19.2.2011

SL

Uradni list Evropske unije

C 54/51

---

Mnenje Evropskega ekonomsko-socialnega odbora o predlogu uredbe Evropskega parlamenta in Sveta o spremembi Direktive 2010/18/ES glede možnosti držav članic, da omejijo ali prepovejo gojenje GSO na svojem ozemlju

(COM(2010) 375 konč. – 2010/0208 (COD))

(2011/C 54/16)

Poročevalec: Gerfried GRUBER

Evropski parlament in Svet sta 7. septembra 2010 oziroma 10. septembra 2010 sklenila, da v skladu s členom 114 Pogodbe o delovanju Evropske unije Evropski ekonomsko-socialni odbor zaprosita za mnenje o naslednjem dokumentu:

Predlog uredbe Evropskega parlamenta in Sveta o spremembi Direktive 2010/18/ES glede možnosti držav članic, da omejijo ali prepovejo gojenje GSO na svojem ozemlju

COM(2010) 375 konč. – 2010/0208 (COD).

Strokovna skupina za kmetijstvo, razvoj podeželja in okolje, zadolžena za pripravo dela Odbora na tem področju, je mnenje sprejela 17. novembra 2010.

Evropski ekonomsko-socialni odbor je mnenje sprejel na 467. plenarnem zasedanju 8. in 9. decembra 2010 (seja z dne 9. decembra) s 169 glasovi za, 12 glasovi proti in 12 vzdržanimi glasovi.

1.   Sklepna ugotovitev

1.1   EESO priznava, da vprašanje razvoja gensko spremenjenih organizmov v evropskem kmetijstvu ustvarja resne pomisleke pri velikem delu evropskega prebivalstva. Zato EESO pozdravlja namero Evropske komisije, da obravnava to občutljivo vprašanje proste presoje držav članic glede gojenja GSO z namenom, da poišče izvedljivo rešitev, in si prizadeva za spodbujanje evropskega okvira, ki bo skladen z dobrim delovanjem notranjega trga. Vendar EESO meni, da osnutek predloga, ki je bil predložen in ki temelji v glavnem na etičnih in moralnih merilih, ustvarja več negotovosti kot jasnosti in bi v praksi lahko pomenil širjenje različnih (pravno negotovih) ukrepov v državah članicah in regijah, kar bi lahko negativno vplivalo na delovanje notranjega trga EU, pravno varnost subjektov in verodostojnost sistema.

1.2   Vendar Odbor meni, da je treba obravnavani predlog z vidika že navedenih ugotovitev bistveno izboljšati in natančnejše opredeliti, zlasti kar zadeva pravno varnost vpletenih. Po mnenju Odbora bi lahko takšno pravno varnost zagotovili na primer z oblikovanjem konkretne in izvršljive pravne podlage v sekundarni zakonodaji EU s posebnimi razlogi, pogoji in postopki, ki bi se uporabljali za nacionalne ukrepe. Bolj na splošno Odbor poziva, naj se dodatno pojasnita pravna podlaga predloga in skladnost morebitnih prepovedi držav članic na podlagi člena 26b s pravili notranjega trga EU in s trgovinskim pravom STO ter drugimi mednarodnimi pravnimi obveznostmi.

1.3   Vprašanje nacionalnih omejitev gojenja GSO je tesno povezano z vprašanji soobstoja in odgovornosti za škodo, povezano z GSO, in za nenamerno mešanje. Odbor meni, da je treba te teme obravnavati skupaj ali hkrati z zakonodajnimi predlogi kot del celovitejšega pregleda zakonodajnega okvira EU na področju biotehnologije v kmetijstvu, kar je tudi v skladu s sklepi Sveta za okolje iz decembra 2008.

1.4   Glede na časovni okvir trenutnega predloga Komisije, tj. pred dokončno izvedbo še potekajočega splošnega pregleda obstoječega pravnega okvira, za zdaj ni mogoče pripraviti nobenega dokončnega mnenja o predlogu, saj ga je možno v zadostni meri oceniti le v povezavi s tekočo oceno sistema odobritev in splošnim pravnim okvirom. To pa ne bi smelo neupravičeno zavleči izboljšav sedanjega predloga.

2.   Ozadje in vsebina predloga uredbe

2.1   V Evropski uniji (EU) obstaja obsežen pravni okvir za odobritev gensko spremenjenih organizmov (GSO). Predpisi v zvezi z gojenjem GSO so zajeti v Direktivi 2001/18/ES (1) in Uredbi (ES) št. 1829/2003 (2). Omejitve gojenja že odobrenih GSO na ravni držav članic so mogoče v obliki zaščitnih ukrepov, temelječih na dodatnih znanstvenih informacijah, na podlagi katerih je mogoče sklepati, da določen GSO predstavlja tveganje za zdravje ljudi ali okolje, v skladu s členom 23 Direktive 2001/18/ES pod tam navedenimi pogoji. Poleg tega lahko države članice v skladu s členom 26a sprejmejo ustrezne ukrepe, da bi preprečile nenamerno prisotnost GSO v drugih proizvodih (soobstoj).

2.2   Svet je marca 2009 zavrnil zahtevo Evropske komisije, da bi bilo treba razveljaviti obstoječe nacionalne zaščitne ukrepe (v Avstriji in na Madžarskem), ker niso bili ustrezno znanstveno utemeljeni. To stališče se je pokazalo v podobnih, predhodnih glasovanjih v Svetu, tako da je mogoče govoriti o zastoju v političnem ukrepanju, podobno kot pri sistemu odobritev. Junija 2009 je 13 držav članic (3) v skupni izjavi Evropsko komisijo pozvalo, naj pripravi predloge, v skladu s katerimi naj bi odločitev o gojenju GSO prepustili državam članicam.

2.3   Na podlagi političnih smernic predsednika Komisije Barrosa je Evropska komisija s sklepom z dne 13. julija 2010 predložila zakonodajni predlog, na podlagi katerega naj bi bilo državam članicam prepuščeno, da same odločajo o gojenju GSO. Predlogi Komisije vsebujejo sporočilo o prosti presoji držav članic glede gojenja gensko spremenjenih pridelkov (4) in predlog uredbe o ustrezni spremembi pravnega okvira (5).

2.4   S pravno tehničnega vidika to pomeni, da se Direktiva 2001/18/ES z uredbo dopolni z novim členom 26b. Ta določba predvideva, da lahko države članice sprejmejo ukrepe za omejitev ali prepoved gojenja GSO, ki so bili že odobreni za notranji trg, na svojem celotnem ozemlju ali njegovem delu, če navedeni ukrepi temeljijo na razlogih, ki niso povezani s tveganji za zdravje ali okolje, ki so že zajeta v okviru veljavnega sistema odobritev in ki so v skladu s Pogodbama.

2.5   Cilj predloga uredbe je, da se državam članicam v skladu z načelom subsidiarnosti prizna več svobode pri odločanju o gojenju GSO in da se zagotovi ustrezna pravna varnost. Komisija meni, da je predlog uredbe v skladu s pravili notranjega trga in mednarodnimi obveznostmi. Po mnenju Komisije novi predpis prav tako ne nasprotuje veljavnemu sistemu odobritev, ampak naj bi tega zgolj dopolnjeval.

2.6   Pravna služba Sveta je 5. novembra izdala pravno mnenje o izbiri pravne podlage, možnih nacionalnih ukrepov ter združljivosti predlaganih ukrepov s sporazumi GATT. Pravna služba meni, da izbrana pravna podlaga ni veljavna, izraža resne dvome v zvezi s združljivostjo ukrepov, ki bi jih lahko države članice sprejele, s Pogodbama ali z GATT, ter poudarja, da bi bilo pred Sodiščem Evropske unije in v STO težko zagovarjati ukrep, ki bi ga država članica ali regija sprejela na podlagi etičnih ali moralnih meril. Poleg tega je te pomisleke deloma potrdila tudi pravna služba Evropskega parlamenta, ki je v mnenju z dne 17. novembra 2010 izrazila podobne skrbi v zvezi s skladnostjo možnih utemeljitev nacionalnih omejitev, npr. na podlagi javne morale, s pravili notranjega trga EU in s trgovinskim pravom STO.

3.   Veljavni sistem odobritev GSO

3.1   Cilj postopka odobritve, uveljavljenega na evropski ravni, je zagotovitev visoke ravni zaščite življenja in zdravja ljudi, zdravja in dobrega počutja živali, okolja in interesov potrošnikov ter učinkovitega delovanja notranjega trga.

3.2   Veljavna pravila o odobritvi in uporabi GSO temeljijo na vrsti (pravnih) temeljnih načel, ki jih je treba po mnenju EESO upoštevati. Omeniti je treba zlasti naslednja:

—	neodvisna odobritev, ki temelji na znanstveni podlagi;

—	visoka raven zaščite zdravja in okolja, v skladu z načelom previdnosti;

—	spoštovanje pravil notranjega trga in mednarodnih obveznosti;

—	svoboda izbire in preglednost v celotni verigi preskrbe s hrano;

—	pravna varnost ter

—	subsidiarnost in sorazmernost.

3.3   Predloge Evropske komisije je treba obravnavati v okviru časovne in vsebinske povezanosti z izvajanjem sklepov Sveta iz decembra 2008, ki med drugim zahtevajo pregled veljavnega sistema odobritev, ki naj bi bil končan konec leta 2010. Tukaj gre zlasti za novo opredelitev smernic Evropske agencije za varnost hrane (EFSA) v zvezi z oceno morebitnih tveganj za zdravje in okolje, (6) za poročilo Evropske komisije o izboljšanju spremljanja stanja okolja po odobritvi, kot tudi študijo, ki zadeva socialno-ekonomske in okoljske vplive gojenja GSO. Prav tako bo izvedena ocena pravnega okvira za živila in krmo, ki vsebujejo GSO, kot tudi za gojenje GSO. Do leta 2012 naj bi bil celoten sistem odobritev GSO popolnoma prenovljen.

3.4   Poleg tega je treba preučiti tudi razmerje med nacionalnimi prepovedmi ali omejitvami gojenja in pravili o soobstoju, saj sta obe vprašanji tesno povezani, Evropska komisija pa želi tudi na tem področju državam članicam zagotoviti večjo prožnost. V zvezi s tem so pomembne ugotovitve, ki jih je Komisija navedla v svojem poročilu z dne 3. aprila 2009 o izvajanju smernic o soobstoju (7).

4.   Splošne ugotovitve

4.1   Čeprav Odbor v tem trenutku še ni izrazil stališča o konkretni obliki nacionalnih prepovedi gojenja, pa je treba omeniti izjave, ki so vsebinsko povezane z obravnavanim predlogom uredbe in so kot prispevki k razpravi oz. predlogi še vedno veljavne.

4.2   Tako je Odbor v mnenju na lastno pobudo z dne 16. decembra 2004 (8) izrazil podrobno stališče o soobstoju GSO ter konvencionalnih in ekoloških proizvodov ter podal predloge v zvezi s stopnjo ureditve. V njem med drugim navaja, da bi bilo treba določene ukrepe, ki naj bi preprečili križanje v skladu s posebnimi regionalnimi pogoji, kot tudi regionalne določbe o gojenju ali prepovedi gojenja urediti na nacionalni ravni. Poleg tega je Odbor poudaril, da so potrebni minimalni standardi na ravni EU za soobstoj in vprašanje odgovornosti.

4.3   Posebno pozornost je treba nameniti ukrepom za zaščito naravovarstvenih in ekološko občutljivih območij. Poleg tega je treba upoštevati ukrepe za zaščito regionalnih gospodarskih in kulturnih interesov ter druge socialno-ekonomske učinke.

4.4   Odbor je v tem mnenju tudi opozoril, da se predpogoji za ureditev soobstoja z regionalnega vidika razlikujejo ter da se zdi zlasti v regijah z majhnim deležem kmetijstva vzporedna pridelava – tako konvencionalna kot tudi ekološka – gensko spremenjenih in gensko nespremenjenih organizmov znotraj ene regije neizvedljiva.

4.5   V zvezi s tem mnenje navaja možnosti trženja regionalnih oznak kakovosti in jamstev o poreklu, pri katerih se – glede na pričakovanja potrošnikov – GSO ne uporabljajo. V skladu s tem so se številne regije opredelile, da so območja brez GSO, pri čemer je Odbor opozoril na s tem povezane pravne negotovosti, ki jih je treba pojasniti.

5.   Posebne ugotovitve in odprta vprašanja

5.1   Merila možne prepovedi ali omejitve gojenja

5.1.1   Z Direktivo 2001/18/ES so bile usklajene določbe o odobritvi GSO, vključno z določbami o sprejetju zaščitnih ukrepov v skladu s členom 23 in tistimi o soobstoju v skladu s členom 26a. Podlaga za to je člen 114 PDEU (nekdanji člen 95 PEU) o približevanju zakonodaje za doseganje ciljev notranjega trga. Nov člen 26b zdaj določa, da lahko države članice celo v primeru enotne odobritve, ki se sprejme na ravni EU, prepovejo gojenje GSO.

5.1.2   Sprva se postavlja vprašanje, v kolikšni meri je lahko nacionalna prepoved gojenja izvzeta iz usklajenega zakonodajnega področja in ne nasprotuje splošnim pravnim načelom notranjega trga. Poleg tega se v skladu z nedavnim mnenjem pravne službe Sveta (9) zdi, da je pravna podlaga člena 114 PDEU neveljavna glede na cilje, vsebino in področje uporabe predloga člena 26b. Po drugi strani pa pravna služba EP ne izraža dvoma o členu 114 PDEU kot pravni podlagi predloga, kar kaže na to, da so na ravni EU v zvezi s tem vprašanjem različna pravna tolmačenja, ki jih je treba pojasniti in razrešiti.

5.1.3   Predlog ne vsebuje nobenega seznama utemeljitev, bodisi dokončnih bodisi ponazoritvenih, ki bi državam članicam lahko služile kot izhodišče za prepoved gojenja GSO. V členu 26b je navedeno zgolj, da morajo biti razlogi drugačni od tistih, ki se preverjajo v okviru odobritev. Zato se ni mogoče opirati na razloge, ki se navajajo pri oceni tveganja za zdravje in okolje v okviru sistema odobritev EU ali ki so s tem povezani. Po mnenju EESO je mogoče pravno varnost, ki jo zagotavlja predlog, povečati z vključitvijo samega člena 26b, okvirnega (vendar odprtega) seznama konkretnih razlogov, ki lahko državam članicam služijo kot izhodišče za omejitev ali prepoved gojenja GSO. Med takšne razloge bi lahko poleg etičnih, moralnih in verskih argumentov vključili tudi določena socialno-ekonomska vprašanja. Taka pojasnitev v sekundarni zakonodaji bi lahko dopuščala izvzetje iz splošnega pravila, kot to dopuščajo razlogi, navedeni v členu 36 PDEU in obravnavani v sodni praksi Sodišča Evropske unije, in bi torej povečala skladnost s pravili notranjega trga in Pogodb.

5.2   Pravna varnost

5.2.1   Odbor meni, da pravne varnosti ni mogoče zagotoviti zgolj s sklicevanjem na primarno zakonodajo. V zvezi s tem opozarja npr. na sodbo C-165/08 Sodišča Evropske unije (10), po kateri je nacionalna prepoved odobritve semen GSO nezdružljiva z določbami EU. Ta sodba kaže na težave držav članic, kadar želijo svoje ravnanje utemeljiti z razlogi, ki niso povezani z zdravstvenimi in okoljskimi vidiki.

5.2.2   Vendar pa EESO priznava, da bi glede na sedanje pravne in politične razmere oblikovanje jasne in trdne pravne podlage državam članicam lahko zagotovilo večjo pravno varnost kot sedaj. A to je lažje doseči s konkretno in natančno pravno podlago v sekundarni zakonodaji (tj. Direktive 18/2001/ES) kot pa s sklicevanjem na omejene in nejasne možnosti na podlagi splošnih pravil notranjega trga.

5.3   Področje uporabe nadzora EFSA – sodelovanje z državami članicami

5.3.1   Sistem odobritev na podlagi znanstvenih ugotovitev bi morali zagotoviti s ponovno opredelitvijo smernic EFSA o oceni morebitnih tveganj za zdravje in okolje; te smernice morajo imeti po odobritvi držav članic tudi normativni značaj. EESO v tem okviru izraža upanje, da se bo sistem znanstveno utemeljenega in neodvisnega pregleda v postopku odobritve v smislu previdnostnega načela razvijal še naprej.

5.3.2   EESO poziva k razmisleku o tem, ali ne bi bilo treba v okviru znanstvene ocene tveganja, ki jo izvaja EFSA, države članice intenzivneje vključiti v obravnavo specifičnih vprašanj. EFSA je bila ustanovljena na podlagi Uredbe (ES) št. 178/2002 (11) z namenom, da pripravlja znanstvena mnenja o varnosti živil in krme, ob hkratnem upoštevanju okoljskih tveganj. Seveda učinke GSO na okolje nadzorujejo tudi v državah članicah. Države članice pa lahko različne okoljske razmere na svojem ozemlju natančneje preučujejo same. EFSA bi morala te rezultate ustrezno preverjati.

5.3.3   Na splošno bi bilo treba oblikovati metodološka merila, katerim morajo ustrezati vse znanstvene raziskave, ki se izvedejo za EFSA in ki jih izvede EFSA. To bi moralo vključevati medsebojne preglede, prav tako pa bi lahko prispevalo k boljšemu usklajevanju med EFSA in državami članicami (12). Odbor se zaveda, da EFSA formalno uporablja najvišja možna, znanstveno povsem neodvisna merila za ocenjevanje tveganj, in da je zato tudi najbolj spoštovana institucija EU na mednarodni ravni. Pri razvoju raziskovalnih metod bi bilo potrebno tesnejše sodelovanje med EFSA in raziskovalnimi inštituti, univerzami in samostojnimi raziskovalci, ki se v državah članicah ukvarjajo z oceno tveganj.

5.3.4   Kljub temu pa EESO zaradi večje transparentnosti in kakovosti postopkov za izdajo znanstvenih mnenj v zvezi z GSO predlaga reformo EFSA, da bi v skupini za GSO poleg raziskovalcev sodelovali predstavniki vseh zainteresiranih strani (potrošnikov, industrije, trgovcev, ekoloških pridelovalcev, ekoloških živinorejcev, potrošniških združenj, nutricionistov, zdravnikov itd.).

5.4   Notranji trg

5.4.1   Evropska komisija izhaja iz tega, da možnost uvajanja nacionalnih prepovedi gojenja ne povzroča motenj na notranjem trgu za GSO v obliki semen, živil ali krme. Ta domneva je vprašljiva, saj bi lahko vsaj na območjih ali v državah članicah, v katerih je bila prepoved gojenja sprejeta, prišlo do omejevanja trgovine z odobrenimi semeni GSO. Ta ocena temelji na obstoječi sodni praksi Sodišča Evropske unije v primerljivih zadevah (13).

5.4.2   Trenutno je težko oceniti, ali bi lahko prepoved gojenja povzročila izkrivljanje konkurence. Ker pa ni (minimalnih) standardov za soobstoj in vprašanja odgovornosti na ravni EU, bo to verjetno povzročilo izkrivljanje konkurenčnih pogojev v kmetijskih sektorjih, ki ne gojijo GSO. Vsekakor so z nujnimi ukrepi za zagotavljanje soobstoja povezane upravne in finančne obremenitve, ki jih je treba upoštevati pri vseh prihodnjih rešitvah. Po drugi strani bi lahko navedba o odsotnosti GSO v izdelkih vsekakor pomenila tržne prednosti, pri čemer bo oblikovanje cen vselej odvisno od vedenja potrošnikov.

5.4.3   Gensko spremenjene rastline potrebujejo v primerjavi s konvencionalnimi rastlinami nekoliko drugačne ukrepe na področju tehnik gojenja in rastlinske pridelave, kot so na primer drugačna fitofarmacevtska sredstva. Ker notranji trg za fitofarmacevtska sredstva ni dokončno izoblikovan in ne deluje, bi lahko prihajalo do težav v zvezi z njihovo razpoložljivostjo. To je le en primer, ki ponazarja raznolikost razmer, v katerih morajo kmetje sprejemati svoje odločitve o proizvodnji.

5.5   Socialno-gospodarski učinki

5.5.1   Kar zadeva socialno-gospodarske učinke odobritev GSO, je treba opozoriti na poročilo Evropske komisije, ki naj bi bilo pripravljeno do konca leta 2010. Ugotovitve iz tega poročila bi bilo treba vsekakor vključiti v oceno obravnavanega predloga, saj se bodo med razlogi za uvedbo prepovedi gojenja v skladu s členom 26b najverjetneje navajali predvsem učinki na gospodarstvo, družbo in okolje. Dokler pa poročilo ne bo pripravljeno, je nemogoče dati popolno mnenje o tem predlogu.

5.5.2   Vendar je treba omeniti, da Uredba (ES) št. 1829/2003 v nekaterih primerih že zdaj dopušča, da se pri pregledu posameznega primera upoštevajo dodatni upoštevanja vredni dejavniki v okviru obvladovanja tveganja, ki sledi oceni tveganja za zdravje in okolje.

5.5.3   Zaradi pomanjkanja znanja v zvezi z učinki na gospodarstvo in konkurenčno pravo bi bilo treba v predlogu predvideti klavzulo o oceni, Evropska komisija pa bi morala predhodno izvesti ustrezno oceno učinka.

5.6   Mednarodne obveznosti

5.6.1   Po mnenju Odbora je pomembno, da se preveri izpolnjevanje mednarodnih obveznosti, zlasti STO/GATT in Kartagenskega protokola. Ker je pričakovati, da se bodo države članice, ki želijo uvesti prepoved gojenja, zdaj opirale tudi na novi člen 26b, je še posebej pomembno, da odločitve v zvezi s tem temeljijo na trdni in zanesljivi mednarodnopravni podlagi.

5.6.2   Glede na pomen tega vprašanja EESO obžaluje, da Evropska komisija ni podala natančnejših pojasnil v zvezi s skladnostjo z mednarodnimi obveznostmi EU. V zvezi s tem bi bilo treba upoštevati tudi mnenja pravnih služb evropskih institucij glede združljivosti s pravili STO, zlasti nedavno mnenje pravne službe Sveta (9), ki je izrazila resne dvome o skladnosti morebitnih ukrepov držav članic, sprejetih na podlagi novega člena 26b v obliki, kot jo predlaga Komisija, s Pogodbama ali s sporazumom GATT. Tudi pravna služba Evropskega parlamenta izraža podobne pomisleke glede skladnosti možnih utemeljitev na podlagi npr. javne morale s pravili notranjega trga EU in trgovinskim pravom STO.

5.7   Svoboda izbire v verigi preskrbe s hrano

5.7.1   Prav tako je pomembno, da se v zadostni meri upošteva svoboda izbire, ki jo imajo tako proizvajalci kot tudi trgovci in potrošniki. Načeloma bi morali imeti proizvajalci kot podjetniki možnost, da svobodno odločajo o metodah gojenja. Prav tako bi morali uvozniki in trgovci imeti možnost, da opravljajo svoje zakonite poklicne dejavnosti kljub predlaganemu novemu členu 26b.

5.7.2   Nacionalne omejitve ali prepovedi gojenja bi morale biti zato skladne s splošnimi temeljnimi načeli Pogodb, zlasti z načeloma subsidiarnosti in sorazmernosti.

5.7.3   Da bi lahko tudi potrošniki svobodno izbirali med živili z GSO in brez njih, so potrebni dobro delujoča sledljivost in označevanje, pa tudi ustrezna ponudba, ki potrošnike zanima. Pri tem je treba upoštevati zlasti razpoložljivost proizvodov na regionalni ravni. EESO poudarja, da se mora evropski potrošnik popolnoma zavedati, da morebitna prepoved gojenja GSO v njegovi regiji ali državi ne bo preprečila prostega trgovanja z GSO na tem ozemlju in nadaljnjega množičnega uvoza GSO iz tretjih držav za živalsko krmo ali prehrano ljudi z dvomljivo sledljivostjo.

5.8   Medsebojno učinkovanje pri vprašanjih na področju soobstoja

5.8.1   Na splošno je cilj soobstoja preprečitev nenamernega mešanja konvencionalnih ali ekoloških proizvodov z gensko spremenjenimi proizvodi, tako da lahko proizvajalci in potrošniki svobodno izbirajo ter da se, na drugi strani, prepreči gospodarska škoda za podjetnike.

5.8.2   EESO meni, da sta učinkovito izvajanje in zagotavljanje soobstoja eden od bistvenih dejavnikov v okviru celotne uporabe GSO, pri čemer obstajajo še številne nejasnosti, prav tako pa je treba pridobiti dodatno znanje predvsem o dolgoročnih posledicah na vseh ravneh.

5.8.3   Možnost prepovedi gojenja v skladu s predlogom Komisije lahko sicer zmanjša problem nenamernega mešanja ali križanja na zadevnih območjih, vendar pa ne sme na noben način ovirati prizadevanj za razvoj pravil za dolgoročni soobstoj različnih metod gojenja. Kot je Odbor že priporočil leta 2004 (14), je za zagotovitev proste presoje in enakih konkurenčnih pogojev v kmetijskem sektorju ter obvladovanje socialno-ekonomskih učinkov gojenja GSO nujno potrebna minimalna uskladitev standardov za soobstoj in vprašanja odgovornosti na ravni EU (ali pa zakonska zahteva v členu 26a, da države članice take predpise sprejmejo na nacionalni ali regionalni ravni). To je še zlasti pomembno za obmejna območja.

5.8.4   Če naj bi bolj razvili oblikovanje ukrepov na področju soobstoja na nacionalni in regionalni ravni, je izmenjava znanja in dobrih praks še toliko bolj pomembna. Zato se mora delo Evropskega urada za soobstoj osredotočiti na to vprašanje, prav tako pa je treba ustrezno vključiti zainteresirane strani na vseh ravneh.

5.8.5   Vendar pa še naprej ostajajo odprta vprašanja o mejni vrednosti za GSO v semenih kot tudi o mejni vrednosti za GSO, ki niso odobreni na ravni EU, a se uvozijo v EU (to zadeva v glavnem krmo). Na ta vprašanja mora odgovoriti še Evropska komisija oziroma treba bi bilo čim prej začeti z izvajanjem predlogov, ki jih je predložila Komisija.

5.9   Čezmejni primeri in vprašanja odgovornosti

5.9.1   Še vedno so nepojasnjeni predpisi glede odgovornosti v primeru nenamernega mešanja z GSO, zlasti pri kontaminaciji preko nacionalnih meja. Trenutno sosednje države članice niso zavezane k medsebojnemu obveščanju o krajih gojenja GSO. Zato se informacije pogosto izmenjujejo le na podlagi osebnih stikov.

5.9.2   Ena od možnosti bi lahko bila, da bi bile države članice, na mejah katerih se gojijo GSO, zavezane objavljati informacije o gojenju GSO na spletu, in sicer tudi v jeziku sosednje države. S takšnim ukrepom bi bilo morda mogoče tudi preko nacionalnih meja bolje uveljavljati zahtevke v primeru nenamernega mešanja z GSO in iz tega izhajajočih gospodarskih izgub.

5.9.3   Izboljšavo bo prinesla dopolnitev Kartagenskega protokola, ki je bila sprejeta 12. oktobra 2010 in v kateri so določena skupna pravila o odškodninski odgovornosti in povrnitvi škode, ki jo biotski raznovrstnosti povzroča čezmejni promet. Tam predvidene obveznosti je treba začeti izpolnjevati brez nepotrebnih zamud.

5.9.4   EESO poleg tega spodbuja k temu, da se preveri, v kolikšni meri je mogoče zavezujoče evropske minimalne standarde za soobstoj in vprašanja odgovornosti (ali pa zakonsko zahtevo v členu 26a, da države članice take predpise sprejmejo na nacionalni ali regionalni ravni) obvezno uvesti vsaj za mejne regije držav članic, da se zmanjšajo tveganja, povezana z odgovornostjo na področju civilnega prava, ter pojasnijo dvomljivosti med državami članicami. Odbor meni, da so taki predpisi na področju odgovornosti nujni, saj trenutno zavarovalniški sektor še vedno noče ponuditi zavarovanj za škodo, povezano z GSO, obstoječi sistem EU glede okoljske odgovornosti na podlagi Direktive 2004/35/ES pa ne zagotavlja dovolj kritja za tovrstno škodo.

---

(1)  Direktiva 2001/18/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 12. marca 2001 o namernem sproščanju gensko spremenjenih organizmov v okolje in razveljavitvi Direktive Sveta 90/220/EGS (UL L 106, 17.4.2001, str. 1).

(2)  Uredba (ES) št. 1829/2003 Evropskega Parlamenta in Sveta z dne 22. septembra 2003 o gensko spremenjenih živilih in krmi (UL L 268, 18.10.2003, str. 1).

(3)  Avstrija, Bolgarija, Irska, Grčija, Ciper, Latvija, Litva, Madžarska, Luksemburg, Malta, Nizozemska, Poljska in Slovenija.

(4)  COM(2010) 380 konč.

(5)  COM(2010) 375 konč.

(6)  Glej javno posvetovanje o osnutku smernic EFSA, ki se je začelo 12. novembra in bo potekalo do 24. januarja 2011,

spletna stran http://www.efsa.europa.eu/en/press/news/gmo101112.htm.

(7)  COM(2009) 153 konč.

(8)  UL C 157, 28.6.2005, str. 155.

(9)  Mnenje pravne službe Sveta, 5/11/2010, 2010/0208 (COD), 15696/10.

(10)  Sodba Sodišča Evropske unije C-165/08 (Evropska komisija proti Poljski) z dne 16. julija 2009.

(11)  Uredba (ES) št. 178/2002 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 28. januarja 2002 o določitvi splošnih načel in zahtevah živilske zakonodaje, ustanovitvi Evropske agencije za varnost hrane in postopkih, ki zadevajo varnost hrane (UL L 31, 1.2.2002, str. 1).

(12)  Glej tožbo Madžarske proti Evropski komisiji v zvezi z Amfloro (zadeva T-240/10).

(13)  Glej na primer zadeve C-110/05, Komisija proti Italiji; C-142/05, Mickelsson in Roos; C-188/04, Alfa Vita in C-416/00, Morellato.

(14)  UL C 157, 28.6.2005, str. 155.

---

---