevanja podatkov v podatkovne baze. Treba bi bilo organizirati tudi delavnice, zlasti s strani Komisije, da bi zagotovili potrebno podporo.

(14)

Komisija bi morala izdelati skupni evropski sistem za klasifikacijo tveganj, ki bi zagotavljal identifikacijo hitrih ukrepov, potrebnih za obravnavo posameznih dogodkov, ki pomenijo veliko varnostno tveganje. Ta sistem bi moral ob obravnavi zbirnih informacij tudi omogočati opredeliti, katera so ključna področja tveganja. Takšen sistem bi moral biti zadevnim organom v pomoč pri ocenjevanju dogodkov in ugotavljanju, kam morajo usmeriti svoja prizadevanja. Skupni evropski sistem za klasifikacijo tveganj bi moral omogočati povezan in usklajen pristop k obvladovanju tveganj v celotnem evropskem letalskem sistemu, da bi lahko organizacije, države članice, Komisija in Agencija glavno pozornost namenile usklajenim prizadevanjem za izboljšanje varnosti.

(15)

Skupni evropski sistem za klasifikacijo tveganj bi moral na podlagi zbirnih informacij z evropskega vidika tako omogočiti opredelitev ključnih področij tveganja v Uniji kot tudi podpirati delo, opravljeno na področju Evropskega programa za varnost v letalstvu in Evropskega načrta za varnost v letalstvu. Komisija bi morala zagotoviti ustrezno podporo dosledni in enotni klasifikaciji tveganj v državah članicah.

(16)

Zaradi lažje izmenjave informacij bi morala biti poročila o dogodkih shranjena v podatkovnih bazah, ki bi bile skladne z Evropskim koordinacijskim centrom za obvezno poročanje o letalskih nesrečah (Eccairs) (programska oprema, ki jo uporabljajo vse države članice in evropska centralna podatkovna baza za shranjevanje poročil o dogodkih) in taksonomijo ADREP (taksonomija Mednarodne organizacije civilnega letalstva (ICAO)), ki se uporablja tudi za programsko opremo Eccairs). Agencija in Komisija bi morali zagotavljati tehnično podporo za interoperabilnost sistemov.

(17)

Organizacije bi morale poročila o dogodkih, ki temeljijo na podrobnostih o dogodkih, zbranih v skladu z obveznimi in, kjer je ustrezno, sistemi prostovoljnega poročanja, hraniti v eni ali več podatkovnih bazah. Kompleksnost podatkovne baze bi lahko bila sorazmerna z velikostjo zadevne organizacije in/ali njenim pomenom za cilje te uredbe, vsebovati pa bi morala vsaj podatkovno datoteko z običajnimi in, kjer je ustrezno, posebnimi obveznimi podatkovnimi polji.

(18)

Kadar je v dogodek vpleten zrakoplov, ki je registriran v državi članici, ali ki ga upravlja podjetje s sedežem v državi članici, bi bilo treba o tem dogodku poročati, tudi če se je zgodil izven ozemlja te države članice.

(19)

Informacije o dogodkih bi si bilo treba izmenjavati znotraj Unije, da bi izboljšali odkrivanje dejanskih ali možnih nevarnosti. Taka izmenjava informacij bi morala omogočiti državam članicam dostop do vseh informacij o dogodkih, ki se zgodijo na njihovem ozemlju ali v njihovem zračnem prostoru in o katerih se obvesti drugo državo članico. Poleg tega bi tako lahko Agencija imela natančne informacije o dogodkih in dostop do vseh poročil o dogodkih, zbranih v Uniji, da bi po potrebi lahko sprejeli korektivne ukrepe, s katerimi bi se odzvali na tveganja, ugotovljena v Uniji. Taka izmenjava informacij bi omogočala pristojnim organom držav članic pridobivanje natančnih informacij o dogodkih v svojem zračnem prostoru, s čimer se jim omogoči, da po potrebi sprejmejo korektivne ukrepe, s katerimi bi se odzvali na tveganje, ugotovljeno na njihovem ozemlju.

(20)

Cilj izmenjave informacij o dogodkih bi moral biti preprečevanje nesreč in incidentov v letalstvu. Ne bi se smel uporabljati za pripisovanje krivde ali odgovornosti ter določanja ravni varnosti.

(21)

Najučinkovitejši način, da se zagotovi izmenjava velike količine informacij v zvezi z varnostjo med državami članicami, Komisijo in Agencijo, je evropska centralna podatkovna baza, do katere pa morajo imeti države članice, Komisija in Agencija neomejen dostop.

(22)

Vse informacije v zvezi z varnostjo iz poročil o dogodkih, zbranih v Uniji, bi bilo treba pravočasno prenesti v evropsko centralno podatkovno bazo. Vključene bi morale biti zbrane informacije o incidentih, pa tudi informacije o nesrečah in resnih incidentih, za katere je bila na podlagi Uredbe (EU) št. 996/2010 opravljena preiskava.

(23)

Ta uredba bi se morala uporabljati za informacije o dogodkih, ki so shranjene v podatkovnih bazah organizacij, držav članic ali Agencije.

(24)

Vse informacije v zvezi z varnostjo, ki jih vsebuje evropska centralna podatkovna baza, bi morale biti dostopne subjektom, ki so zadolženi za varnost v civilnem letalstvu v Uniji, vključno z Agencijo, ter organom, ki so odgovorni za preiskovanje nesreč in incidentov v Uniji.

(25)

Zainteresirane strani lahko ob upoštevanju pravil o zaupnosti takšnih informacij in anonimnosti vpletenih oseb zahtevajo dostop do določenih informacij, ki jih vsebuje evropska centralna podatkovna baza.

(26)

Ker nacionalne kontaktne točke najbolje poznajo zainteresirane strani s sedežem v zadevni državi članici, bi morala vsaka nacionalna kontaktna točka obravnavati zahtevke zainteresiranih strani s sedežem na ozemlju svoje države članice. Zahtevke zainteresiranih strani iz tretjih držav ali mednarodnih organizacij pa bi morala obravnavati Komisija.

(27)

Informacije, ki jih vsebujejo poročila o dogodkih, bi morale biti analizirane in opredeljena bi morala biti varnostna tveganja. Za izboljšanje varnosti v letalstvu bi bilo treba posledično opredeliti kakršne koli primerne ukrepe in jih pravočasno izvesti. Informacije o analizi dogodkov in spremljanju bi bilo treba razširjati znotraj organizacij, pristojnih organov držav članic in Agencije, saj so povratne informacije o sporočenih dogodkih za posameznike dobra spodbuda k poročanju o dogodkih. Kadar je pomembno in mogoče, bi bilo treba informacije o analizi dogodkov in spremljanju posredovati tudi posameznikom, ki o dogodkih neposredno poročajo pristojnim organom držav članic ali Agenciji. Takšne povratne informacije bi morale biti v skladu s pravili o zaupnosti ter zaščiti poročevalca in oseb, omenjenih v poročilu o dogodku iz te uredbe.

(28)

Ta uredba bi morala pomagati državam članicam, Agenciji in organizacijam pri obvladovanju varnostnih tveganj v letalstvu. Sisteme upravljanja varnosti v organizacijah dopolnjujejo sistemi upravljanja varnosti držav članic in Agencije. Organizacije obvladujejo varnostna tveganja, povezana z njihovimi posebnimi dejavnostmi, pristojni organi držav članic in Agencija pa varnostna tveganja za letalske sisteme za vse države članice oziroma Unije v celoti, pri čemer obravnavajo pogosta varnostna tveganja v letalstvu v zadevni državi članici ali na ravni Unije. Odgovornosti Agencije in pristojnih organov držav članic ne bi smele razbremeniti organizacij njihove neposredne odgovornosti za upravljanje varnosti izdelkov in storitev, ki jih ponujajo. Zato bi morale organizacije zbirati in analizirati informacije o dogodkih, da bi odkrile in zmanjšale nevarnosti, povezane s svojimi dejavnostmi. Prav tako bi morale oceniti s tem povezana varnostna tveganja in zagotoviti sredstva za sprejetje takojšnjih in primernih ukrepov za njihovo zmanjšanje. Celotni proces bi moral nadzorovati ustrezen pristojni organ, ki bi moral po potrebi zahtevati sprejetje dodatnih ukrepov, da bi ustrezno odpravili varnostne pomanjkljivosti. Pristojni organi držav članic in Agencija bi morali po drugi strani dopolnjevati sisteme upravljanja varnosti v organizacijah na državni oziroma evropski ravni.

(29)

Pri odločanju o tem, kateri ukrep bodo vključile v državni varnostni program in državni varnostni načrt, bi morale države članice uporabiti informacije iz zbranih poročil o dogodkih in njihove analize ter tako poskrbeti, da bodo ukrepi objektivno utemeljeni. Varnostni programi držav in njihovi državni varnostni načrti na evropski ravni dopolnjujeta Evropski program za varnost v letalstvu in Evropski načrt za varnost v letalstvu.

(30)

Ker države članice ne morejo zadovoljivo izboljšati varnosti v letalskem prometu, saj so sistemi poročanja, ki jih upravljajo posamezne države članice same zase, manj učinkoviti od usklajene mreže z izmenjavo informacij, ki omogoča prepoznavanje možnih varnostnih problemov in ključnih področij tveganj na ravni Unije, bi bilo treba zaradi učinkovitejšega preprečevanja letalskih nesreč in incidentov analizo na nacionalni ravni dopolniti z analizo in spremljanjem na ravni Unije. To nalogo bi moralo na ravni Unije izvajati omrežje analitikov varnosti v letalstvu ob usklajevanju z Agencijo in Komisijo. Navedeno omrežje lahko soglasno sklene, da na svoje sestanke povabi tudi druge opazovalce, vključno z zaposlenimi v industriji ali njenimi predstavniki.

(31)

Evropski program za varnost v letalstvu in Evropski načrt za varnost v letalstvu bi se morala opirati na delo omrežja analitikov varnosti v letalstvu zlasti pri določanju ukrepov, ki bi jih bilo treba izvesti na ravni Unije na podlagi dokazov.

(32)

Širši javnosti bi bilo treba zagotoviti splošne zbirne informacije o stopnji varnosti v letalstvu v državah članicah in Uniji. Te informacije bi morale zajemati zlasti trende in analize, ki izhajajo iz izvajanja te uredbe v državah članicah, kot tudi zbirne informacije o vsebini evropske centralne podatkovne baze. Te informacije o stopnji varnosti se lahko zagotovijo z objavo kazalnikov uspešnosti na področju varnosti.

(33)

Sistem varnosti v civilnem letalstvu temelji na povratnih informacijah ter izkušnjah iz nesreč in incidentov. Poročanje o dogodkih in uporaba informacij o dogodkih za izboljšanje varnosti sta odvisna od odnosa zaupanja med poročevalcem in subjektom, ki je odgovoren za zbiranje in oceno informacij. Pri tem je treba strogo uporabljati pravila o zaupnosti. Namen varovanja informacij v zvezi z varnostjo pred neustrezno uporabo in omejitev dostopa do evropske centralne podatkovne baze, ki velja izključno za zainteresirane strani, ki sodelujejo pri izboljšanju varnosti v civilnem letalstvu, je zagotoviti stalno razpoložljivost informacij v zvezi z varnostjo, da je mogoče sprejeti primerne in pravočasne preventivne ukrepe ter izboljšati varnost v letalstvu. V tem smislu bi bilo treba občutljive informacije v zvezi z varnostjo ustrezno zaščititi in za njihovo zbiranje poskrbeti tako, da se v sistemih poročanja o dogodkih zagotovi njihova zaupnost, zaščiti njihov vir in zagotovi zaupanje osebja v civilnem letalstvu. Sprejeti bi bilo treba ustrezne ukrepe za zagotovitev, da so informacije, zbrane v sistem poročanja o dogodkih, zaupne in za omejitev dostopa do evropske centralne podatkovne baze. Nacionalna pravila o svobodi obveščanja bi morala upoštevati potrebno zaupnost teh informacij. Zbrane informacije bi bilo treba ustrezno zaščititi pred nepooblaščeno uporabo ali razkritjem. Uporabljati bi jih bilo treba izključno za ohranjanje ali izboljšanje varnosti v letalstvu in ne za pripisovanje krivde ali odgovornosti.

(34)

Da bi v sistemu za poročanje o dogodkih v organizaciji zaposlenim ali pogodbenemu osebju zagotovili zaupnost, bi bilo treba informacije, vsebovane v poročilih o dogodkih, ustrezno zaščititi in smeli bi jih uporabljati le za ohranjanje ali izboljšanje varnosti v letalstvu. Notranja pravila ”kulture pravičnosti”, ki jih na podlagi te uredbe sprejmejo organizacije, bi morala zlasti prispevati k uresničevanju tega cilja. Učinkovit način za uresničitev tega cilja bi bila lahko tudi omejitev prenosa osebnih podatkov ali informacij, ki bi lahko omogočile razkritje identitete poročevalca ali drugih oseb, omenjenih v poročilu o dogodku, z jasno ločitvijo oddelkov, ki obravnavajo poročila o dogodkih, in ostalim delom organizacije.

(35)

Poročevalca ali osebo, ki je omenjen v poročilih o dogodku, bi bilo treba ustrezno zaščititi. V tem smislu bi morala biti poročila o dogodkih anonimna, podrobnosti o identiteti poročevalca in oseb, omenjenih v poročilu o dogodku, pa ne bi smele biti zavedene v podatkovnih bazah.

(36)

Poleg tega bi moral sistem civilnega letalstva spodbujati „kulturo varnosti“, kar bi olajšalo spontano poročanje o dogodkih in tako pospešilo uvajanje načela „kulture pravičnosti“. „Kultura pravičnosti“ je ključni element širšega pojma „kultura varnosti“, ki je temelj zanesljivega sistema upravljanja varnosti. Okolje, v katerem veljajo načela „kulture varnosti“, ne bi smelo preprečiti izvedbe ukrepov, kateri so potrebni za ohranjanje ali izboljšanje stopnje varnosti v letalstvu.

(37)

„Kultura pravičnosti“ bi morala posameznike spodbujati k poročanju o informacijah, povezanih z varnostjo. Ne bi pa jih smelo odvezati njihovih običajnih odgovornosti. Zato se zaposlenih in pogodbenega osebja ne bi smelo nikakor oškodovati zaradi informacij, ki so jih zagotovili na podlagi te uredbe, razen v primerih namerne kršitve ali očitnega, hudega in resnega neupoštevanja očitnega tveganja ter resnega pomanjkanja poklicne odgovornosti, ki bi narekovala takšno ukrepanje, ki je očitno potrebno v danih okoliščinah, kar bi povzročilo predvidljivo škodo osebi ali premoženju ali resno ogrozilo stopnjo varnosti v letalstvu.

(38)

Da bi spodbudili poročanje o dogodkih, bi bilo treba poleg poročevalcev zaščititi tudi osebe, ki so omenjene v zadevnem poročilu o dogodku. Vendar takšna zaščita ne bi smela oprostiti teh oseb dolžnosti poročanja na podlagi te uredbe. Zlasti bi morala oseba, omenjena v poročilu o dogodku, ki bi bila sama dolžna poročati o tem dogodku, vendar tega namenoma ne bi storila, izgubiti pravico do zaščite in biti kaznovana na podlagi te uredbe.

(39)

Brez poseganja v nacionalno kazensko pravo in ustrezno sodno varstvo je pomembno, da se jasno določi meja, ki ščiti poročevalca in druge osebe, omenjene v poročilih o dogodku, pred oškodovanjem ali preganjanjem.

(40)

Da bi okrepili zaupanje posameznikov v sistem, bi morala biti obravnava poročil o dogodkih organizirana tako, da bi bila v skladu s spodbujanjem „kulture pravičnosti“ ustrezno zavarovana zaupnost identitete poročevalca in drugih oseb, omenjenih v poročilu o dogodku. Če je le mogoče, naj bi tako omogočili vzpostavitev sistema za neodvisno obravnavo dogodkov.

(41)

Pomembno vlogo pri ugotavljanju varnostnih tveganj in pomanjkljivosti ima osebje organizacij, pristojnih organov držav članic in Agencije, ki sodeluje pri oceni, obdelavi ali analizi dogodkov. Izkušnje kažejo, da analiza dogodkov, potem ko se je nesreča že zgodila, omogoča prepoznati tveganja in pomanjkljivosti, ki jih sicer ne bi zaznali. Mogoče je, da se osebe, ki sodelujejo pri oceni, obdelavi ali analizi dogodkov, bojijo možnih posledic v obliki pregona s strani sodnih organov. Brez poseganja v nacionalno kazensko pravo in ustrezno sodno varstvo države članice ne bi smele sprožiti postopka proti osebam, ki so v pristojnih organih držav članic vključene v oceno, obdelavo ali analizo dogodkov in v okviru svojih nalog sprejmejo odločitve, za katere se pozneje izkaže, da so bile zmotne ali neučinkovite, čeprav so bile, ko so bile sprejete, glede na tedaj dostopne informacije sorazmerne in ustrezne.

(42)

Zaposleni in pogodbeno osebje bi morali imeti možnost prijaviti kršitve načel, ki urejajo njihovo zaščito v skladu s to uredbo, in zaradi tega ne bi smeli biti kaznovani. Države članice bi morale opredeliti posledice, ki jih bodo nosili tisti, ki so kršili načela zaščite poročevalca in drugih oseb, omenjenih v poročilu o dogodku, ter po potrebi predvideti pravna sredstva ali uvesti kazni.

(43)

Posameznike lahko od poročanja o dogodkih odvrača strah pred samoobdolžitvijo in možnimi posledicami v obliki pregona s strani sodnih organov. Cilje te uredbe je mogoče doseči brez nepotrebnega vmešavanja v pravosodni sistem držav članic. Zato je primerno določiti, da zaradi nenaklepnih ali nenamernih kršitev zakona, na katere so organi držav članic opozorjeni le s poročanjem v skladu s to uredbo, ne bi smeli sprožiti disciplinskih, upravnih ali sodnih postopkov, razen če veljavno nacionalno kazensko pravo določa drugače. Ta prepoved pa ne bi smela zajemati pravic tretjih strani do sprožitve civilnih postopkov, za katero bi morala veljati le nacionalna zakonodaja.

(44)

Vendar pa bi morale v okviru razvoja „kulture pravičnosti“ države članice ohraniti možnost, da prepoved uporabe poročil o dogodkih kot dokazov proti poročevalcem v upravnih in disciplinskih postopkih razširijo tudi na civilne ali kazenske postopke.

(45)

Poleg tega bi bilo treba sodelovanje med varnostnimi in sodnimi organi okrepiti in formalizirati s predhodnimi dogovori med njimi, ki bi morali spoštovati ravnotežje med različnimi vpletenimi javnimi interesi ter zlasti zajemati na primer dostop in uporabo poročil o dogodkih, ki jih vsebujejo nacionalne podatkovne baze.

(46)

Da bi podprli razširjene pristojnosti Agencije na podlagi te uredbe, bi morala imeti Agencija na voljo dovolj virov za opravljanje dodatnih nalog, ki so ji dodeljene.

(47)

Za namen dopolnitve ali spremembe te uredbe, bi bilo treba na Komisijo prenesti pooblastila, da sprejme akte v skladu s členom 290 Pogodbe o delovanju Evropske unije. Zlasti je pomembno, da Komisija pri svojem pripravljalnem delu opravi ustrezna posvetovanja, vključno na ravni strokovnjakov. Komisija bi morala pri pripravi in oblikovanju delegiranih aktov zagotoviti, da so ustrezni dokumenti predloženi Evropskemu parlamentu in Svetu istočasno, pravočasno in na ustrezen način.

(48)

Komisija bi se morala pri uporabi te uredbe posvetovati z Agencijo in omrežjem analitikov varnosti v letalstvu iz te uredbe.

(49)

Za zagotovitev enotnih pogojev izvajanja te uredbe, bi bilo treba na Komisijo prenesti izvedbena pooblastila. Ta pooblastila bi bilo treba izvajati v skladu z Uredbo (EU) št. 182/2011 Evropskega parlamenta in Sveta (5).

(50)

Pri uporabi te uredbe bi bilo treba v celoti upoštevati pravila o obdelavi podatkov in varstvu posameznikov, ki jih določata Direktiva Evropskega parlamenta in Sveta 95/46/ES (6) ter Uredba (ES) št. 45/2001 Evropskega parlamenta in Sveta (7). Pri uporabi te uredbe bi bilo treba v celoti upoštevati pravila o dostopu do podatkov, kakor jih določa Uredba Evropskega parlamenta in Sveta (ES) št. 1049/2001 (8), razen kar zadeva razširjanje podatkov in informacij, ki jih vsebuje evropska centralna podatkovna baza in so zaščiteni skladno s strožjimi pravili iz te uredbe.

(51)

Kazni bi se morale zlasti uporabiti za kaznovanje vsake osebe ali subjekta, ki v nasprotju s to uredbo zlorabi informacije, ki jih ščiti ta uredba; dejanj, ki oškodujejo poročevalca ali druge osebe, omenjene v poročilu o dogodku, razen v primerih, kadar se uporabljajo izjeme, določene v tej uredbi; ne zagotovi okolja, v katerem je mogoče zbiranje podrobnosti o dogodkih; ne analizira zbranih informacij ali ne sprejme ukrepov za odpravo ugotovljenih ali možnih varnostnih pomanjkljivosti ali ne izmenjuje informacij, zbranih na podlagi te uredbe.

(52)

Ker cilja te uredbe, namreč določitve skupnih predpisov na področju poročanja o dogodkih v civilnem letalstvu, države članice ne morejo zadovoljivo doseči, temveč se zaradi vseevropske razsežnosti in učinkov lažje doseže na ravni Unije, lahko Unija sprejme ukrepe v skladu z načelom subsidiarnosti iz člena 5 Pogodbe o Evropski uniji. V skladu z načelom sorazmernosti iz navedenega člena ta uredba ne presega tistega, kar je potrebno za doseganje navedenega cilja.

(53)

Uredbo (EU) št. 996/2010 bi bilo zato treba ustrezno spremeniti.

(54)

Direktivo 2003/42/ES Evropskega parlamenta in Sveta (9), Uredbo Komisije (ES) št. 1321/2007 (10) in Uredbo Komisije (ES) št. 1330/2007 (11) bi bilo zato treba razveljaviti.

(55)

V skladu s členom 28(2) Uredbe (ES) št. 45/2001 so bila opravljena posvetovanja z Evropskim nadzornikom za varstvo podatkov, ki je 10. aprila 2013 podal mnenje (12) –

(a)

da se po analizi zbranih informacij po potrebi pravočasno izvedejo varnostni ukrepi;

(b)

stalno razpoložljivost informacij v zvezi z varnostjo z vzpostavitvijo pravil glede zaupnosti in pravilne uporabe informacij ter z usklajeno in večjo zaščito poročevalcev in oseb, omenjenih v poročilih o dogodku, in

(c)

da se tveganja za varnost v letalstvu upoštevajo in obravnavajo tako na ravni Unije kot na nacionalni ravni.

1.

„poročevalec“ pomeni fizično osebo, ki poroča o dogodku ali informacijah v zvezi z varnostjo na podlagi te uredbe;

2.

„zrakoplov“ pomeni vsako napravo, ki se lahko obdrži v atmosferi zaradi reakcije zraka, razen reakcije zraka na zemeljsko površino;

3.

„incident“ pomeni incident v smislu Uredbe (EU) št. 996/2010;

4.

„resni incident“ pomeni resni incident v smislu Uredbe (EU) št. 996/2010;

5.

„nesreča“ pomeni nesrečo v smislu Uredbe (EU) št. 996/2010;

6.

„informacije brez osebnih podatkov“ pomeni informacije iz poročil o dogodkih, iz katerih so bili odstranjeni vsi osebni podatki, npr. imena ali naslovi fizičnih oseb;

7.

„dogodek“ pomeni kateri koli dogodek v zvezi z varnostjo, ki ogroža ali ki bi lahko, če se ne odpravi ali če ni obravnavan, ogrozil zrakoplov, osebe v njem ali katero koli drugo osebo in ki zlasti vključuje nesrečo ali resni incident;

8.

„organizacija“ pomeni katero koli organizacijo, ki zagotavlja letalske izdelke in/ali zaposluje osebe oziroma z njimi sklepa pogodbe ali uporablja storitve navedenih oseb, ki morajo v skladu s členom 4(6) poročati o dogodkih;

9.

„anonimizacija“ pomeni postopek, pri katerem se iz poročil o dogodkih odstranijo vsi osebni podatki v zvezi s poročevalcem in osebami, omenjenimi v poročilu o dogodku, ter vse podrobnosti, vključno z imenom organizacije ali organizacij, udeleženih v dogodku, ki bi lahko razkrile identiteto poročevalca ali tretje osebe ali bi bilo na podlagi poročila o dogodku mogoče o njej sklepati;

10.

„nevarnost“ pomeni stanje ali predmet, ki lahko povzroči smrt ali poškodbe osebe, poškoduje opremo ali konstrukcijo, izgubo materiala ali zmanjšanje zmožnosti osebe za opravljanje predpisanih nalog;

11.

„organ za preiskave v zvezi z varnostjo“ pomeni stalni nacionalni organ za preiskave v zvezi z varnostjo v civilnem letalstvu, ki izvaja ali nadzoruje preiskave v zvezi z varnostjo iz člena 4 Uredbe (EU) št. 996/2010;

12.

„kultura pravičnosti“ pomeni kulturo, v kateri glavni upravljavci ali druge osebe niso kaznovani za svoja dejanja, opustitve ali odločitve, če so v skladu z njihovimi izkušnjami ter usposabljanjem, v kateri pa se huda malomarnost, namerne kršitve in destruktivna dejanja ne dopuščajo;

13.

„kontaktna točka“ pomeni:

14.

„zainteresirana stran“ pomeni katero koli fizično ali pravno osebo ali kateri koli uradni organ, ne glede na to, ali je pravna oseba ali ne, ki lahko sodeluje pri izboljšanju varnosti v letalstvu z dostopom do informacij o dogodkih, ki si jih izmenjujejo države članice, in je uvrščena v eno od kategorij zainteresiranih strani, določenih v Prilogi II;

15.

„državni varnostni program“ pomeni celovit sklop zakonodajnih aktov in dejavnosti, katerih namen je upravljanje varnosti v civilnem letalstvu v državi članici;

16.

„Evropski načrt za varnost v letalstvu“ pomeni oceno varnostnih vprašanj in s tem povezan načrt ukrepov na evropski ravni;

17.

„Evropski program za varnost v letalstvu“ pomeni celovit sklop predpisov na ravni Unije, skupaj z dejavnostmi in postopki, ki se uporabljajo za skupno upravljanje varnosti v civilnem letalstvu na evropski ravni;

18.

„sistem upravljanja varnosti“ pomeni sistematičen pristop k upravljanju varnosti v letalstvu, vključno s potrebnimi organizacijskimi strukturami, odgovornostmi, politikami in postopki, in vključuje vsak sistem upravljanja, ki je namenjen upravljanju varnosti, bodisi samostojno bodisi skupaj z drugimi sistemi upravljanja organizacije.

(a)

poročanje o dogodkih, ki ogrožajo ali ki bi, če se ne odpravijo ali če niso obravnavani, ogrozili zrakoplov, osebe v njem ali katero koli drugo osebo, opremo ali napravo, ki vpliva na delovanje zrakoplova, in poročanje o drugih ustreznih informacijah v zvezi z varnostjo z zadevnega področja;

(b)

analizo in nadaljnje ukrepanje glede sporočenih dogodkov in drugih informacij v zvezi z varnostjo;

(c)

zaščito letalskih uslužbencev;

(d)

primerno uporabo zbranih informacij v zvezi z varnostjo;

(e)

vključevanje informacij v evropsko centralno podatkovno bazo, in

(f)

razširjanje anonimiziranih informacij zainteresiranim stranem z namenom, da se tem stranem zagotovijo informacije, ki jih potrebujejo za izboljšanje varnosti v civilnem letalstvu.

(a)

dogodki v zvezi z delovanjem zrakoplova, na primer:

(b)

dogodki v zvezi s tehničnim stanjem, vzdrževanjem in popravili zrakoplova, na primer:

(c)

dogodki v zvezi z navigacijskimi službami zračnega prometa in letalskimi navigacijskimi sredstvi, na primer:

(d)

dogodki v zvezi z letališči in zemeljskimi službami, na primer:

(a)

vodja zrakoplova ali v primerih, ko vodja zrakoplova ne more poročati o dogodku, kateri koli drug član posadke, ki je takoj za njim pristojen za nadzor nad zrakoplovom, registriranim v državi članici, ali zrakoplovom, registriranim zunaj Unije, ki ga uporablja operator, za katerega država članica zagotavlja nadzor delovanja, ali operator s sedežem v Uniji;

(b)

oseba, ki se pod nadzorom države članice ali Agencije ukvarja s projektiranjem, izdelovanjem, spremljanjem plovnosti, vzdrževanjem ali modificiranjem zrakoplova ali katere koli opreme ali dela takšnega zrakoplova;

(c)

oseba, ki pod nadzorom države članice ali Agencije podpiše potrdilo o pregledu plovnosti ali potrdilo o sprostitvi zrakoplova v obratovanje ali katere koli opreme ali dela takšnega zrakoplova;

(d)

oseba, ki opravlja nalogo, za katero mora pridobiti dovoljenje države članice kot uslužbenec ponudnika storitev zračnega prometa, ki so mu zaupane odgovornosti v zvezi z navigacijskimi službami zračnega prometa, ali kot operater za storitve informacij za letenje;

(e)

oseba, ki opravlja nalogo v zvezi z varnostnim upravljanjem letališča, za katerega se uporablja Uredba (ES) št. 1008/2008 Evropskega parlamenta in Sveta (13);

(f)

oseba, ki opravlja nalogo v zvezi z namestitvijo, modificiranjem, vzdrževanjem, popravilom, obnovo, preverjanjem med letom ali pregledom letalskih navigacijskih sredstev, za katere država članica zagotavlja nadzor;

(g)

oseba, ki opravlja naloge v zvezi z zemeljsko oskrbo zrakoplova, vključno z oskrbo z gorivom, pripravo dokumentacije o obremenitvi in uravnoteženosti, natovarjanjem, razledenitvijo in vleko na letališču, iz Uredbe (ES) št. 1008/2008.

(a)

podrobnosti o dogodkih, ki jih ni mogoče zajeti v sistemu obveznega poročanja;

(b)

drugih informacij v zvezi z varnostjo, glede katerih poročevalec meni, da pomenijo dejansko ali možno tveganje za varnost v letalstvu.

(a)

podrobnosti o dogodkih, ki jih ni mogoče zajeti v sistemu obveznega poročanja;

(b)

drugih informacij v zvezi z varnostjo, glede katerih poročevalec meni, da pomenijo dejansko ali možno tveganje za varnost v letalstvu.

(a)

podrobnosti o dogodkih, ki jih ni mogoče zajeti v sistemu obveznega poročanja;

(b)

drugih informacij v zvezi z varnostjo, glede katerih poročevalec meni, da pomenijo dejansko ali možno tveganje za varnost v letalstvu.

(a)

o katerih ni obvezno poročati na podlagi člena 4(1);

(b)

sporočenih s strani oseb, ki niso navedene v členu 4(6).

(a)

letalske industrije;

(b)

strokovnih organizacij letalskega osebja.

(a)

nacionalna uprava za civilno letalstvo in/ali

(b)

organ za preiskave v zvezi z varnostjo in/ali

(c)

kateri koli drugi neodvisni organ ali subjekt s sedežem v Uniji, zadolžen za to nalogo.

(a)

standardizirane, da omogočijo lažjo izmenjavo informacij, ter

(b)

združljive s programsko opremo Eccairs in taksonomijo ADREP.

(a)

vključevanju minimalnih informacij iz odstavka 1;

(b)

klasifikaciji dogodkov glede na tveganje iz odstavka 2 in

(c)

vzpostavitvi postopkov za preverjanje kakovosti podatkov iz odstavka 3.

(a)

smernice;

(b)

delavnice, in

(c)

ustrezno usposabljanje.

(a)

med izvajanjem preiskave: predhodne dejanske informacije o nesrečah in resnih incidentih;

(b)

po koncu preiskave:

(a)

zadevajo druge države članice ali Agencijo, ali

(b)

da bi druge države članice ali Agencija mogoče morale zaradi njih uvesti varnostni ukrep.

(a)

zahtevek vložila zainteresirana stran;

(b)

pristojna za obravnavo tega zahtevka.

(a)

se zahtevane informacije nanašajo na opremo, poslovanje ali področje delovanja zainteresirane strani;

(b)

splošna odločitev ne zagotovi dostopa do celotne vsebine podatkovne baze;

(c)

splošna odločitev zajema samo dostop do anonimiziranih informacij.

(a)

zainteresirana stran uporabi informacije samo za namen, ki je naveden na obrazcu zahtevka in je združljiv s ciljem iz člena 1 te uredbe, in

(b)

zainteresirana stran ne razkrije prejetih informacij brez pisnega soglasja kontaktne točke, ki je informacije posredovala, in sprejme vse potrebne ukrepe za zagotovitev ustrezne zaupnosti prejetih informacij.

(a)

te ukrepe pravočasno izvede, in

(b)

vzpostavi postopek za spremljanje izvajanja in učinkovitosti ukrepov.

(a)

morebitne prve rezultate analize, ki je bila izvedena na podlagi odstavka 1, ter

(b)

kakršne koli ukrepe, ki jih je treba sprejeti na podlagi odstavka 2.

(a)

morebitne prve rezultate analize, ki je bila izvedena na podlagi odstavka 1, in

(b)

kakršne koli ukrepe, ki jih je treba sprejeti na podlagi odstavka 2.

(a)

te ukrepe pravočasno izvede, ter

(b)

vzpostavi postopek za spremljanje izvajanja in učinkovitosti ukrepov.

(a)

vsebuje informacije v zbirni in anonimizirani obliki o vrstah dogodkov in druge informacije v zvezi z varnostjo, poročane v okviru nacionalnih sistemov obveznega in prostovoljnega poročanja;

(b)

opredeli trende;

(c)

opredeli ukrepe, ki so bili sprejeti.

(a)

za pripisovanje krivde ali odgovornosti, ali

(b)

za kateri koli drug namen, razen za ohranjanje ali izboljšanje varnosti v letalstvu.

(a)

zagotovijo zaupnost informacij, in

(b)

omejijo rabo informacij v okviru, ki je nujno potreben za izpolnjevanje njihovih obveznosti v zvezi z varnostjo brez pripisovanja krivde ali odgovornosti; v tem smislu se te informacije uporabijo zlasti za obvladovanje tveganj in analizo trendov na področju varnosti, na podlagi katerih se lahko sprejmejo varnostna priporočila ali ukrepi za obravnavo dejanskih ali možnih varnostnih pomanjkljivosti.

(a)

poročevalcem, ali

(b)

osebam, ki so omenjene v poročilih o dogodku.

(a)

namerna kršitev;

(b)

očitno, hudo in resno neupoštevanje očitnega tveganja ter resnega pomanjkanja poklicne odgovornosti, ki bi narekovala takšno ukrepanje, ki je očitno potrebno v danih okoliščinah, kar bi povzročilo predvidljivo škodo osebi ali premoženju ali resno ogrozilo stopnjo varnosti v letalstvu.

(a)

posodobitev seznama obveznih podatkovnih polj v poročilih o dogodkih, določenih v Prilogi I, kadar se glede na izkušnje, pridobljene pri uporabi te uredbe, izkaže, da so zaradi večje varnosti v letalstvu potrebne spremembe;

(b)

posodobitev obrazca zahtevka za informacije iz evropske centralne podatkovne baze iz Priloge III, da se upoštevajo pridobljene izkušnje in razvoj dogodkov;

(c)

uskladitev katere koli od prilog s programsko opremo Eccairs in taksonomijo ADREP, z zakonodajnimi akti, ki jih je sprejela Unija, in z mednarodnimi sporazumi.