15.2.2013   

SL

Uradni list Evropske unije

C 44/23

1.1

EESO je trdno prepričan, da pristno partnerstvo, ki vse partnerje in zainteresirane strani organizirane civilne družbe (1) vključuje v pripravo, izvajanje in naknadno ocenjevanje programov in projektov na področju kohezijske politike EU, neposredno prispeva k njihovi večji kakovosti in učinkoviti izvedbi. Načelo partnerstva je odličen primer uporabe dobrega upravljanja v drugih politikah EU in s tem učinkovitega izvajanja strategije Evropa 2020.

1.2

EESO je sam pozval k pripravi kodeksa dobrega ravnanja, zato močno podpira pobudo Komisije in se v veliki meri strinja s predlaganimi priporočili. EESO pozdravlja podporo, ki sta jo kodeksu zagotovila Evropski parlament (EP) in Odbor regij (OR); opozarja pa, da morajo biti v partnerstvu vsi javni in zasebni partnerji enakopravni.

1.3

EESO izraža globoko razočaranje, da je Svet predlagani kodeks ravnanja zaenkrat črtal iz predloga Komisije. OR poziva k skupnemu ukrepanju v podporo kodeksu ravnanja.

1.4

EESO izraža globoko zaskrbljenost nad tem, da izvajanje načela partnerstva vse bolj vzbuja skrb v organizirani civilni družbi. Poročila iz nekaterih držav članic kažejo na trenuten trend zmanjševanja pomena načela partnerstva in udeležbe organizirane civilne družbe. Zelo zaskrbljujoče je tudi črtanje kodeksa ravnanja iz predlogov Komisije. V teh kriznih časih je potrebna še večja udeležba socialnih partnerjev in drugih organizacij civilne družbe.

1.5

Čeprav je to besedilo zgolj delovni dokument služb Komisije, pa je pripravljeno ob pravem času, saj se je v številnih državah članicah in regijah že začelo načrtovanje programov strukturnih skladov za obdobje 2014–2020. Komisija bi morala dejavno razširjati ta dokument, da bi ga lahko ustrezni partnerji uporabili. EESO poziva vse svoje člane, naj s svojimi organizacijami dejavno sodelujejo pri projektih in programih EU na področju kohezijske politike ob upoštevanju kodeksa ravnanja.

1.6

EESO želi izrecno poudariti, da bi morali biti operativni programi usmerjeni k dejavnostim in ukrepom, ki so „partnerstvu prijazni“. Glavne smernice bi morale biti enaka obravnava in pluralnost pri partnerstvu, ciljno usmerjena partnerstva za ciljno usmerjene programe in večja krepitev zmogljivosti.

1.7

EESO meni, da bi morali odbore za spremljanje nadomestiti drugi instrumenti partnerstva. V tem okviru opozarja na predloge sprememb Evropskega parlamenta k členu 5 uredbe o skupnih določbah, in sicer, da se besedna zveza „sodelovati s partnerji“ nadomesti z zvezo „vključiti partnerje“.

1.8

EESO predlaga, da partnerji sami poskrbijo za „pregled partnerstva“. Tak evropski sistem spremljanja bi moral temeljiti na preprostem kontrolnem seznamu in medsebojnih pregledih, ki jih zagotavlja Komisija skupaj z evropskimi organizacijami zainteresiranih strani. EESO si močno želi dejavno sodelovati v tem procesu.

1.9

Ustrezno izvajanje načela partnerstva, kot je določeno v kodeksu ravnanja, bi moralo biti pogoj, ki bi ga bilo treba izpolniti, preden Komisija podpiše pogodbe o partnerstvu z različnimi državami članicami. V tem okviru bi lahko kot spodbudo za izpolnitev tega pogoja povečali delež sredstev za operativne programe.

2.1

Od vzpostavitve načela partnerstva leta 1988 je bilo njegovo izvajanje razdrobljeno in počasno. V proces je bila vključena organizirana civilna družba, zlasti socialni partnerji. Načelo se je lažje izvajalo v državah, kjer je partnerstvo sestavni del sprejemanja odločitev. Izvajanje načela se je okrepilo, ko je Komisija dobila večjo neposredno pristojnost na področju kohezijske politike in ko sta bili uvedeni pobudi Skupnosti EQUAL in LEADER.

2.2

Vendar pa je bilo partnerstvo v številnih primerih zgolj formalno. V programskem obdobju 2006–2013 se partnerstvo ni dejavno spodbujalo, čeprav je sodelovanje zainteresiranih strani postalo temeljnega pomena pri izvajanju lizbonske strategije. Kohezijska politika EU se je soočila z novimi izzivi, ko je leta 2004 k EU pristopilo 10 držav, leta 2007 pa še Bolgarija in Romunija.

2.3

Komisija je ugotovila pomanjkljivosti, partnerji iz civilne družbe pa so kritizirali zaostanke. Kot odziv na spremenjeno razmerje med državami članicami in Komisijo pri vodenju kohezijske politike EU je osrednjega pomena postalo razširjanje dobre prakse.

2.4

Komisija je leta 2009 EESO zaprosila za pripravo raziskovalnega mnenja o tem, kako pri strukturnih skladih spodbujati partnerstvo na podlagi dobre prakse. Mnenje EESO je takrat dopolnjevala publikacija z naslovom Za tango sta potrebna dva, v kateri so bili predstavljeni izbrani primeri dobre prakse v državah članicah. Komisija je predlog EESO o kodeksu dobrega ravnanja že upoštevala.

2.5

Trenutno kaže, da se v večini držav članic razvija partnerstvo z organizirano civilno družbo. V nekaterih primerih je lahko Poljska zgled za razvoj dobre prakse. Izvajanje partnerstva je zagotovo izziv za države, ki so članice postale pred kratkim, kot sta Bolgarija in Romunija, in Hrvaško, ki bo članica postala kmalu. Izziv je tudi za nekatere države članice, ki so k EU pristopile leta 2004, in za države, ki so članice že kar nekaj let, kot sta Portugalska in Grčija.

2.6

Organizirana civilna družba je vse bolj zaskrbljena glede izvajanja načela partnerstva, saj se pričakovanja niso izpolnila. Poročila iz nekaterih držav članic kažejo na trenuten trend zmanjševanja pomena načela partnerstva in sodelovanja organizirane civilne družbe, kodeks ravnanja pa je Svet črtal iz predlogov. V nekaterih državah se je načrtovanje programov za obdobje 2014–2020 začelo, ne da bi k temu konkretno povabili zasebne zainteresirane strani. To pomanjkanje politične volje je treba odpraviti, da se zagotovi ustrezno izvajanje evropskega kodeksa ravnanja glede partnerstva.

3.1

V skladu s predlogi Komisije za sklade skupnega strateškega okvira v obdobju 2014–2020 bodo države članice dolžne organizirati partnerstvo. To bo podpiral evropski kodeks ravnanja glede partnerstva, ki bo določil cilje in merila za izvajanje partnerstva in lažjo izmenjavo informacij, izkušenj, rezultatov in dobrih praks med državami članicami. Komisija naj bi kodeks sprejela v obliki delegiranega akta v treh mesecih po sprejetju uredbe o skupnih določbah.

3.2

Delovni dokument služb Komisije je prvi korak k uveljavitvi načela partnerstva. Dokument v šestih poglavjih navaja 18 podrobnih smernic. Naslovi teh šestih poglavij so naslednji:

3.3

Treba je omeniti, da je bil predlagani evropski kodeks ravnanja glede partnerstva preveden v vse jezike EU, kar bo olajšalo njegovo razširjanje in uporabo.

4.1

EESO je na posebno zaprosilo Evropske komisije leta 2010 pripravil mnenje o načelu partnerstva (ECO/258 – poročevalec g. Olsson (2)) in poglobljeno obravnaval predloge Komisije glede partnerstva v svojem mnenju o uredbi o skupnih določbah (ECO/314 – poročevalec g. VARDAKATSANIS).

4.2

EESO je predlagal, naj kodeks dobrega ravnanja temelji na več smernicah, ki so bile skoraj vse upoštevane v delovnem dokumentu služb Komisije:

4.3

EESO je trdno prepričan, da partnerstvo, ki vse partnerje, opredeljene v členu 5(1) uredbe o skupnih določbah, vključuje v pripravo, izvajanje in naknadno ocenjevanje projektov v okviru kohezijske politike EU, neposredno prispeva k uspehu te politike. Odbor pozdravlja napredek v členu 5 predloga Evropske komisije – v njem je namreč partnerstvo predpisano; ponovno opozarja, da bi morali biti tudi partnerji z glasovalno pravico v odborih za spremljanje dejansko udeleženi v vseh fazah uporabe sredstev iz skladov.

4.4

EESO poziva OR k skupnemu ukrepanju v podporo evropskemu kodeksu ravnanja glede partnerstva, Komisijo in Parlament pa poziva, naj preprečita namero Sveta, da kodeks črta iz predlogov. To je odločno izpostavil na neformalnem srečanju ministrov 6. novembra 2012 v Nikoziji.

5.1

Svet je zavrnil predlog Komisije za kodeks ravnanja, kar bo nedvomno oslabilo prakso izvajanja načela partnerstva.

5.2

Evropski parlament je predložil obsežen predlog sprememb kodeksa ravnanja v členu 5 uredbe o splošnih določbah na podlagi devetih specifikacij. EESO ta pristop podpira. Predlog spremembe je predstavljen spodaj (3). Vendar pa EESO izraža zaskrbljenost, ker Parlament razlikuje med zasebnimi in javnimi partnerji, kar lahko privede do neenake obravnave partnerjev.

5.3

OR podpira evropski kodeks ravnanja glede partnerstva ter ustrezne lokalne in regionalne organe poziva k organizaciji partnerstev. Med drugim poudarja, da je treba pozornost nameniti posebnim pogojem v državah članicah, pomenu subsidiarnosti in sorazmernosti, postopku izbire partnerjev, ki podpirajo pluralizem, da se vključijo tudi obrobne družbene skupine. OR izpostavlja vprašanje pravic in odgovornosti partnerjev, pri čemer razlikuje tudi med zasebnimi in javnimi partnerji.

6.1

Evropska organizirana civilna družba meni, da je neizvajanje partnerstva eden od glavnih razlogov za manjši učinek strukturnih skladov v obdobju 2007–2013 v več državah članicah.

6.2

Jasneje je treba navesti, da organizirana civilna družba skupaj z javnimi organi zastopa splošne interese.

6.3

Organizirana civilna družba je pogosto izključena iz pravih in pristnih partnerstev zaradi ovir, kot so pravila za sofinanciranje, upravna bremena in neprimerni cilji nacionalnih operativnih programov, pa tudi zato, ker ne sodeluje pri nadzoru skladov.

6.4

Organizirana civilna družba se zaveda prizadevanj Evropske komisije za poenostavitev postopkov, vendar meni, da to še vedno ne zadostuje za pravočasno in enostavno porabo sredstev v širšem zasebnem sektorju. Še vedno je preveč kompleksnih postopkov in upravnih bremen, ki jih je treba zmanjšati. Upoštevati je treba naslednje vidike:

6.5

Organizirana civilna družba poudarja pomen krepitve zmogljivosti za partnerje in poziva k vključitvi opredelitve krepitve zmogljivosti. Krepitev zmogljivosti bi bilo treba razumeti kot večjo udeležbo partnerjev v vseh fazah priprave, izvajanja in spremljanja strukturnih skladov.

6.6

EESO poudarja, da je treba ustvariti široko partnerstvo, ki naj zastopa velik razpon različnih interesov. Poiskati je treba jasne načine za določitev odgovornosti in funkcije različnih partnerjev.

7.1

Učinkovito uveljavljanje načela partnerstva je stalen proces. Predlog Komisije je prvi korak k formaliziranju in kodifikaciji načela partnerstva na ravni EU. EESO z zadovoljstvom ugotavlja, da tako Parlament kot OR podpirata uveljavitev načela partnerstva. Načelo partnerstva je dejansko odličen primer uporabe dobrega upravljanja v drugih politikah EU in s tem učinkovitega izvajanja strategije Evropa 2020.

7.2

EESO izraža globoko zaskrbljenost, da želi Svet omejiti načelo partnerstva in znova uporabiti obstoječa bolj omejevalna pravila za programsko obdobje 2006–2013; Komisijo in EP poziva, naj pomagata preprečiti to težnjo.

8.1

Načrtovanje programov strukturnih skladov za obdobje 2014–2010 se je v številnih državah članicah že začelo, zato je pomembno, da javne uprave in organizirana civilna družba pri tem uporabijo delovni dokument služb Komisije. EESO pozdravlja, da je bil kodeks ravnanja preveden v vse jezike EU. Komisija bi morala v sodelovanju z javno upravo in organizirano civilno družbo dejavno razširjati svoje predloge v državah članicah.

8.2

EESO meni, da v predlogih Komisije ni dovolj dodelano spremljanje. V sodelovanju z evropskimi organizacijami zainteresiranih strani bi bilo treba vzpostaviti evropski sistem spremljanja, ki bi temeljil na preprostem kontrolnem seznamu in medsebojnih pregledih. EESO si močno želi sodelovati v tem procesu.

8.3

Kontrolni seznam bi moral temeljiti na minimalnih specifikacijah, zlasti glede izbire, sodelovanja v posameznih fazah in krepitve zmogljivosti partnerjev. Prav tako bi bilo treba oceniti, kako se rešujejo navzkrižja interesov. Specifikacije bi lahko dopolnjevala analiza SWOT (ki se osredotoča na prednosti, pomanjkljivosti, priložnosti in tveganja), da bi omogočili izboljšave.

8.4

V okviru tega sistema bi morale zasebne zainteresirane strani/partnerji izvesti „pregled partnerstva“ na podlagi predlaganega kontrolnega seznama. EESO predlaga preprosto shemo ocenjevanja s tremi ocenami: nezadovoljivo/zadovoljivo/odlično. S takim pregledom bi okrepili udeležbo partnerjev v ocenjevanju, kot je predlagano v delovnem dokumentu služb Komisije.

8.5

EESO opozarja, da je Parlament predlagal, da se besedilo člena 5 uredbe o skupnih določbah „sodelovati s partnerji“ nadomesti z besedilom „vključiti partnerje“.

8.6

EESO znova poudarja svoj prejšnji predlog, naj regije, ki želijo izmenjevati svoje izkušnje in širiti dobro prakso, vzpostavijo mrežo „regij odličnosti v partnerstvu“.

8.7

Dobre prakse, predstavljene v brošuri EESO z naslovom Za tango sta potrebna dva, so dobile široko podporo; te primere bi bilo dobro preizkusiti v drugih državah (tudi če je treba partnerstvo prilagoditi nacionalnim razmeram). EESO predlaga, da se brošura posodobi z revidirano izdajo, ki bi vsebovala izkušnje, pridobljene na podlagi slabih praks.

8.8

EESO izpostavlja pomen vključitve partnerjev v dialog že v najzgodnejši fazi v okviru programa dela (načrt za razširjanje informacij, posvetovanje in sodelovanje) in natančnega časovnega načrta, ki ga je predlagal, Komisija pa ga je pri tem podprla. Ta proces je treba opredeliti tudi v pogodbi o partnerstvu. Ustrezno izvajanje načela partnerstva, kot je določeno v evropskem kodeksu ravnanja glede partnerstva, bi moralo biti pogoj, ki bi ga bilo treba izpolniti, preden Komisija podpiše pogodbe o partnerstvu z različnimi državami članicami. EESO predlaga, da se kot spodbuda za izpolnitev tega pogoja za krepitev zmogljivosti partnerjev uporabijo sredstva za operativne programe.

8.9

Izbira partnerjev bi morala potekati v okviru „pluralnosti pri partnerstvu“. Poleg ekonomskih in socialnih partnerjev ter ustreznih organov civilne družbe je treba vključiti še druge akterje, kot so inovativni, razvijajoči se in obrobni sektorji družbe, ki jim je treba zagotoviti dostop do partnerstev in vlogo v njih. Za te sektorje je zelo koristen model platform za usklajevanje. Kot ekonomske partnerje je treba v partnerstvo vključiti tudi najmanjša mikro podjetja (ki imajo velik potencial za ustvarjanje delovnih mest) in socialno gospodarstvo (kot nadaljnji ukrep na podlagi pobude za socialno podjetništvo).

8.10

Predlagana tematska osredotočenost v programih, pa tudi druge vrste ciljne usmerjenosti programov – geografska, po skupinah, sektorjih itd., bo spodbudila ciljno naravnanost in večjo učinkovitost partnerstva.

8.11

Delo v odborih za spremljanje je pogosto zelo formalno in ne izpolnjuje zahteve po pristnem partnerstvu. Dopolnjevati bi ga morali posvetovalni organi, delovne skupine in drugi instrumenti partnerstva, da se okrepi proces partnerstva.

8.12

Krepitev zmogljivosti je potrebna za partnerje v vseh državah članicah, ki znatno prispevajo k temu procesu. Za to bi bilo treba uporabiti tehnično pomoč, pa tudi lastna sredstva držav članic.

3a.

Evropski kodeks bo moral med drugim opisovati naslednje specifikacije