13.9.2013   

SL

Uradni list Evropske unije

CE 264/7

—

ob upoštevanju Pogodbe o delovanju Evropske unije (PDEU), zlasti poglavja 4 naslova V tretjega dela z naslovom „Pravosodno sodelovanje v kazenskih zadevah“,

—

ob upoštevanju Listine Evropske unije o temeljnih pravicah, zlasti njenega naslova VI o sodnem varstvu,

—

ob upoštevanju sporočila Komisije z dne 20. septembra 2011 z naslovom „Oblikovanje kazenskopravne politike EU: zagotavljanje učinkovitega izvajanja politik EU s pomočjo kazenskega prava“ (COM(2011)0573),

—

ob upoštevanju sklepov Sveta z dne 30. novembra 2009 o vzorčnih določbah o usmerjanju posvetovanj Sveta na področju kazenskega prava,

—

ob upoštevanju svoje resolucije z dne 25. oktobra 2011 o organiziranem kriminalu v Evropski uniji (1),

—

ob upoštevanju svojega priporočila Svetu z dne 7. maja 2009 o razvoju kazenskopravnega območja EU (2),

—

ob upoštevanju svojih študij o „harmonizaciji kazenskega prava v EU“ (3) in o „razvoju kazenskopravnega območja EU“ (4),

—

ob upoštevanju člena 48 Poslovnika,

—

ob upoštevanju poročila Odbora za državljanske svoboščine, pravosodje in notranje zadeve (A7-0144/2012),

A.

ker v skladu s členom 3(2) Pogodbe o Evropski uniji (PEU) Unija svojim državljanom nudi območje svobode, varnosti in pravice brez notranjih meja, na katerem je v povezavi z ustreznimi ukrepi, med drugim glede preprečevanja kriminala in boja proti njemu, zagotovljeno prosto gibanje oseb;

B.

ker lahko Parlament in Svet v skladu s členom 83 PDEU določita minimalna pravila glede opredelitve kaznivih dejanj in sankcij;

C.

ker člen 83(3) PDEU istočasno uvaja postopek zasilne zavore za primer, kadar članica Sveta meni, da bi predlagani zakonodajni ukrep vplival na temeljna načela njenega kazenskega pravnega sistema, s čimer priznava, da kazensko pravo pogosto odraža osnovne vrednote, navade in odločitve določene družbe, čeprav ob polnem spoštovanju mednarodnega prava o človekovih pravicah;

D.

ker sta načeli subsidiarnosti in sorazmernosti, kot sta omenjeni v členu 5 PEU, v primeru zakonodajnih predlogov o kazenskem pravu zato še posebej pomembni;

E.

ker so sistemi kazenskega prava in kazenskih postopkov držav članic nastajali več stoletij in ima vsaka država specifične usmeritve in posebnosti, zato je treba urejanje osrednjih področij kazenskega prava prepustiti državam članicam;

F.

ker se načelo vzajemnega priznavanja začenja uporabljati na vedno več političnih področjih, zlasti v zvezi s sodbami in sodnimi odločbami, in ker je pogojeno z medsebojnim zaupanjem, ki terja vzpostavitev minimalnih standardov zaščite na najvišji možni ravni;

G.

ker naj bi usklajevanje kazenskega prava v EU prispevalo k razvoju skupne pravne kulture EU v boju proti kriminalu, kar dopolnjuje nacionalne pravne tradicije, vendar jih ne nadomešča, in pozitivno vpliva na medsebojno zaupanje med državami članicami EU v zvezi z njihovimi pravnimi sistemi;

H.

ker mora kazensko pravo tvoriti skladen zakonodajni sistem, ki ga ureja sklop temeljnih načel in standardov dobrega upravljanja ob polnem spoštovanju Listine EU o temeljnih pravicah, Evropske konvencije o človekovih pravicah in ostalih mednarodnih konvencij o človekovih pravicah, ki so jih podpisale države članice;

I.

ker je kazensko pravo – glede na to, da že po svoji naravi omejuje nekatere človekove pravice in temeljne svoboščine osumljenih, obtoženih ali obsojenih oseb, poleg morebitnega zaznamovalnega učinka kazenskih preiskav in ob upoštevanju, da prekomerna uporaba kazenske zakonodaje povzroča zmanjšanje njene učinkovitosti –, treba uporabljati kot skrajni ukrep (ultima ratio) za obravnavo jasno opredeljenega in določenega vedenja, ki ga ni mogoče učinkovito obravnavati z milejšimi ukrepi in ki zelo ogroža družbo ali posameznike;

J.

ker bi kazenska zakonodaja EU kazni praviloma morala predpisovati samo za namerno storjena dejanja ali, v izjemnih okoliščinah, dejanja iz hude malomarnosti, temeljiti pa bi morala na načelu krivde posameznika (nulla poena sine culpa), pri čemer je v določenih primerih lahko upravičeno predvideti skupno odgovornost za določene vrste kaznivih dejanj;

K

ker morajo biti elementi kaznivega dejanja v skladu z zahtevo lex certa opisani natančno, da se zagotovi predvidljivost njene uporabe, obsega in pomena;

L.

ker v primeru direktiv države članice pri odločanju o načinu prenosa določb v njihovo nacionalno zakonodajo ohranijo določeno svobodo, kar pomeni, da morata biti za izpolnjevanje zahteve lex certa tako zakonodaja EU kot tudi njen prenos v nacionalno zakonodajo najvišje možne kakovosti;

M.

ker uvedba določb kazenskega prava EU ni omejena na območje svobode, varnosti in pravice, ampak se lahko nanaša na raznovrstne politike;

N.

ker je Evropska unija določbe kazenskega prava doslej pogosto razvijala po potrebi (na ad hoc osnovi), to pa je povzročilo potrebo po večji skladnosti;

O.

ker mora Parlament za to, da skupaj s sozakonodajalcem zagotovi skladen sistem kazenskega prava najvišje kakovosti, razviti lastne postopke;

P.

ker je za lažje sodelovanje med Komisijo, Svetom in Parlamentom na področju kazenskega prava potreben medinstitucionalni sporazum;

Q.

ker člen 67(1) PDEU določa, da Unija vzpostavi območje svobode, varnosti in pravice ob spoštovanju temeljnih pravic in različnih pravnih sistemov in tradicij držav članic;

1.

poudarja, da morajo predlogi določb kazenskega materialnega prava EU v celoti upoštevati načeli subsidiarnosti in sorazmernosti;

2.

opozarja, da mora kazensko pravo v celoti spoštovati temeljne pravice osumljencev, obdolžencev in obsojencev;

3.

poudarja, da se v zvezi s tem ni dovolj sklicevati na abstraktne pojme ali simbolične učinke, ampak da je treba nujnost novih določb kazenskega materialnega prava prikazati z dokazi, ki jasno kažejo, da:

4.

priznava pomen drugih splošnih načel, ki urejajo kazensko pravo, kot so:

5.

pozdravlja priznanje Komisije v njenem nedavnem sporočilu o kazenskopravni politiki EU, da bi moral biti prvi korak pri kazenski zakonodaji vedno odločitev o tem, ali naj se ukrepi kazenskega materialnega prava sploh sprejmejo;

6.

spodbuja Komisijo, naj predlaga ukrepe, ki spodbujajo bolj dosledno in skladno izvrševanje veljavnih določb kazenskega materialnega prava EU na nacionalni ravni, ne da bi to vplivalo na načeli nujnosti in subsidiarnosti;

7.

poudarja, da je treba usklajevalne ukrepe predlagati predvsem zato, da se podpre uporaba načela vzajemnega priznavanja v praksi, ne pa le zato, da se razširi obseg usklajenega kazenskega prava EU;

8.

spodbuja Komisijo, naj v svoje ocene učinka še naprej vključuje preizkus nujnosti in sorazmernosti, gradi na najboljših praksah držav članic z visokimi postopkovnimi jamstvi, vključi oceno o spoštovanju temeljnih pravic in uvede preizkus, s katerim je mogoče ugotoviti, kako njeni predlogi odražajo zgoraj navedena splošna načela, ki urejajo kazensko pravo;

9.

poudarja, da je treba za okrepitev medsebojnega zaupanja oblikovati enotne standarde zaščite za osumljence in obdolžence v kazenskem postopku;

10.

spodbuja Komisijo in države članice, naj razmislijo tudi o nezakonodajnih ukrepih, ki utrjujejo zaupanje med različnimi pravnimi sistemi držav članic, povečujejo skladnost in spodbujajo razvoj skupne pravne kulture EU za boj proti kriminalu;

11.

poudarja potrebo po skladnejšem in visokokakovostnem pristopu EU h kazenskemu pravu ter izraža obžalovanje zaradi doslej uporabljanega razdrobljenega pristopa;

12.

pozdravlja obstoj medsektorske usklajevalne skupine za kazensko pravo v okviru Komisije in slednjo poziva, naj Parlamentu zagotovi več natančnejših informacij o mandatu in delovanju te skupine;

13.

zahteva jasno določitev odgovornosti znotraj Komisije za usklajevanje vseh predlogov, ki vsebujejo določbe kazenskega prava, da bi tako zagotovili skladen pristop;

14.

pozdravlja obstoj delovne skupine Sveta za kazensko materialno pravo in poziva Svet, naj Parlamentu zagotovi podrobne informacije o tem, kako ta skupina sodeluje z ostalimi delovnimi skupinami Sveta, ki obravnavajo določbe kazenskega prava na drugih področjih politik zunaj pravosodja in notranjih zadev;

15.

poziva k medinstitucionalnemu sporazumu o načelih in delovnih metodah, ki bi urejal predloge za prihodnje določbe kazenskega materialnega prava EU, ter spodbuja Komisijo in Svet, naj ustanovita medinstitucionalno delovno skupino, v kateri bosta ti dve instituciji skupaj s Parlamentom lahko oblikovali takšen sporazum in razpravljali o splošnih zadevah, po potrebi v posvetovanju z neodvisnimi strokovnjaki, da se zagotovi skladnost v kazenskem pravu EU;

16.

meni, da bi morala ta medinstitucionalna delovna skupina pomagati pri določitvi primernega obsega in uporabe kazenskopravnih sankcij na ravni EU ter preučitvi veljavne zakonodaje, da se zmanjšata razdrobljenost in kolizija pristojnosti, ki sta značilni za sedanji pristop;

17.

želi preučiti, kako je mogoče znotraj Parlamenta najbolje zagotoviti skladen pristop k zakonodaji EU o kazenskem materialnem pravu, in v tem smislu opozarja na neobstoj usklajevalnega odbora in na pomembno vlogo, ki jo lahko igra njegova pravna služba;

18.

poudarja pomen ustanovitve znanstvene službe Parlamenta, ki lahko podpira poslance pri vsakdanjem delu in tako zagotavlja kakovost dela Parlamenta kot sozakonodajalca;

19.

opozarja, da mora Parlament za zagotovitev skladnega pristopa pred sprejetjem vsakega zakonodajnega predloga o kazenskem materialnem pravu razpolagati s pravno analizo predloga, ki prikazuje, ali so vse v tej resoluciji omenjene zahteve v celoti izpolnjene in katere izboljšave so še potrebne;

20.

naroči svojemu predsedniku, naj to resolucijo posreduje Svetu, Komisiji, nacionalnim parlamentom držav članic ter Svetu Evrope.