Choose the experimental features you want to try

This document is an excerpt from the EUR-Lex website

Document 62014CA0421

Zadeva C-421/14: Sodba Sodišča (prvi senat) z dne 26. januarja 2017 (predlog za sprejetje predhodne odločbe Juzgado de Primera Instancia n° 2 de Santander- Španija) – Banco Primus SA/Jesús Gutiérrez García (Predhodno odločanje — Direktiva 93/13/EGS — Pogodbe, sklenjene med prodajalci ali ponudniki in potrošniki — Nepošteni pogoji — Pogodbe o hipotekarnem posojilu — Postopek izvršbe nad premoženjem, ki je obremenjeno s hipoteko — Prekluzivni rok — Uradna dolžnost nacionalnih sodišč — Pravnomočnost)

UL C 104, 3.4.2017, pp. 9–11 (BG, ES, CS, DA, DE, ET, EL, EN, FR, HR, IT, LV, LT, HU, MT, NL, PL, PT, RO, SK, SL, FI, SV)

3.4.2017   

SL

Uradni list Evropske unije

C 104/9


Sodba Sodišča (prvi senat) z dne 26. januarja 2017 (predlog za sprejetje predhodne odločbe Juzgado de Primera Instancia no 2 de Santander- Španija) – Banco Primus SA/Jesús Gutiérrez García

(Zadeva C-421/14) (1)

((Predhodno odločanje - Direktiva 93/13/EGS - Pogodbe, sklenjene med prodajalci ali ponudniki in potrošniki - Nepošteni pogoji - Pogodbe o hipotekarnem posojilu - Postopek izvršbe nad premoženjem, ki je obremenjeno s hipoteko - Prekluzivni rok - Uradna dolžnost nacionalnih sodišč - Pravnomočnost))

(2017/C 104/16)

Jezik postopka: španščina

Predložitveno sodišče

Juzgado de Primera Instancia no 2 de Santander

Stranki v postopku v glavni stvari

Tožeča stranka: Banco Primus SA

Tožena stranka: Jesús Gutiérrez García

Izrek

1.

Člena 6 in 7 Direktive Sveta 93/13/EGS z dne 5. aprila 1993 o nedovoljenih pogojih v potrošniških pogodbah je treba razlagati tako, da nasprotujeta določbi nacionalnega prava, kot je četrta prehodna določba Ley 1/2013, de medidas para reforzar la protección a los deudores hipotecarios, reestructuración de deuda y alquiler social (zakon 1/2013 o ukrepih za varstvo hipotekarnega dolžnika, prestrukturiranju dolga in neprofitni najemnini) z dne 14. maja 2013, ki za izvajanje pravice potrošnikov – proti katerim je bil začet postopek izvršbe na podlagi hipoteke, ki pa ni bil končan pred začetkom veljave zakona, v katerem je ta določba – do vložitve ugovora v tem postopku na podlagi domnevno nepoštenih pogodbenih pogojev določa prekluzivni enomesečni rok, ki se računa od dneva po objavi tega zakona.

2.

Direktivo 93/13 je treba razlagati tako, da ne nasprotuje nacionalnemu pravilu, kakršno je to, ki izhaja iz člena 207 Ley 1/2000, de Enjuiciamiento Civil (zakon 1/2000 o zakoniku o civilnem postopku) z dne 7. januarja 2000, kakor je bil spremenjen z Ley 1/2013, de medidas para reforzar la protección a los deudores hipotecarios, reestructuración de deuda y alquiler social (zakon 1/2013 o ukrepih za varstvo hipotekarnega dolžnika, prestrukturiranju dolga in neprofitni najemnini) z dne 14. maja 2013, nato z Real Decreto-Ley 7/2013, de medidas urgentes de naturaleza tributaria, presupuestaria y de fomento de la investigación, el desarrollo y la innovación (uredba-zakon 7/2013 o nujnih davčnih in proračunskih ukrepih ter spodbujanju raziskav, razvoja in inovacij) z dne 28. junija 2013 in nato z Real Decreto-ley 11/2014, de medidas urgentes en materia concursal (uredba-zakon 11/2014 o nujnih ukrepi na področju stečaja) z dne 5. septembra 2014, ki nacionalnemu sodišču prepoveduje, da po uradni dolžnosti ponovno preuči nepoštenost pogojev pogodbe, če je bilo o zakonitosti vseh pogojev te pogodbe ob upoštevanju te direktive že odločeno s pravnomočno odločbo.

Ob obstoju enega ali več pogodbenih pogojev, katerih morebitna nepoštenost še ni bila preučena ob prejšnjem sodnem nadzoru nad sporno pogodbo, ki je bil končan s pravnomočno odločbo, pa je treba Direktivo 93/13 razlagati tako, da mora nacionalno sodišče, pri katerem je potrošnik večkrat vložil ugovor, na zahtevo strank ali po uradni dolžnosti preučiti morebitno nepoštenost teh pogojev, če ima na voljo za to potrebne pravne in dejanske elemente.

3.

Člen 3(1) in člen 4 Direktive 93/13 je treba razlagati tako, da:

je treba pri presoji morebitne nepoštenosti pogoja pogodbe, sklenjene med prodajalcem ali ponudnikom in potrošnikom, ugotoviti, ali ta v škodo potrošnika povzroča znatno neravnotežje med pravicami in obveznostmi pogodbenih strank. To presojo je treba opraviti ob upoštevanju nacionalnih pravil, ki se uporabijo, če med strankama ni dogovora, sredstev, ki jih ima potrošnik v skladu z nacionalno ureditvijo na voljo, da doseže prenehanje uporabe tovrstnih pogojev, narave premoženja ali storitev, ki so predmet zadevne pogodbe, in vseh okoliščin ob sklenitvi te pogodbe;

če predložitveno sodišče meni, da pogodbeni pogoj, ki se nanaša na način izračuna rednih obresti, kakršen je ta iz postopka v glavni stvari, ni sestavljen jasno in razumljivo v smislu člena 4(2) te direktive, mora preučiti, ali ta pogoj ni pošten v smislu člena 3(1) navedene direktive. V okviru te preučitve bo navedeno sodišče moralo predvsem primerjati način izračuna obrestne mere rednih obresti, ki jo določa ta pogoj, in dejanski znesek obrestne mere, ki iz tega izhaja, z načini izračuna, ki se običajno uporabljajo, in zakonsko obrestno mero ter obrestno mero, ki se je ob sklenitvi pogodbe iz postopka v glavni stvari uporabljala na trgu za posojilo v znesku in za trajanje, ki sta enakovredna znesku in trajanju obravnavane posojilne pogodbe, in

kar zadeva presojo, ki jo opravi nacionalno sodišče, v zvezi z morebitno nepoštenostjo pogoja, ki se nanaša na predčasno zapadlost zaradi dolžnikovega neizpolnjevanja obveznosti v omejenem obdobju, mora predložitveno sodišče preučiti zlasti, ali je možnost, ki je dana proizvajalcu ali ponudniku, da za izterljiv razglasi celoten kredit, odvisna od tega, da potrošnik ni izpolnil obveznosti, ki je v okviru zadevne pogodbe bistvena, ali je ta možnost določena za primere, v katerih je taka neizpolnitev dovolj resna glede na obdobje in višino kredita, ali navedena možnost odstopa od skupnih pravil, ki se uporabljajo na tem področju, če ni podrobnih pogodbenih določil, in ali nacionalno pravo določa ustrezne in učinkovite ukrepe, ki potrošniku, za katerega se ta pogoj uporablja, omogočajo, da odpravi posledice navedene izterljivosti kredita.

4.

Direktivo 93/13 je treba razlagati tako, da nasprotuje razlagi – v sodni praksi – določbe nacionalnega prava, ki ureja pogoje v zvezi s predčasno zapadlostjo pri posojilnih pogodbah, kakršen je člen 693(2) zakona 1/2000, kakor je bil spremenjen z uredbo zakonom 7/2013, ki nacionalnemu sodišču, ki je ugotovilo, da tak pogodbeni pogoj ni pošten, prepoveduje, da ga razglasi za ničen in da izključi njegovo uporabo, če ga prodajalec ali ponudnik dejansko ni uporabil, vendar je spoštoval pogoje, določene s to določbo nacionalnega prava.


(1)  UL C 421, 24.11.2014.


Top