21.5.2016   

SL

Uradni list Evropske unije

L 132/58

(1)

Direktiva Sveta 1999/32/ES (3) je bila večkrat bistveno spremenjena (4). Zaradi jasnosti in racionalnosti bi bilo treba navedeno direktivo kodificirati.

(2)

Namen okoljske politike Unije, ki jo določajo okoljski akcijski programi, zlasti šesti okoljski akcijski program, ki je bil sprejet s Sklepom št. 1600/2002/ES Evropskega parlamenta in Sveta (5), in sedmi okoljski akcijski program, ki je bil sprejet s Sklepom št. 1386/2013/EU Evropskega parlamenta in Sveta (6), je med drugim doseči kakovost zraka, ki ne bo imela večjih negativnih učinkov na zdravje ljudi in okolje ter ju ne bo ogrožala.

(3)

Člen 191(2) Pogodbe o delovanju Evropske unije (PDEU) določa, da je cilj okoljske politike Unije doseči visoko raven varstva, pri čemer se upošteva raznolikost razmer v posameznih regijah Unije.

(4)

Ta direktiva določa najvišjo dovoljeno vsebnost žvepla v težkem kurilnem olju, plinskem olju, plinskem olju za plovila in dizelskem olju za plovila, ki se uporabljajo v Uniji.

(5)

Emisije v ladijskem prometu, ki nastajajo pri izgorevanju goriv za plovila z visoko vsebnostjo žvepla, onesnažujejo zrak z žveplovim dioksidom in trdnimi delci, ki škodujejo zdravju ljudi in okolju ter prispevajo k oblikovanju kislih usedlin. Če ne bi izvajali ukrepov iz te direktive, bi bilo emisij v ladijskem prometu kmalu lahko več kot je emisij iz vseh kopenskih virov.

(6)

Zakisljevanje in žveplov dioksid v zraku poškodujeta občutljive ekosisteme, zmanjšata biotsko raznovrstnost in rekreacijsko vrednost ter škodljivo učinkujeta na poljedelsko proizvodnjo in rast gozdov. Kisli dež lahko v mestih povzroči pomembno škodo na zgradbah in arhitekturni dediščini. Onesnaženje z žveplovim dioksidom ima lahko pomemben učinek na zdravje ljudi, zlasti pri tistih delih prebivalstva, ki trpijo zaradi bolezni dihal.

(7)

Zakisljevanje je čezmejni pojav, ki ga je treba reševati na ravni Unije ter na nacionalni ali lokalni ravni.

(8)

Emisije žveplovega dioksida prispevajo k nastanku trdnih delcev v zraku.

(9)

Onesnaževanje zraka, ki ga povzročijo zasidrane ladje, je velik izziv za pristaniška mesta pri njihovem prizadevanju za doseganje mejnih vrednosti Unije glede kakovosti zraka.

(10)

Države članice bi morale podpirati uporabo električne energije z obale, saj jo sodobne ladje ponavadi pridobivajo s pomožnimi motorji.

(11)

Unija in posamezne države članice so pogodbenice Konvencije UN-ECE z dne 13. novembra 1979 o onesnaževanju zraka na velike razdalje preko meja. Drugi Protokol UN-ECE o čezmejnem onesnaževanju z žveplovim dioksidom določa, da naj bi pogodbenice zmanjšale emisije žveplovega dioksida skladno s 30 % ali večjim zmanjšanjem, določenim v prvem protokolu, in drugi protokol UN-ECE temelji na predpostavki, da se bodo na nekaterih občutljivih območjih kritične obremenitve in ravni še naprej presegale. Nadaljnji ukrepi za zmanjšanje emisij žveplovega dioksida bodo še naprej potrebni. Pogodbenice naj bi torej še nadalje znatno zmanjševale emisije žveplovega dioksida.

(12)

Že desetletja je znano, da je žveplo, ki se v majhnih količinah naravno pojavlja v nafti in premogu, prevladujoči vir emisij žveplovega dioksida, ki so eden od glavnih razlogov za „kisli dež“ in eden od glavnih vzrokov onesnaženosti zraka v mnogih urbanih in industrijskih območjih.

(13)

Študije so pokazale, da bodo koristi zaradi zmanjševanja emisij žvepla z zniževanjem vsebnosti žvepla v gorivu mnogokrat precej večje od ocenjenih stroškov za industrijo iz te direktive. Tehnologija za zniževanje ravni žvepla v tekočem gorivu je na voljo in je dobro uveljavljena.

(14)

Skladno s členom 193 PDEU ta direktiva ne bi smela preprečevati kateri koli državi članici, da ohrani ali uvede strožje varstvene ukrepe, da bi spodbudile zgodnje izvajanje v zvezi z največjo vsebnostjo žvepla v gorivih za plovila, na primer z uporabo metod za zmanjšanje emisij zunaj območij nadzora nad emisijami SOx. Taki ukrepi morajo biti združljivi s Pogodbama in se o njih uradno obvesti Komisijo.

(15)

Države članice naj bi pred uvedbo novih, strožjih varstvenih ukrepov uradno obvestile Komisijo o osnutkih teh ukrepov skladno z Direktivo (EU) 2015/1535 Evropskega parlamenta in Sveta (7).

(16)

PDEU zahteva, da se upoštevajo posebne značilnosti najbolj oddaljenih regij Unije, to je francoskih čezmorskih departmajev, Azorov, Madeire in Kanarskih otokov.

(17)

Glede na mejno vrednost vsebnosti žvepla v težkem kurilnem olju je primerno, da se predvidijo odstopanja v državah članicah in regijah, kjer to dopuščajo razmere v okolju.

(18)

Glede na mejno vrednost vsebnosti žvepla v težkem kurilnem olju je primerno tudi, da se predvidijo odstopanja za njegovo uporabo v kurilnih napravah, ki upoštevajo mejne vrednosti emisij iz Direktive 2001/80/ES Evropskega parlamenta in Sveta (8) ali iz Priloge V k Direktivi 2010/75/EU Evropskega parlamenta in Sveta (9).

(19)

Za kurilne naprave v rafinerijah, ki ne sodijo v področje uporabe točke (d) člena 3(2) ali točke (c) člena 3(3) te direktive, povprečje emisij žveplovega dioksida iz takih naprav ne bi smelo presegati mejnih vrednosti iz Direktive 2001/80/ES ali Priloge V k Direktivi 2010/75/EU ali iz katere koli prihodnje spremembe teh direktiv. Pri uporabi te direktive naj bi države članice upoštevale, da zamenjava z gorivom, ki ni gorivo iz člena 2, ne bi smela povzročiti povečanih emisij onesnaževal, ki povzročajo zakisljevanje.

(20)

Leta 2008 je Mednarodna pomorska organizacija (IMO) sprejela resolucijo o spremembi Priloge VI k protokolu iz leta 1997 za namen spremembe Mednarodne konvencije o preprečevanju onesnaževanja morja z ladij iz leta 1973, kakor je bila spremenjena s protokolom iz leta 1978 (MARPOL), ki vsebuje določbe o preprečevanju onesnaževanja zraka z ladij. Spremenjena Priloga VI k MARPOL je začela veljati 1. julija 2010.

(21)

Spremenjena Priloga VI k MARPOL med drugim uvaja strožje mejne vrednosti za žveplo v gorivih za plovila v območjih nadzora nad emisijami SOx (1,0 % od 1. julija 2010 in 0,10 % od 1. januarja 2015) ter morskih območjih zunaj nadzora nad emisijami SOx (3,50 % od 1. januarja 2012 in načeloma 0,50 % od 1. januarja 2020). Večina držav članic mora skladno s svojimi mednarodnimi zavezami od 1. julija 2010 od ladij zahtevati, da v območjih nadzora nad emisijami SOx uporabljajo gorivo z največ 1,00 odstotno vsebnostjo žvepla. Da se zagotovi skladnost z mednarodnim pravom in ustrezno izvrševanje novih svetovnih standardov žvepla v Uniji, bi morala biti ta direktiva usklajena s spremenjeno Prilogo VI k MARPOL. Da se zagotovi minimalna kakovost goriva, ki se uporablja na ladjah za doseganje skladnosti goriv ali tehnološke skladnosti, se v Uniji ne bi smela dovoliti uporaba goriv za plovila, katerih vsebnost žvepla presega splošni standard, tj. 3,50 % mase, razen če se ta goriva uporabljajo v povezavi z ustreznimi tehničnimi metodami za zmanjšanje emisij v zaprtih sistemih.

(22)

Po postopkih IMO je mogoče predlagati spremembe k Prilogi VI k MARPOL glede območij nadzora nad emisijami SOx. Če bodo v zvezi z mejnimi vrednostmi območij nadzora nad emisijami SOx v Prilogo VI k MARPOL dodane nove spremembe in izjeme, bi jih morala Komisija preučiti in po potrebi nemudoma vložiti predlog v skladu s PDEU za uskladitev te direktive s pravili IMO glede območij nadzora nad emisijami SOx.

(23)

Vsa nova območja nadzora nad emisijami bi se morala uvesti po postopku IMO iz Priloge VI k MARPOL in bi jih bilo treba dobro utemeljiti na podlagi meril te organizacije ter z okoljskimi in gospodarskimi razlogi, ki so podprti z znanstvenimi podatki.

(24)

Države članice bi morale v skladu s Pravilom 18 spremenjene Priloge VI k MARPOL zagotoviti, da bodo na voljo goriva za ladje, skladna s to direktivo.

(25)

Glede na svetovno razsežnost okoljske politike in emisij v ladijskem prometu bi morali biti na svetovni ravni določeni ambiciozni emisijski standardi.

(26)

Unija bo pri IMO nadaljevala z zagovarjanjem učinkovitejšega varovanja območij, ki so občutljiva na emisije SOx, in zmanjševanja običajne mejne vrednosti za ladijsko kurilno olje.

(27)

Potniške ladje opravljajo prevoze predvsem v pristaniščih ali blizu obalnih območij, zato močno vplivajo na zdravje ljudi in okolje. Da bi izboljšali kakovost zraka v bližini pristanišč in obale, morajo te ladje uporabljati gorivo za plovila z najvišjo vsebnostjo žvepla 1,50 %, dokler se ne bodo za vse ladje v ozemeljskih vodah držav članic, njihovih izključnih ekonomskih conah in območjih nadzora nad onesnaževanjem uporabljali strožji standardi.

(28)

Za lažji prehod na novo tehnologijo motorjev z možnostjo znatnega nadaljnjega zmanjšanja emisij v pomorskem sektorju bi morala Komisija preučiti še druge možnosti, da bi omogočila in spodbudila uporabo motorjev s plinskim pogonom v ladjah.

(29)

Da bo cilje te direktive mogoče doseči, je treba obveznosti glede vsebnosti žvepla v gorivih za plovila pravilno izvrševati. Izkušnje pri izvajanju Direktive 1999/32/ES so pokazale, da je za ustrezno izvajanje te direktive potrebna temeljitejša ureditev spremljanja in izvrševanja. Države članice morajo goriva za plovila, ki so dana v promet ali se uporabljajo na ladjah, dovolj pogosto in natančno vzorčiti ter redno preverjati ladijske dnevnike in dobavnice za gorivo. Države članice morajo določiti tudi sistem učinkovitih, sorazmernih in odvračilnih kazni za neskladnost z določbami te direktive. Da se zagotovi večja preglednost informacij, je tudi primerno, da se register lokalnih dobaviteljev goriv za plovila objavi.

(30)

Uskladitev z nizkimi mejnimi vrednostmi žvepla v gorivu za plovila, zlasti v območjih nadzora nad emisijami SOx, lahko vsaj kratkoročno povzroči precejšnje zvišanje cen teh goriv in negativno vpliva na konkurenčnost pomorskega prevoza na kratkih razdaljah v primerjavi z drugimi načini prevoza, pa tudi na konkurenčnost sektorjev v državah, ki mejijo na območja nadzora nad emisijami SOx. Poiskati je treba ustrezne rešitve za zmanjšanje stroškov usklajevanja za zadevne sektorje, kot so alternativne metode za doseganje skladnosti, ki bi bile stroškovno učinkovitejše od doseganja skladnosti goriva, in zagotavljanje podpore, če je to ustrezno. Komisija bi morala med drugim tudi na podlagi poročil držav članic skrbno spremljati, kako upoštevanje novih standardov za kakovost goriva v ladijskem sektorju vpliva na ta sektor, zlasti na morebitni prehod s pomorskega na kopenski prevoz, in bi morala po potrebi sprejeti ustrezne ukrepe proti tovrstnim težnjam.

(31)

Pomembno je omejiti prehod iz pomorskega na kopenski prevoz, saj bi bil porast prevoza blaga po cestah v nasprotju s cilji Unije glede podnebnih sprememb in bi povečal prometne zastoje.

(32)

Stroški novih zahtev za zmanjšanje emisij žveplovega dioksida bi lahko povzročili prehod s pomorskega na kopenski prevoz in bi lahko negativno učinkovali na konkurenčnost nekaterih panog. Komisija bi morala čim bolj izkoristiti obstoječe instrumente, kot sta Marco Polo in vseevropsko prometno omrežje, da bi zagotovila usmerjeno pomoč in čim bolj zmanjšala tveganje prehoda na druge oblike prevoza. Države članice bi lahko menile, da je treba gospodarskim subjektom, na katere vpliva ta direktiva, v skladu z veljavnimi pravili o državni pomoči ponuditi podporo.

(33)

Države članice lahko v skladu z obstoječimi smernicami o državni pomoči za varstvo okolja in brez poseganja v prihodnje spremembe na tem področju zagotovijo državno pomoč gospodarskim subjektom, na katere vpliva ta direktiva, tudi pomoč za posodobitev obstoječih plovil, če so ti ukrepi združljivi z notranjim trgom v skladu s členoma 107 in 108 PDEU, zlasti ob upoštevanju veljavnih smernic o državni pomoči za varstvo okolja. Ob tem lahko Komisija upošteva, da uporaba nekaterih metod za zmanjšanje emisij presega zahteve te direktive, saj ne zmanjšujejo samo emisij žveplovega dioksida, temveč tudi druge emisije.

(34)

Olajšati bi bilo treba dostop do metod za zmanjšanje emisij. Te metode lahko zagotovijo, da bodo zmanjšanja emisij najmanj enaka ali celo večja od tistih, ki jih je mogoče doseči z uporabo goriv z nižjo vsebnostjo žvepla, vendar pod pogojem, da ne bodo negativno vplivala na okolje, na primer na morske ekosisteme, in da se pripravijo ob upoštevanju ustreznih mehanizmov odobritve in nadzora. Unija bi morala priznati že znane alternativne metode, kot je uporaba čistilnih sistemov za pline na ladjah ali mešanice goriv in utekočinjenega zemeljskega plina ali uporaba biogoriv. Pomembno je spodbujati preskušanje in razvoj novih metod za zmanjševanje emisij, da se med drugim prepreči okoljsko škodljivi prehod s pomorskega na kopenski prevoz.

(35)

Metode za zmanjšanje emisij imajo potencial za veliko zmanjšanje emisij. Komisija bi morala zato spodbujati preskušanje in razvoj takih tehnologij, med drugim tako, da bi razmislila o ustanovitvi sofinanciranega skupnega programa s panogo, in sicer na osnovi načel podobnih programov, kot je na primer Čisto nebo.

(36)

Komisija bi morala v sodelovanju z državami članicami in zainteresiranimi stranmi nadgraditi ukrepe, navedene v delovnem dokumentu služb Komisije z dne 16. septembra 2011 z naslovom „Zmanjševanje emisij onesnaževal iz pomorskega prometa in zbirka orodij za trajnostni promet po vodnih poteh“.

(37)

Komisija lahko v primeru motenj oskrbe s surovo nafto, naftnimi proizvodi ali drugimi ogljikovodiki odobri vlogo za višjo mejno vrednost na ozemlju države članice.

(38)

Države članice naj bi izdelale ustrezne mehanizme za spremljanje skladnosti z določbami te direktive. Poročila o vsebnosti žvepla v tekočem gorivu naj bi se predložila Komisiji.

(39)

Da se zagotovi bolj usklajeno poročanje, bi morale biti v tej direktivi natančnejše določbe o vsebini in obliki poročil.

(40)

Na Komisijo bi bilo treba prenesti pooblastila, da v skladu s členom 290 PDEU sprejme akte v zvezi s spremembo enakovrednih emisijskih vrednosti in meril za uporabo metod za zmanjšanje emisij iz prilog I in II k tej direktivi, da bi se prilagodili znanstvenemu in tehničnemu napredku ob zagotavljanju strogega spoštovanja zadevnih instrumentov IMO, in v zvezi s spremembo točk (a) do (e) in točke (p) člena 2, točke (b)(i) člena 13(2) in člena 13(3) te direktive, da bi se te določbe prilagodile znanstvenemu in tehničnemu napredku. Zlasti je pomembno, da se Komisija pri svojem pripravljalnem delu ustrezno posvetuje, vključno na ravni strokovnjakov. Komisija bi morala pri pripravi in oblikovanju delegiranih aktov zagotoviti, da se zadevni dokumenti posredujejo Evropskemu parlamentu in Svetu sočasno, pravočasno in na ustrezen način.

(41)

Za zagotovitev enotnih pogojev izvajanja te direktive bi bilo treba na Komisijo prenesti izvedbena pooblastila. Ta pooblastila bi bilo treba izvajati v skladu z Uredbo (EU) št. 182/2011 Evropskega parlamenta in Sveta (10).

(42)

Primerno je, da Odbor za varnost na morju in preprečevanje onesnaževanja z ladij (COSS), ki je bil ustanovljen z Uredbo (ES) št. 2099/2002 Evropskega parlamenta in Sveta (11), Komisiji pomaga pri odobritvi metod za zmanjšanje emisij, ki jih Direktiva Sveta 96/98/ES (12) ne ureja.

(43)

Za izvajanje te direktive so pomembne učinkovite, sorazmerne in odvračilne kazni. Države članice bi morale med te kazni vključiti tudi denarne kazni, izračunane tako, da bi prikrajšale vsaj tiste, ki imajo od kršitve gospodarsko korist, in da bi se te kazni za ponovne kršitve postopoma zviševale. Države članice bi morale določbe glede kazni uradno sporočiti Komisiji.

(44)

Ta direktiva ne bi smela posegati v obveznosti držav članic glede rokov za prenos v nacionalno pravo direktiv, ki so navedene v delu B Priloge III –

(a)

goriva, namenjena za raziskave in testiranje;

(b)

goriva, namenjena za predelavo pred končnim sežigom;

(c)

goriva, ki se predelajo v rafinerijah;

(d)

goriva, ki se uporabljajo in dajejo na trgu v najbolj oddaljenih regijah Unije, če zadevne države članice zagotovijo, da se v teh regijah:

(e)

goriva, ki jih uporabljajo vojne ladje in druga plovila v vojaški službi. Vendar pa si vsaka država članica s sprejetjem ustreznih ukrepov, ki ne ogrožajo delovanja ali operativnih zmogljivosti takih ladij, prizadeva zagotoviti, da ladje v mejah razumnega in izvedljivega ravnajo v skladu s to direktivo;

(f)

katero koli rabo goriva na plovilu, ki je potrebna za zagotovitev varnosti ladje ali za reševanje življenja na morju;

(g)

katero koli rabo goriva na ladji, ki je potrebna zaradi škode, nastale njej ali njeni opremi, če se po nastanku škode sprejmejo vsi razumni ukrepi za preprečitev ali zmanjšanje presežnih emisij in če so bili ukrepi za odpravo škode sprejeti, kakor hitro je bilo mogoče. To ne velja, če je lastnik ali poveljnik ladje škodo povzročil naklepno ali iz hude malomarnosti;

(h)

brez poseganja v člen 5, goriva, ki se uporabljajo na plovilih, ki uporabljajo metode za zmanjšanje emisij v skladu s členoma 8 in 10.

(a)

„težko kurilno olje“ pomeni:

(b)

„plinsko olje“ pomeni:

Dizelsko gorivo, kakor je določeno v točki 2 člena 2 Direktive 98/70/ES Evropskega parlamenta in Sveta (13), je izključeno iz te opredelitve. Iz te opredelitve je izključeno tudi gorivo za nepremične stroje in naprave ter kmetijske traktorje;

(c)

„gorivo za plovila“ je katero koli naftno tekoče gorivo, namenjeno za uporabo ali v uporabi na plovilih, vključno z gorivi, ki so opredeljena v ISO 8217. To gorivo vključuje vsako naftno tekoče gorivo, ki se uporablja na plovilih za celinske plovne poti ali plovilih za rekreacijo, opredeljenih v členu 2 Direktive 97/68/ES Evropskega parlamenta in Sveta (14) oziroma členu 1(3) Direktive 94/25/ES Evropskega parlamenta in Sveta (15), kadar se takšna plovila uporabljajo na morju;

(d)

„dizelsko olje za plovila“ pomeni vsako gorivo za plovila, kakor je opredeljeno za stopnje DMB iz tabele I ISO 8217, razen sklicev na vsebnost žvepla;

(e)

„plinsko olje za plovila“ pomeni vsako gorivo za plovila, kakor je opredeljeno za stopnje DMX, DMA in DMZ iz tabele I ISO 8217, razen sklicev na vsebnost žvepla;

(f)

„MARPOLy“ pomeni Mednarodno konvencijo o preprečevanju onesnaževanja z ladij iz leta 1973, kakor je bila spremenjena s Protokolom iz leta 1978 h Konvenciji;

(g)

„Priloga VI k MARPOL“ pomeni prilogo z naslovom „Pravila za preprečevanje onesnaževanja zraka z ladij“, ki je bila s Protokolom iz leta 1997 dodana k MARPOL;

(h)

„območja nadzora nad emisijami SOx“ pomenijo morska območja, ki jih je kot taka opredelila Mednarodna pomorska organizacija (IMO) na podlagi Priloge VI k MARPOL;

(i)

„potniške ladje“ pomenijo ladje, ki prevažajo več kot 12 potnikov, pri čemer je potnik vsaka oseba, razen:

(j)

„linijski prevozi“ pomenijo zaporedje plovb ladje med dvema ali več istimi pristanišči ali zaporedje plovb iz istega pristanišča in vanj brez vmesnih postankov:

(k)

„vojna ladja“ pomeni ladjo, ki pripada oboroženim silam države in nosi zunanja znamenja, po katerih se prepozna njeno državljanstvo, je pod poveljstvom od vlade ustrezno pooblaščenega častnika, čigar ime se nahaja na ustreznem seznamu častnikov, in za katere posadko velja običajna vojaška disciplina;

(l)

„zasidrane ladje“ pomenijo ladje, ki so varno pritrjene ali zasidrane v pristanišču Unije med natovarjanjem, iztovarjanjem ali oskrbo, vključno s časom, ko ni pretovarjanja;

(m)

„dajanje na trg“ pomeni odplačno ali neodplačno dobavo ali dajanje na voljo goriva za plovila za sežiganje na krovu tretjim osebam, kjer koli znotraj jurisdikcije držav članic. Izključeni sta dobava in dajanje na voljo goriva za plovila za namene izvoza v rezervoarjih za tovor;

(n)

„najbolj oddaljene regijey“ pomenijo francoske čezmorske departmaje, Azore, Madeiro in Kanarske otoke, kakor je določeno v členu 349 PDEU;

(o)

„metoda za zmanjšanje emisij“ pomeni vsako opremo, material, napravo ali aparat, ki se vgradi v ladjo, ali drug postopek, alternativna olja ali metodo za doseganje skladnosti, ki se pri ladijskem gorivu z nizko vsebnostjo žvepla uporablja kot alternativa za doseganje zahtev iz te direktive ter ki jo je mogoče preveriti, količinsko opredeliti in izvršiti;

(p)

„metoda ASTM“ pomeni metode Ameriškega združenja za testiranje in materiale, ki so bile objavljene v standardnih opredelitvah in specifikacijah naftnih proizvodov in maziv leta 1976;

(q)

„kurilna naprava“ pomeni vsako tehnično napravo, v kateri se uporablja z zgorevanjem goriv pridobljena toplota.

(a)

v kurilnih napravah, ki spadajo v področje uporabe Direktive 2001/80/ES, za katere se uporablja člen 4(1) ali (2) ali točka (a) člena 4(3) navedene direktive ter katerih mejne vrednosti emisij žveplovega dioksida ustrezajo vrednostim za te naprave iz navedene direktive;

(b)

v kurilnih napravah, ki spadajo v področje uporabe Direktive 2001/80/ES, za katere se uporabljata točka (b) člena 4(3) in člen 4(6) navedene direktive ter katerih mesečne povprečne emisije žveplovega dioksida pri triodstotnem prostorninskem deležu kisika v suhem odpadnem plinu ne presegajo 1 700 mg/Nm3;

(c)

v kurilnih napravah, ki ne spadajo v točko (a) ali (b) in katerih mesečne povprečne emisije žveplovega dioksida pri triodstotnem prostorninskem deležu kisika v suhem odpadnem plinu ne presegajo 1 700 mg/Nm3;

(d)

v rafinerijah, katerih mesečno povprečje emisij žveplovega dioksida iz vseh naprav v rafineriji, razen naprav, ki spadajo v točki (a) in (b), plinskih turbin in plinskih motorjev, ne glede na uporabljeno vrsto goriva ali kombinacijo goriv pri triodstotnem prostorninskem deležu kisika v suhem odpadnem plinu ne presega 1 700 mg/Nm3.

(a)

v kurilnih napravah, ki spadajo v področje uporabe poglavja III Direktive 2010/75/EU in katerih mejne vrednosti emisij žveplovega dioksida ustrezajo vrednostim za te naprave iz Priloge V k navedeni direktivi ali – kadar se v skladu z navedeno direktivo navedene mejne vrednosti emisij ne uporabljajo – katerih mesečne povprečne emisije žveplovega dioksida pri triodstotnem prostorninskem deležu kisika v suhem odpadnem plinu ne presegajo 1 700 mg/Nm3;

(b)

v kurilnih napravah, ki ne spadajo v točko (a) in katerih mesečne povprečne emisije žveplovega dioksida pri triodstotnem prostorninskem deležu kisika v suhem odpadnem plinu ne presegajo 1 700 mg/Nm3;

(c)

v rafinerijah, katerih mesečno povprečje emisij žveplovega dioksida iz vseh naprav v rafineriji, razen naprav, ki spadajo v točko (a), plinskih turbin in plinskih motorjev, ne glede na uporabljeno vrsto goriva ali kombinacijo goriv pri triodstotnem prostorninskem deležu kisika v suhem odpadnem plinu ne presega 1 700 mg/Nm3.

(a)

3,50 % od 18. junija 2014;

(b)

0,50 % od 1. januarja 2020.

(a)

1,00 % do 31. decembra 2014;

(b)

0,10 % od 1. januarja 2015 dalje.

—

plovilih, ki plujejo pod njihovimi zastavami, in

—

v primeru držav članic, ki mejijo na območja nadzora nad emisijami SOx, plovilih, ki plujejo pod katero koli zastavo, ko so ta plovila v njihovih pristaniščih.

(a)

predloži evidenco izvedenih ukrepov, s katerimi je poskušala doseči skladnost, ter

(b)

predloži dokaze, da je skušala kupiti gorivo za plovila, ki je skladno s to direktivo, v skladu s svojim načrtom plovbe in, če ni bilo na voljo, kjer je bilo načrtovano, da je poskusila poiskati alternativne vire za to gorivo za plovila in da kljub prizadevanjem po najboljših močeh, da bi našla gorivo za plovila, ki je skladno s to direktivo, tega ni bilo mogoče kupiti.

(a)

vodijo objavljen register lokalnih dobaviteljev goriv za plovila;

(b)

zagotovijo, da vsebnost žvepla v vseh gorivih za plovila, ki se prodajajo na njihovem ozemlju, dobavitelj zabeleži na dobavnici, ki jo spremlja zapečaten vzorec s podpisom predstavnika namembne ladje;

(c)

ukrepajo proti dobaviteljem goriv za plovila, za katere je bilo ugotovljeno, da dobavljajo gorivo, ki ne ustreza podatkom na dobavnici;

(d)

zagotovijo, da se sprejmejo ukrepi, s katerimi se zagotovi, da se vsa neskladna goriva za plovila uskladijo.

(a)

za ladje, ki nameravajo glede na objavljeni vozni red ostati zasidrane manj kot dve uri;

(b)

za ladje, ki po zasidranju izključijo vse motorje in uporabljajo električno energijo z obale.

(a)

se na Komisijo prenese pooblastilo za sprejetje delegiranih aktov v skladu s členom 16, s katerimi spremeni prilogi I in II;

(b)

Komisija sprejme izvedbene akte, s katerimi po potrebi določi podrobne zahteve za spremljanje emisij. Ti izvedbeni akti se sprejmejo v skladu s postopkom pregleda iz člena 17(2).

(a)

smernice, ki jih je oblikovala IMO;

(b)

rezultati preskusov, opravljenih na podlagi člena 10;

(c)

učinki na okolje, vključno z dosegljivim zmanjšanjem emisij, in učinki na ekosisteme v zaprtih pristaniščih, lukah in estuarijih, ter

(d)

izvedljivost spremljanja in preverjanja.

(a)

Komisija in vsa zadevna pristanišča te države so pisno obveščena o teh preskusih vsaj šest mesecev, preden se pričnejo;

(b)

dovoljenja za preskuse ne veljajo več kot 18 mesecev;

(c)

v vse vključene ladje se vgradi pred nedovoljenimi posegi zavarovana oprema za neprekinjeno spremljanje emisij v izpušnem plinu, ki jo vključene ladje uporabljajo ves čas preskusnega obdobja;

(d)

vse vključene ladje dosežejo zmanjšanje emisij, ki je vsaj enakovredno tistemu, ki bi bilo doseženo s spoštovanjem mejnih vrednosti žvepla v gorivu, določenih v tej direktivi;

(e)

obstajajo ustrezni sistemi za ravnanje z odpadki, ki jih med preskusnim obdobjem povzročijo tehnologije za zmanjšanje emisij;

(f)

med preskusnim obdobjem se ocenjujejo učinki na morsko okolje, zlasti na ekosisteme v zaprtih pristaniščih, lukah in estuarijih, ter

(g)

vsi rezultati se predložijo Komisiji in najpozneje šest mesecev po koncu preskusov objavijo.

(a)

inšpekcijski pregled ladijskih dnevnikov in dobavnic o oskrbi ladje z gorivom in

(b)

po potrebi pa naslednji načini vzorčenja in analize:

(a)

pogostosti vzorčenja;

(b)

metod vzorčenja;

(c)

opredelitve reprezentativnega vzorca za pregledano gorivo.