20.7.2007   

SL

Uradni list Evropske unije

C 168/38

1.1

EESO meni, da ima lahko nova politična smernica za upravljanje ribištva EU na podlagi največjega trajnostnega donosa kljub dolgoročnim koristim gospodarske in socialne posledice, ki jih bo evropski ribiški sektor le težko sprejel. Zato Odbor predlaga, da se izredno natančno preučijo prednosti in slabosti uvedbe te smernice; in sicer z gospodarskega, socialnega in okoljskega vidika.

1.2

Ker je težko natančno oceniti največji trajnostni donos različnih staležev rib, EESO predlaga, da Komisija v svojih dolgoročnih načrtih določi postopne in prožne letne prilagoditve, s katerimi se bodo strinjali vsi zainteresirani sektorji. Zato se je treba čim prej posvetovati z regionalnimi svetovalnimi sveti, Svetovalnim odborom za ribištvo in ribogojstvo (ACFA) in Odborom za socialni dialog o morskem ribištvu ter jim dati dovolj časa, da bodo lahko njihovi člani obravnavali pogoje predstavljenih predlogov.

1.3

EESO zato priporoča, da je Komisija posebej preudarna pri določanju letne umrljivosti rib zaradi ribolova za posamezno vrsto, da bi za mešan ribolov dolgoročno dosegli največji trajnostni donos.

1.4

Odbor se ne strinja z argumentom Komisije, da bo ta politika upravljanja ribištva izboljšala trgovinsko bilanco, saj bo praznino v ponudbi na trgu, ki jo bodo pustila podjetja Skupnosti, takoj zapolnil uvoz iz držav zunaj EU. EESO zato poziva Komisijo, naj bo še posebej pozorna pri nadzorovanju tega uvoza na trg Skupnosti.

1.5

Odbor meni, da morajo Komisija in države članice upoštevati „druge okoljske dejavnike“, ki so navedeni v tem mnenju in prav tako vplivajo na spremembe v morskih ekosistemih. Odbor jim priporoča tudi, da gospodarskim subjektom, katerih dejavnosti vplivajo na morske ekosisteme, naloži omejitve, ki bodo ustrezale tistim, ki se nameravajo naložiti ribiškemu sektorju.

1.6

Ob upoštevanju zahtevane prilagoditve, ki je potrebna za doseganje največjega trajnostnega donosa, Odbor meni, da bi se lahko pristopa, ki ju predlaga Komisija, dopolnjevala, saj bodo morale države članice izvesti ukrepe, ki bodo najprimernejši glede na gospodarske in socialne učinke v ribiških sektorjih posameznih držav. EESO izraža zaskrbljenost nad dejstvom, da Evropski sklad za ribištvo nima zadostnih sredstev, da bi izravnal posledice izvajanja novega sistema upravljanja.

2.1

V sporočilu o zagotovitvi trajnosti v ribištvu EU z največjim trajnostnim donosom  (1), ki ga obravnava to mnenje, Komisija daje predloge za izboljšanje gospodarske učinkovitosti ribiškega sektorja v skladu s skupno ribiško politiko.

2.2

Komisija za doseganje izboljšanja gospodarske učinkovitosti predlaga postopno odpravo prelova, saj meni, da bi to imelo gospodarske koristi za ribiški sektor, kot so znižanje stroškov, boljši ulov, izboljšanje donosnosti ribištva in zmanjšanje zavržkov.

2.3

Za uresničitev teh ciljev je po mnenju Komisije zdaj čas za drugačen način upravljanja evropskega ribištva – treba si je aktivno prizadevati za uspeh, ne pa se le izogibati neuspehu.

2.4

Sporočilo določa novo politično smernico za upravljanje ribištva EU, katere cilj je vsako leto doseči največji trajnostni donos iz staležev rib.

2.5

Nova politična smernica je oblikovana na podlagi mednarodne politične obveze, ki so jo države članice sprejele septembra 2002 na svetovnem vrhu o trajnostnem razvoju v Johannesburgu in v s skladu s katero se strinjajo, „da bodo ohranjale ali obnavljale staleže do stopenj, ki omogočajo največji trajnostni donos, s čimer bi te cilje čim hitreje dosegle za izčrpane staleže, po možnosti najpozneje do leta 2015“.

2.6

Treba je torej oblikovati dolgoročnejši sistem upravljanja, ki se osredotoča na kar najboljše izkoriščanje proizvodnega potenciala živih morskih virov v Evropi. Ta pristop je povsem v skladu s širšim ciljem skupne ribiške politike, in sicer z zagotavljanjem trajnostnih gospodarskih, okoljskih in socialnih pogojev.

2.7

Kot je zapisano v sporočilu, je gospodarske koristi mogoče doseči le z večjim omejevanjem ribolova v prehodnem obdobju. Vse zainteresirane strani bi morale biti vključene v postopek odločanja o hitrosti uresničevanja te spremembe. Finančna pomoč, kakršna je predvidena v predlogu za Evropski sklad za ribištvo, mora pomagati pri ublažitvi socialnih in gospodarskih posledic v prehodnem obdobju.

3.1

Odločitev Komisije za uvedbo upravljanja ribištva za največji trajnostni donos v Skupnosti usmerja načelo, da je ulov v primerjavi s proizvodnim potencialom nekaterih staležev prevelik.

3.2

Odbor se zaveda dejstva, da so staleži rib v evropskih vodah v zadnjih 30 letih močno upadli, zlasti zaradi prelova, in se strinja, da si je treba prizadevati za prehod na bolj trajnostne stopnje ribolova.

3.3

Komisija meni, da bo uvedba sistemov za upravljanje staleža rib na podlagi načela največjega trajnostnega donosa preprečila izumrtje staležev in omogočila rast staležev rib.

3.4

EESO se strinja s tem načelom, saj je največji trajnostni donos ribje populacije tista količina biomase (količina rib), ki jo je mogoče izkoriščati, ne da bi to škodilo prihodnji proizvodnji staležev. Odbor se v celoti strinja, da se upravljanje ribištva oblikuje na podlagi tega načela.

3.5

Kljub temu pa Odbor opozarja Komisijo, da v vsaki spremembi sistema upravljanja tičijo tveganja, zato je treba skrbno oceniti koristi in pomanjkljivosti.

3.6

Sporočilo natančno obravnava prednosti sistema za upravljanje staleža rib na podlagi načela največjega trajnostnega donosa, zlasti okoljske koristi, ne osredotoči pa se na gospodarske in socialne koristi – in zlasti pomanjkljivosti – sistema za ribiški sektor.

3.7

Ena od koristi, ki jih navaja Komisija, je, da bo ta politika upravljanja ribištva izboljšala trgovinsko bilanco, s čimer se EESO ne strinja, saj bodo praznino, ki jo bodo pustila podjetja Skupnosti, ki bodo propadla zaradi izpolnjevanja ciljev za doseganje največjega trajnostnega donosa, takoj zapolnila podjetja zunaj EU. Trg ribiških proizvodov namreč poganja potreba po zagotavljanju stalne oskrbe.

3.8

V skladu s pristopom sporočila naj bi nov sistem upravljanja na splošno zmanjšal umrljivost rib zaradi ribolova. Da bi omogočili večjo rast rib in po njihovem ulovu dosegli višjo vrednost in donos, je treba zmanjšati delež rib, ujetih v morju.

3.9

Kljub temu pa sporočilo priznava, da je ribje populacije težko oceniti in čeprav na stanje staležev najbolj vpliva ribolov (umrljivost rib), imajo pomembno vlogo tudi drugi dejavniki, kot so spremembe okolja in delež mladih rib.

3.10

Sporočilo zato predlaga dolgoročno strategijo za obnovitev staležev rib za doseganje ravnovesja med ribolovno dejavnostjo in proizvodno zmogljivostjo staležev. To naj bi dosegli s postopnim zmanjševanjem števila dejavnih ribiških plovil in ribolovnega napora teh plovil.

3.11

Da bo to strategijo mogoče uvesti tako, da bodo ribiči iz staleža lahko dobili največji trajnostni donos, je treba najprej na podlagi najboljšega razpoložljivega izvedenskega mnenja za vsak stalež določiti ustrezno ciljno količino ulova in letno umrljivost rib zaradi ribolova (v tonah). Poleg tega je treba določiti stopnjo, na kateri bodo temeljile letne prilagoditve za dosego tega cilja. Te sklepe je treba v skladu s skupno ribiško politiko uresničiti v okviru dolgoročnih načrtov.

3.12

Upravljanje ribištva Skupnosti se trenutno izvaja v skladu z načeli varnosti in previdnosti za staleže rib. Letne količine celotnega dovoljenega ulova in lovne kvote so določene na podlagi primerjalnih znanstvenih poročil. Za nekatere staleže rib, katerih stanje se je poslabšalo, se izvajajo načrti obnove, ki so predvideni v skupni ribiški politiki, da se staležem povrne biološka trajnost.

3.13

EESO meni, da je sprememba sistema za upravljanje pomembna, saj bo s tem sprejet veliko bolj ambiciozen biološki cilj, kot ga predvideva obstoječ sistem za upravljanje. Ta sprememba pa po drugi strani pomeni, da se bo umrljivost rib zaradi ribolova z vsako letno prilagoditvijo bistveno zmanjšala, kar bo nedvomno zahtevalo zmanjšanje števila plovil in ribolovnega napora, s tem pa velike izgube za ribolovna podjetja Skupnosti. EESO izraža zaskrbljenost nad dejstvom, da Evropski sklad za ribištvo nima zadostnih sredstev, da bi izravnal to veliko izgubo. Če pa bodo cilji doseženi, bi lahko bile razmere izredno ugodne za tista ribolovna podjetja, ki bodo delovala še naprej.

3.14

Ob upoštevanju tega pristopa želi EESO opozoriti Komisijo, da obstaja velika negotovost glede ocen največjih trajnostnih donosov za staleže različnih ribjih vrst. Zaradi te negotovosti Odbor priporoča, da si Komisija v dolgoročnih načrtih prizadeva za razumne letne prilagoditve.

3.15

Treba je torej najti način, kako pomagati ribiškim skupnostim in podjetjem, da bodo dobro prestala obdobje prilagajanja. Odbor meni, da bo to zahtevalo bolj velikodušne in domiselne podporne ukrepe, kot jih je do zdaj predlagala Komisija. Takšni ukrepi so popolnoma upravičeni kot sredstvo za zagotavljanje hitrega prehoda na bolj trajnostno strukturo ribolova v prihodnosti.

3.16

Odbor v vsakem primeru meni, da je treba – kot je zapisano tudi v sporočilu – vse zadevne akterje vključiti v sprejemanje odločitev o dolgoročnih načrtih, hitrosti njihovega izvajanja in njihovem vplivu, zato se je treba pogosto posvetovati z regionalnimi svetovalnimi sveti. EESO poleg tega meni, da se morata teh razprav udeleževati tudi Svetovalni odbor za ribištvo in ribogojstvo (ACFA) ter Odbor za socialni dialog o morskem ribištvu.

4.1

Za uvedbo sistema upravljanja ribištva za največji trajnostni donos je treba (kot že v sporočilu) analizirati vrsto drugačnih vprašanj, ki neposredno vplivajo na tovrstno upravljanje, in sicer:

4.2

Okoljski učinki in njihov vpliv na spremembe v morskih ekosistemih

4.2.1

Sporočilo priznava, da je težko predvideti, kako se bodo morski ekosistemi razvijali glede na podnebne in vremenske spremembe, ter da lahko ti in drugi okoljski dejavniki gotovo vplivajo na staleže rib.

4.2.2

Komisija sicer ne more določiti vseh okoljskih učinkov, vendar meni, da je najmočnejši dejavnik pogosto ribolov in da bo izkoriščanje staležev rib na nižji stopnji ribolova pripomoglo k večji odpornosti staležev na ekološke spremembe.

4.2.3

Sporočilo se zato zavzema za enakomerno in trajnostno zmanjševanje stopnje ribolova. Z zmanjševanjem umrljivosti rib zaradi ribolova in obnovitvijo staležev se bo povečalo znanje o ekosistemih in njihovem proizvodnem potencialu, kar bo pomagalo v procesu prilagajanja ciljev dolgoročnega upravljanja.

4.2.4

EESO se strinja s tem načelom, če se bo umrljivost rib zaradi ribolova resnično zmanjševala enakomerno in trajnostno pri vrstah, za katere je to potrebno. Komisija meni, da bi lahko upravljanje staleža rib v ciljnem obsegu za ta sektor v kratkem roku ustvarilo nesprejemljivo nestabilnost.

4.2.5

Kljub temu Odbor meni, da na spremembe v morskih ekosistemih vplivajo tudi „drugi okoljski dejavniki“, ki v sporočilu niso niti omenjeni, na primer vedenje roparic, onesnaževanje, iskanje in črpanje nafte ali zemeljskega plina, sistemi vetrnih elektrarn na morju, pridobivanje peska in gramoza iz morja itd.

4.2.6

EESO poziva Komisijo in države članice, da gospodarskim subjektom, katerih dejavnosti tudi vplivajo na obseg staležev rib in spremembe v morskih ekosistemih, naloži omejitve, ki bodo ustrezale tistim, ki se jih namerava naložiti ribiškemu sektorju.

4.3.1

Sistem upravljanja ribištva za največji trajnostni donos je najtežje izvajati na področju mešanega ribolova.

4.3.2

Ker je ta problem znan, sistem upravljanja za mešani ribolov v sporočilu ni natančneje obravnavan. EESO meni, da bi bilo treba v zvezi s to vrsto ribolova okrepiti stike med Komisijo ter regionalnimi svetovalnimi sveti in Svetovalnim odborom za ribištvo in ribogojstvo.

4.3.3

V sporočilu je zapisano, da je treba morske ekosisteme ohranjati v ravnovesju, s čimer se EESO popolnoma strinja. Zmanjšanje obsega ene vrste za okrepitev donosa druge vrste bi bil zelo tvegan pristop.

4.3.4

Kot je navedeno v sporočilu, je kompleksnost sistema v tem, da bi moral obseg ribolova vseh vrst v ekosistemu ustrezati ulovu (ciljna količina), ki omogoča dolgoročno doseganje največjega trajnostnega donosa. To pomeni, da bo ob upoštevanju stopenj največjega trajnostnega donosa, ki so določene za različne staleže znotraj določenega ekosistema mešanega ribolova, največji ulov v okviru dolgoročnih načrtov določen z vrsto, za katero je zastavljena najnižja dolgoročna stopnja za doseganje največjega trajnostnega donosa.

4.3.5

V sporočilu je zapisano tudi, da so za preprečevanje nenamernega prelova vrste v obliki prilova lahko kot sestavni deli nekaterih dolgoročnih načrtov potrebni dodatni ukrepi, kot so spremembe ribolovnega orodja, zaprta območja in lovopust.

4.3.6

EESO meni, da je ta pristop sistema upravljanja sicer v skladu s širšim ciljem skupne ribiške politike, vendar bi morala Komisija zelo natančno oceniti različne stopnje za doseganje največjega trajnostnega donosa in se z vsemi stranmi, vpletenimi v mešani ribolov, posvetovati o gospodarskih in socialnih posledicah dolgoročnih načrtov.

4.4.1.1

V skladu s sporočilom bo dolgoročne načrte pripravila Komisija po posvetovanju z ustreznimi sektorji na podlagi nepristranskih znanstvenih mnenj ter ob posebnem upoštevanju gospodarskih, socialnih in okoljskih posledic predlaganih ukrepov.

4.4.1.2

V načrtih bodo določeni ciljna količina ulova in ukrepi za postopno doseganje tega cilja ob zmanjševanju vseh negativnih vplivov ribolova na ekosistem. Načrti za mešani ribolov morajo vključevati tehnične ukrepe, ki bodo zagotavljali, da bo ulov različnih staležev rib v skladu s posameznimi ciljnimi količinami, in omogočali izkoriščanje nekaterih staležev na stopnjah, nižjih od stopenj največjega trajnostnega donosa, da bi dosegli rast produktivnosti pri drugih vrstah.

4.4.1.3

Kadar znanstveni podatki ne zadostujejo za količinsko opredelitev ukrepov, potrebnih za dosego pogojev za največji trajnostni donos, morajo načrti slediti previdnostnemu pristopu.

4.4.1.4

Načrte in njihove ciljne količine je treba redno preverjati.

4.4.1.5

EESO meni, da bi nova politična smernica za upravljanje ribištva, ki bi sicer nedvomno lahko imela prednosti, ko bi bile stopnje največjega trajnostnega donosa dosežene za vse staleže rib, lahko imela tudi hude posledice za ribiški sektor: ulov bi se lahko zmanjšal, kar bi vodilo v zmanjšanje ladjevja in kratkoročno izgubo delovnih mest, to pa bi oslabilo gospodarsko strukturo ribiških skupnosti.

4.4.1.6

Odbor zato poziva Komisijo, naj bo pri posvetovanjih, ki jih namerava izvesti z ribiškim sektorjem, ustrezno prilagodljiva glede hitrosti izvajanja dolgoročnih načrtov, da se bodo lahko ribiči postopoma prilagodili na nov sistem upravljanja.

4.4.1.7

Glede mešanega ribolova EESO meni, da je največja prilagodljivost potrebna v primerih, ko je določene staleže mogoče polno izkoriščati, ker so v dobrem stanju.

4.4.2.1

Države članice bodo morale po pripravi in sprejetju dolgoročnih načrtov, ki določajo ustrezne ciljne količine za staleže, določiti hitrost spremembe za dosego teh ciljev in način obravnavanja prehoda.

4.4.2.2

Sporočilo vsebuje dva splošna pristopa za izvedbo tega prehoda:

4.4.2.3

Vsaka država članica lahko sama izbira gospodarski pristop ali strategijo, Skupnost pa pripravi okvir upravljanja za postopno odpravo prelova s pomočjo finančnega instrumenta Evropskega sklada za ribištvo.

4.4.2.4

Komisija v sporočilu daje prednost prvemu pristopu, ki predvideva zmanjšanje zmogljivosti nacionalnih ladjevij, ker bi ga bilo lažje nadzorovati in ker iz izkušenj vemo, da je zmanjšanje zmogljivosti ladjevja lažje sprejemljivo za javnost in v primerjavi z drugimi rešitvami lažje izvedljivo.

4.4.2.5

EESO priznava, da je zmanjšanje zmogljivosti ladjevja najbolj učinkovit način za postopno odpravo prelova. Kljub temu pa Odbor meni, da mora vsaka država članica izbrati pristop, ki ji na podlagi analiz gospodarskih in socialnih učinkov najbolj ustreza, pri tem pa ne smemo pozabiti, da je mogoče uporabljati oba pristopa hkrati, dokler ni dosežen cilj največjega trajnostnega donosa za ribje staleže.

4.4.2.6

EESO se strinja s predlogom, da je treba gospodarske in socialne učinke prehoda preučiti na regionalni in ne na evropski ravni, ker se lahko lastnosti ladjevij posameznih držav članic med sabo zelo razlikujejo.

4.4.2.7

Dolgoročni načrti bodo temeljili na ribolovu in obravnavali skupine ribjih staležev, ki se lovijo skupaj, vključevati pa morajo elemente, kot so omejitve obsega dovoljenih letnih sprememb ribolovnih možnosti, kar bo zagotovilo stabilen in nemoten prehod.

4.4.2.8

Na koncu je v sporočilu zapisana ugotovitev, da bo vzpostavitev celovitih dolgoročnih načrtov za dosego cilja največjega trajnostnega donosa vzela veliko časa. Zato mora Skupnost sprejeti odločitve o upravljanju, ki začnejo veljati z letom 2007 in preprečujejo povečanje stopnje ribolova za kateri koli stalež, pri katerem je bil že presežen dovoljeni obseg ribolova. EESO meni, da se mora Evropska komisija posvetovati z regionalnimi svetovalnimi sveti, s Svetovalnim odborom za ribištvo in ribogojstvo (ACFA) in z Odborom za socialni dialog o morskem ribištvu, preden sprejme sklepe za leto 2007.