4.10.2012   

SL

Uradni list Evropske unije

C 299/6

1.1

Glavna naloga sektorja bančništva, ki v povprečju ustvari 5 % BDP Evropske unije, mora biti financiranje realnega gospodarstva, predvsem inovativnih podjetij, rasti malih in srednje velikih podjetij, ki so gonilo evropskega gospodarstva, ter varstvo prihrankov vlagateljev.

1.2

Odbor pozdravlja prizadevanja Evropske komisije in držav članic za podporo sektorju bančništva ter za preprečevanje novih finančnih kriz z zmanjševanjem tveganja in blažitvijo njegovih posledic.

1.3

Po mnenju EESO se moramo učiti iz nedavne gospodarske in finančne krize ter sprejeti nov pristop za učinkovitejši nadzor, ki ga izvajajo nacionalni, evropski in mednarodni organi, ter za večjo odgovornost finančnih institucij.

1.4

EESO podpira ukrepe za okrepitev kapitalske strukture bank in njihove sposobnosti financiranja gospodarstva, uprave bank pa svari pred skušnjavo, da bi iskali zelo kratkoročne dobičke in se podajali v špekulativne dejavnosti, ki destabilizirajo trge.

Odgovornost uprav bank in nadzornih organov, ki delujejo na nacionalni in evropski ravni ter znotraj bank, je treba jasno in bolje opredeliti, s tem pa na podlagi preglednih pravil spodbujati etično ravnanje.

1.5

EESO opozarja na težave, ki nastajajo zaradi kopičenja regulativnih ukrepov, ter izzive, s katerimi se mora soočati 8 000 evropskih bank, če naj bi še naprej financirale gospodarstvo v težkih gospodarskih razmerah v Evropi, ki jo je prizadela dolžniška kriza; njen obseg in posledice namreč še niso pod nadzorom.

1.6

Evropske banke so izpostavljene ostrejši mednarodni konkurenci bank iz tretjih držav, ki jim v svojih državah izvora ni treba upoštevati enakih zakonodajnih in regulativnih omejitev kot v Evropi.

1.7

Ukrepi za okrepitev kapitalske strukture bank vključujejo povečanje in boljšo kakovost lastnega kapitala, boljše kritje tveganja, uvedbo stopnje finančnega vzvoda in nov pristop k likvidnosti. Ti ukrepi lahko vplivajo na bilance stanja bank in precej zmanjšajo njihovo donosnost.

1.8

Banke si zato prizadevajo zmanjšati svoj obseg, da bi bile bolj stabilne. Hkrati se usmerjajo v najdonosnejše dejavnosti in omejujejo ponudbo finančnih storitev, da bi tako bolje obvladale svojo izpostavljenost tveganju.

Nekateri so mnenja, da se morajo banke vrniti k svojemu prvotnemu poslu, tj. sprejemanju vlog strank, zaščiti varčevalcev in financiranju realnega gospodarstva.

1.9

EESO meni, da bi bila zaželena postopna vrnitev k ločevanju med komercialnim bančništvom na eni strani ter finančnim in investicijskim bančništvom na drugi. Sedanja svetovna kriza je pokazala, da lahko globalizirani finančni sistem, ki temelji na neomejeni liberalizaciji, uide izpod nadzora, če trgi to svobodo zlorabljajo:

1.10

Nove zahteve glede lastnega kapitala, predvsem zahteva, da mora 60 sistemskih bank do 30. junija 2012 povečati delež najkakovostnejšega temeljnega kapitala na 9 %, medtem ko morajo ostale banke to storiti med letoma 2015 in 2018, bi lahko imele usodne posledice za lokalne in zadružne banke, ki na splošno bolj podpirajo MSP in mikropodjetja. Zahteve glede kapitala za posamezno skupino bank se ne smejo razlikovati.

1.11

Če imajo banke težave pri zbiranju kapitala, bodo tudi MSP težje dostopala do potrebnih finančnih sredstev. Preprečiti je treba kreditni krč in povišanje bančnih pristojbin. Odbor poziva Komisijo, Evropski bančni organ (EBA) in nadzorne organe držav članic, naj zagotovijo, da bodo kapitalski blažilniki za manjše banke prilagojeni njihovim poslovnim modelom.

1.12

Zaradi bonitetnih zahtev je posojil za mala podjetja, predvsem za novoustanovljena, inovativna in bolj tvegana, vedno manj in postajajo dražja. Evropa ne bo mogla uresničiti ciljev strategije Evropa 2020, Evropske digitalne agende, Evrope, ki spodbuja računalništvo v oblaku, časovnega načrta za energijo do leta 2050 ali Akta za mala podjetja, če se bo delež financiranja, namenjen malim in srednje velikim podjetjem, zaradi izvajanja novih ukrepov za skrbno in varno poslovanje zmanjšal.

EESO poziva Komisijo, naj zelo natančno spremlja gibanje kreditov in bančnih pristojbin, ki jih morajo plačati podjetja in fizične osebe.

1.13

Ukrepi za večjo učinkovitost nadzora trgov, ki ga izvajajo nacionalni, evropski in mednarodni organi, bodo močno vplivali na organizacijo bank in notranji nadzor. Uprave bank bodo morale prevzeti večjo odgovornost, skrbneje bo treba oceniti donosnost lastnega kapitala ter poskrbeti za boljše upravljanje s tveganji. Banke bodo morale pripraviti napovedi prodaje in strategije razvoja produktov ter bančnih portfeljev, pri tem pa upoštevati donosnost in zmogljivost absorpcije lastnega kapitala. To bo povzročilo prestrukturiranje, ki bo povečalo pomen in število delovnih mest v službah za IT, notranjo revizijo in upravljanje s tveganji v škodo drugih, bolj tradicionalnih področij.

1.14

V bankah v Evropski uniji je zaposlenih več kot 3 milijone ljudi, od tega večina dela na področju poslovanja s prebivalstvom. Od začetka leta 2011 je bilo ukinjenih več kot 150 000 delovnih mest, mnoge podružnice pa so prenehale delovati. Po različnih napovedih naj bi bilo v letu 2012 ukinjenih še 100 000 delovnih mest. EESO poziva Komisijo, naj spodbudi boljši socialni dialog v tem sektorju in vzpostavi posvetovanje s socialnimi partnerji o pobudah, ki vplivajo na razvoj tega poklica.

1.15

EESO si želi, da bi pri izvajanju novih predpisov upoštevali različne razmere v državah članicah EU, predvsem novih, katerih kreditni trgi še niso razvili vsega potenciala in v katerih je večina bank v lasti veliki evropskih in svetovnih bančnih skupin. Te bi lahko – da bi izboljšale svoje bilance stanja in izpolnile nove zahteve – poskušale prenesti sredstva iz svojih podružnic in omejiti njihove naložbe, s čimer bi močno zmanjšale financiranje gospodarstva teh držav. V zvezi s tem EESO opozarja na zavezo, sprejeto s t. i. dunajsko pobudo, namreč da se je treba izogniti odlivu sredstev. Zaščititi je treba nekatere edinstvene bančne modele, kot so zadružne banke v Nemčiji in na Poljskem – samo v slednji je več kot 300 tovrstnih bank. Temeljite reforme, ki je potrebna zaradi novih predpisov, ne bo mogoče izvesti brez prehodnega obdobja.

1.16

Za podporo procesu usklajevanja je treba okrepiti pristojnosti Evropskega bančnega organa. EESO opozarja, da je prosti pretok kapitala zagotovljen na evropski ravni, varnost vlog in plačilna sposobnost bank pa je v pristojnosti nacionalnih organov. Kreditni trgi se od države do države članice razlikujejo; v državah, kjer področje kreditov ni dovolj razvito, bi lahko prehitro dohitevanje stopnje zadolževanja povzročilo nastanek špekulativnega balona. Če se bodo bonitetna pravila enotno izvajala na evropski ravni, nacionalni organi ne bodo mogli pravočasno ukrepati. Vendar pa bi bilo treba razmisliti o predlogu več evropskih oblikovalcev politike o vzpostavitvi evropske bančne unije, s čimer bi na tej ravni zagotovili nadzor nad sistemskimi bankami in varnost vlog v primeru stečaja.

1.17

Evropskim bankam grozi, da bodo na svetovni ravni postale manj konkurenčne v primerjavi s svojimi tekmeci. Banke, ki zbirajo dodatna lastna sredstva, lahko največ kapitala pridobijo z državnimi premoženjskimi skladi ter v azijskih in bližnjevzhodnih bankah. Obstaja resnična nevarnost, da bo lastništvo evropskega bančnega sistema ušlo izpod nadzora držav članic EU. Zato Odbor poziva evropske oblasti, naj si še bolj prizadevajo, da se bodo na mednarodni ravni uporabljala enaka bonitetna pravila in bo tako resnično dosežena ureditev na svetovni ravni.

1.18

Nove informacijske tehnologije, kot so e-bančništvo, mobilno bančništvo, varne "virtualne" transakcije (elektronski podpis) in računalništvo v oblaku, že korenito spreminjajo tradicionalne bančne storitve. Banke bodo imele težko nalogo financiranja realnega gospodarstva ob višjih stroških financiranja zaradi uvajanja novih tehnologij ter ob manjši donosnosti. Odbor meni, da bi bilo treba akterje v bančništvu med temi daljnosežnimi spremembami spremljati in jih podpreti.

2.1

Finančna kriza in njene posledice za gospodarstvo so privedle do tega, da so vlade in finančni organi začeli iskati globoko zakoreninjene razloge za zlom finančnega sistema, za katerega je veljalo prepričanje, da je dobro vpeljan in reguliran ter pod učinkovitim nadzorom.

2.2

Prvi finančni in monetarni ukrepi (precejšnje zmanjšanje temeljnih obrestnih mer, likvidnost, državna pomoč) so bili sprejeti v naglici. Dolgoročnejši ukrepi so bili usmerjeni v okrepitev strukture trgov ter preprečevanje prihodnjih sistemskih kriz, zato so bili regulativni, nadzorni ali fiskalni. Nadnacionalne organizacije, kot so Mednarodni denarni sklad, skupina držav G20, Banka za mednarodne poravnave (BIS) in Komisija, so izrazile pripravljenost za sodelovanje, čeprav se njihova stališča razhajajo.

2.3

Od krize leta 2008 je EU sprejela več kot 50 zakonodajnih ukrepov; 99 % predlaganih reform je bilo sprejetih konec leta 2011 in se bodo začele izvajati leta 2013, z izjemo deleža temeljnega kapitala (Tiers One capital, T1), ki ga bo 60 bank, ocenjenih kot sistemskih, moralo upoštevati od 30. junija 2012 naprej. Za druge banke bo ta ukrep začel veljati med letoma 2015 in 2018.

2.4

V skladu s tretjim Baselskim sporazumom, objavljenim novembra 2010, morajo banke imeti več kakovostnejšega lastnega kapitala, da bi se lahko zoperstavile prihodnjim krizam, predvsem pa morajo imeti:

Sporazum Basel III uvaja minimalno 3-odstotno stopnjo finančnega vzvoda in dva obvezna likvidnostna koeficienta: kratkoročni likvidnostni koeficient, ki od bank zahteva, da imajo dovolj visokokakovostnih likvidnih sredstev za kritje likvidnostnih zahtev za obdobje 30 dni, ter dolgoročni likvidnostni koeficient, v skladu s katerim morajo imeti minimalni znesek stabilnega financiranja, ki je višji od likvitnostnih zahtev za eno leto.

2.4.1

Evropska komisija je julija 2011 predstavila predloge za prenos sporazuma Basel III v direktivo o kapitalskih zahtevah IV, da bi okrepila evropski bančni sektor in banke spodbudila k nadaljnjemu financiranju rasti gospodarstva. Vendar pa ni sprejela nobene konkretne pobude za spodbuditev posojanja.

2.5

Cilj predlogov je banke spodbuditi k ohranjanju več lastnega kapitala, s čimer bi lahko premostile krize, ter predlagati nov instrument, ki bi nadzornim organom omogočal nadzor nad bankami in ukrepanje, če bi odkrili tveganja.

2.6

Direktiva o kapitalskih zahtevah IV zajema področja, ki jih ureja veljavna direktiva o kapitalskih zahtevah, vendar jo mora vsaka država članica prenesti v svojo zakonodajo na sebi prilagojen način.

2.7

Kljub zamudam in pomanjkljivostim sprejetih pravil je bil dosežen resničen napredek pri oblikovanju nove ureditve, čeprav ostajajo odprta še naslednja vprašanja:

3.1

Banke v Evropi se trenutno soočajo z nenadnimi regulativnimi in gospodarskimi spremembami, zaradi katerih se pojavlja zaskrbljenost glede njihove sposobnosti, da opravljajo svojo nalogo financiranja gospodarstva v neugodnih gospodarskih razmerah, ki jih je povzročila dolžniška kriza in ki pestijo predvsem območja eura.

3.2

Banke morajo v skladu z izvajanjem ukrepov Baselskega odbora (Basel III) povečati svoj kapital, upoštevati zelo visoke dolgoročne likvidnostne koeficiente neto stabilnih virov financiranja (Net Stable Funding Ratio, NSFR) ter izpolniti bonitetne kapitalske zahteve.

3.3

Stresni testi bank, ki so bili izvedeni v dveh fazah, niso mogli pomiriti zaskrbljenosti glede posledic plačilne nesposobnosti ene ali več držav članic območja eura.

3.4

V mednarodni finančni skupnosti je nastalo ozračje nezaupanja, ki povzroča likvidnostne težave na medbančnem trgu in zaradi katerega se banke usmerjajo k najvarnejšim naložbam.

3.5

V teh razmerah je Evropska centralna banka dvakrat posredovala in bančnemu sektorju ponudila skupaj 1 000 milijard EUR posojil po 1-odstotni obrestni meri in z rokom trajanja 3 leta. Ta pomoč je bila ključna za obnovitev zaupanja na medbančnem trgu ter ohranitev obsega posojil gospodarstvu. Toda precejšen del teh sredstev je bil znova naložen pri ECB, drug del pa je bil uporabljen za nakup državnih dolžniških vrednostnih papirjev. Po mnenju EESO bi morala ECB razviti mehanizem za spremljanje uporabe teh sredstev.

3.6

Dokapitalizacija bank, za katero je po oceni Evropskega bančnega organa potrebnih več kot 100 milijard EUR, postaja po besedah Mednarodnega denarnega sklada in Komisije vse bolj nujna.

3.7

Za posojila podjetjem, predvsem MSP, oblastem in fizičnim osebam, se uporabljajo vedno strožja merila. Poleg tega banke vse bolj skrbno analizirajo s tem povezana tveganja, zaradi česar se zvišujejo stroški financiranja. Hkrati podjetja vedno težje posegajo po alternativnem financiranju prek finančnih trgov. Te razmere so skupaj s strogo varčevalno politiko sprožile predvidevanja o zelo nizki ali ničelni rasti v letu 2012, ki bo – razen redkih izjem – prizadela celotno Evropsko unijo.

4.1

V zvezi s tem je treba opozoriti na krizo zaradi hipotekarnih posojil v ZDA: nadzorni organi bi morali opaziti opozorilne znake, ki so napovedovali skorajšnji izbruh krize. Nihče ni podvomil v donosnost naložb, ki so prinašale dobiček bankam in njihovim strankam. Čeprav je korporacija FDIC (Federal Deposits Insurance Corporation) svarila pred tovrstnimi produkti, pa ameriška centralna banka med letoma 2002 in 2006 ni sprejela nobenih ukrepov.

4.2

Stečaj banke Lehman Brothers bi bilo mogoče preprečiti, če bi nadzorni organi pravočasno opazili hude likvidnostne težave, s katerimi se je spopadala ta institucija. Nevarnost hipotekarnih posojil v višini 100 % vrednosti garancije, ki so jih finančni posredniki prodajali naprej v "svežnjih", je bila prezrta. Da bi preprečili nove krize, je treba uvesti ukrepe, v skladu s katerimi bodo vodilni v finančnih institucijah osebno odgovarjali zaradi neustreznega nadzora.

4.3

Čeprav drži, da je kriza izbruhnila zaradi preveč kompleksnih "strupenih" produktov, pa ravno tako drži, da bi nadzorni organi lahko na podlagi veljavnih pravil prepovedali njihov nastanek oz. njihovo kroženje.

Če nadzorni organi ne bodo imeli dovolj sredstev za izpolnjevanje svojih nalog in če bo notranji nadzor še naprej neučinkovit, z novimi predpisi ne bo mogoče stoodstotno jamčiti, da do nove krize ne bo prišlo.

4.4

Zaradi liberalizacije finančnih trgov morajo vlade spoštovati svoje zaveze za sodelovanje, sprejete na mednarodni ravni, da bi se izognili neenakim ureditvam na posameznih območjih.

4.5

Nova ureditev bi morala temeljiti na naslednjih načelih:

4.6

Neodvisni organ, ki bi ga sestavljali strokovnjaki, ki ne opravljajo več poklicne dejavnosti v finančnem sektorju, bi moral redno ocenjevati delo nadzornih organov. Pri oceni bi se moral osredotočiti predvsem na učinek odločitev nadzornih organov na upravljanje bank.

5.1

Banke so trenutno pod velikim pritiskom, saj morajo zaradi izvajanja novih predpisov na novo opredeliti svoj poslovni model. Novi predpisi ter težke finančne in gospodarske razmere imajo naslednje posledice:

5.2

Vse našteto pomeni:

5.3

Nova pravila se uporabljajo tako za velike kot majhne banke. Lahko se izkaže, da so za nekatere države neprimerna, npr. za nove države članice v osrednji in vzhodni Evropi, ki imajo višjo stopnjo rasti.

5.4

Kreditni trgi se od države do države članice razlikujejo; v državah, kjer področje kreditov ni dovolj razvito, bi lahko prehitro dohitevanje stopnje zadolževanja povzročilo nastanek špekulativnega balona. Če se bonitetna pravila enotno uporabljajo na evropski ravni, nacionalni organi ne morejo dovolj hitro ukrepati. Za podporo procesa usklajevanja je treba okrepiti pristojnosti Evropskega bančnega organa.

5.5

Upoštevati je treba nekatere edinstvene modele, kot so zadružne banke, ki poslujejo zdravo in samostojno. Reforme, ki je potrebna zaradi novih predpisov, ne bo mogoče izvesti brez prehodnega obdobja. Zadružne banke so odločilne za lokalni razvoj; poslujejo v interesu svojih članov – MSP, kmetov, skupnosti in mnogih drugih lokalnih akterjev – ki so hkrati vlagatelji in posojilojemalci.

5.6

Velike banke bodo iskale bolj donosne naložbe z omejenim tveganjem. K temu je treba dodati bojazni zaradi višjih davkov in izgub zaradi obveznosti na podlagi državnih dolžniških papirjev.

5.7

Proces konsolidacije se bo po vsej verjetnosti pospešil. Hranilnice in zadružne banke se lahko opirajo na "neodvisne" vire financiranja, toda banke, ki se refinancirajo na trgih, se bodo prisiljene združevati, kar bo imelo negativne posledice za MSP ter potrošnike. Nekatere banke so bile kupljene in po razbitju njihove lokalne ali regionalne mreže znova prodane. V sektorju zadružnih in vzajemnih bank ter hranilnic je bilo veliko nacionalnih bank.

5.8

Slabša donosnost bank, med drugim zaradi višjih stroškov financiranja, in izredno restriktivna načela za upravljanje z likvidnostjo lahko povzročijo višje bančne pristojbine in višje obrestne mere za vezane vloge in račune fizičnih oseb.

5.9

Banke ob upoštevanju novih pravil pospešujejo svoje prestrukturiranje in prevzemajo nove tehnologije (spletne banke, "virtualno" bančno okence, uporaba pametnih telefonov).

5.10

Končna posledica razvoja distribucijskih poti bo skrčenje mrež bančnih podružnic in zmanjšanje zaposlovanja. Zaradi izvajanja direktive o kapitalskih zahtevah IV se bo povečalo število delovnih mest v bankah v oddelkih za IT in upravljanje s tveganji, zmanjšalo pa v oddelkih, ki opravljajo druge bančne dejavnosti. Nujno je vzpostaviti kakovosten socialni dialog na vseh ravneh o vprašanjih zaposlovanja in izobraževanja, da bo mogoče ustrezno obvladati sedanje spremembe.

6.1

Evropski parlament je načeloma odobril davek na finančne transakcije. Komisija sedaj preučuje njegovo uvedbo. Države članice niso dosegle soglasja o tem vprašanju, stališče ameriških oblasti pa je negativno. Načrtovana nizka stopnja tega davka ne bi smela preveč obremeniti bank, pa tudi ne škoditi njihovi konkurenčnosti na svetovni ravni. Kot je EESO opozoril že v dveh doslej sprejetih mnenjih (1), je namen davka po eni strani zagotoviti nove proračunske vire, zlasti za financiranje razvojne pomoči, po drugi pa vplivati na ravnanje bank, da bi te srednjeročnemu in dolgoročnemu financiranju gospodarstva dale prednost pred kratkoročnimi špekulativnimi dejavnostmi.

6.2

Trenutno se na pobudo komisarja Barniera preučuje možnost za ločitev bančnega poslovanja s prebivalstvom od finančnega in investicijskega bančništva, zaradi česar je vprašljiv model univerzalnega bančništva. Možnosti, o katerih se razpravlja, so popolna ločitev, odcepitev kapitalskih naložb in prepoved teh naložb za banke. Nekateri strokovnjaki tej zamisli nasprotujejo in trdijo, da univerzalne banke zagotavljajo globino in likvidnost trgov ter skrbijo za boljše financiranja gospodarstva.

6.3

Razvojni scenarij finančnega sveta in bančnega sektorja se je v zadnjih tridesetih letih spremenil: odprtje trgov je vodilo k globalizaciji financ, kar je v zameno prispevalo k razvoju in širjenju davčnih in regulativnih oaz. Hkrati je ostrejša svetovna konkurenca spodbudila nastanek novih finančnih institucij, novih produktov in storitev.

6.4

Velike bančne skupine so pokazale slabosti in meje rasti, ki je dosegla stopnjo, na kateri dobro upravljanje ni več mogoče. Zato si bodo prizadevale zmanjšati svoj obseg, da bi postale bolj stabilne in da bi njihov dobiček manj in bolj predvidljivo nihal, pretirani bonusi pa se ne bi več izplačevali. Osredotočile se bodo na svoj glavni posel, tj. sprejemanje vlog in odobravanje kreditov, pri čemer bodo omejile druge storitve in mednarodno širjenje ter se usmerile v trge z višjo stopnjo rasti, kar bo zmanjšalo njihovo donosnost.

6.5

Zaradi novih predpisov bo izplačevanje bonusov in nagrajevanje vodilnih temeljilo na večji osebni odgovornosti in bo potekalo pod strožjim nadzorom.

6.6

Bančni nadzor, ki se bo razširil na vse finančne institucije, bo omogočil spremljanje dejavnosti nebančnega sektorja (kot je bančni sistem v senci).

6.7

Uvesti je treba zavezujoča pravila za dostop do bančniškega poklica, kar bo omogočilo izbor osebja z znanjem in sposobnostmi, ki bodo prepričali stranke in vlagatelje.

6.8

Ko bo državna in mednarodna pomoč, ki je bila potrebna zaradi finančne krize, usahnila, se bo sektor bančništva kot celota brez dvoma razvijal v skladu z gospodarskimi razmerami in napredkom novih tehnologij, predvsem pa na podlagi strategije, ki jo sprejme vsako dobro vodeno podjetje. Banke bodo imele težko nalogo, da ohranijo kredibilnost kot posojilodajalke za realno gospodarstvo, hkrati pa se bodo morale soočiti z višjimi stroški financiranja in manjšo donosnostjo.