8.12.2014   

SL

Uradni list Evropske unije

C 439/14

1.

Člena 2(11) in 11 Uredbe Sveta (ES) št. 2201/2003 z dne 27. novembra 2003 o pristojnosti in priznavanju ter izvrševanju sodnih odločb v zakonskih sporih in sporih v zvezi s starševsko odgovornostjo ter o razveljavitvi Uredbe (ES) št. 1347/2000 je treba razlagati tako, da mora v okoliščini, ko je bila premestitev otroka izvedena v skladu z začasno izvršljivo sodno odločbo, ki je bila nato razveljavljena s sodno odločbo, v kateri je bilo za otrokovo prebivališče določeno prebivališče tistega od staršev, ki živi v državi članici izvora, sodišče države članice, v katero je bil otrok premeščen in ki odloča o zahtevku za vrnitev otroka, ob preučitvi vseh posebnih okoliščin posameznega primera preveriti, ali je imel otrok neposredno pred domnevno neupravičenim zadržanjem svoje običajno prebivališče še vedno v državi članici izvora. V okviru te presoje je treba upoštevati dejstvo, da je bilo sodno odločbo, s katero je bila dovoljena premestitev, mogoče izvršiti začasno in da je bila zoper njo vložena pritožba.

2.

Uredbo št. 2201/2003 je treba razlagati tako, da je v okoliščini, ko je bila premestitev otroka opravljena v skladu z začasno izvršljivo sodno odločbo, ki je bila nato razveljavljena s sodno odločbo, v kateri je bilo za otrokovo prebivališče določeno prebivališče tistega od staršev, ki živi v državi članici izvora, zavrnitev vrnitve otroka v to državo članico po izdaji te druge odločbe neupravičeno in je treba uporabiti člen 11 te uredbe, če se ugotovi, da je imel otrok neposredno pred to zavrnitvijo vrnitve svoje običajno prebivališče še vedno v navedeni državi članici. Če se ugotovi, nasprotno, da otrok takrat svojega običajnega prebivališča ni več imel v državi članici izvora, se odločba o zavrnitvi zahtevka za vrnitev na podlagi te določbe sprejme brez poseganja v uporabo pravil o priznavanju in izvrševanju odločb, izdanih v državi članici, ki so določena v poglavju III te uredbe.