(1)

V okviru odpravljanja posledic finančne krize, do katere je prišlo v letih 2007–2008, je Unija izvedla obsežno reformo regulativnega okvira za finančne storitve, da bi okrepila odpornost finančnih institucij. Reforma je temeljila predvsem na mednarodnih standardih, o katerih se je leta 2010 dogovoril Baselski odbor za bančni nadzor (BCBS), znanih kot: okvir Basel III. Reformni sveženj je poleg številnih drugih ukrepov vključeval sprejetje Uredbe (EU) št. 575/2013 Evropskega parlamenta in Sveta (4) ter Direktive 2013/36/EU Evropskega parlamenta in Sveta (5), ki sta povečali bonitetne zahteve za kreditne institucije in investicijska podjetja (v nadaljnjem besedilu: institucije).

(2)

Finančni sistem je zaradi reforme postal stabilnejši in odpornejši zoper številne vrste možnih pretresov in kriz v prihodnosti, vendar pa ta ni obravnavala vseh ugotovljenih težav. Pomemben razlog za to je bil, da mednarodni oblikovalci standardov, kot sta BCBS in Odbor za finančno stabilnost, takrat še niso dokončali svojega dela v zvezi z mednarodno dogovorjenimi rešitvami za odpravo teh težav. Zdaj, ko je delo na področju pomembnih dodatnih reform dokončano, bi bilo treba obravnavati preostale težave.

(3)

Komisija je v svojem sporočilu z naslovom „Dokončanje bančne unije“ z dne 24. novembra 2015 priznala potrebo po nadaljnjem zmanjšanju tveganja in se zavezala, da bo predložila zakonodajni predlog, ki bo temeljil na mednarodno dogovorjenih standardih. Tudi v sklepih Sveta z dne 17. junija 2016 in v resoluciji Evropskega parlamenta z dne 10. marca 2016 o bančni uniji – letno poročilo za leto 2015 (6) je priznana potreba po nadaljnjih konkretnih zakonodajnih ukrepih, ki bi jih bilo treba sprejeti za zmanjšanje tveganj v finančnem sektorju.

(4)

Ukrepi za zmanjšanje tveganja naj ne bi le dodatno okrepili odpornosti evropskega bančnega sistema in zaupanja trgov vanj, ampak tudi zagotovili podlago za nadaljnji napredek pri dokončanju bančne unije. Te ukrepe bi bilo treba obravnavati na podlagi širših izzivov, ki vplivajo na gospodarstvo Unije, zlasti potrebe po spodbujanju rasti in novih delovnih mest v času negotovih gospodarskih obetov. V tem okviru je bilo za okrepitev gospodarstva Unije sprejetih več pomembnejših pobud politik, kot sta naložbeni načrt za Evropo in unija kapitalskih trgov. Zato je pomembno, da vsi ukrepi za zmanjševanje tveganja nemoteno delujejo skupaj s temi pobudami politik ter s širšimi nedavnimi reformami v finančnem sektorju.

(5)

Določbe te uredbe bi morale biti enakovredne mednarodno dogovorjenim standardom in zagotavljati, da bosta Direktiva 2013/36/EU in Uredba (EU) št. 575/2013 nadalje enakovredni okviru Basel III. Ciljno usmerjene prilagoditve, ki odražajo posebnosti Unije ali splošnejše vidike politik, bi morale biti po obsegu in trajanju omejene, da te prilagoditve ne bi negativno vplivale na splošno stabilnost bonitetnega okvira.

(6)

Izboljšati bi bilo treba tudi obstoječe ukrepe za zmanjšanje tveganja ter zlasti zahteve glede poročanja in razkritja, da se s tem zagotovi, da se lahko uporabljajo bolj sorazmerno in da njihovo izpolnjevanje ne povzroča prevelikega bremena, zlasti za manjše in manj kompleksne institucije.

(7)

Za ciljno usmerjene poenostavitve zahtev glede uporabe načela sorazmernosti je potrebna natančna opredelitev majhnih in nekompleksnih institucij. Enotni absolutni prag sam po sebi ne upošteva posebnosti nacionalnih bančnih trgov. Zato je treba državam članicam omogočiti, da uporabijo diskrecijsko pravico, da bi prag uskladile z nacionalnimi okoliščinami in ga po potrebi prilagodile navzdol. Ker velikost institucije ni sama po sebi odločilnega pomena za njen profil tveganosti, je treba tudi z dodatnimi kvalitativnimi merili zagotoviti, da se institucija šteje za majhno in nekompleksno ter da lahko koristi bolj sorazmerna pravila, če institucija izpolnjuje vsa ustrezna merila.

(8)

Količniki finančnega vzvoda prispevajo k ohranjanju finančne stabilnosti, saj delujejo kot varovalni mehanizem za kapitalske zahteve, ki temeljijo na tveganju, ter omejujejo kopičenje presežnega finančnega vzvoda v času gospodarskega vzpona. BCBS je revidiral mednarodni standard o količniku finančnega vzvoda, da bi natančneje določil nekatere vidike sestave tega količnika. Uredbo (EU) št. 575/2013 bi bilo treba uskladiti z revidiranim standardom, da bi na mednarodni ravni zagotovili enake konkurenčne pogoje za institucije, ki imajo sedež v EU, vendar poslujejo zunaj Unije, ter zagotovili, da količnik finančnega vzvoda ostane učinkovito dopolnilo kapitalskim zahtevam, ki temeljijo na tveganju. Zato bi bilo treba uvesti zahtevo glede količnika finančnega vzvoda, ki bi dopolnila obstoječi sistem poročanja o količniku finančnega vzvoda in njegovega razkritja.

(9)

Da ne bi po nepotrebnem ovirali posojanja institucij podjetjem in zasebnim gospodinjstvom ter da bi preprečili neupravičene negativne učinke na likvidnost trga, bi bilo treba zahtevo glede količnika finančnega vzvoda določiti na ravni, kjer deluje kot verodostojni varovalni mehanizem za tveganje prevelikega finančnega vzvoda, ne da bi ogrožala gospodarsko rast.

(10)

Evropski nadzorni organ (Evropski bančni organ) (EBA), ustanovljen z Uredbo (EU) št. 1093/2010 Evropskega parlamenta in Sveta (7), je v svojem poročilu Komisiji z dne 3. avgusta 2016 o zahtevi glede količnika finančnega vzvoda ugotovil, da bi količnik finančnega vzvoda, umerjen na 3 % temeljnega kapitala, za vse vrste kreditnih institucij predstavljal verodostojen varovalni mehanizem. BCBS je zahtevo glede količnika finančnega vzvoda v višini 3 % sprejel tudi na mednarodni ravni. Zahtevo glede količnika finančnega vzvoda bi bilo zato treba umeriti na 3 %.

(11)

Vendar pa bi zahteva glede količnika finančnega vzvoda v višini 3 % nekatere poslovne modele in vrste poslovanja omejila bolj kot druge. Nesorazmerno bi bili zlasti prizadeti javno kreditiranje s strani javnih razvojnih bank in uradno podprti izvozni krediti. Zato bi bilo treba količnik finančnega vzvoda za te vrste izpostavljenosti prilagoditi. V ta namen bi bilo treba določiti jasna merila, na podlagi katerih bi lažje določili pooblastilo zadevnih kreditnih institucij za opravljanje javnih storitev, in bi zajemala vidike, kot so njihova ustanovitev, vrsta dejavnosti, ki jih opravljajo, njihov cilj, ureditve jamstva s strani javnih organov in omejitve dejavnosti sprejemanja depozitov. Odločitev o statusni obliki in načinu ustanovitve takšnih kreditnih institucij bi morala ostati v diskreciji enot centralne, regionalne ali lokalne ravni države članice, in lahko vključuje ustanovitev nove kreditne institucije, pridobitev ali prevzem obstoječega subjekta s strani takih javnih organov, vključno prek koncesij ali v okviru postopka reševanja.

(12)

Količnik finančnega vzvoda prav tako ne bi smel ogrožati zagotavljanja storitev centralnega kliringa za stranke s strani institucij. Zato bi bilo treba iz mere skupne izpostavljenosti izključiti začetna kritja za posle z izvedenimi finančnimi instrumenti, za katere se opravi centralni kliring, ki jih institucije prejmejo od svojih strank in preusmerijo k centralnim nasprotnim strankam (CNS).

(13)

V izjemnih okoliščinah, ki upravičujejo izključitev nekaterih izpostavljenosti do centralnih bank iz količnika finančnega vzvoda, in da bi se olajšalo izvajanje monetarnih politik, bi morali pristojni organi imeti možnost, da tovrstne izpostavljenosti začasno izključijo iz mere skupne izpostavljenosti. V ta namen bi morali po posvetovanju z zadevno centralno banko javno izjaviti, da takšne izjemne okoliščine obstajajo. Zahtevo glede količnika finančnega vzvoda bi bilo treba sorazmerno ponovno umeriti, da bi se izravnal vpliv izključitve. S takim ponovnim umerjanjem bi se morala zagotoviti izključitev tveganj za finančno stabilnost, ki vplivajo na zadevne bančne sektorje, ter ohranila odpornost, ki jo zagotavlja količnik finančnega vzvoda.

(14)

Primerno je, da se za institucije, opredeljene kot globalne sistemsko pomembne institucije (GSPI) v skladu z Direktivo 2013/36/EU in standardom BCBS o blažilniku količnika finančnega vzvoda za globalne sistemsko pomembne banke (GSPB), objavljenim decembra 2017, uveljavi zahteva po blažilniku količnika finančnega vzvoda. BCBS je blažilnik količnika finančnega vzvoda umeril za izrecni namen zmanjšanja primerljivo večjih tveganj, ki jih GSPB predstavljajo za finančno stabilnost, zato bi se glede na navedeno v tej fazi moral uporabljati samo za GSPI. Vendar bi bilo treba opraviti dodatno analizo za ugotovitev, ali bi bilo ustrezno zahtevo po blažilniku količnika finančnega vzvoda uporabiti za druge sistemsko pomembne institucije (DSPI), kot so opredeljene v Direktivi 2013/36/EU, in – če je ustrezno – na kakšen način bi bilo treba umerjanje prilagoditi posebnim značilnostim teh institucij.

(15)

Odbor za finančno stabilnost je 9. novembra 2015 objavil dokument o pogojih za skupno sposobnost pokrivanja izgub (TLAC) (v nadaljnjem besedilu: standard TLAC), ki ga je skupina G20 potrdila novembra 2015 na vrhu v Turčiji. Standard TLAC od GSPB zahteva, da imajo zadosten znesek obveznosti z visoko sposobnostjo pokrivanja izgub (takšnih, ki se rešujejo s sredstvi upnikov) za zagotavljanje nemotenega in hitrega pokrivanja izgub in dokapitalizacije v primeru reševanja. Standard TLAC bi bilo treba prenesti v pravo Unije.

(16)

Pri prenosu standarda TLAC v pravo Unije je treba upoštevati obstoječe za posamezno institucijo specifične minimalne zahteve glede kapitala in kvalificiranih obveznosti, določene v Direktivi 2014/59/EU Evropskega parlamenta in Sveta (8). Glede na to, da imata standard TLAC in minimalna zahteva glede kapitala in kvalificiranih obveznosti isti cilj, in sicer zagotoviti, da imajo institucije zadostno sposobnost pokrivanja izgub, bi morali biti obe zahtevi dopolnilna elementa skupnega okvira. Operativno bi bilo treba usklajeno minimalno raven standarda TLAC uvesti v Uredbo (EU) št. 575/2013, in sicer z novo zahtevo glede kapitala in kvalificiranih obveznosti, medtem ko bi bilo treba s ciljno usmerjenimi spremembami Direktive 2014/59/EU in Uredbe (EU) št. 806/2014 Evropskega parlamenta in Sveta (9) uvesti specifični pribitek za GSPI in zahteve, specifične za institucije, ki niso GSPI. Določbe o uvedbi standarda TLAC v Uredbo (EU) št. 575/2013 bi bilo treba brati skupaj z določbami, ki so uvedene v Direktivo 2014/59/EU in Uredbo (EU) št. 806/2014, ter z Direktivo 2013/36/EU.

(17)

V skladu s standardom TLAC, ki se uporablja samo za GSPB, bi morala minimalna zahteva za zadosten znesek kapitala in obveznosti z visoko sposobnostjo pokrivanja izgub, ki jo uvaja ta uredba, veljati samo za GSPI. Vendar bi se morala pravila glede kvalificiranih obveznosti, ki jih uvaja ta uredba, uporabljati za vse institucije, v skladu z dopolnilnimi spremembami in zahtevami iz Direktive 2014/59/EU.

(18)

V skladu s standardom TLAC bi se morala zahteva glede kapitala in kvalificiranih obveznosti uporabljati samo za subjekte v postopku reševanja, ki so sami GSPI ali del skupine, določene kot GSPI. Zahteva glede kapitala in kvalificiranih obveznosti bi se morala uporabljati na posamični ali konsolidirani podlagi, odvisno od tega, ali so takšni subjekti v postopku reševanja posamične institucije brez podrejenih družb ali nadrejene osebe.

(19)

Direktiva 2014/59/EU omogoča uporabo instrumentov za reševanje ne samo za banke, ampak tudi za finančne holdinge in mešane finančne holdinge. Nadrejeni finančni holdingi in nadrejeni mešani finančni holdingi bi morali zato imeti zadostno sposobnost pokrivanja izgub tako kot nadrejene institucije.

(20)

Da bi zagotovili učinkovitost zahteve glede kapitala in kvalificiranih obveznosti, je bistveno, da imajo instrumenti za izpolnjevanje te zahteve visoko sposobnost pokrivanja izgub. Obveznosti, ki so izključene iz instrumenta za reševanje s sredstvi upnikov iz Direktive 2014/59/EU, nimajo te sposobnosti; enako velja za druge obveznosti, ki se načeloma sicer lahko rešujejo s sredstvi upnikov, vendar bi se reševanje s sredstvi upnikov v praksi lahko izkazalo za težavno. Navedene obveznosti se zato ne bi smele šteti kot primerne z vidika zahteve glede kapitala in kvalificiranih obveznosti. Po drugi strani imajo kapitalski instrumenti in podrejene obveznosti visoko sposobnost pokrivanja izgub. Poleg tega bi bilo treba v skladu s standardom TLAC do določene mere priznati potencial pokrivanja izgub tudi iz obveznosti, ki se obravnavajo pari passu nekaterim izključenim obveznostim.

(21)

Da bi se izognili dvojnemu štetju obveznosti za namene zahteve glede kapitala in kvalificiranih obveznosti, bi bilo treba uvesti pravila za odbitke deležev v postavke kvalificiranih obveznosti, ki odražajo ustrezen pristop v zvezi z odbitki za kapitalske instrumente, ki je že oblikovan v Uredbi (EU) št. 575/2013. V okviru tega pristopa bi se deleži v instrumente kvalificiranih obveznosti najprej odbili od kvalificiranih obveznosti, in če tam ni dovolj obveznosti, bi se ti instrumenti kvalificiranih obveznosti odbili od instrumentov dodatnega kapitala.

(22)

Standard TLAC vsebuje nekatera merila primernosti, ki so strožja od obstoječih meril primernosti za kapitalske instrumente. Da bi zagotovili doslednost, bi bilo treba merila primernosti za kapitalske instrumente uskladiti v zvezi z neprimernostjo instrumentov, ki jih izdajo subjekti s posebnim namenom, po 1. januarju 2022.

(23)

Zagotoviti je treba jasen in pregleden postopek odobritve instrumentov navadnega lastniškega temeljnega kapitala, ki lahko prispeva k ohranjanju visoke kakovosti teh instrumentov. V ta namen bi morali biti pristojni organi odgovorni za odobritev teh instrumentov, preden jih institucije lahko razvrstijo kot instrumente navadnega lastniškega temeljnega kapitala. Vendar pa pristojni organi ne bi smeli biti dolžni zahtevati predhodno dovoljenje za instrumente navadnega lastniškega temeljnega kapitala, ki se izdajo na podlagi pravne dokumentacije, ki jo je pristojni organ že odobril, in za katere večinoma veljajo enake določbe kot tiste, ki urejajo kapitalske instrumente, za katere je institucija od pristojnega organa dobila predhodno dovoljenje, da jih razvrsti kot instrumente navadnega lastniškega temeljnega kapitala. V takšnem primeru bi morale institucije imeti možnost, da namesto zahtevka za predhodno odobritev svoje pristojne organe uradno obvestijo o nameri, da bodo izdale takšne instrumente. To bi morale storiti dovolj zgodaj pred razvrstitvijo instrumentov kot instrumenti navadnega lastniškega temeljnega kapitala, da se pristojnim organom zagotovi dovolj časa za pregled instrumentov, če je to potrebno. Glede na vlogo EBA pri nadaljnjem zbliževanju nadzorniških praks in izboljševanju kakovosti kapitalskih instrumentov bi se morali pristojni organi pred odobritvijo kakršne koli nove oblike instrumentov navadnega lastniškega temeljnega kapitala posvetovati z EBA.

(24)

Kapitalski instrumenti so primerni kot instrumenti dodatnega temeljnega kapitala ali dodatnega kapitala le, kolikor izpolnjujejo ustrezna merila primernosti. Takšni kapitalski instrumenti so lahko v obliki kapitala ali obveznosti, vključno s podrejenimi dolgovi, ki izpolnjujejo takšna merila.

(25)

Kapitalski instrumenti ali deli kapitalskih instrumentov bi se smeli šteti za kapitalske instrumente le v obsegu, v katerem so vplačani. Dokler deli instrumenta niso vplačani, se ti deli ne bi smeli šteti za kapitalske instrumente.

(26)

Za kapitalske instrumente in kvalificirane obveznosti ne bi smeli veljati dogovori o poravnavi ali pobotu, ki bi v primeru reševanja zmanjšali njihovo sposobnost pokrivanja izgub. To pa ne bi smelo pomeniti, da bi morale pogodbene določbe, ki urejajo obveznosti, vsebovati izrecno določbo, da za instrument ne veljajo pravice do poravnave ali pobota.

(27)

Zaradi razvoja bančnega sektorja v vse bolj digitalnem okolju je programska oprema vse pomembnejša vrsta sredstev. Preudarno vrednotena programska oprema, katere vrednost se ne bo bistveno spremenila zaradi reševanja, insolventnosti ali likvidacije institucije, se ne bi smela kot neopredmetena sredstva odbiti od navadnega lastniškega temeljnega kapitala. Ta opredelitev je pomembna, saj je programska oprema širok pojem, ki zajema številne različne vrste sredstev, od katerih v primeru prenehanja delovanja vsa ne ohranijo svoje vrednosti. V tem primeru bi bilo treba upoštevati razlike v vrednotenju in amortizaciji programske opreme ter realizirani prodaji te opreme. Poleg tega bi bilo treba upoštevati mednarodni razvoj in razlike v regulativni obravnavi naložb v programsko opremo, različna bonitetna pravila, ki se uporabljajo za institucije in zavarovalnice, ter raznolikost finančnega sektorja v Uniji, vključno z nereguliranimi subjekti, kot so finančnotehnološka podjetja.

(28)

Da bi preprečili učinke izrazitega naglega padca, je treba za obstoječe instrumente uporabiti predhodno veljavna pravila v zvezi z nekaterimi merili primernosti. Za obveznosti, izdane pred 27. junijem 2019, bi bilo treba opustiti nekatera merila primernosti za kapitalske instrumente in kvalificirane obveznosti. Takšna predhodno veljavna pravila bi se morala uporabljati tako za obveznosti, ki se, kjer je primerno, upoštevajo kot podrejeni del TLAC ter podrejeni del minimalnih zahtev glede kapitala in kvalificiranih obveznosti na podlagi Direktive 2014/59/EU, kot za obveznosti, ki se, kjer je primerno, upoštevajo kot nepodrejeni del TLAC ter nepodrejeni del minimalnih zahtev glede kapitala in kvalificiranih obveznosti na podlagi Direktive 2014/59/EU. Za kapitalske instrumente bi se morala predhodno veljavna pravila prenehati uporabljati 28. junija 2025.

(29)

Instrumenti kvalificiranih obveznosti, vključno s tistimi, katerih preostala zapadlost je krajša od enega leta, se lahko odkupijo šele potem, ko je organ za reševanje izdal predhodno dovoljenje. Takšno predhodno dovoljenje je lahko tudi splošno predhodno dovoljenje, in v tem primeru bi se moral odkup opraviti v omejenem obdobju in za vnaprej določen znesek, ki ga zajema splošno predhodno dovoljenje.

(30)

Od sprejetja Uredbe (EU) št. 575/2013 se je mednarodni standard o bonitetni obravnavi izpostavljenosti institucij do CNS spremenil, da bi se izboljšala obravnava izpostavljenosti institucij do kvalificiranih centralnih nasprotnih strank (KCNS). Bistvene spremembe navedenega standarda so vključevale uporabo ene same metode za določitev kapitalske zahteve za izpostavljenosti zaradi prispevkov v jamstveni sklad, izrecno zgornjo mejo skupnih kapitalskih zahtev, ki veljajo za izpostavljenosti do KCNS, ter pristop, ki je bolj občutljiv na tveganje, za zajem vrednosti izvedenih finančnih instrumentov v izračunu hipotetičnih virov KCNS. Hkrati se obravnava izpostavljenosti do nekvalificiranih CNS ni spremenila. Glede na to, da so revidirani mednarodni standardi uvedli obravnavo, ki je bolj primerna za okolje centralnega kliringa, bi bilo treba pravo Unije spremeniti, da se navedeni standardi vključijo vanj.

(31)

Da bi zagotovili, da institucije ustrezno upravljajo svoje izpostavljenosti iz naslova enot ali deležev v kolektivnih naložbenih podjemih (KNP), bi morala biti pravila, ki določajo obravnavo teh izpostavljenosti, občutljiva na tveganje ter bi morala spodbujati preglednost glede osnovnih izpostavljenosti KNP. BCBS je zato sprejel revidiran standard, ki določa jasno hierarhijo pristopov za izračun zneskov tveganju prilagojenih izpostavljenosti za navedene izpostavljenosti. Ta hierarhija odraža stopnjo preglednosti osnovnih izpostavljenosti. Uredbo (EU) št. 575/2013 bi bilo treba uskladiti s temi mednarodno dogovorjenimi pravili.

(32)

Za institucijo, ki ima prevzeto obveznost za zagotavljanje minimalne vrednosti v končno korist neprofesionalnih strank za naložbo v enoto ali delež v KNP, vključno kot del zasebne pokojninske sheme, ki jo financira država, institucija ali družba, vključena v isti obseg bonitetne konsolidacije, ni zavezana k plačilu, razen če vrednost deležev ali enot stranke v KNP v enem ali več trenutkih pade pod zajamčeni znesek, kot je določeno v pogodbi. Verjetnost, da bi bilo treba to prevzeto obveznost izpolniti v praksi, je zato nizka. Kadar je prevzeta obveznost za zagotavljanje minimalne vrednosti institucije omejena na odstotek zneska, ki ga je stranka prvotno vložila v deleže ali enote v KNP (prevzeta obveznost za zagotavljanje minimalne vrednosti v višini določenega znesek), ali na znesek, ki je odvisen od uspešnosti finančnih kazalnikov ali tržnih indeksov do določenega trenutka, predstavlja vsaka trenutno pozitivna razlika med vrednostjo deležev ali enot stranke in sedanjo vrednostjo zajamčenega zneska v določenem trenutku rezervo in zmanjšuje tveganje, da bi morala institucija izplačati zajamčeni znesek. Vsi ti razlogi upravičujejo zmanjšan konverzijski faktor.

(33)

Za izračun vrednosti izpostavljenosti iz naslova poslov z izvedenimi finančnimi instrumenti v skladu z okvirom za kreditno tveganje nasprotne stranke Uredba (EU) št. 575/2013 institucijam trenutno daje možnost izbire med tremi standardiziranimi pristopi: standardizirano metodo, metodo tekoče izpostavljenosti in metodo originalne izpostavljenosti.

(34)

Vendar ti standardizirani pristopi ne priznavajo ustrezno značilnosti zavarovanja s premoženjem, ki zmanjšuje tveganje v izpostavljenostih. Njihovo umerjanje je zastarelo in ne odraža visoke stopnje nestanovitnosti, zaznane med finančno krizo. Neustrezno je tudi njihovo priznavanje koristi pobota. Da bi odpravili te pomanjkljivosti, se je BCBS odločil nadomestiti standardizirano metodo in metodo tekoče izpostavljenosti z novim standardiziranim pristopom za izračun vrednosti izpostavljenosti izvedenih finančnih instrumentov, t. i. standardiziranim pristopom za kreditno tveganje nasprotne stranke. Glede na to, da so revidirani mednarodni standardi uvedli nov standardizirani pristop, ki je bolj primeren za okolje centralnega kliringa, bi bilo treba pravo Unije spremeniti, da se navedeni standardi vključijo vanj.

(35)

Standardizirani pristop za kreditno tveganje nasprotne stranke je bolj občutljiv na tveganje kot standardizirana metoda in metoda tekoče izpostavljenosti, zato bi moral privesti do kapitalskih zahtev, ki bolje odražajo tveganja, povezana s posli institucij z izvedenimi finančnimi instrumenti. Hkrati se bo za nekatere institucije, ki trenutno uporabljajo metodo tekoče izpostavljenosti, morda izkazalo, da je izvajanje standardiziranega pristopa za kreditno tveganje nasprotne stranke preveč kompleksno in obremenjujoče. Za institucije, ki izpolnjujejo vnaprej določena merila primernosti, in za institucije, ki so del skupine, ki izpolnjuje ta merila na konsolidirani podlagi, bi bilo treba uvesti poenostavljeno različico standardiziranega pristopa za kreditno tveganje nasprotne stranke. Ker bi bila takšna poenostavljena različica manj občutljiva na tveganje kot standardizirani pristop za kreditno tveganje nasprotne stranke, bi jo bilo treba ustrezno umeriti in tako zagotoviti, da ne bo podcenila vrednosti izpostavljenosti poslov z izvedenimi finančnimi instrumenti.

(36)

Za institucije, ki imajo omejene izpostavljenosti iz naslova izvedenih finančnih instrumentov in ki trenutno uporabljajo metodo tekoče izpostavljenosti ali metodo originalne izpostavljenosti, bi bilo lahko izvajanje tako standardiziranega pristopa za kreditno tveganje nasprotne stranke kot njegove poenostavljene različice preveč kompleksno. Zato bi bilo treba tistim institucijam, ki izpolnjujejo vnaprej določena merila primernosti, in institucijam, ki so del skupine, ki izpolnjuje ta merila na konsolidirani podlagi, omogočiti, da kot alternativni pristop uporabljajo metodo originalne izpostavljenosti, vendar bi jo bilo treba spremeniti, da bi se odpravile njene glavne pomanjkljivosti.

(37)

Za usmerjanje institucij pri izbiri dovoljenih pristopov bi bilo treba uvesti jasna merila. Ta bi morala temeljiti na obsegu dejavnosti v zvezi z izvedenimi finančnimi instrumenti institucije, ki kaže stopnjo sofisticiranosti, ki bi jo institucija morala biti sposobna izpolnjevati za izračun vrednosti izpostavljenosti.

(38)

Med finančno krizo so bile izgube iz trgovalne knjige za nekatere institucije s sedežem v Uniji velike. Pri nekaterih se je pokazalo, da je raven potrebnega kapitala glede na te izgube nezadostna, zaradi česar so zaprosile za izredno javnofinančno pomoč. Zaradi teh opažanj je BCBS odpravil številne šibke točke pri bonitetni obravnavi pozicij iz trgovalne knjige, ki so kapitalske zahteve za tržno tveganje.

(39)

Leta 2009 je bil na mednarodni ravni dokončan prvi sklop reform in prenesen v pravo Unije z Direktivo 2010/76/EU Evropskega parlamenta in Sveta (10). Vendar reforma iz leta 2009 ni odpravila strukturnih pomanjkljivosti kapitalskih zahtev v standardih za tržno tveganje. Zaradi pomanjkanja jasne razmejitve med trgovalnimi in bančnimi knjigami so se pojavile možnosti regulativne arbitraže, pomanjkanje občutljivosti kapitalskih zahtev za tržno tveganje na tveganje pa ni omogočalo zajema vseh tveganj, ki so jim bile institucije izpostavljene.

(40)

BCBS je začel temeljni pregled trgovalne knjige, da bi odpravil strukturne pomanjkljivosti kapitalskih zahtev v standardih za tržno tveganje. Na podlagi tega dela je bil januarja 2016 objavljen revidirani okvir tržnega tveganja. Decembra 2017 se je skupina guvernerjev centralnih bank in glavnih nadzornikov dogovorila o podaljšanju roka za uveljavitev revidiranega okvira tržnega tveganja, da bi institucijam omogočili dodaten čas, da razvijejo potrebno sistemsko infrastrukturo, BCBS pa, da obravnava nekatera posebna vprašanja v zvezi z okvirom. To vključuje pregled umeritev standardiziranega pristopa in pristopa notranjih modelov, da bi zagotovili skladnost s prvotnimi pričakovanji BCBS. Po zaključku tega pregleda in pred izvedbo ocene učinka, posledic sprememb okvira temeljnega pregleda trgovalne knjige na institucije v Uniji, bi morale vse institucije, za katere bi veljal okvir temeljnega pregleda trgovalne knjige v Uniji, začeti poročati o izračunih na podlagi spremenjenega standardiziranega pristopa. Da bi bili izračuni za obveznosti glede poročanja povsem operativni v skladu z mednarodnim razvojem, bi bilo zato treba na Komisijo prenesti pooblastilo za sprejetje akta v skladu s členom 290 Pogodbe o delovanju Evropske unije (PDEU). Komisija bi morala ta delegirani akt sprejeti do 31. decembra 2019. Institucije bi morale o tem izračunu začeti poročati najpozneje eno leto po sprejetju tega delegiranega akta. Poleg tega bi morale institucije, ki jim je odobrena uporaba spremenjenega pristopa notranjih modelov v okviru temeljnega pregleda trgovalne knjige za namene poročanja, poročati tudi o izračunu na podlagi pristopa notranjih modelov tri leta po njegovi celoviti uvedbi.

(41)

Uvajanje zahtev glede poročanja v zvezi s pristopi temeljnega pregleda trgovalne knjige bi bilo treba šteti za prvi korak v smeri celovitega izvajanja okvira temeljnega pregleda trgovalne knjige v Uniji. Komisija bi morala, kjer je ustrezno, ob upoštevanju končnih sprememb okvira temeljnega pregleda trgovalne knjige, ki jih je naredil BCBS, rezultatov učinka teh sprememb na institucije v Uniji in pristopov temeljnega pregleda trgovalne knjige, ki so že določeni v tej uredbi za zahteve glede poročanja, Evropskemu parlamentu in Svetu do 30. junija 2020 predložiti zakonodajni predlog v zvezi s tem, kako bi bilo treba v Uniji izvajati okvir temeljnega pregleda trgovalne knjige, da bi se vzpostavile kapitalske zahteve za tržno tveganje.

(42)

Sorazmerna obravnava tržnega tveganja bi morala veljati tudi za institucije z omejenimi dejavnostmi iz trgovalne knjige, kar bi več institucijam z majhnim obsegom dejavnosti iz trgovalne knjige omogočilo uporabo okvira kreditnega tveganja za pozicije iz bančne knjige, kot določa revidirana različica odstopanja za majhen obseg postavk trgovalne knjige. Pri tem, ko Komisija ponovno ocenjuje, kako bi morale institucije s srednjim obsegom postavk trgovalne knjige izračunavati kapitalske zahteve za tržna tveganja, bi bilo treba upoštevati tudi načelo sorazmernosti. Zlasti umerjanje kapitalskih zahtev za tržno tveganje za navedene institucije s srednjim obsegom postavk trgovalne knjige bi bilo treba pregledati ob upoštevanju mednarodnega razvoja. Do takrat bi bilo treba institucije s srednjim obsegom postavk trgovalne knjige, pa tudi institucije z majhnim obsegom postavk trgovalne knjige izvzeti iz zahtev glede poročanja na podlagi temeljnega pregleda trgovalne knjige.

(43)

Okvir za velike izpostavljenosti bi bilo treba okrepiti, da se izboljšata sposobnost institucij za pokrivanje izgub in skladnost z mednarodnimi standardi. V ta namen bi bilo treba kapital višje kakovosti uporabiti kot kapitalsko osnovo za izračun omejitve velikih izpostavljenosti, izpostavljenosti iz naslova kreditnih izvedenih finančnih instrumentov pa bi bilo treba izračunati v skladu s standardiziranim pristopom za kreditno tveganje nasprotne stranke. Poleg tega bi bilo treba zmanjšati omejitev za izpostavljenosti, ki jih GSPI lahko imajo do drugih GSPI, da bi se zmanjšala sistemska tveganja zaradi medsebojnih povezav med velikimi institucijami ter učinek, ki ga lahko ima neplačilo nasprotne stranke GSPI na finančno stabilnost.

(44)

Medtem ko količnik likvidnostnega kritja zagotavlja, da bodo institucije kratkoročno sposobne vzdržati izjemno stresne dogodke, pa ne zagotavlja, da bodo te institucije dolgoročno imele stabilno strukturo financiranja. Zato je jasno, da bi bilo treba oblikovati natančno zavezujočo zahtevo po stabilnem financiranju na ravni Unije, ki bi vedno morala biti izpolnjena, da bi preprečili prekomerne neusklajenosti zapadlosti med sredstvi in obveznostmi ter prekomerno zanašanje na kratkoročno grosistično financiranje.

(45)

V skladu s standardom BCBS o stabilnem financiranju bi bilo zato treba sprejeti pravila za opredelitev zahteve po stabilnem financiranju kot količnika med zneskom razpoložljivega stabilnega financiranja institucije in zneskom njenega potrebnega stabilnega financiranja v obdobju enega leta. To zavezujočo zahtevo bi bilo treba označiti kot zahtevo glede količnika neto stabilnega financiranja. Znesek razpoložljivega stabilnega financiranja bi bilo treba izračunati tako, da se obveznosti in kapital institucije pomnožijo z ustreznimi faktorji, ki odražajo njihovo stopnjo zanesljivosti v enoletnem obdobju količnika neto stabilnega financiranja. Znesek potrebnega stabilnega financiranja bi bilo treba izračunati tako, da se obveznosti in zunajbilančne izpostavljenosti institucije pomnožijo z ustreznimi faktorji, ki odražajo njihove likvidnostne značilnosti ter preostale zapadlosti v enoletnem obdobju količnika neto stabilnega financiranja.

(46)

Količnik neto stabilnega financiranja bi bilo treba izraziti kot odstotek in določiti minimalno raven 100 %, ki kaže, da ima institucija zadostno stabilno financiranje, da izpolni svoje potrebe po financiranju v enoletnem obdobju v običajnih in stresnih pogojih. Če bi količnik neto stabilnega financiranja padel pod raven 100 %, bi institucija morala izpolnjevati posebne zahteve iz Uredbe (EU) št. 575/2013 za hitro ponovno vzpostavitev njegove minimalne ravni. Uporaba nadzorniških ukrepov v primerih neskladnosti z zahtevo glede količnika neto stabilnega financiranja ne bi smela biti samodejna. Pristojni organi bi morali namesto tega oceniti razloge za neskladnost z zahtevo glede količnika neto stabilnega financiranja, preden bi določili morebitne nadzorniške ukrepe.

(47)

V skladu s priporočili EBA iz njegovega poročila z dne 15. decembra 2015 o zahtevah glede neto stabilnega financiranja na podlagi člena 510 Uredbe (EU) št. 575/2013 bi bilo treba pravila za izračun količnika neto stabilnega financiranja natančno uskladiti s standardi BCBS, vključno z razvojem navedenih standardov v zvezi z obravnavo poslov z izvedenimi finančnimi instrumenti. Vendar potreba po upoštevanju nekaterih evropskih posebnosti za zagotovitev, da zahteva glede količnika neto stabilnega financiranja ne ovira financiranja evropskega realnega gospodarstva, upravičuje nekatere prilagoditve količnika neto stabilnega financiranja, ki ga je določil BCBS za opredelitev zahteve glede evropskega količnika neto stabilnega financiranja. Te prilagoditve zaradi evropskega konteksta priporoča EBA in so povezane predvsem s posebno obravnavo: pretočnih modelov na splošno in zlasti izdaj kritih obveznic; dejavnosti za financiranje trgovine; centraliziranih reguliranih prihrankov; zajamčenih stanovanjskih kreditov; kreditnih zadrug; CNS in centralnih depotnih družb, ki ne izvedejo nobene bistvene spremembe zapadlosti. Te predlagane posebne obravnave na široko odražajo ugodnejšo obravnavo, ki je za te dejavnosti odobrena v evropskem količniku likvidnostnega kritja v primerjavi s količnikom likvidnostnega kritja, ki ga je določil BCBS. Ker količnik neto stabilnega financiranja dopolnjuje količnik likvidnostnega kritja, bi morala biti opredelitev in umerjanje obeh količnikov skladna. To še zlasti velja za faktorje potrebnega stabilnega financiranja, ki se uporabljajo za količnik likvidnostnega kritja visokokakovostnih likvidnih sredstev za izračun količnika neto stabilnega financiranja, ki bi moral odražati opredelitve in odbitke evropskega količnika likvidnostnega kritja, ne glede na skladnost s splošnimi in operativnimi zahtevami, določenimi za izračun količnika likvidnostnega kritja, ki v enoletnem obdobju izračuna količnika neto stabilnega financiranja niso ustrezne.

(48)

Poleg evropskih posebnosti bi obravnava poslov z izvedenimi finančnimi instrumenti v količniku neto stabilnega financiranja, ki ga je določil BCBS, lahko pomembno vplivala na dejavnosti institucij v zvezi z izvedenimi finančnimi instrumenti in posledično na evropske finančne trge ter dostop do nekaterih postopkov za končne uporabnike. Uvedba količnika neto stabilnega financiranja, ki ga je določil BCBS, bi lahko brez obsežnih kvantitativnih ocen učinka in javnega posvetovanja neupravičeno in nesorazmerno vplivala na posle z izvedenimi finančnimi instrumenti ter nekatere medsebojno povezane posle, vključno s klirinškimi dejavnostmi. Dodatna zahteva po posedovanju stabilnega financiranja v višini od 5 % do 20 % glede na bruto izvedene finančne obveznosti na splošno velja kot grobo merilo, ki zajema dodatna tveganja financiranja, povezana z morebitnim povečanjem izvedenih finančnih obveznosti v obdobju enega leta, in je trenutno v postopku pregleda na ravni BCBS. To zahtevo, uvedeno v začetni višini 5 % v skladu z diskrecijsko pravico, ki jo BCBS prepušča jurisdikcijam, da znižajo faktor potrebnega stabilnega financiranja na bruto izvedene finančne obveznosti, bi bilo mogoče nato spremeniti, da bi se upošteval razvoj na ravni BCBS in preprečile morebitne nepredvidene posledice, da na primer ne bi ogrozili dobrega delovanja evropskih finančnih trgov ter institucijam in končnim uporabnikom, vključno s podjetji, zagotovili orodja za varovanje pred tveganjem, da bi zagotovili njihovo financiranje kot cilj unije kapitalskih trgov.

(49)

BCBS asimetrično obravnava kratkoročno financiranje, kot so pogodbe o začasni prodaji (nepriznano stabilno financiranje), in kratkoročno posojanje, kot so posli začasnega odkupa (potrebnega nekaj stabilnega financiranja – 10 %, če so zavarovani z visokokakovostnimi likvidnimi sredstvi stopnje 1, kot so opredeljena v količniku likvidnostnega kritja, in 15 % za druge posle), s finančnimi strankami, zaradi odvračanja obsežnih povezav prek kratkoročnega financiranja med finančnimi strankami, saj so take povezave vir medsebojne povezanosti in v primeru propada otežujejo reševanje posamezne institucije brez tveganja širjenja negativnih učinkov na preostanek finančnega sistema. Vendar je umerjanje asimetričnosti konservativno in lahko vpliva na likvidnost vrednostnih papirjev, ki se običajno uporabljajo kot zavarovanje s premoženjem v kratkoročnih poslih, zlasti državnih obveznic, saj bodo institucije verjetno zmanjšale obseg svojega poslovanja na trgih začasne prodaje. Prav tako bi lahko ogrozilo dejavnosti vzdrževanja trga, ker trgi začasne prodaje olajšujejo upravljanje potrebnega popisa, kar nasprotuje ciljem unije kapitalskih trgov. Da bi imele institucije dovolj časa, da se postopoma prilagodijo temu konservativnemu umerjanju, bi bilo treba uvesti prehodno obdobje, v katerem bi bili faktorji potrebnega stabilnega financiranja začasno zmanjšani. Obseg začasnega zmanjšanja faktorjev potrebnega stabilnega financiranja bi moral biti odvisen od vrste poslov in vrste zavarovanja s premoženjem, uporabljenega pri teh poslih.

(50)

Poleg začasnega ponovnega umerjanja faktorja potrebnega stabilnega financiranja BCBS, ki se uporablja za kratkoročne posle začasnega odkupa s finančnimi strankami, zavarovane z državnimi obveznicami, se je pokazalo, da so potrebne nekatere druge prilagoditve, s čimer bi zagotovili, da uvedba zahteve glede količnika neto stabilnega financiranja ne bi ogrozila likvidnosti trgov državnih obveznic. Faktor potrebnega stabilnega financiranja BCBS v višini 5 %, ki se uporablja za visokokakovostna likvidna sredstva stopnje 1, vključno z državnimi obveznicami, pomeni, da bi morale institucije imeti na razpolago dolgoročno nezavarovano financiranje v takšnem deležu ne glede na čas, v katerem naj bi posedovale takšne državne obveznice. To bi lahko potencialno dodatno spodbudilo institucije, da položijo denar v centralnih bankah, namesto da bi delovale kot primarni trgovci in zagotavljale likvidnost na trgih državnih obveznic. Poleg tega ni skladen s količnikom likvidnostnega tveganja, ki priznava polno likvidnost teh sredstev celo v času izjemnega likvidnostnega stresa (odbitek v višini 0 %). Faktor potrebnega stabilnega financiranja visokokakovostnih likvidnih sredstev stopnje 1, kot je opredeljen v evropskem količniku likvidnostnega kritja, razen izjemno visokokakovostnih kritih obveznic, bi bilo zato treba zmanjšati s 5 % na 0 %.

(51)

Poleg tega bi bilo treba vsa visokokakovostna likvidna sredstva stopnje 1, kot so opredeljena v evropskem količniku likvidnostnega kritja, razen izjemno visokokakovostnih kritih obveznic, prejeta kot gibljivo kritje v pogodbah o izvedenih finančnih instrumentih, pobotati s sredstvi iz izvedenih finančnih instrumentov, količnik likvidnostnega kritja, ki ga je določil BCBS, pa za pobot sredstev iz izvedenih finančnih instrumentov sprejema samo denar, ki izpolnjuje pogoje okvira za finančni vzvod. To širše priznavanje sredstev, prejetih kot gibljiva kritja, bo prispevalo k likvidnosti trgov državnih obveznic, preprečilo kaznovanje končnih uporabnikov, ki posedujejo velike zneske državnih obveznic, vendar malo denarja (kot pokojninski skladi), ter preprečilo ustvarjanje dodatnih napetosti pri povpraševanju po denarju na trgih začasne prodaje.

(52)

Zahteva glede količnika neto stabilnega financiranja bi se moral uporabljati za institucije na posamični in konsolidirani podlagi, razen če pristojni organi opustijo uporabo zahteve glede količnika na posamični podlagi. Če uporaba zahteve glede količnika neto stabilnega financiranja na posamični podlagi ni bila opuščena, bi morali posli med institucijama, ki pripadata isti skupini ali isti institucionalni shemi za zaščito vlog, načeloma prejeti simetrične faktorje razpoložljivega in potrebnega stabilnega financiranja, da se prepreči izguba financiranja na notranjem trgu in da se ne ovira učinkovito upravljanje likvidnosti v evropskih skupinah, v katerih se likvidnost upravlja centralizirano. Takšna ugodnejša simetrična obravnava bi morala biti odobrena samo za posle znotraj skupine, kadar so vzpostavljeni vsi potrebni zaščitni ukrepi, in sicer na podlagi dodatnih meril za čezmejne posle in samo s predhodno odobritvijo vključenih pristojnih organov, saj ni mogoče domnevati, da bodo institucije, ki imajo težave z izpolnjevanjem svojih plačilnih obveznosti, vedno prejele finančno podporo od drugih podjetij, ki pripadajo isti skupini ali isti institucionalni shemi za zaščito vlog.

(53)

Majhnim in nekompleksnim institucijam bi bilo treba omogočiti uporabo poenostavljene različice zahteve glede količnika neto stabilnega financiranja. Poenostavljena, manj razdrobljena, različica količnika neto stabilnega financiranja bi pomenila zbiranje omejenega števila podatkovnih točk, kar bi zmanjšalo kompleksnost izračuna za te institucije v skladu z načelom sorazmernosti, hkrati pa zagotovilo, da te institucije na podlagi umerjanja, ki bi moralo biti vsaj tako konservativno kot umerjanje pri zahtevi glede popolnega količnika neto stabilnega financiranja, še vedno ohranijo zadosten faktor stabilnega financiranja. Pristojni organ pa bi morali imeti možnost, da od majhnih in nekompleksnih institucij zahtevajo, da namesto poenostavljene različice uporabljajo zahtevo glede popolnega količnika neto stabilnega financiranja.

(54)

Pri konsolidaciji podrejenih družb v tretjih državah bi bilo treba ustrezno upoštevati zahteve glede stabilnega financiranja, ki se uporabljajo v zadevnih državah. V skladu s tem pravila za konsolidacijo v Uniji ne bi smela uvajati ugodnejše obravnave za razpoložljivo in potrebno stabilno financiranje v podrejenih družbah tretjih držav, kot je obravnava, ki je na voljo v skladu z nacionalnim pravom zadevnih tretjih držav.

(55)

Od institucij bi se moralo zahtevati, da svojim pristojnim organom poročajo v valuti poročanja zavezujočega podrobnega količnika neto stabilnega financiranja za vse postavke in ločeno za postavke, denominirane v vsaki pomembni valuti, da se zagotovi ustrezno spremljanje morebitnih valutnih neusklajenosti. Zahteva glede količnika neto stabilnega financiranja institucijam ne bi smela postavljati dvojnih zahtev glede poročanja ali zahtev glede poročanja, ki niso skladne z veljavnimi pravili, institucije pa bi morale imeti dovolj časa, da se pripravijo na začetek veljavnosti novih zahtev glede poročanja.

(56)

Ker je zagotavljanje smiselnih in primerljivih informacij o skupnih ključnih metrikah tveganj institucij za trg temeljno načelo stabilnega bančnega sistema, je bistveno čim bolj zmanjšati asimetričnost informacij ter olajšati primerljivost profilov tveganosti kreditnih institucij znotraj jurisdikcij in med njimi. BCBS je januarja 2015 objavil revidirane standarde za razkritja tretjega stebra, da bi okrepil primerljivost, kakovost in doslednost regulativnih razkritij institucij za trg. Zato je ustrezno spremeniti obstoječe zahteve po razkritju, da se uvedejo navedeni novi mednarodni standardi.

(57)

Sodelujoči pri pozivu Komisije k predložitvi dokazov glede regulativnega okvira EU za finančne storitve so trenutne zahteve po razkritju ocenili kot nesorazmerne in obremenjujoče za manjše institucije. Brez poseganja v boljšo uskladitev razkritij z mednarodnimi standardi bi bilo treba od majhnih in nekompleksnih institucij zahtevati, da predložijo manj pogosta in podrobna razkritja kot večje institucije, s čimer bi se zmanjšalo njihovo upravno breme.

(58)

Pojasniti bi bilo treba tudi nekatera vprašanja v zvezi z razkritji o prejemkih. Zahteve po razkritju prejemkov, kot so opredeljene v tej uredbi, bi morale biti združljive s cilji pravil o prejemkih za kategorije zaposlenih, katerih poklicne dejavnosti pomembno vplivajo na profil tveganosti institucije, zlasti da se vzpostavi in ohrani politika in praksa prejemkov, ki je v skladu z učinkovitim upravljanjem tveganj. Poleg tega bi bilo treba od institucij, ki koristijo odstopanje od nekaterih pravil o prejemkih, zahtevati, da razkrijejo informacije o takšnem odstopanju.

(59)

Mala in srednja podjetja (MSP) so eden od stebrov gospodarstva Unije, saj so ključna za gospodarsko rast in ustvarjanje delovnih mest. Glede na to, da predstavljajo MSP manjše sistemsko tveganje kot večja podjetja, bi morale biti kapitalske zahteve za izpostavljenosti do MSP nižje kot tiste za velika podjetja, da se zagotovi optimalno bančno financiranje MSP. Trenutno za izpostavljenosti do MSP do višine 1,5 milijona EUR velja 23,81 % zmanjšanje zneska tveganju prilagojenih izpostavljenosti. Ker prag 1,5 milijona EUR za izpostavljenosti do MSP ne kaže spremembe tveganosti MSP, bi bilo treba zmanjšanje kapitalskih zahtev razširiti na izpostavljenosti do MSP do višine 2,5 milijona EUR in za del izpostavljenosti do MSP, ki presega 2,5 milijona EUR, bi moralo veljati 15 % zmanjšanje kapitalskih zahtev.

(60)

Naložbe v infrastrukturo so ključne za krepitev konkurenčnosti Evrope in spodbujanje ustvarjanja delovnih mest. Okrevanje in prihodnja rast gospodarstva Unije je v veliki meri odvisna od razpoložljivosti kapitala za strateške naložbe, ki so evropskega pomena, v infrastrukturo, predvsem v širokopasovna in energetska omrežja ter v prometno infrastrukturo, vključno v infrastrukturo za elektromobilnost, zlasti v industrijskih centrih; v izobraževanje, raziskave in inovacije ter v energijo iz obnovljivih virov in energijsko učinkovitost. Cilj naložbenega načrta za Evropo je spodbujanje dodatnega financiranja ekonomsko upravičenih infrastrukturnih projektov, med drugim z mobilizacijo dodatnih zasebnih virov financiranja. Za veliko potencialnih vlagateljev je glavni pomislek domnevno pomanjkanje ekonomsko upravičenih projektov ter omejena sposobnost ustreznega ovrednotenja tveganja zaradi njihove kompleksne narave.

(61)

Da bi spodbudili zasebne in javne naložbe v infrastrukturne projekte, je bistveno vzpostaviti regulativno okolje, ki lahko spodbuja visokokakovostne infrastrukturne projekte in zmanjša tveganja za vlagatelje. Zmanjšati bi bilo treba zlasti kapitalske zahteve za izpostavljenosti do infrastrukturnih projektov pod pogojem, da so skladne z naborom meril, ki lahko zmanjša njihov profil tveganosti in poveča predvidljivost denarnih tokov. Komisija bi morala pregledati določbo o visokokakovostnih infrastrukturnih projektih, da bi ocenila: njen vpliv na obseg infrastrukturnih naložb s strani institucij in njihovo kakovost ob upoštevanju ciljev Unije za prehod v nizkoogljično, na podnebne spremembe odporno in krožno gospodarstvo; ter njeno ustreznost z vidika preudarnosti. Komisija bi morala razmisliti tudi, ali bi bilo treba področje uporabe teh določb razširiti na naložbe podjetij v infrastrukturo.

(62)

Po priporočilu EBA, Evropskega nadzornega organa (Evropskega organa za vrednostne papirje in trge) (ESMA), ustanovljenega z Uredbo (EU) št. 1095/2010 Evropskega parlamenta in Sveta (11), in Evropske centralne banke, bi morale biti CNS zaradi svojega posebnega poslovnega modela izvzete iz zahteve glede količnika finančnega vzvoda, saj morajo pridobiti bančno dovoljenje samo zato, ker imajo dostop do ponudb centralne banke čez noč, in izpolnjevati svojo vlogo kot ključni subjekti za doseganje pomembnih političnih in regulativnih ciljev v finančnem sektorju.

(63)

Poleg tega bi bilo izpostavljenosti centralnih depotnih družb, ki so pooblaščene kot kreditne institucije, in izpostavljenosti kreditnih institucij, določenih v skladu s členom 54(2) Uredbe (EU) št. 909/2014 Evropskega parlamenta in Sveta (12), kot so denarna sredstva, ki izhajajo iz zagotavljanja denarnih računov udeležencem in imetnikom računov vrednostnih papirjev v sistemu poravnave vrednostnih papirjev ter sprejemanja depozitov od njih, treba izključiti iz mere skupne izpostavljenosti, saj ne povzročajo tveganja prevelikega finančnega vzvoda, ker se ta denarna sredstva uporabljajo izključno za namene poravnave posla v sistemu poravnave vrednostnih papirjev.

(64)

Glede na to, da je napotek o dodatno potrebnem kapitalu iz Direktive 2013/36/EU kapitalski cilj, ki odraža nadzorniška pričakovanja, zanje ne bi smela veljati niti obveznost razkritja niti prepoved razkritja s strani pristojnih organov na podlagi Uredbe (EU) št. 575/2013/EU ali navedene direktive.

(65)

Da bi zagotovili ustrezno opredelitev nekaterih specifičnih tehničnih določb iz Uredbe (EU) št. 575/2013 in upoštevali morebiten razvoj standardov na mednarodni ravni, bi bilo treba na Komisijo prenesti pooblastilo, da v skladu s členom 290 PDEU sprejme akte v zvezi s: spremembo seznama produktov ali storitev, katerih sredstva in obveznosti se lahko štejejo za soodvisne; v zvezi s spremembo seznama večstranskih razvojnih bank; v zvezi s spremembo zahtev glede poročanja o tržnih tveganjih; ter v zvezi z opredelitvijo dodatnih zahtev glede likvidnosti. Zlasti je pomembno, da se Komisija pri svojem pripravljalnem delu ustrezno posvetuje, vključno na ravni strokovnjakov, in da se ta posvetovanja izvedejo v skladu z načeli, določenimi v Medinstitucionalnem sporazumu z dne 13. aprila 2016 o boljši pripravi zakonodaje (13). Za zagotovitev enakopravnega sodelovanja pri pripravi delegiranih aktov Evropski parlament in Svet zlasti prejmeta vse dokumente sočasno s strokovnjaki iz držav članic, njuni strokovnjaki pa se sistematično lahko udeležujejo sestankov strokovnih skupin Komisije, ki zadevajo pripravo delegiranih aktov.

(66)

Tehnični standardi bi morali zagotoviti dosledno harmonizacijo zahtev iz Uredbe (EU) št. 575/2013. EBA bi moral biti kot visoko specializiranemu organ pristojen za pripravo osnutkov regulativnih tehničnih standardov, v zvezi s katerimi ni potrebna odločitev glede politik, za predložitev Komisiji. Razviti bi bilo treba regulativne tehnične standarde na področjih bonitetne konsolidacije, kapitala, TLAC, obravnave izpostavljenosti, ki so zavarovane s hipotekami na nepremičnine, kapitalskih naložb v sklade, izračuna izgube ob neplačilu po pristopu na podlagi notranjih bonitetnih ocen za kreditno tveganje, tržno tveganje, velike izpostavljenosti in likvidnost. Komisija bi morala biti pooblaščena za sprejetje teh regulativnih tehničnih standardov z delegiranimi akti na podlagi člena 290 PDEU in v skladu s členi 10 do 14 Uredbe (EU) št. 1093/2010. Komisija in EBA bi morala zagotoviti, da bi lahko te standarde in zahteve uporabljale vse zadevne institucije na način, ki bi ustrezal naravi, obsegu in zapletenosti teh institucij in njihovih dejavnosti.

(67)

Da bi olajšali primerljivost razkritij, bi bilo treba EBA pooblastiti za pripravo osnutka izvedbenih tehničnih standardov za oblikovanje standardiziranih predlog za razkritje, ki bi zajemali vse bistvene zahteve po razkritju iz Uredbe (EU) št. 575/2013. Pri oblikovanju teh standardov bi EBA moral upoštevati velikost in zapletenost institucij ter naravo in stopnjo tveganja njihovih dejavnosti. EBA bi moral pripraviti poročilo o tem, kje bi bilo mogoče izboljšati sorazmernost svežnja Unije o nadzorniškem poročanju v smislu področja uporabe, razdrobljenosti ali pogostosti, in vsaj dati konkretna priporočila, kako bi lahko nižali povprečne stroške usklajevanja za majhne institucije, v najboljšem primeru za 20 % ali več, najmanj pa za 10 %. EBA bi bilo treba pooblastiti za pripravo osnutka izvedbenih tehničnih standardov, ki se priložijo zadevnemu poročilu. Komisija bi morala biti pooblaščena za sprejetje teh izvedbenih tehničnih standardov z izvedbenimi akti na podlagi člena 291 PDEU in v skladu s členom 15 Uredbe (EU) št. 1093/2010.

(68)

Da bi institucijam olajšali skladnost s pravili iz te uredbe in iz Direktive 2013/36/EU ter z regulativnimi tehničnimi standardi, izvedbenimi tehničnimi standardi, smernicami in predlogami, sprejetimi za izvajanje navedenih pravil, bi EBA moral oblikovati IT orodje, za usmerjanje institucij po zadevnih določbah, standardih, smernicah in predlogah glede na njihovo velikost in poslovni model.

(69)

Poleg poročila o možnem znižanju stroškov do 28. junija 2020 bi moral EBA – v sodelovanju z vsemi zadevnimi organi, tj. organi, ki so pristojni za bonitetni nadzor, reševanje in sisteme zajamčenih vlog, in zlasti Evropskim sistemom centralnih bank (ESCB), – pripraviti poročilo o izvedljivosti vzpostavitve doslednega in integriranega sistema za zbiranje statističnih podatkov, podatkov v zvezi z reševanjem in bonitetnih podatkov. Ob upoštevanju dosedanjega dela ESCB o integriranem zbiranju podatkov, bi moralo zadevno poročilo zagotoviti analizo stroškov in koristi vzpostavitve osrednje točke za zbiranje podatkov za integriran sistem poročanja statističnih in regulativnih podatkov za vse institucije, ki se nahajajo v Uniji. V okviru takšnega sistema bi bilo treba med drugim uporabljati enotne opredelitve in standarde za podatke, ki se zbirajo, ter zagotoviti zanesljivo in stalno izmenjavo informacij med pristojnimi organi ter tako zagotoviti strogo zaupnost zbranih podatkov, strogo avtentikacijo in upravljanje pravic dostopa do sistema ter kibernetsko varnost. Cilj je, da se s tako centralizacijo in poenotenjem evropskega sistema poročanja prepreči, da bi različni organi zahtevali podobne ali enake podatke, in da se s tem znatno zmanjšata upravno in finančno breme za pristojne organe in institucije. Če je ustrezno in ob upoštevanju poročila o izvedljivosti, ki ga pripravi EBA, bi morala Komisija Evropskemu parlamentu in Svetu predložiti zakonodajni predlog.

(70)

Zadevni pristojni ali imenovani organi bi si morali prizadevati za izogibanje kakršni koli obliki podvojene ali nedosledne uporabe makrobonitetnih pooblastil, določenih v Uredbi (EU) št. 575/2013/EU in Direktivi 2013/36/EU. Zadevni pristojni ali imenovani organi bi morali zlasti ustrezno pretehtati, ali ukrepi, ki jih sprejmejo na podlagi člena 124, 164 ali 458 Uredbe (EU) št. 575/2013/EU, podvajajo druge obstoječe ali prihodnje ukrepe na podlagi člena 133 Direktive 2013/36/EU ali so z njimi neusklajeni.

(71)

Glede na spremembe obravnave izpostavljenosti do KCNS, zlasti obravnave prispevkov institucij v jamstveni sklad KCNS, kot je določeno v tej uredbi, bi bilo treba zato ustrezno spremeniti zadevne določbe v Uredbi (EU) št. 648/2012 (14), ki so bile v navedeno uredbo vnesene z Uredbo (EU) št. 575/2013 in določajo izračun hipotetičnega kapitala CNS, ki ga institucije nato uporabijo za izračun lastnih kapitalskih zahtev.

(72)

Ker ciljev te uredbe, in sicer okrepitve in poglobitve že obstoječih pravnih aktov Unije, ki zagotavljajo enotne bonitetne zahteve, ki se uporabljajo za institucije po vsej Uniji, države članice ne morejo zadovoljivo doseči, temveč se zaradi njunega obsega in učinkov lažje dosežeta na ravni Unije, lahko Unija sprejme ukrepe v skladu z načelom subsidiarnosti iz člena 5 Pogodbe o Evropski uniji. V skladu z načelom sorazmernosti iz navedenega člena ta uredba ne presega tistega, kar je potrebno za doseganje navedenih ciljev.

(73)

Da bi se omogočil urejen umik iz deležev zavarovalnic, ki niso predmet dopolnilnega nadzora, bi se morala uporabiti spremenjena različica prehodnih določb v zvezi z izvzetjem iz odbitkov deležev v lastniški kapital zavarovalnih družb, in sicer z retroaktivnim učinkom od 1. januarja 2019.

(74)

Uredbo (EU) št. 575/2013 bi bilo zato treba ustrezno spremeniti –