(1)

Direktiva 2014/59/EU od držav članice zahteva, da vzpostavijo sheme financiranja za zagotovitev, da lahko organ za reševanje učinkovito uporablja instrumente za reševanje in izvaja pooblastila. Navedene sheme za financiranje reševanja bi morale imeti ustrezna finančna sredstva, da bi se omogočilo učinkovito delovanje okvira za reševanje, in so zato pooblaščene za pobiranje predhodnih prispevkov od institucij z dovoljenjem na njihovem ozemlju, vključno s podružnicami v Uniji (v nadaljnjem besedilu: institucije).

(2)

Države članice morajo pobirati predhodne prispevke za sheme za financiranje reševanja ne le od institucij, ampak v skladu s členom 103(1) navedene direktive tudi od podružnic v Uniji. Podružnice v Uniji so zajete tudi v pooblastilih Komisije za sprejemanje delegiranih aktov v skladu s členom 103(7) in (8) navedene direktive. Vendar ob upoštevanju dejstva, da na podlagi člena 47 Direktive 2013/36/EU Evropskega parlamenta in Sveta (2) bonitetne zahteve in nadzorniška obravnava podružnic v Uniji sodijo v pristojnost držav članic, številne matrike za prilagoditev tveganjem iz te delegirane uredbe niso primerne, da bi se neposredno uporabljale za podružnice v Uniji. Čeprav podružnice v Uniji ne spadajo v področje uporabe te uredbe, bo lahko zato za njih veljala posebna ureditev, ki jo bo Komisija zasnovala v prihodnjem delegiranem aktu.

(3)

V skladu s členi 6, 15, 16, 95 in 96 Uredbe (EU) št. 575/2013 Evropskega parlamenta in Sveta (3) se za nekatera investicijska podjetja, ki imajo dovoljenje za izvajanje samo omejenih storitev in dejavnosti, določene kapitalske in likvidnostne zahteve ne uporabljajo oziroma so lahko oproščene takih zahtev. Zato se številne matrike za prilagoditev tveganjem, ki bi jih bilo treba določiti, zanje ne bi uporabljale. Čeprav so države članice v skladu s členom 103(1) Direktive 2014/59/EU od teh investicijskih podjetij zavezane pobirati predhodne prispevke, je primerno, da se jim je prepusti pooblastilo za določanje prilagoditve tveganjem, da ne bi nesorazmerno obremenile teh podjetij. Zato navedena investicijska podjetja ne bi smela spadati v področje uporabe te uredbe.

(4)

V skladu s členom 102(1) Direktive 2014/59/EU bi morale države članice zagotoviti, da v obdobju od začetka veljavnosti Direktive do 31. decembra 2024 razpoložljiva finančna sredstva njihovih shem financiranja dosežejo vsaj 1 % zneska kritih vlog vseh institucij z dovoljenjem na njihovem ozemlju. V navedenem obdobju bi se morali prispevki za sheme financiranja časovno razporediti kar se da enakomerno, dokler ni dosežena ciljna raven, ob upoštevanju faze v poslovnem ciklu in možnega vpliva procikličnih prispevkov na finančni položaj institucij, ki plačujejo prispevke.

(5)

Člen 103(1) Direktive 2014/59/EU zahteva, da se prispevki pobirajo vsaj enkrat letno, da bi se dosegla ciljna raven, določena v členu 102 navedene direktive. Skladno s členom 103(2) Direktive 2014/59/EU bi moral letni prispevek odražati velikost institucije, saj bi moral temeljiti na fiksnem znesku, določenem na podlagi finančnih obveznosti navedene institucije (v nadaljnjem besedilu: osnovni letni prispevek); poleg tega odraža raven tveganja zadevnih dejavnosti institucije, saj bi se moral osnovni letni prispevek prilagoditi sorazmerno glede na profil tveganja navedene institucije (v nadaljnjem besedilu: dodatna prilagoditev tveganjem). Velikost institucije je prvi kazalnik tveganja, ki ga predstavlja institucija. Večja je institucija, bolj je verjetno, da bo v primeru težav organ za reševanje menil, da bi bilo reševanje navedene institucije v javnem interesu, in uporabil shemo za financiranje reševanja, da bi zagotovil učinkovito uporabo instrumentov za reševanje.

(6)

Da bi se pojasnilo, kako bi morali organi za reševanje prilagoditi prispevke glede na profil tveganja institucij, je treba kot izhodišče za prilagoditev tveganjem opredeliti stebre in kazalnike tveganja, ki bi se morali uporabiti za določitev profila tveganja institucij, mehanizem za uporabo prilagoditev tveganjem pri osnovnem letnem prispevku in osnovni letni prispevek. Navedene elemente, ki bi dopolnjevali merila glede tveganja iz člena 103(7) Direktive 2014/59/EU, bi bilo treba določiti tako, da bi se ohranili enaki konkurenčni pogoji med državami članicami in močan notranji trg s preprečevanjem razhajanja med pristopi držav članic k izračunu prispevkov v njihove sheme za financiranje reševanja. To bi omogočilo, da bi bili prispevki institucij v sheme za financiranje reševanja primerljivi in predvidljivi pri vseh vrstah bank, kar je pomemben element, ki prispeva k enakim konkurenčnim pogojem na notranjem trgu.

(7)

Člen 5(1) Uredbe (EU) št. 806/2014 Evropskega parlamenta in Sveta (4) določa, da se za uporabo navedene uredbe in Direktive 2014/59/EU šteje, da je enotni odbor za reševanje (v nadaljnjem besedilu: odbor), ustanovljen s členom 42(1) navedene uredbe, relevantni nacionalni organ za reševanje, kadar opravlja naloge in izvaja pooblastila, ki jih mora v skladu z navedeno direktivo opravljati ali izvajati nacionalni organ za reševanje. Glede na to, da ima skladno s členom 70(7) Uredbe (EU) št. 806/2014 odbor pooblastilo za izračun prispevkov institucij v enotni sklad za reševanje, ki bi nadomestil sheme za financiranje sodelujočih držav članic v enotnem mehanizmu za reševanje s 1. januarjem 2016, bi moral ob uporabi te uredbe na podlagi člena 103(7) Direktive 2014/59/EU pojem organa za reševanje iz te uredbe vključevati tudi odbor.

(8)

Izračun prispevkov na ravni posamezne institucije bi v primeru skupin privedel do dvojnega štetja nekaterih obveznosti pri določanju osnovnega letnega prispevka različnih subjektov v skupini, saj bi bile obveznosti, ki se nanašajo na sporazume, sklenjene med subjekti iz iste skupine, del celotnih obveznosti, ki jih je treba upoštevati za določitev osnovnega letnega prispevka za vsak subjekt v skupini. Zato bi bilo treba v primeru skupin določitev osnovnega letnega prispevka podrobneje opredeliti, da bi se upoštevala medsebojna povezanost subjektov v skupini in preprečilo dvojno štetje izpostavljenosti znotraj skupine. Da bi se zagotovili enaki konkurenčni pogoji med subjekti, ki so del skupine, in institucijami, ki so članice iste institucionalne sheme za zaščito vlog ali so stalno povezane z istim centralnim organom, bi za slednje morala veljati enaka obravnava.

(9)

Za namene izračuna osnovnega letnega prispevka subjekta v skupini skupne obveznosti, ki se upoštevajo, ne bi smele zajemati obveznosti, ki izhajajo iz pogodbe, ki jo je navedeni subjekt v skupini sklenil s katerim koli drugim subjektom, ki je del iste skupine. Takšna izključitev bi morala biti mogoča samo, če imajo vsi subjekti v skupini sedež v Uniji, so v celoti vključeni v isto konsolidacijo, so predmet ustreznih centraliziranih postopkov za ovrednotenje, merjenje in kontrolo tveganja, in če ne obstaja trenutna ali predvidena pomembna dejanska ali pravna ovira za takojšnje poplačilo zadevnih obveznosti ob njihovi zapadlosti. To bi moralo preprečiti, da bi bile obveznosti izključene iz osnove za izračun prispevkov, če ni jamstev, da bodo izpostavljenosti iz naslova posojil znotraj skupine krite v primeru poslabšanja finančnega položaja skupine. Poleg tega, da bi se preprečilo, da bi izključitev obveznosti znotraj skupine privedla do prednosti za subjekte v skupini, ki lahko koristijo to izvzetje, taka izključitev zadevnim institucijam ne bi smela dovoliti, da koristijo poenostavljen sistem prispevkov, dovoljen majhnim institucijam, če bi zaradi izključitve obveznosti znotraj skupine institucija izpolnjevala pogoje za poenostavljeni sistem. Da bi se zagotovili enaki konkurenčni pogoji med subjekti, ki so del skupine, in institucijami, ki so članice iste institucionalne sheme za zaščito vlog ali so trajno povezane z istim centralnim organom, bi za slednje morala veljati enaka obravnava.

(10)

Z odstopanjem od pravila, da bi bilo treba izračun prispevkov opraviti na ravni posamezne institucije, bi se morala v primeru centralnega organa s povezanimi kreditnimi institucijami, ki so v celoti ali delno izvzete iz bonitetnih zahtev nacionalne zakonodaje v skladu s členom 10 Uredbe (EU) št. 575/2013 Evropskega parlamenta in Sveta, pravila o predhodnih prispevkih uporabljati samo za centralni organ in povezane kreditne institucije kot celoto na konsolidirani podlagi, ker se solventnost in likvidnost centralnega organa in vseh povezanih institucij spremljajo kot celota na podlagi konsolidiranih računovodskih izkazov navedenih institucij.

(11)

Določitev osnovnega letnega prispevka bi bilo treba dodatno opredeliti tudi v primeru infrastruktur finančnega trga. Nekatere infrastrukture finančnega trga, kot so centralne nasprotne stranke in centralne depotne družbe, imajo prav tako dovoljenje za opravljanje dejavnosti kot kreditne institucije. Zlasti nekatere centralne depotne družbe opravljajo bančne storitve, ki so pomožne dejavnosti njihovi dejavnosti tržne infrastrukture. V nasprotju s kreditnimi institucijami centralne depotne družbe ne držijo kritih vlog, ampak večinoma stanja znotraj enega dne ali stanja čez noč, ki izvirajo iz poravnave transakcij z vrednostnimi papirji, ki jo opravljajo za finančne institucije ali centralne banke. Na splošno ta stanja ne privedejo do stanj denarnih sredstev, ki bi se lahko pretvorila v sredstva za opravljanje bančne dejavnosti. Ker so bančne storitve, ki jih opravljajo infrastrukture finančnega trga, pomožna dejavnost njihovim glavnim dejavnostim kliringa ali poravnave, v zvezi s katerimi za navedene subjekte veljajo stroge bonitetne zahteve iz Uredbe (EU) št. 648/2012 (5) in Uredbe (EU) št. 909/2014 Evropskega parlamenta in Sveta (6) kot tudi ustrezne določbe iz Uredbe (EU) št. 575/2013 in Direktive 2013/36/EU, in ker poslovni model infrastruktur finančnega trga ne vsebuje tveganj, primerljivih s tveganji kreditne institucije, bi se morale pri določanju zneska njihovih celotnih obveznosti za namene izračuna njihovega osnovnega letnega prispevka upoštevati samo obveznosti, ki se nanašajo na bančne dejavnosti navedenih subjektov.

(12)

Obračunavanje izvedenih finančnih instrumentov v Uniji v zvezi s posamičnimi računovodskimi izkazi ni usklajeno, zato bi to vplivalo na višino obveznosti, ki se upoštevajo za izračun prispevkov posamezne banke. Metodologija za količnik finančnega vzvoda iz členov 429(6) in 429(7) Uredbe (EU) št. 575/2013 velja za vse banke in zagotavlja, da se ista pogodba o izvedenih finančnih instrumentih in zlasti pobot pogodb o izvedenih finančnih instrumentih obravnavata na enak način, ne glede na računovodski okvir, ki se uporablja za banko. Da bi se zagotovila usklajena obravnava izvedenih finančnih instrumentov pri določanju osnovnega letnega prispevka, kar bi omogočalo primerljivost njihovega vrednotenja med institucijami in enake konkurenčne pogoje v vsej Uniji, bi bilo izvedene finančne instrumente zato treba vrednotiti v skladu s členoma 429(6) in 429(7) Uredbe (EU) št. 575/2013. Vendar, da bi se zagotovila predvidljivost vrednotenja izvedenih finančnih instrumentov v skladu z Uredbo (EU) št. 575/2013, bi bilo treba določiti, da takšno vrednotenje ne sme privesti do vrednosti, ki je manjša od 75 % vrednosti zadevnih izvedenih finančnih instrumentov v skladu z ustreznim računovodskim okvirom.

(13)

Nekatere kreditne ustanove so spodbujevalne banke, katerih namen je pospeševati cilje javne politike enot centralne ali regionalne ravni države članice ali lokalnih organov, pretežno z zagotavljanjem spodbujevalnih kreditov na nekonkurenčni in neprofitni osnovi. Takšne institucije dajejo kredite, za katere neposredno ali posredno jamči enota centralne ali regionalne ravni države ali lokalni organ. Spodbujevalni krediti so na voljo po nekonkurenčnih in neprofitnih pogojih, da se spodbudijo cilji javne politike Unije ali enot centralne ali regionalne ravni države članice. Včasih se spodbujevalni krediti odobrijo prek druge institucije, ki deluje kot posrednica (pretočni krediti (pass through loans)). V takih primerih posredniška kreditna institucija prejme spodbujevalne kredite od multilateralne razvojne banke ali subjekta javnega sektorja in jih da drugim kreditnim institucijam, ki jih zagotovijo končnim strankam. Ker posredniške kreditne institucije pretočijo likvidnost teh kreditov od spodbujevalne banke, iz katere kredit izvira, do posojilne institucije ali druge posredniške institucije, take obveznosti ne bi smele biti vključene v celotne obveznosti, ki jih je treba upoštevati pri izračunu osnovnega letnega prispevka.

(14)

Člen 103(1) Direktive 2014/59/EU od vseh institucij zahteva, da prispevajo v sheme za financiranje reševanja. Vendar pa je treba najti sorazmerno in pravično ravnotežje med obveznostjo vsake institucije, da prispeva v shemo za financiranje reševanja, ter njeno velikostjo, profilom tveganja, obsegom in kompleksnostjo njenih dejavnosti, njeno medsebojno povezanostjo z drugimi institucijami ali s finančnim sistemom na splošno, vplivom njenega propada na finančne trge, na druge institucije, na pogoje financiranja ali na širše gospodarstvo in s tem verjetnostjo, da bo institucija vstopila v postopek reševanja in koristila shemo za financiranje. Take elemente organi za reševanje upoštevajo v skladu s členom 4 Direktive 2014/59/EU pri odločanju, ali so lahko nekatere institucije upravičene do poenostavljenih obveznosti v zvezi z zahtevami glede priprave načrtov za sanacijo in reševanje. Poleg tega bi se morala upravna obremenitev za nekatere institucije in organe za reševanje, ki je posledica izračunavanja letnih prispevkov, upoštevati pri določanju pravega ravnotežja med izpolnjevanjem zahtev iz Direktive 2014/59/EU in značilnostmi različnih institucij, za katere se uporablja navedena direktiva.

(15)

Majhne institucije običajno nimajo zelo tveganega profila in so sistemsko pogosto manj tvegane kot velike institucije, poleg tega je učinek njihovega propada na gospodarstvo kot celoto ponavadi manjši kot pri velikih institucijah. Kljub temu ni mogoče izključiti možnega učinka propada majhnih institucij na finančno stabilnost, saj lahko tudi majhne institucije ustvarijo sistemsko tveganje zaradi svoje vloge v širšem bančnem sistemu, kumulativnih učinkov mrež ali negativnih vplivov, ki jih lahko povzročijo zaradi izgube zaupanja v bančni sistem.

(16)

Glede na to, da majhne institucije v večini primerov ne predstavljajo sistemskega tveganja in je manj verjetno, da bo potrebno njihovo reševanje, kar posledično v primerjavi z velikimi institucijami zmanjšuje verjetnost, da bodo upravičene do shem za financiranje reševanja, bi bilo treba poenostaviti metodologijo za izračun letnih prispevkov majhnih institucij v sheme za financiranje reševanja. Letni prispevki majhnih institucij bi morali biti pavšalni zneski, določeni na podlagi njihovega osnovnega letnega prispevka sorazmerno glede na velikost institucije. Taka metodologija bi morala omogočati sorazmeren sistem letnih prispevkov, saj mora organ za reševanje določiti letni prispevek posamezne institucije v skladu z letno ciljno ravnijo sheme financiranja. Pavšalni znesek tako odraža dejstvo, da so majhne institucije pogosto manj tvegane, in omogoča obsežnejše prilagajanje prispevka večjih institucij, ki so praviloma bolj sistemske, sorazmerno glede na njihov profil tveganja.

(17)

Za določitev, katere institucije se štejejo za majhne, bi bilo treba uporabiti dvojni prag, in sicer bi moral biti prvi prag, določen na podlagi celotnih obveznosti (brez kapitala), zmanjšanih za krite vloge, enak ali manjši od 300 milijonov EUR, drugi prag, določen na podlagi bilančne vsote, pa ne bi smel preseči 1 milijarde EUR. Drugi prag naj bi preprečeval, da bi bile večje institucije, ki izpolnjujejo pogoje na podlagi prvega praga, povezanega z zneskom obveznosti, upravičene do uporabe poenostavljenega sistema.

(18)

Znotraj kategorije majhnih institucij bi bilo treba ločiti več podkategorij, saj so nekatere med njimi zelo majhne, druge pa so blizu zgornjega praga, ki jim omogoča, da so upravičene do poenostavljenega sistema. V okviru sistema enotnega pavšalnega zneska bi bili letni prispevki zelo majhnih institucij nesorazmerno višji od prispevkov majhnih institucij, ki so blizu zgornjega praga. Hkrati bi bilo treba preprečiti, da bi poenostavljeni sistem povzročil nesorazmerne razlike v letnih prispevkih med največjimi izmed majhnih institucij ter institucijami, ki niso upravičene do poenostavljenega sistema, ker za malenkost presegajo prag. Da se preprečijo takšni neželeni učinki, je zato primerno, da se predvidi sistem, v katerem se ločuje med več kategorijami majhnih institucij, ki bi kot letni prispevek plačevale različne pavšalne zneske. To bi moralo omogočati progresivnost prispevkov znotraj poenostavljenega sistema ter med najvišjim in najnižjim pavšalnim zneskom v skladu z metodo, s katero bi se osnovni letni prispevek prilagajal glede na profil tveganja institucije.

(19)

Če organ za reševanje določi, da je majhna institucija zelo tvegana, bi moral imeti organ za reševanje zmožnost odločanja o tem, da zadevna institucija ni več upravičena do poenostavljenega sistema in da je treba njen prispevek namesto tega izračunati po metodi, s katero se osnovni letni prispevek prilagodi glede na druge dejavnike tveganja in ne na podlagi velikosti institucije.

(20)

Institucije iz člena 45(3) Direktive 2014/59/EU ne bodo dokapitalizirane z uporabo shem za financiranje reševanja v skladu s členoma 44 in 101 Direktive 2014/59/EU, ker bodo prenehale po nacionalnih insolvenčnih postopkih ali drugih vrstah postopkov, izvedenih v skladu s členom 38, 40 ali 42 Direktive 2014/59/EU, ter bodo prenehale opravljati svoje dejavnosti. Ti postopki zagotavljajo, da bodo upniki teh institucij, vključno z imetniki kritih obveznic, kjer je ustrezno, prevzeli izgube na način, ki ustreza ciljem reševanja. Zato bi morali njihovi prispevki v sheme za financiranje reševanja odražati navedene dejavnike. Vendar bi se sheme za financiranje reševanja lahko uporabljale za druge namene iz člena 101 Direktive 2014/59/EU. Če katera koli od takšnih institucij uporabi shemo za financiranje reševanja za enega od navedenih namenov, bi moral biti organ za reševanje zmožen primerjati profil tveganja vseh drugih institucij, zajetih v členu 45(3) Direktive 2014/59/EU, s profilom tveganja institucije, ki je uporabila shemo za financiranje reševanja, ter uporabiti metodologijo, določeno v tem delegiranem aktu, za tiste institucije, ki imajo podoben profil tveganja ali so bolj tvegane od institucij, ki so uporabile shemo za financiranje reševanja. Prav tako je primerno, da se določi seznam elementov, ki bi jih moral organ za reševanje upoštevati pri primerjanju profilov tveganja.

(21)

Da se organom držav članic za reševanje omogoči enotna razlaga meril iz člena 103(7) Direktive 2014/59/EU, tako da bo kazalnik tveganja institucij za namene izračuna posameznih prispevkov v sheme za financiranje reševanja določen na podoben način po celotni Uniji, bi bilo treba določiti več stebrov tveganja in ustrezne kazalnike tveganja za vsakega od stebrov tveganja, ki bi jih organi za reševanje morali upoštevati pri oceni profila tveganja institucij. Da se zagotovi skladnost z nadzornimi praksami, bi morali biti kazalniki tveganja sestavljeni iz sedanjih regulativnih meril, ki so že na voljo ali se trenutno uvajajo.

(22)

Če zadevna zakonodaja predvideva opustitve, s katerimi so institucije izvzete iz določanja nekaterih kazalnikov tveganja na ravni institucije, ter pod pogojem, da pristojni organi po potrebi dovolijo uporabo takih opustitev, bi morali organi za reševanje oceniti zadevne kazalnike na konsolidirani ali podkonsolidirani ravni, kakor je ustrezno, da se zagotovi skladnost z nadzorno prakso ter da skupine, ki uporabljajo navedene opustitve, ne bi bile neupravičeno kaznovane.

(23)

Da se organom za reševanje omogoči usklajen pristop glede pomembnosti stebrov in kazalnikov tveganja, ki bi jih morali upoštevati pri določanju profila tveganja institucij, bi bilo treba v tej uredbi določiti tudi relativno utež vsakega posameznega stebra in kazalnika tveganja. Vendar je pomembno, da imajo organi za reševanje na voljo zadostno prožnost pri ocenjevanju profila tveganj institucij, zato morajo imeti možnost, da uporabo stebrov in kazalnikov tveganja prilagodijo posebnostim posamezne institucije. Ker tega ni mogoče doseči izključno z določitvijo razpona za oceno profila tveganja, temveč je potrebna določena stopnja diskrecije pri odločanju o pomembnosti posameznih kazalnikov tveganja za vsak primer posebej, bi morala biti utež nekaterih kazalnikov tveganja zgolj okvirna, ali pa bi morala biti določena v obliki razpona, da bi lahko organi za reševanje v danem primeru sami odločali o pomembnosti zadevnih kazalnikov.

(24)

Pri določanju pomembnosti različnih kazalnikov, ki ustrezajo posameznemu stebru, bi bilo treba agregiranje znotraj stebrov izvesti s tehtanim aritmetičnim povprečjem posameznih kazalnikov. Pri izračunu končnega skupnega kazalnika tveganja, ki ustreza posamezni instituciji, bi moral izračun temeljiti na tehtani geometrijski sredini posameznega stebra, da se preprečijo učinki izravnave med stebri, saj bi sicer institucija, ki je pri več stebrih zmerno uspešna, pri enem pa zelo neuspešna, na podlagi aritmetičnega povprečja praviloma dobila srednjo oceno.

(25)

Razpon za oceno stopnje tveganja, ki ga predstavlja posamezna institucija, bi moral biti tak, da bi omogočal zadostno prilagajanje profila tveganja institucije glede na različne stebre in kazalnike tveganja, določene v tej uredbi, hkrati pa zagotavljal tudi zadostno varnost in predvidljivost glede letnih zneskov, ki bi jih morale institucije prispevati v skladu z Direktivo 2014/59/EU in to uredbo.

(26)

Da se zagotovi dejansko plačilo prispevkov, bi bilo treba določiti pogoje in načine plačevanja. Zlasti za prispevke, ki se ne plačajo v denarnih sredstvih, ampak v obliki nepreklicnih zahtev za plačilo v skladu s členom 103 Direktive 2014/59/EU, bi bilo treba določiti delež nepreklicnih zahtev za plačilo, ki jih lahko uporabi vsaka institucija, ter vrste zavarovanja, ki so sprejemljive za zavarovanje teh nepreklicnih zahtev za plačilo, da se organu za reševanje omogoči zagotovitev dejanskega plačila, kadar ima težave pri izvrševanju nepreklicne zahteve za plačilo. Da se zagotovi, da se letni prispevki dejansko vplačujejo, bi bilo organe za reševanje treba pooblastiti za nalaganje upravnih kazni in drugih upravnih ukrepov institucijam, ki kršijo zahteve iz te uredbe glede izračuna in prilagoditve prispevkov, kot je kršitev obveznosti posredovanja informacij, ki jih zahteva organ za reševanje. Organ za reševanje bi moral biti tudi pooblaščen, da instituciji, ki le delno plača letni prispevek, ki zapade v plačilo, ali ga ne plača, ali če zadevna institucija ne izpolnjuje zahtev iz obvestila uradnega organa za reševanje, naloži dnevno kazen. Poleg tega bi bilo treba določiti posebne obveznosti glede izmenjave informacij med pristojnimi organi in organi za reševanje.

(27)

Da se zagotovi, da bo prilagajanje tveganjem ves čas odražalo dogajanja v bančnem sektorju in tako stalno izpolnjevalo zahteve iz Direktive 2014/59/EU, bo Komisija na podlagi izkušenj, pridobljenih pri izvajanju Direktive, pred 1. junijem 2016 pregledala prilagajanje tveganjem za izračun letnih prispevkov ter zlasti ustreznost multiplikatorja za prilagoditev tveganjem, določenega v tej uredbi, in morebitno potrebo po povečanju zgornje meje multiplikatorja za prilagoditev tveganjem.

(28)

Ker se v skladu s členom 130(1) Direktive 2014/59/EU obveznost držav članic za pobiranje letnih prispevkov od institucij z dovoljenjem na njihovem ozemlju uporablja od 1. januarja 2015, bi se morala tudi ta uredba uporabljati od 1. januarja 2015 –