—

za nično razglasi Direktivo (EU) 2020/1057, zlasti člen 1 od (3) do (6);

podredno, le če bi Sodišče menilo, da so te določbe neločljivo povezane z drugimi določbami Direktive (EU) 2020/1057 ali se nanašajo na bistvo navedenega akta, razglasiti ta zakonski akt Unije za ničen v celoti;

—

Parlamentu in Svetu naloži plačilo stroškov.

1.

Prvi tožbeni razlog: kršitev načela sorazmernosti, določenega v členu 5(4) PEU

Romunija meni, da rešitev sklicevanja na merilo vrste prevozov, za namene določitve primerov uporabe predpisov s področja napotitve delavcev v sektorju cestnega prometa, ni bila predmet ocene učinka, ki jo je opravila Komisija in ni bila podprta s kakršnim koli poročilom/študijo ali znanstvenimi podatki.

Sozakonodajalca bi v obravnavanem primeru morala opraviti oceno učinka, saj sta predlog Komisije bistveno spremenila, ne da bi imela na voljo dovolj informacij, ki bi jima omogočale, da presodita sorazmernost novega ukrepa.

Poleg tega merilo vrste prevozov povzroča negotovost v zvezi z določitvijo države članice gostiteljice in predpisov, ki se uporabljajo. Posledično sklicevanje na to merilo posega v pravno varnost, saj je med drugim v nasprotju tudi z želenimi cilji Direktive (EU) 2020/1057.

Poleg tega uporaba predpisov s področja napotitve delavcev v sektorju cestnega prometa glede na merilo prevozov lahko vpliva na prožnost in hitrost tega sektorja.

2.

Drugi tožbeni razlog: kršitev načela prepovedi diskriminacije na podlagi državljanstva, določenega v členu 18 PDEU

Romunija meni, da ker je trg mednarodnih prevozov objektivno centraliziran/polariziran in se delež gospodarskih subjektov držav članic obrobnega območja Unije na trgu mednarodnih prevozov povečuje, očitno, da bodo imeli v glavnem gospodarski subjekti iz tega območja nosili upravne in finančne stroške v zvezi z napotitvijo in jih bodo ukrepi, kakršen je člen 1 od (3) do (6) Direktive (EU) 2020/1057, odvrnili od opravljanja prevozov.

Poleg tega so bili ukrepi iz Direktive (EU) 2020/1057, Uredbe (EU) 2020/1054 (1) in iz Uredbe (EU) 2020/1055 (2) (ki se nanašajo na dodatne omejitve kabotaže, vrnitve vozil v operativni center države članice sedeža vsakih osem tednov, vrnitev voznikov vsake štiri tedne, prepoved opravljanja rednega tedenskega počitka v kabini vozila in napotitev delavcev v sektorju cestnega prometa) zasnovani kot stebri celovitega zakonodajnega svežnja, okvira v katerem lahko le analiza njihovih skupnih učinkov ponazori njihov dejanski vpliv na trg prevoza.