4.10.2012   

SL

Uradni list Evropske unije

C 299/29

1.1

Potencial žensk, ki delajo in/ali se ukvarjajo s poslovanjem na kmetijskih in podeželskih območjih je treba analizirati, registrirati in vrednotiti v vseh politikah EU, zato ga torej nobena od teh politik ne sme kaznovati: to je nujna osnova za to, da bi bile ženske lahko akterji razvoja in inovacij ter s tem pomagale celotni panogi pri premagovanju krize.

1.2

Celotna zakonodaja in vsi programi EU morajo zagotavljati enako obravnavo, enake možnosti in enake ukrepe spodbujanja položaja žensk, in sicer z učinkovitim vključevanjem enakosti spolov v vse politike, ob čemer je treba poenostaviti postopke za dostop do virov in redno preverjati rezultate.

1.3

Ženske morajo biti vključene v razvojne načrte sektorja na regionalni in lokalni ravni: to pomeni, da jih je treba usposobiti, da sodelujejo ter izražajo svoje potrebe, izkušnje in projekte (capacity building – razvoj zmogljivosti).

1.4

Pri sodelovanju univerz in raziskovalnih središč z ženskami je treba proučevati možnosti in potrebe, zagotavljati orodja za usposabljanje in tehnološka orodja za podporo razvoju podjetij, ki jih vodijo ženske, ter izboljševati kakovost dela in življenja žensk v kmetijstvu.

1.5

IKT (1) so bistvenega pomena za razvoj in izboljšanje dejavnosti žensk v kmetijstvu, pod pogojem, da so učinkovite, geografsko dobro porazdeljene, dostopne in poceni (širokopasovni dostop). To lahko ustvarja tudi delovna mesta za tehnike na področju IKT.

1.6

Vzpostavljanje ženskih mrež, ki ga olajšujejo učinkovite IKT, razvija stike, podpira sodelovanje ter spodbuja odnose in izmenjavo dobrih praks med ženskami v EU ter v državah kandidatkah in tretjih državah, kar prinaša koristi tudi za mednarodno sodelovanje in trgovino.

1.7

Usposabljanje mora biti usmerjeno k potrebam in možnostim žensk; prepustiti jim je mogoče inovativne oblike razširjanja znanja (skupine za razpravo in samousposabljanje, časopisne rubrike, informativne seje v izobraževalnih ustanovah itd.).

1.8

Da bi se ženske lahko organizirale in sodelovale z razvijanjem svojih možnosti, so potrebne učinkovite, cenovno dostopne in prilagodljive storitve, ki jim lahko zagotavljajo prosti čas tako, da jih razbremenijo dela v zvezi z oskrbo. To velja za področja zdravja, prevoza, posojil, distribucije, trženja, skrbi za starejše in otroke, pa tudi za sektorje socialne blaginje, ki naj zagotavljajo varstvo za tiste ženske, ki tega varstva niso deležne. Tudi v tem primeru to v zadevnih storitvah ustvarja novo nova delovna mesta.

1.9

Vse države članice EU bi morale spodbujati pravno priznanje zakonskih partnerk, ki pomagajo pri izvajanju dejavnosti v kmetijstvu, da bi bile lahko upravičene do zaščite v okviru sistemov socialnega in zdravstvenega varstva. Na ravni EU bi bilo primerno opredeliti zakonski okvir za skupno imetništvo, morda v obliki statuta žensk v kmetijstvu in na podeželju.

1.10

Ženske lahko prispevajo k trajnosti kmetijstva in svojega okolja, če imajo na voljo potrebna spoznavna in tehnološka orodja (zelene tehnologije, upravljanje in učinkovito rabo virov, pridobivanje čiste energije). Za zagon tovrstnih inovativnih in trajnostnih podjetij je treba zagotoviti hiter postopek poenostavljenega dostopa do virov (predvsem v okviru II. stebra skupne kmetijske politike).

1.11

Ženske so lahko gonilo oživljanja obrti ter tradicionalnih kakovostnih in bioloških izdelkov, med drugim tudi z vzpostavljanjem tesnejšega sodelovanja med proizvajalkami in potrošnicami, ki ga je treba preučiti in ovrednotiti (kot pri "kratkih verigah").

1.12

Reforma skupne kmetijske politike (SKP) in politike razvoja podeželja morajo skupaj spodbujati delo in dejavnost žensk predvsem s tematskimi programi za ženske (II. steber).

1.13

Države članice, regije, lokalne uprave in socialni partnerji so soodgovorni za spodbujanje možnosti žensk, ki živijo na kmetijskih in podeželskih območjih. Zagotavljati morajo zakonitost in poskrbeti za vzpostavitev ustreznega pravnega okvira, ki zagotavlja uresničevanje načel enakosti in zastopanja tudi v njihovi notranji strukturi. Pozitivni primeri v državah članicah bi morali služiti kot spodbuda za ustrezno zastopanost žensk v vseh političnih, gospodarskih in socialnih organih v kmetijstvu in na podeželju, k čemur je pozval tudi Evropski parlament.

2.1

Potencial žensk v kmetijstvu in na podeželju je podcenjen: poročilo o SKP za leto 2010 (2) ženske omenja samo v okviru statističnih podatkov Eurostata, poročilo o razvoju podeželja za leto 2010 pa bežno navaja razkorak v stopnji zaposlenosti (76 % za moške in 62 % za ženske (3)). Tudi v zanimivem sklepu Sveta z dne 20. februarja 2006 o strateških smernicah Skupnosti za razvoj podeželja  (4) so ženske omenjene le v zvezi s potrebo po spodbujanju njihovega dostopa do zaposlitve.

2.2

Evropski parlament, po drugi strani, v svoji resoluciji iz leta 2011 o vlogi žensk v kmetijstvu in na podeželju (5) natančno navaja glavna vprašanja, s katerimi se ženske soočajo, in predlaga nekatere strateške poti, da bi jih podprl v njihovi družbeni in gospodarski stvarnosti. EESO podpira analizo Evropskega parlamenta in se strinja z njenimi sklepi, ob tem pa opozarja tudi na več svojih mnenj (6).

2.3

EESO pozdravlja predlog Komisije za uredbo s skupnimi določbami o strukturnih skladih in spremljajoče delovne dokumente služb Komisije (7) ter sporočilo o evropskem partnerstvu za inovacije na področju kmetijstva (8): ti dokumenti vsebujejo zanimive elemente, ki vlivajo upanje, da bodo institucije vprašanjem enakosti spolov namenjale več pozornosti. EESO upa, da bodo sledile ustrezne odločitve Sveta.

2.4

EESO zelo ceni dejavnosti organizacij kmečkih žena in podobnih mrež, ki včasih samostojno, včasih pa pod okriljem kmečkih združenj delujejo v več državah članicah. Obstajajo tudi organizacije, ki združujejo kmečko mladino in si močno prizadevajo za enakost spolov. Na ta način se ženske izobražujejo in spodbujajo k dodatnemu udejstvovanju na podjetniškem, socialnem, poklicnem in političnem področju. V precejšnji meri so zaslužne za dosedanji napredek, npr. glede socialne varnosti kmečkih družin. V nekaterih kmečkih združenjih, v katerih so tradicionalno prevladovali moški, so danes zelo aktivne in vplivne ravno ženske (9). Takšni primeri bi morali biti zgled v vseh državah članicah.

2.5

Namen tega mnenja je, da – vzporedno z navedenimi dokumenti – opredeli nekatera merila in ukrepe, ki lahko pomagajo ženskam, da bi izkoristile možnosti, ki jih imajo kot delavke in podjetnice, ter prevzele inovativno vlogo za trajnostni razvoj in kakovostna delovna mesta. Boljša opredelitev možnosti in potreb zaposlovanja žensk ter ženskega podjetništva na področju kmetijstva in na podeželju lahko izboljša proizvodnjo, ji podeli strateško razsežnost, jo diverzificira in omogoči večjo skladnost med SKP ter ukrepi za razvoj podeželja in teritorialno kohezijo.

3.1

Zaporedne reforme SKP so zameglile konceptualno razmejitev med kmetijskim gospodarstvom, podeželskim gospodarstvom ter teritorialnim upravljanjem oziroma razvojem. To je razširilo prizorišče (10), na katerem je treba preučiti probleme, s katerimi se soočajo ženske, vendar je tudi povečalo potrebo po natančnih, razčlenjenih in kakovostnih podatkih, na podlagi že opravljenega dela Eurostata. V resoluciji Evropskega parlamenta iz leta 2011 je navedeno, da je redno zaposlenih v kmetijstvu 26,7 milijona oseb, od tega 42 % (tj. 11,2 milijona) žensk, vključno z vsemi kmetijskimi dejavnostmi in dejavnostmi na podeželju, kjer ljudje opravljajo kakršno koli delo (ki pa pogosto ni ne njihovo edino ne glavno delo), Eurostat pa meri zaposlenost v kmetijstvu na podlagi letnih delovnih enot (Annual Working Units, AWU), kar zmanjšuje skupno število moških in žensk, zaposlenih v kmetijskem sektorju, v letu 2010 na 11,1 milijona (za kmetijstvo, gozdarstvo, lov in ribolov); skupno število zaposlenih žensk naj bi bilo torej približno 4,7 milijona (11).

3.2

To sklicevanje na statistično metodologijo kaže, da problem ni pomemben zaradi številk, temveč zaradi strateškega pomena kmetijstva in podeželja v medsebojnem delovanju z mestnimi in primestnimi območji ter njihovim trajnostnim okoljskim in družbenim razvojem. Stvarnost žensk v kmetijstvu in na podeželju bo v tem mnenju torej obravnavana z dveh vidikov: z vidika visoke ravni proizvodnih standardov evropskega kmetijstva in z vidika možnosti, ki jih predstavljajo ženske in ki jih je mogoče sprostiti z omejenimi, vendar učinkovito in usmerjeno uporabljenimi viri. Upoštevati bo treba, da smo še vedno v obdobju hude krize, ki povzroča težave – a tudi priložnosti – za ženske, ki živijo in delajo na kmetijskih in podeželskih območjih.

4.1

Nedavne raziskave razmer v kmetijstvu in na podeželju kažejo, da je panoga po padcu proizvodnje in zaposlenosti zaradi umirjanja potrošnje in izvoza spet začela rasti in povečala prihodke. Še posebej notranji trg se do neke mere nagiba h kakovosti in trajnosti; potrošniki na primer vedno raje kupujejo lokalne proizvode (distribucija z "nič kilometri" ali "kratka veriga" (12)) in/ali biološke proizvode.

4.2

Na področju zaposlovanja je bilo v obdobju od leta 2007 do 2008 v kmetijstvu izgubljenih približno 900 tisoč delovnih mest, v obdobju od leta 2008 do 2009 pa 200 tisoč letnih delovnih enot (13). Negativni trend zaposlovanja bi se torej lahko ustalil na vrednostih, ki odražajo fiziološko zmanjšanje števila zaposlenih zaradi racionalizacije podjetij, z zmanjšanjem nekvalificirane delovne sile v korist bolj usposobljene.

4.3

Kljub tem razlogom za optimizem zagotovo nismo izšli iz krize in tudi položaj žensk se ni izboljšal. V velikem delu kmetijske proizvodnje še naprej na črno zaposlujejo žensko delovno silo, ki je že sicer v bistveno slabšem položaju tako pri zaposlitvah s polnim (26 % žensk v primerjavi z 52 % moških) kot s krajšim delovnim časom (9,7 % moških v primerjavi z 11,8 % žensk) (14); poleg tega obstaja še področje sezonskega dela (z velikanskim deležem zaposlenih v primerjavi z majhnim deležem zaposlenih za nedoločen čas) in priložnostnega dela ter dela na črno, kar je zelo razširjena, nevidna stvarnost in količinsko neopredeljen problem, glede katerega bi morali posredovati s spodbujanjem legalizacije dela na črno in, kjer je to mogoče, stabilizacije dela žensk.

4.3.1

Zelo zaskrbljujoč je položaj priseljenk (tako iz držav EU kot iz tretjih držav), ki jim pogosto odrekajo najosnovnejše pravice, od zamud pri izplačevanju plač do neupravičenih ali neupravičljivih znižanj plač. Ta položaj se je od izbruha krize še poslabšal in ga ni mogoče upravičevati s težavami pri zagotavljanju posojil za majhna kmetijska ali predelovalna podjetja. Številne delavke so se morale vrniti v državo izvora brez plačila ali pa so se znašle na milost in nemilost prepuščene izkoriščevalcem, kriminalcem in trgovcem z delovno silo, ki jih v nekaterih državah EU žal še ni mogoče kazensko preganjati.

4.3.2

Prostorska razpršenost kmetijskih podjetij in pogosto tudi njihova majhnost zapletata nadzor nad zakonitostjo delovnih razmerij. Vendar pa je skrbno upravljanje lokalnih oblasti, skupaj s socialnimi partnerji in organizacijami civilne družbe, lahko izhodišče za boj proti nepravilnostim in kriminalu, kar zagotavlja pravice in varnost za vse.

5.1

Pomemben vidik pri delu žensk je kakovost kmetijske proizvodnje, ne glede na to, ali so proizvajalke, zakonske partnerke, ki pomagajo pri izvajanju dejavnosti, potrošnice ali posrednice avtentičnih izročil, ustvarjalnosti in obnašanja. Da bi lahko gradili na tej podlagi, je treba odločitve sprejemati na lokalni ravni.

5.2

Razvoj in uporaba naprednih tehnik proizvodnje, raziskave, poklicno usmerjanje in usposabljanje terjajo, da morajo raziskovalna središča sodelovati s kmetijskimi in podeželskimi območji ter v svoje študije vključevati potrebe žensk in analizo njihovih možnosti.

5.3

Pogosto je mnenje, da je mogoče vsako vprašanje izboljševanja kakovosti in spodbujanja konkurenčnosti rešiti s takšnim ali drugačnim usposabljanjem. To lahko privede do količinskega, ne pa kakovostnega in usmerjenega širjenja ponudbe usposabljanja, ki se pogosto ne odziva ustrezno na dejanske potrebe gospodarstva in vključenih družbenih akterjev, in tudi ne na skupno dogovorjene strategije trajnostnega razvoja. Kmetijstvo in podeželje potrebujeta za svojo rast usposobljene delavke in podjetnice, vendar usposabljanje samo ne omogoča takoj preusposabljanja za delo, dejavnost in življenje, če ni tudi struktur in storitev in če se ne ustvarjajo trajnostna in kakovostna delovna mesta.

6.1

Vsakršno usposabljanje, opravljanje storitev ali racionalizacija mora izhajati iz analize konkretnega položaja in razpoložljivosti žensk, ki živijo in delajo na kmetijskih območjih oziroma na podeželju. To pomeni, da je treba skrbno preučiti območje, možnosti in pričakovanja ljudi, in sicer ob dejavni udeležbi teh žensk. Udeležba pomeni odgovornost za nacionalne, regionalne in lokalne oblasti, a tudi družbene in poklicne organizacije. Celotne možnosti nekega območja se lahko povečajo, če se sprostijo možnosti žensk, ki na njem živijo. Usmerjeni in učinkoviti programi za razvoj inovativnosti, podjetništva in dela žensk lahko ustvarjajo delovna mesta (zlasti za mlade) ter upočasnjujejo – in včasih celo obrnejo – trend zmanjševanja števila prebivalstva na podeželju.

6.1.1

Pri preučevanju teh možnosti morajo univerze sodelovati z območjem; raziskovalna središča je treba vključiti v načrtovanje in vrednotenje razvojnih načrtov. To zahteva zagotavljanje učinkovitih in dostopnih povezav – z naprednimi IKT – med univerzami in ženskami za izvajanje natančnih raziskav in njihovo preskušanje na terenu (15).

6.1.2

Regionalni in lokalni razvojni načrti bi morali vsebovati posebne ukrepe za usposabljanje, namenjene delavkam, zakonskim partnerkam, ki pomagajo pri izvajanju dejavnosti, in podjetnicam. Ti ukrepi bi morali prispevati k izboljšanju njihove sposobnosti prilagajanja, inovativnosti ter prenosa znanja in vedenja. Ženske, ki bi se usposabljale, bi bilo treba spodbujati, naj svoje znanje posredujejo drugim, in sicer prek formalnih (zadruge, participativne strukture v okviru odločanja lokalnih oblasti, akcijske skupine v okviru razvoja podeželja itd.) in neformalnih instrumentov (debatne skupine in skupine za samousposabljanje, informativne seje v izobraževalnih ustanovah, radijske in TV oddaje, časopisne rubrike, socialna podjetja itd.). Potrebno spodbudo zagotavljajo ne le finančna sredstva, temveč tudi sprostitev časa, ki ga imajo na voljo ženske, z olajšavami in dobrimi lokalnimi storitvami (plačan dopust, ustanove za otroško varstvo, učinkovit in brezplačen prevoz (16), začasna zamenjava pri oskrbi, vrtci za otroke mater, zaposlenih v kmetijstvu, itd.).

6.2

Eden od pogojev za to je učinkovita, hitra (širokopasovni dostop) in poceni pokritost z internetom, če upoštevamo, da ima v nekaterih državah EU dostop do interneta manj kot 60 odstotkov gospodinjstev. Širša uporaba IKT lahko tudi olajša učenje na daljavo in komuniciranje med oddaljenimi predeli. Je spodbuda za komuniciranje z ženskami iz kmetijskega in podeželskega sektorja v drugih državah ter spodbuja tudi zanimanje za učenje jezikov in izmenjavo izkušenj.

6.2.1

Poleg tega IKT spodbujajo vzpostavljanje mrež podjetnic, zakonskih partnerk, ki pomagajo pri izvajanju dejavnosti, in delavk, ki jih prisotnost priseljenk iz tretjih držav spodbuja h komuniciranju in sodelovanju tudi z ženskami iz držav kandidatk in tretjih držav. To lahko privede do plodne izmenjave izkušenj, boljšega razvojnega sodelovanja in celo še močnejšega trgovinskega povezovanja. Lahko je tudi prispevek k reševanju svetovnega problema oskrbe s hrano.

6.3

Zdravje žensk na podeželskih in kmetijskih območjih je ena od prednostnih nalog. Zdravje, varnost in poklicne bolezni na delovnem mestu je treba spremljati z učinkovitimi zdravstvenimi storitvami, tudi s strukturami za telemedicino in daljinsko diagnostiko ter kakovostnim zdravstvenim varstvom. To lahko tudi ustvarja delovna mesta za usposobljeno osebje. Te storitve (zlasti za reproduktivno zdravje in ginekološke preglede) bi morale biti brezplačne. V vsakem primeru bi morali biti stroški vedno prilagojeni dohodku in družinskim razmeram. Eden od ključnih vidikov je prisotnost številnih starejših žensk: v nekaterih izrazito kmetijskih državah je pričakovana življenjska doba žensk veliko daljša od življenjske dobe moških, zato med prebivalstvom v starosti nad šestdeset let prevladujejo ženske (17). Te ženske nujno potrebujejo zdravstvene storitve, pomoč in spremljanje, tudi zato, da mlajših žensk ne bi obremenjevali z dodatnimi družinskimi obveznostmi.

6.4

Položaj zakonskih partnerk, ki pomagajo pri izvajanju dejavnosti, se še naprej obravnava od države do države zelo različno. Formalno niso priznane kot delavke (čeprav trdo delajo na tem področju) in so v nekaterih državah članicah še vedno brez vsakršnega zdravstvenega in pokojninskega zavarovanja (razen splošnega, kjer ga sistem socialnega varstva zagotavlja). Treba je vzpostaviti orodja, da bi tem ženskam zagotovili zavarovanje, na primer s posebnimi pokojninskimi skladi, ki jih spodbujajo socialni partnerji ali regionalne oziroma lokalne oblasti. Primerno bi bilo tudi opredeliti zakone za skupno imetništvo, morda v obliki evropskega statuta žensk v kmetijstvu in na podeželju.

6.5

Pri racionalni rabi energije in odstranjevanju odpadkov imajo ženske pomembno vlogo, saj skrbijo za vodenje gospodinjstva. Ločeno zbiranje in ustrezno opremo za kompostiranje in predelavo (biomasa) je mogoče povezati s cilji varčevanja z energijo in pozitivnimi cikli kmetijske in biološke proizvodnje, ki je na energetskem področju dejansko samozadostna. Olajševati je treba dostop do novih zelenih tehnologij za proizvodnjo in učinkovito rabo virov ter podjetjem in dejavnostim, ki jih vodijo ženske, nuditi posebne spodbude.

6.6

V mnogih državah so pobude ženskih skupin obrodile pozitivne izkušnje turizma na kmetijah, zlasti zadružnega, z odličnimi rezultati poslovanja. Zaradi vse večjega zanimanja za to vrsto turizma bi bilo treba te dejavnosti oblikovati kot mrežo in poskrbeti za izmenjavo najboljših praks.

6.7

Distribucija mora zato, da bi prispevala k trajnostnemu razvoju in dejavnostim žensk (ki se pogosto izvajajo na majhnih površinah), biti kakovostna, funkcionalna in prilagodljiva: prodajo značilnih kakovostnih izdelkov po bolj ugodnih cenah bi bilo mogoče spodbuditi z lokalnimi zadrugami za distribucijo, po zmernih cenah. Pokazalo se je, da so koristni tudi posebni dogodki za spodbujanje teh proizvodov.

6.8

Pomembno je ovrednotiti proizvodnjo značilne domače obrti, ki se izgublja. Usmerjene dejavnosti obveščanja in trženja lahko pomagajo ohraniti ali ustvariti dejavnosti in delovna mesta, s čimer je mogoče preprečevati izseljevanje s podeželja in slabšanje kakovosti, ki ga prinaša množičen uvoz. Zato je nujno potrebno učinkovito medsebojno učinkovanje storitev, tehnologij in ustreznega prevoza, ki morajo podeželska in kmetijska območja povezati s trgi v mestih (18).

6.9

Treba je izboljšati dostop do posojil za ustanavljanje podjetij ter kmetijskih in obrtnih zadrug, in sicer z razširjanjem odgovornosti tradicionalnih bank (zlasti kmetijskih posojilnic in krajevnih hranilnic), pa tudi s spodbujanjem programov za mikroposojila, namenjenih predvsem ženskam.

7.1

V pričakovanju odobritve predlagane uredbe o skupnih določbah za strukturne sklade (19) opozarjamo, da uredba EKSRP poudarja potrebo po uporabi sredstev sklada za spodbujanje enakosti moških in žensk ter zagotavlja informacije in udeležbo sodelujočih organizacij za dosego tega cilja (20). Novo skupno uredbo bi lahko okrepili z uvedbo pospešenega postopka za ženske, ki ustanavljajo inovativna in trajnostna kmetijska, podeželska ali obrtna podjetja. To bi organizacijam civilne družbe, ki sodelujejo v partnerstvu iz člena 6 navedenega zakonskega besedila, zagotovilo večjo težo in povečalo njihovo moč pri dajanju pobud.

7.2

EESO v zvezi s predlagano skupno uredbo o skladih, ki jo je že obravnaval v enem svojih mnenj (21), ponovno izraža močno zaskrbljenost zaradi posledic, ki bi jih makroekonomske pogojenosti (člen 21) lahko imele za projekte, namenjene razvoju pobud v korist žensk. Odbor poziva, da je treba s posebno zakonsko določbo preprečiti, da bi bili neposredno ali posredno prizadeti najšibkejši člani družbe, med katerimi so tudi ženske.

7.3

EESO ob upoštevanju že navedenih predlogov upa, da se bo Komisija hitreje odzivala na spreminjajoči se položaj in potrebe žensk, ter predvsem poskrbela, da vsebina in pristop programov za spodbujanje položaja žensk na kmetijskih in podeželskih območjih ne bosta preveč toga.

7.4

Močnejšo in boljšo udeležbo žensk v razvoju kmetijstva in podeželja bi bilo treba sistematično vključiti tudi v evropske raziskovalne in razvojne programe, programe usposabljanja (Evropski socialni sklad in drugi) ter mobilnosti delavcev, seveda pa tudi v izvajanje politike ekonomske, socialne in teritorialne kohezije.

7.5

Pravila, programi in projekti glede izvajanja II. stebra SKP bi bilo treba redno preverjati v okviru postopkov spremljanja SKP, da bi ocenili njihovo učinkovitost pri doseganju enakih možnosti in ustrezno rabo uporabljenih virov.

7.6

Na področju politik razvoja podeželja je treba predvideti tudi tematske podprograme za ženske in ustrezno ovrednotiti ter razširjati izkušnje programa Leader.

7.7

Za razvoj programov, ki kot prednostno nalogo združujejo sprostitev možnosti, ki jih imajo ženske, mora ozemeljska skupnost (v fizičnem, upravnem in sociološkem smislu) imeti glavno vlogo v interaktivnem procesu. Organizacije socialnih partnerjev in civilne družbe morajo prevzeti svoj delež neposredne odgovornosti za sprejemanje in izvajanje odločitev. Da bi to dosegle, bodo morale tudi pokazati, da so sposobne konkretno in učinkovito predstavljati potrebe žensk, in morale jih bodo znati vključevati na vseh ravneh organizacij, ob tem pa skrbeti tudi za njihov "razvoj zmogljivosti".

7.7.1

EESO poziva vse organizacije, ki so v njem zastopane, naj se močno posvetijo ženskam, ki delajo in živijo v podeželskih in kmetijskih okoljih, ter naj postanejo tolmači njihovih potreb in želja in jih sistematično vključujejo v različne strukture horizontalnega in vertikalnega partnerstva.