26.10.2013   

SL

Uradni list Evropske unije

C 313/12

—

odločba Splošnega sodišča (drugi senat) z dne 30. maja 2013 v zadevi T-396/11 naj se razveljavi in s tem zavrne tožba družbe ultra air GmbH za razveljavitev odločbe četrtega odbora za pritožbe pri Uradu za usklajevanje na notranjem trgu z dne 18. maja 2011 v zadevi R 374/2010-4;

—

družbi ultra air GmbH naj se naloži plačilo stroškov pritožnika.

1.

Nepreučitev ugovora zlorabe prava kot splošnega pravnega instituta

Splošno sodišče je v izpodbijani odločbi v nasprotju s sodno prakso Sodišča, pri katerem je ta pritožba vložena, napačno uporabilo pravo, ko ni upoštevalo splošnega pravnega instituta ugovora zlorabe prava, ki dovoljuje in zahteva presojo okoliščin posameznega primera, ki ga je treba spoštovati tudi v pravu znamk Skupnosti. Nasprotno, Splošno sodišče se je omejilo le na ugotovitev, da je postopek iz člena 52(1)(a) v zvezi s členom 56(1)(a) Uredbe št. 207/2009 (1) postopek, ki ga lahko sproži vsakdo, ki ima sposobnost biti stranka v postopku, in tako ni presodilo navedenih posebnih okoliščin tega primera.

Pri tem je Splošno sodišče spregledalo, da je zakonodajalec resda opredelil postopek za ugotovitev ničnosti znamke v skladu s členom 56(1)(a) Uredbe št. 207/2009 kot postopek, ki ga lahko sproži vsakdo, ki ima sposobnost biti stranka v postopku, vendar to ni v nasprotju z upoštevanjem ugovora zlorabe prava kot splošno veljavnega pravnega instituta, ki ga je treba spoštovati tudi v pravu Skupnosti.

Izključitev zahtev, ki pomenijo zlorabo prava, se namreč ne more enačiti z uvedbo zahteve po dokazovanju pravnega interesa vlagatelja in skladno s tem ne vodi do omejitve aktivne legitimacije za vložitev zahteve z uvedbo nekaterih dodatnih pogojev. Za upoštevnost ugovora zlorabe prava v okviru člena 56(1)(a) Uredbe 207/2009 prav tako govori dejstvo, da je zakonodajalec oblikoval postopek ugotovitve ničnosti kot postopek, ki se začne na zahtevo stranke, in da ugotovitev ničnosti registrirane znamke po uradni dolžnosti ni mogoča.

2.

Nepreučitev konkretnih okoliščin posameznega primera

Ker je Splošno sodišče pritožniku odreklo upoštevanje ugovora zlorabe prava kot splošnega pravnega instituta, ni presodilo o posebnih okoliščinah obravnavanega primera, ki bi zahtevo družbe ultra air GmbH za ugotovitev ničnosti znamke „ultrafilter international“, CTM 001121839, prikazale kot zlorabo prava.

Vlagatelj zahteve namerava namreč z lastno uporabo zadevnega znaka pridobiti zase prepoznavnost znamke, ki jo izpodbija, z ustreznim, zavestnim zavajanjem upoštevne javnosti, in ustvariti napačen vtis, da nadaljuje tradicijo uglednega pravnega prednika pritožnika.

Dalje Splošno sodišče nezadostno obravnava vlogo poslovodje ultra air GmbH kot vlagatelja zahteve za ugotovitev ničnosti znamke „ultrafilter international“, CTM 001121839, ki je bil med svojim delovanjem v družbi pritožnika sam osebno odgovoren za postopek registracije znamke, ki jo danes izpodbija. V postopku registracije je osebno predložil vse dokumente v dokazovanje razlikovalnega učinka izpodbijane znamke, jih delno celo sam izstavil in z njimi izključno razpolagal.