23.12.2006   

SL

Uradni list Evropske unije

C 318/128

1.1

Leta 2002 je EESO pripravil mnenje na lastno pobudo o priseljevanju, vključevanju in vlogi civilne družbe  (1) s ciljem spodbuditi politično in družbeno razpravo na ravni Skupnosti in zagotoviti, da bi politike vključevanja postale osnovni element skupnih priseljenskih in azilnih politik.

1.2

V tem mnenju EESO med drugim predlaga, da bi morala Evropska unija oblikovati program Skupnosti za spodbujanje vključevanja priseljencev v družbo. EESO meni, da je treba pripraviti programe za spodbujanje vključevanja novih priseljencev in ljudi, ki prihajajo zaradi združitve družin, pa tudi beguncev in prosilcev za azil, ki jih poleg evropskega statuta varuje mednarodno pravo.

1.3

Zato je EESO 9. in 10. septembra 2002 v sodelovanju s Komisijo organiziral konferenco, ki se je je udeležilo več kot 200 predstavnikov socialnih partnerjev in najbolj vidnih NVO iz 25 držav članic in evropskih mrež. Cilj konference je bil vključiti civilno družbo v spodbujanje evropskih politik vključevanja.

1.4

V sklepih konference je zapisano, da „imajo socialni partnerji in organizacije civilne družbe ključno vlogo pri vključevanju“ in da morajo „Evropska unija in države članice pospeševati vključevanje priseljencev, manjšin in beguncev, še zlasti na lokalni in regionalni ravni. Da bi dosegli napredek na področju vključevanja, je potreben evropski program  (2).“

1.5

Leta 2003 je Evropski svet ustanovil nacionalne kontaktne točke za vključevanje in naročil Komisiji, da pripravi letno poročilo o priseljevanju in vključevanju (3). Komisija je pripravila sporočilo o priseljevanju, vključevanju in zaposlovanju  (4) s celostnim pristopom k vključevanju, ki ga je tedaj v svojem mnenju podprl tudi EESO (5). Decembra 2004 je Komisija objavila Priročnik o vključevanju za oblikovalce in izvajalce politik  (6).

1.6

Haaški program, ki ga je Evropski svet sprejel 4. in 5. novembra 2004, poudarja potrebo po večjem usklajevanju nacionalnih politik vključevanja in pobud EU na tem področju ter navaja, da bi politike EU morale temeljiti na skupnih načelih in jasnih instrumentih za ocenjevanje.

1.7

Za politiko priseljevanja sedaj velja razvitejši politični in zakonodajni okvir. To mnenje je najnovejši prispevek EESO, ki se osredotoča na družbene in politične akterje na lokalni in regionalni ravni, saj je ravno na teh ravneh soočanje z izzivi najbolj učinkovito, politike pa dosegajo najboljše rezultate.

1.8

Vzporedno s pripravo mnenja je EESO organiziral posvetovanje v Barceloni za izmenjavo najboljših praks lokalnih in regionalnih oblasti (poročilo o posvetovanju je v prilogi II) ter posvetovanje v Dublinu v sodelovanju z Mednarodno organizacijo dela (ILO) in Evropsko fundacijo za izboljšanje življenjskih in delovnih razmer, da bi proučili najboljše prakse na področju vključevanja in protidiskriminacijske ukrepe na delovnem mestu (poročilo o tem posvetovanju je v prilogi 3).

2.1

Komisija je 1. septembra objavila sporočilo o skupnem programu za vključevanje — okvir za vključevanje državljanov tretjih držav v Evropsko unijo  (7). EESO sporočilo pozdravlja in podpira, saj načrtuje izvajanje predloga, ki ga je leta 2002 predložil v svojem mnenju in na konferenci.

2.2

Sporočilo poziva države članice, naj okrepijo svoja prizadevanja v okviru nacionalnih strategij za vključevanje priseljencev, in skuša doseči večjo skladnost med strategijami in ukrepi na ravni EU.

2.3

To mnenje je nastalo na lastno pobudo EESO in se torej ne nanaša zgolj na sporočilo Komisije. Vendar pa vključuje tudi stališče EESO o sporočilu COM(2005) 389 konč.

2.4

Svet za pravosodje in notranje zadeve je 19. novembra 2004 sprejel niz skupnih osnovnih načel v podporo usklajenemu evropskemu okviru za politike vključevanja. Komisija uresničuje ta načela v obliki ukrepov, ki jih je treba šteti za „poglavitne elemente vseh nacionalnih in evropskih politik vključevanja“ (8). Ukrepi so razporejeni v okviru enajstih načel (9). EESO meni, da so ta načela, zajeta v skupnem programu, ustrezna podlaga za uravnotežene in usklajene politike vključevanja na evropski in nacionalnih ravneh.

2.5

V okviru finančne perspektive 2007–2013 je Komisija na podlagi teh skupnih načel predlagala ustanovitev Evropskega sklada za vključevanje državljanov tretjih držav  (10). EESO podpira predlog (11) in upa, da bo vključen v prihodnji proračun EU.

2.6

Program načrtuje ukrepe, ki jih je treba izvesti na nacionalni ravni, in ukrepe na ravni Skupnosti. Komisija želi opravljati redno oceno programov.

2.7

Komisija trdi, da je „ob ustreznem upoštevanju pristojnosti držav članic ter njihovih lokalnih in regionalnih organov (…) treba spodbujati skladnejši pristop EU k vključevanju“ (12).

2.8

Komisija je predlagala odprto metodo usklajevanja (13) za politike priseljevanja, ki pa je Svet ni sprejel. Po mnenju EESO (14), ki je podprl predlog Komisije, so mreža nacionalnih kontaktnih točk, skupna načela in ocenjevalni postopek za politike priseljevanja korak naprej pri usklajevanju nacionalnih politik in del skupnega pristopa. EESO predlaga, da Komisija in Svet na podlagi vzpodbudnih izkušenj sprejmeta odprto metodo usklajevanja.

2.9

Treba je nadaljevati z razvojem zakonodajnega okvira (skupne politike) za sprejem in bivanje državljanov tretjih držav na evropski ravni. Države članice morajo pravilno prenesti direktivi o dolgotrajnih rezidentih in združitvi družin (15), ki sta bili sprejeti leta 2003.

2.10

Komisija je opozorila na tesno povezanost med skupno politiko „priseljevanja“ in skupno strategijo vključevanja. Vendar pa direktiva o sprejemu ekonomskih migrantov še vedno ni bila sprejeta. EESO (16) se strinja s stališčem Evropske komisije, ki navaja, da bi morali „vsi prihodnji instrumenti s področja migracij (…) upoštevati enako obravnavanje in pravice migrantov“ (17). Komisija je napovedala drugo izdajo priročnika o vključevanju, pripravo spletne strani o vključevanju, ustanovitev Evropskega foruma za vključevanje in temeljitejša letna poročila o priseljevanju in vključevanju. EESO podpira te cilje in je pripravljen sodelovati s Komisijo.

2.11

EESO odločno podpira izvajanje programa in opozarja na svoja stališča, zapisana v enem izmed svojih prejšnjih mnenj: „EESO predlaga, da bi Komisija – z zadostnimi finančnimi sredstvi in v okviru usklajevanja nacionalnih politik – upravljala evropski program vključevanja, ter poudarja, kako pomembno je, da Svet Komisiji zagotovi politična, zakonodajna in proračunska sredstva, potrebna za spodbujanje vključevanja priseljencev. EESO opozarja, da je pomembno vzpostaviti pozitivne in učinkovite programe za prihod priseljencev v sodelovanju z organizacijami civilne družbe (18).“

2.12

Poleg tega EESO predlaga, da EU nameni zadostna sredstva za human sprejem velikega števila nezakonitih priseljencev, ki prihajajo v južnoevropske države. Države članice EU bi morale pokazati solidarnost in odgovornost, da bi lahko Evropa imela skupno politiko.

3.1

Priseljevanje je dvosmerni proces, ki temelji na pravicah in obveznostih državljanov tretjih držav in družb gostiteljic, ter priseljencem omogoča polno sodelovanje. V nekem drugem mnenju je EESO vključevanje opredelil kot „postopno usklajevanje pravic in dolžnosti priseljencev, pa tudi njihovega dostopa do blaga, storitev in načinov udeležbe v civilni družbi, s pravicami in dolžnostmi preostalega prebivalstva, ob upoštevanju enakih možnosti in enake obravnave“ (19).

3.2

Ta dvosmerni pristop pomeni, da vključevanje ne velja samo za priseljence, temveč tudi za družbo gostiteljico. Ne gre toliko za vprašanje vključevanja priseljencev v družbo gostiteljico, temveč prej z družbo gostiteljico: z drugimi besedami, vključevati se morata obe strani. Politika vključevanja mora biti namenjena obema stranema s ciljem doseči družbo, v kateri imajo vsi državljani enake pravice in obveznosti ter so jim skupne vrednote demokratične, odprte in pluralistične družbe.

3.3

Dolžnost priseljencev je, da razumejo in spoštujejo kulturne vrednote družbe gostiteljice, ki pa mora razumeti in spoštovati kulturne vrednote priseljencev. Kulturna vprašanja se pogosto izkoriščajo v diskriminacijske namene. Vključevanje ne pomeni, da priseljenci prilagajajo svojo kulturo družbi gostiteljici. Tak napačen odnos je pripeljal do številnih neuspehov. Evropske družbe so v kulturnem smislu pluralistične. Ta tendenca se bo v prihodnosti še krepila zaradi povečanega in razširjenega priseljevanja.

3.4

Ne smemo pozabiti, da je v več državah članicah veliko pripadnikov manjšin različnega nacionalnega ali kulturnega izvora, katerih pravice je treba prav tako podpirati in zagotavljati.

3.5

EESO je prepričan, da je kulturna raznolikost temelj pluralistične in demokratične Evrope, ravno tako načelo verske nevtralnosti posamezne države. Priseljevanje iz držav zunaj EU prispeva nove elemente k raznolikosti, ter družbeno in kulturno bogati naše družbe. Kulture človeških družb ne moremo obravnavati kot nespremenljivo danost, temveč kot proces v neprestanem toku, ki ga bogatijo zelo različni prispevki. Načeli neodvisnosti in nevtralnosti institucij pri obravnavi priseljencev in njihove vere prispevata k utrjevanju odnosa med priseljenci in družbo gostiteljico. Evropska družba mora podpirati programe za medkulturno usposabljanje. Konvencija UNESCA o kulturni raznolikosti (20) je zelo pomembno orodje evropskih politik.

3.6

Družbeno vključevanje priseljencev pomeni tudi proces enakopravne obravnave njihovih pravic in dolžnosti, ki je tesno povezan z bojem proti diskriminaciji. Diskriminacija nezakonito ogroža človekove pravice. Zaradi restriktivne zakonodaje o združitvi družin v nekaterih državah članicah ni v zadostni meri zagotovljena pravica do družinskega življenja. Prav tako ni ustrezna direktiva, ki jo je sprejel Svet (21).

3.7

Načelo subsidiarnosti določa, da politike vključevanja znotraj usklajenega evropskega okvira niso v izključni pristojnosti vlad držav članic. Te politike bodo uspešnejše, če bodo vanjo vključene lokalne in regionalne oblasti in če bodo te dejavno sodelovale z organizacijami civilne družbe. EESO predlaga, da lokalne in regionalne oblasti okrepijo svoja prizadevanja in spodbujajo nove politike vključevanja.

3.8

Lokalne in regionalne oblasti imajo v okviru svojih pristojnosti na voljo politične, zakonodajne in proračunske instrumente, ki jih lahko koristno uporabijo na področju politik vključevanja.

3.9

Tako priseljenci kot družbe gostiteljice morajo biti naklonjeni vključevanju. Socialni partnerji in organizacije civilne družbe se morajo dejavno vključevati v politiko vključevanja in protidiskriminacijske ukrepe.

3.10

Temeljni izziv, s katerim se soočajo organizacije civilne družbe, je spodbujanje naklonjenosti vključevanju v evropskih družbah gostiteljicah. V ospredju vključevanja morajo biti socialni partnerji, organizacije za človekove pravice, kulturna in športna društva, verske skupnosti, združenja sosedov, izobraževalne skupnosti, mediji itd. Odpreti morajo svoja vrata in si prizadevati za vključevanje priseljencev.

3.11

Diskriminacija, rasizem in ksenofobija naraščajo v manjših delih evropskih družb; k temu jih spodbujajo nekateri neodgovorni politiki in mediji, ki napihujejo družbene posledice teh ravnanj. Mnogo evropskih organizacij civilne družbe sodeluje v družbenem in političnem boju proti takemu ravnanju.

3.12

Lokalne in regionalne oblasti so skupaj z organizacijami civilne družbe pristojne za obveščanje priseljencev in družbe gostiteljice o pravicah in dolžnostih.

3.13

Priseljenske organizacije in skupnosti igrajo ključno vlogo na področju vključevanja in morajo prav tako razviti dinamiko vključevanja med svojimi člani ter okrepiti stike z organizacijami družbe gostiteljice.

3.14

Lokalne in regionalne oblasti morajo podpirati delo teh organizacij in se posvetovati z njimi pred sprejemom političnih odločitev.

3.15

Protidiskriminacijski direktivi (22) sta bili sprejeti in preneseni v nacionalne zakonodaje. Odbor upa, da bo obveščen o poročilih, ki ocenjujejo njihov vpliv in dosežke.

3.16

Mnogi priseljenci in njihovi potomci ali pripadniki etničnih ali kulturnih manjšin so žrtve diskriminacij na delovnem mestu. Kljub enaki poklicni kvalifikaciji težje najdejo zaposlitev, dobijo slabša delovna mesta in so pogosteje odpuščeni.

3.17

Bistveno je, da se socialni partnerji na lokalni in regionalni ravni borijo proti tem diskriminacijskim praksam, ki kršijo evropsko zakonodajo in ovirajo vključevanje. Diskriminacija na delovnem mestu je prav tako ovira uspešnemu poslovanju. Vključevanje na delovnem mestu, ki zagotavlja enakopravno obravnavo brez poklicne diskriminacije v primerjavi z nacionalnimi delavci, je predhodni pogoj za uspešno poslovanje in družbeno vključevanje (23). V prilogi 3 je poročilo o posvetovanju, ki je potekalo na Irskem in kjer so bile obravnavane najboljše prakse na delovnem mestu.

4.1

V preteklosti je v nekaterih državah članicah vladalo prepričanje, da ni potrebe po politiki vključevanja, ker so priseljence obravnavale samo kot „goste“, ki se bodo vrnili v državo izvora, ko bodo prenehali delati. Ta napačen pristop je povzročil mnoge težave, povezane z ločevanjem in družbeno marginalizacijo, ki jih poskušajo rešiti sedanje politike.

4.2

V drugih državah članicah pa so dolgo mislili, da bo vključevanje priseljencev potekalo zlahka in samodejno, brez aktivnih politik. Vendar sta se ločevanje in marginalizacija sčasoma okrepili ter povzročili resne družbene konflikte. Nove politike sedaj poskušajo reševati težave iz preteklosti.

4.3

Ne smemo pozabiti, da priseljevanje prek neuradnih kanalov predstavlja oviro za politiko priseljevanja, saj so priseljenci brez dovoljenj za bivanje v negotovem in zelo ranljivem položaju. Nekatere države članice so uvedle postopke za ureditev rezidentskega statusa teh ljudi, da bi tako spodbudile njihovo vključevanje.

4.4

Čeprav v Svetu Evropske unije še zmeraj obstajajo dvomi o subsidiarnosti, večina voditeljev meni, da je treba koherentno politiko vključevanja spodbujati na vseh ravneh: na ravni Skupnosti, na nacionalni, regionalni in lokalni ravni.

4.5

EESO meni, da mora biti politika priseljevanja proaktivna in še naprej del usklajenega in celostnega pristopa, če želimo, da je učinkovita. Oblasti se pogosto odzovejo šele, ko se težave pojavijo in jih je težko rešiti.

4.6

Vključevanje je proces z mnogimi razsežnostmi, pri katerem morajo sodelovati različne javne uprave in družbeni akterji. Evropske, nacionalne, regionalne in lokalne oblasti morajo oblikovati programe v okviru svojih pristojnosti. Da bi zagotovili učinkovitost in splošno usklajenost programov in ukrepov, se morajo ti dopolnjevati ter biti ustrezno usklajeni.

4.7

Državljani in lokalne oblasti čutijo posledice napačnega upravljanja politik. Mestne oblasti prve občutijo posledice neuspešnosti teh politik. Rezultat tega je, da številne lokalne in regionalne oblasti že dolgo izvajajo lastno politiko uvajanja in vključevanja. Njihove izkušnje so zelo različne: nekatere se lahko ponašajo s primeri dobrih praks, medtem ko je drugim spodletelo.

4.8

Razsežnost težav in sedanjih ter prihodnjih migracijskih tokov kaže na to, da so izzivi veliki, finančna sredstva in politično delo lokalnih in regionalnih oblasti pa ne zadoščajo.

4.9

EESO meni, da bi lokalne in regionalne oblasti morale v sodelovanju z organizacijami civilne družbe pripraviti načrte vključevanja in programe, ki določajo cilje in dodeljujejo potrebna sredstva. „Papirnate politike“ — programi brez finančnih sredstev — so neučinkovite.

4.10

Po mnenju EESO je upravičeno, da se del finančnega dobička, ki ga prinaša priseljevanje, nameni politiki sprejema in vključevanja.

4.11

Zelo pomembna so posvetovanja z najbolj reprezentativnimi združenji priseljencev pred pripravo programov za vključevanje.

4.12

Številne občine in regije v Evropi imajo participativna in svetovalna telesa, ki organizacijam civilne družbe omogočajo, da pri pripravi in izvajanju politik priseljevanja sodelujejo z oblastmi.

5.1

Načrtom in programom za vključevanje na lokalni in regionalni ravni je treba nameniti ustrezna proračunska sredstva in jim zagotoviti instrumente za samostojno upravljanje in ocenjevanje.

5.2

Veliko evropskih mest in regij ima na voljo organe in službe, pristojne za obsežne politične in tehnične vsebine.

5.3

Mnoga mesta so ustanovila svetovalna in participativna telesa za organizacije civilne družbe. Prav tako so bili ustanovljeni številni forumi in posvetovalni odbori, v katerih sodelujejo organizacije civilne družbe in združenja priseljencev.

5.4

EESO jih obravnava kot primer dobrih praks, ki bi jih bilo treba razširiti po vsej EU.

5.5

V nekaterih mestih praktične vidike načrtov vključevanja izvajajo specializirane službe za priseljence.

5.6

Ustanavljanje specializiranih služb za priseljence lahko povzroči ločevanje. To je tveganje, o katerem se trenutno razpravlja. Po mnenju EESO se je treba izogibati ločevanju pri uporabi javnih storitev, čeprav so posebne službe včasih potrebne, zlasti za začetni sprejem priseljencev ob njihovem prihodu.

5.7

EESO je prepričan, da je v pripravo in upravljanje lokalnega in regionalnega vključevanja treba vključiti socialne partnerje in druge organizacije civilne družbe.

5.8

Zaželeno je tudi spodbujanje sodelovanja med lokalnimi in regionalnimi oblastmi evropskih družb gostiteljic ter lokalnih in regionalnih oblasti iz izvorne države. Obstajajo primeri dobrih praks, ki jih je treba razširiti.

5.9

Nekatere skupnosti dodeljujejo sredstva za reševanje konfliktov šele, ko se ti pojavijo. Politika vključevanja mora biti proaktivna, da bi bila učinkovita.

5.10

Vključevanje je izziv za evropske družbe. Nedavni dogodki v številnih državah so opozorili, da cilji še niso doseženi. Čeprav se okoliščine v različnih državah članicah razlikujejo in so nekatere težave značilne samo za posamezne države, je treba politike enake obravnave, vključevanja in boja proti diskriminaciji izboljšati po vsej Evropi.

5.11

EESO predlaga, da javne uprave na evropski, nacionalni, regionalni in občinski ravni v skladu s praksami, veljavnimi v posameznih državah članicah, pripravijo programe za vključevanje z ustreznimi finančnimi sredstvi in proaktivnim pristopom.

5.12

Ti programi morajo zajemati sisteme za ocenjevanje z natančnimi kazalniki in preglednimi postopki. Civilna družba mora sodelovati pri postopkih ocenjevanja.

6.1

Problematika in pristopi, ki jih zajemajo lokalni in regionalni programi vključevanja, so zelo raznoliki. Med najpomembnejše sodijo:

6.2

Opazovanje sedanjih razmer. Institucije morajo analizirati priseljensko stvarnost in položaj manjšin na določenem ozemlju za pripravo ustreznih prihodnjih ukrepov.

6.3

Začetni sprejem. Ustanovitev sprejemnih centrov; zdravstvena in pravna pomoč; začasna nastanitev v posebnih primerih; uvajalni jezikovni tečaji; informacije o zakonodaji in običajih družbe gostiteljice; pomoč pri dostopu do prve zaposlitve itd. V okviru teh ukrepov je treba posebno pozornost nameniti mladoletnikom in drugim osebam, ki so potrebne zaščite.

6.4

Učenje jezikov. Lokalne in regionalne oblasti si morajo prizadevati za dejavne politike na področju jezikovnega izobraževanja, saj je za vključevanje potrebno znanje jezika države gostiteljice. Jezikovne tečaje je treba organizirani na lokacijah v bližini bivališča, z zelo prilagodljivimi urniki. Oblasti morajo vsem priseljencem zagotoviti možnost udeležbe na tečajih.

6.5

Dostop do zaposlitve. Delo je gotovo prednostni vidik vključevanja. Javne službe za zaposlovanje bi morale izvajati ustrezne programe: tečaje poklicnega usposabljanja, poklicno svetovanje itd.

6.6

Diskriminacija na delovnem mestu je poglavitna ovira pri vključevanju. Partnerji na lokalni in regionalni ravni se morajo aktivno boriti proti diskriminaciji.

6.7

Dostop do stanovanja. Dostop do dostojnega stanovanja na nediskriminacijski podlagi je eden izmed večjih izzivov lokalne in regionalne politike. Oblasti morajo preprečiti nastajanje revnih urbanih getov, v katerih je zbrano veliko število priseljencev. V ta namen je treba pravočasno spremeniti urbanistično politiko. Izboljšanje kakovosti življenja na teh območjih mora biti prioriteta.

6.8

Izobraževanje. Izobraževalni sistemi morajo zagotavljati, da imajo otroci priseljencev dostop do visokokakovostnih šol. Treba je preprečiti prekomerno koncentracijo teh učencev v šolah slabe kakovosti v getih, kot se pogosto dogaja. Izobraževanje otrok na vseh stopnjah predstavlja osnovo za vključevanje novih generacij.

6.9

Izobraževanje mora izražati notranjo raznolikost evropskih družb. Da bi odpravili jezikovne in kulturne težave, je treba zagotoviti prisotnost medkulturnih posrednikov in povečati število učiteljev.

6.10

Izobraževalni programi za odrasle morajo biti namenjeni tudi priseljencem in še zlasti ženskam. Pripravljalno usposabljanje za zaposlitev je bistvenega pomena za lažji dostop do zaposlovanja priseljencev.

6.11

Dostop do zdravja. Treba je spodbujati dostop do zdravja in zdravstvenega varstva priseljencev. V nekaterih okoliščinah je lahko potrebna pomoč medkulturnih posrednikov.

6.12

Prilagoditev storitev socialne varnosti. Pogosto se dogaja, da zaradi priseljevanja prihaja do zahtev, na katere socialne službe niso pripravljene. Slednje se morajo prilagoditi na nove razmere — na raznolikost.

6.13

Usposabljanje strokovnjakov. Uslužbenci v službah socialnega skrbstva, izobraževanja, policijskih organov, zdravstva in drugih javnih storitev se morajo udeležiti novih usposabljanj, da bi lahko ustrezno obravnavali priseljence in pripadnike manjšin.

6.14

Raznolikost je pozitivna. Kulturni programi morajo priznavati kulturno raznolikost, ki je danes značilna za evropska mesta. Prav tako raznolika so verska prepričanja.

6.15

Lokalne oblasti morajo spodbujati učenje sobivanja v skupnosti. Prav tako morajo posameznike vseh porekel spodbujati, da se prilagodijo načinu življenja v mestu, kjer živijo. V tem procesu učenja morajo sodelovati tako priseljenci kot prebivalstvo države gostiteljice, da bi povečali razumevanje med kulturami in pospeševali družbeno vključevanje.

6.16

Vsak posameznik ima pravico, da živi s svojo družino. To je ena izmed temeljnih pravic, ki jo na mednarodni ravni priznavajo konvencije za človekove pravice. Kljub temu mnogi nacionalni zakoni — in celo evropska direktiva o pravici do združitve družine (24) — ne prinašajo zadostnih zagotovil za izvajanje pravice do družinskega življenja priseljencev, čeprav spada med zelo pozitivne dejavnike za politiko vključevanja.

6.17

Vidik spola. Vidik spola mora biti prav tako vključen v vse politike vključevanja. Politike poklicnega usposabljanja, ki imajo za cilj lažji dostop do zaposlovanja, so zelo pomembne.

6.18

Udeležba državljanov. Dostop do načinov državljanske udeležbe je eden izmed ključnih elementov vključevanja. Zagotoviti je treba državljanske pravice in volilno pravico na občinskih volitvah za državljane tretjih držav, ki so stalni ali dolgotrajni rezidenti, kot je predlagal EESO v več mnenjih (25).

7.1.1

Povezovanje v mreže in medinstitucionalno sodelovanje je odločilno in poteka v dveh oblikah: v horizontalni (med lokalnimi oblastmi) ter vertikalni obliki (med lokalnimi, regionalnimi in državnimi ravnmi uprave). Posamezni organi oblasti se ne morejo sami soočati z izzivi priseljevanja in vključevanja. EESO predlaga, da javni organi izboljšajo sisteme za usklajevanje in da uvedejo ocenjevalne postopke za povezovanje v mreže. EESO si želi navezovati tesnejše stike z Odborom regij za spodbujanje politik vključevanja.

7.1.2

Nekatere regije, kot sta Katalonija in Schleswig-Holstein, so poročale, da je eden izmed osrednjih pristopov njihovega dela vključevanje lokalnih oblasti v načrtovanje pobud. Kampanija je prav tako navedla, da je sklenila vzpostaviti mreže s sindikati, cerkvenimi organi itd. Lokalne oblasti so poudarile pomen povezovanja v mreže s specializiranimi organi na območjih začetnega sprejema.

7.1.3

Izkušnje s povezovanjem v mreže med lokalno upravo in evropsko ravnijo naraščajo. Mreža Eurocities je bila ustanovljena leta 1986. Doslej se je včlanilo 123 evropskih mest. Deluje v delovnih skupinah, ena izmed njih se ukvarja s priseljevanjem in vključevanjem. V tej delovni skupini so številna mesta, ki prisostvujejo posvetovanjem, kot npr. Rotterdam in Leeds. Poleg izmenjav izkušenj in najboljših praks delovne skupine spodbujajo evropske projekte, ki vključujejo številna mesta.

7.1.4

Še ena pred kratkim ustanovljena mreža, ERLAI, je posebej prilagojena priseljevanju in vključevanju. Doslej se ji je pridružilo 26 lokalnih in regionalnih oblasti. Med njene cilje sodijo izmenjava informacij in izkušenj ter razvoj skupnih ukrepov in projektov.

7.1.5

Obstajajo še druge pobude, ki jih podpirajo različni organi. Evropska fundacija za izboljšanje življenjskih in delovnih razmer prav tako deluje v mreži mest za usklajevanje politik vključevanja.

7.1.6

Tovrstne izkušnje dopolnjuje mreža nacionalnih kontaktnih točk za vključevanje, ki jo usklajuje Evropska komisija. Mreža deluje s ciljem izmenjave izkušenj na tem področju, med dejavnosti mreže pa je bila tudi pomoč pri pripravi priročnika za vključevanje (26) in letnega poročila o priseljevanju in vključevanju (27).

7.2.1

Lokalne in regionalne oblasti, ki so pripravile celovite načrte in imajo službo za upravljanje vključevanja, dosegajo boljše rezultate kot tiste, ki se odločajo za posamezne ukrepe. Za obravnavanje vprašanj priseljevanja in vključevanja so potrebni načrtovanje, zagotavljanje sredstev in instrumenti za upravljanje.

7.2.2

EESO meni, da je zelo pomembno, da organizacije civilne družbe sodelujejo pri pripravi politik in izvajanju ukrepov. Za uspešnost načrta vključevanja je pomembno tudi sodelovanje civilne družbe. Regija Schleswig-Holstein je to razumela in pred sprejetjem svojega projekta vključila družbene akterje in vrsto organov v široko razpravo o vključevanju. Na ta način je opozorila družbo na potrebo po politiki vključevanja. Druga mesta in regije (vključno s Kopenhagnom, Barcelono in Helsinki) lahko prav tako pokažejo primere udeležbe.

7.3.1

Lokalne in regionalne oblasti so učinkovitejše, kadar lahko računajo na gospodarsko podporo vlad držav članic: za politiko vključevanja so potrebna finančna sredstva. Zavezanost držav članic mora biti večja. Regija Schleswig-Holstein je omenila ta vidik in navedla, da je bila ena izmed njenih poglavitnih ukrepov soočiti nemško vlado s potrebo, da se odzove na to zahtevo glede na pozitivne dosežke na tem področju.

7.3.2

Druge lokalne oblasti, kot v primerih Ljubljane in Brescie, so poudarile, da jim šibka podpora, ki jim jo daje vlada, preprečuje uresničevanje obsežnejših politik na tem področju. Težava je še večja tam, kjer imajo regionalne oblasti malo lastnih sredstev, kot je omenila francoska regija Srednji Pireneji.

7.3.3

Evropski sklad za vključevanje, ki sta ga odobrila Svet in Parlament za obdobje 2007–2013, je bistvenega pomena, saj bo pritegnil znatna finančna sredstva za politiko vključevanja in pomagal zagotoviti, da se bodo politike izvajale znotraj usklajenega in celovitega evropskega okvira, ki spoštuje subsidiarnost. Nove države članice so izrazile posebno zanimanje za ta sklad. EESO ponovno izraža svojo podporo ustanovitvi sklada in poziva Komisijo, da se posvetuje z Odborom pri pripravi ustreznega predpisa.

7.4.1

Preprečiti je treba, da bi vzpostavitev ustreznih služb za priseljence povzročila ločevanje. Tako je predstavnik iz Budimpešte poročal, da imajo občine na Madžarskem službe za pomoč družinam, otrokom, službe za zaposlovanje itd., na katere se morajo obrniti tako priseljenci kot tudi preostali državljani. Na splošno so mesta in regije, ki so pripravile politiko vključevanja, to storile z razvojem posebnih načrtov in z zagotavljanjem sredstev in storitev. Predstavnik iz Helsinkov je izjavil, da „posebne službe za priseljence sicer ne bi smele biti potrebne, vendar dejansko so“, s čimer je želel pokazati, da samo podpora, ki jo zagotavljajo splošne službe, ne more rešiti pomanjkanj, krivic, težav in posebnih potreb, ki jih občutijo priseljenci.

7.4.2

Za priseljence in vključevanje so potrebni posebni načrti, projekti in sredstva. Težava, kako se premakniti s te točke v smeri normalnejših razmer, še vedno povzroča zaskrbljenost: kako preprečiti, da bi specifičnost povzročala ločevanje? Predstavnik iz Brescie je poudaril, da službe, ki so bile ustanovljene za priseljence, niso vzporedne službe, temveč dopolnilne. Ne nadomeščajo običajnih služb, na katere se morajo obrniti priseljenci za vsa vprašanja, za katera so pristojne.

7.4.3

Kopenhagen je prav tako opozoril, da si njihov svet za vključevanje med drugim prizadeva za to, da njegovo delo ne bi dopuščalo nobene oblike ločevanja priseljencev ali pripadnikov manjšin. Cilj so vključujoči ukrepi, ki spodbujajo tesnejše odnose in povezovanje vseh slojev prebivalstva.

7.4.4

S tega vidika je pomembno, da lokalno prebivalstvo pobud za priseljence ne sprejema kot obliko privilegija, kar bi lahko povečalo predsodke in pospeševalo ločevanje. Tega se zaveda Katalonija, ki je opozorila, da je pri izvajanju ukrepov za priseljence veliko pozornost treba nameniti občutkom zavračanja, ki jih ti ukrepi lahko vzbudijo med lokalnim prebivalstvom. Treba je jasno in nazorno pojasniti ukrepe, ki sta jih sprejeli lokalna in regionalna uprava glede priseljencev.

7.5.1

Številna mesta in regije so prispevale svoje zamisli glede vključevanja, kar dokazuje, da razprava o tem v Evropi še zdaleč ni zaključena zaradi različnih političnih in pravnih kultur ter prav tako različnih modelov vključevanja.

7.5.2

Po širši razpravi je regija Schleswig-Holstein poudarila, da se mora vključevanje osredotočiti na tri osrednje vidike: enakopravno udeležbo, enake pravice in dolžnosti ter vključujoče in protidiskriminacijske ukrepe, ki zajemajo tako priseljence kot družbo gostiteljico.

7.5.3

Vključujoči pristop zagovarja tudi cerkvena organizacija za socialno delo Misericórdia na Portugalskem, ki vodi politiko vključevanja v tej državi. Poudarja predvsem politiko enakosti in si prizadeva za lažjo pridobitev portugalskega državljanstva.

7.5.4

Barcelona je opredelila tri področja ukrepanja: spodbujanje enakosti (priznavanje pravic, spodbujanje enakih možnosti in enake obravnave); priznavanje kulturne raznolikosti in spodbujanje sobivanja (pospeševanje pobud za družbeno kohezijo in preprečevanje razvijanja vzporednih družb med lokalnim prebivalstvom in priseljenskimi skupinami).

7.5.5

V Rotterdamu se je leta 2004 začela obširna razprava o doslej veljavnem modelu vključevanja. Potreba po razpravi je nastala ob opažanjih, da kljub večletni aktivni politiki vključevanja družba postaja razdrobljena in v njej poteka proces ločevanja (zlasti to velja za muslimansko prebivalstvo). Najbolj silovite razprave so potekale o odnosu „mi proti njim“, ki se je razširil v družbi.

7.5.6

Evropski odbor za usklajevanje na področju socialnih stanovanj je vodil razpravo o vključevanju, usmerjeno v odpravo neenakosti in zagotavljanje enakih možnosti. Odbor je delo osredotočil na stanovanjsko problematiko. Pojasnili so, da je diskriminacija na tem področju eden izmed poglavitnih dejavnikov za ločevanje priseljenskega prebivalstva.

7.5.7

EESO je prepričan, da je 11 osnovnih načel (v prilogi 1), na podlagi katerih delujejo evropski programi vključevanja, ustreznih in uravnoteženih. Večina udeležencev posvetovanja v Barceloni se je strinjala s tem stališčem.

8.1

Priseljenci s svojim delom pozitivno prispevajo h gospodarskemu razvoju in družbeni blaginji Evrope. EESO meni, da lahko priseljevanje Evropi prinese nove priložnosti za konkurenčnost podjetij, delovne pogoje in družbeno blaginjo.

8.2

Zaposlovanje je osrednji del procesa vključevanja, ker so dostojna delovna mesta bistvena za samozadostnost priseljencev in ker krepijo družbene odnose ter vzajemno razumevanje z družbo gostiteljico. EESO predlaga, da vključevanje na trg dela poteka v enakih pogojih za delavce iz države gostiteljice in priseljence, brez diskriminacije in ob upoštevanju potrebnih strokovnih kvalifikacij.

8.3

Delavci migranti v Evropi morajo biti obravnavani enakopravno, saj so zaščiteni z mednarodno konvencijo za človekove pravice ter z načeli in zakoni, določenimi v konvencijah Mednarodne organizacije dela. EESO ponovno predlaga, da države članice EU podpišejo mednarodno konvencijo Združenih narodov o zaščiti pravic vseh delavcev migrantov in članov njihovih družin iz leta 1990.

8.4

Evropski direktivi o enaki obravnavi pri zaposlovanju in enaki obravnavi ne glede na rasno ali etnično pripadnost sta bistvena pravna instrumenta pri oblikovanju zakonodaje in prakse v državah članicah za boj proti diskriminaciji in pospeševanje vključevanja na področju zaposlovanja.

8.5

Zakonodajo in javne politike na področju zaposlovanja je treba dopolnjevati v sodelovanju s socialnimi partnerji, ker je vključevanje na trg dela povezano tudi z odnosom družbe in obveznostmi sindikatov in delodajalcev.

8.6

Javne službe za zaposlovanje morajo spodbujati programe, ki priseljencem pomagajo najti delo. Ti programi lahko vključujejo pomoč pri priznavanju poklicnih kvalifikacij, izboljšanje jezikovnega znanja in poklicno usposabljanje ter zagotavljanje ustreznih informacij o sistemih zaposlovanja v državi gostiteljici.

8.7

Na lokalni ravni morajo sindikati, organizacije delodajalcev, združenja priseljencev ter druge organizacije civilne družbe igrati osrednjo vlogo pri zagotavljanju informacij in pomoči priseljencem pri iskanju zaposlitve. Družbene organizacije po Evropi so aktivno vključene v pomoč priseljencem in njihovim otrokom pri iskanju zaposlitve s tečaji poklicnega usposabljanja, zaposlitvenega svetovanja, podporo pri ustanavljanju malih podjetij itd.

8.8

Podjetja imajo vse večjo korist zaradi priložnosti in vse večje raznolikosti, ki jo prinaša vključitev priseljencev na trg dela. EESO meni, da lahko podjetja prispevajo k večji ozaveščenosti družbe gostiteljice v zvezi z diskriminacijo in zagotovijo pogodbe o zaposlitvi, ki niso ksenofobične in ne spodbujajo izključevanja.

8.9

Bistveno je vzpostaviti postopek, ki bi temeljil na upravljanju migracijskih tokov, bil izvajan v državi izvora in usmerjen k realnim možnostim poklicnega in torej tudi družbenega vključevanja.

8.10

Zaposlitve slabe kakovosti so prav tako dejavnik diskriminacije, kadar se priseljence izkorišča kot „najbolj ranljivo“ razpoložljivo delovno silo.

8.11

Sindikati včasih uporabljajo korporativistične metode in zagovarjajo samo določene interese, pri tem pa izključujejo priseljence. EESO meni, da morajo sindikati sprejeti delavce migrante v svoje vrste in jim pomagati pri doseganju predstavniških in vodilnih položajev. Številni sindikati upoštevajo najboljše prakse, ki delavcem zagotavljajo enake pravice ne glede na njihovo poreklo in nacionalnost.

8.12

Združenja delodajalcev se morajo soočiti s pomembnimi izzivi za zagotavljanje preglednosti na trgu dela. Po mnenju EESO morajo skupaj s sindikati sodelovati z lokalnimi in regionalnimi javnimi oblastmi, da bi se izognili diskriminacijskim situacijam in spodbujali ravnanje, ki pospešuje vključevanje.

8.13

Socialni partnerji, ki so ključni akterji pri delovanju trga dela in stebri evropskega gospodarskega in družbenega življenja, igrajo pomembno vlogo pri vključevanju. V okviru kolektivnih pogajanj morajo sprejeti svoj delež odgovornosti pri vključevanju priseljencev in odstranjevati vse neposredne in posredne oblike diskriminacije na področju kolektivnih pogodb ter zaposlitvene zakonodaje in prakse.

8.14

EESO bi želel razširiti številne primere dobrih praks, ki jih izvajajo socialni partnerji in organizacije civilne družbe v Evropi. Na posvetovanju v Dublinu so bile obravnavane pozitivne izkušnje v podjetjih, sindikatih, združenjih delodajalcev in socialnih organizacijah. Odbor želi opozoriti na nekatere izmed njih: zaveze socialnih partnerjev na Irskem glede raznolikosti v podjetjih in za boj proti diskriminaciji; sporazum, ki so ga dosegli socialni partnerji v Španiji za zakonsko urejanje nezakonitega zaposlovanja in priseljevanja ter obravnavanje vprašanja delovne migracije s pomočjo sodelovanja in socialnega dialoga.

8.15

EESO meni, da so potrebne aktivne politike in nove obveznosti socialnih partnerjev za pospeševanje družbenih ravnanj za spodbujanje vključevanja, enake obravnave in prizadevanja za preprečevanje diskriminacije na delovnem mestu. Evropski socialni dialog lahko zagotavlja ustrezen okvir, ki socialnim partnerjem omogoča sprejemanje novih obveznosti, ki se jim zdijo primerne.

8.16

Evropski socialni dialog je v izključni pristojnosti socialnih partnerjev; Evropska konfederacija sindikatov (ETUC) in Združenje evropskih industrijskih in delodajalskih konfederacij (UNICE) sta pripravila agendo za evropski socialni dialog. EESO upa, da bodo v njej zastavljeni cilji uresničeni.

8.17

EESO lahko oblikuje stalni forum za dialog o dobrih praksah na področju vključevanja in priseljevanja. Tako namerava nadaljevati delo v sodelovanju z Dublinsko fundacijo in ILO za pospeševanje razvoja vključevanju prijaznih politik in praks v Evropi. Organiziral bo nadaljnja srečanja in forume, ki bodo povezovali socialne partnerje in druge organizacije civilne družbe s ciljem proučevati in izmenjavati primere najboljših praks vključevanja v Evropi.