This document is an excerpt from the EUR-Lex website
Document 62013CN0450
Case C-450/13 P: Appeal brought on 12 August 2013 by Donaldson Filtration GmbH against the judgment of the General Court (Second Chamber) delivered on 30 May 2013 in Case T-396/11 ultra air GmbH v Office for Harmonisation in the Internal Market (Trade Marks and Designs)
Zadeva C-450/13 P: Pritožba, ki jo je Donaldson Filtration Deutschland GmbH vložil 12. avgusta 2013 zoper sodbo Splošnega sodišča (drugi senat) z dne 30. maja 2013 v zadevi T-396/11, ultra air GmbH proti Uradu za usklajevanje na notranjem trgu (znamke in modeli)
Zadeva C-450/13 P: Pritožba, ki jo je Donaldson Filtration Deutschland GmbH vložil 12. avgusta 2013 zoper sodbo Splošnega sodišča (drugi senat) z dne 30. maja 2013 v zadevi T-396/11, ultra air GmbH proti Uradu za usklajevanje na notranjem trgu (znamke in modeli)
UL C 313, 26.10.2013, p. 12–12
(BG, ES, CS, DA, DE, ET, EL, EN, FR, HR, IT, LV, LT, HU, MT, NL, PL, PT, RO, SK, SL, FI, SV)
26.10.2013 |
SL |
Uradni list Evropske unije |
C 313/12 |
Pritožba, ki jo je Donaldson Filtration Deutschland GmbH vložil 12. avgusta 2013 zoper sodbo Splošnega sodišča (drugi senat) z dne 30. maja 2013 v zadevi T-396/11, ultra air GmbH proti Uradu za usklajevanje na notranjem trgu (znamke in modeli)
(Zadeva C-450/13 P)
2013/C 313/21
Jezik postopka: nemščina
Stranke
Pritožnik: Donaldson Filtration Deutschland GmbH (zastopniki: N. Siebertz, M. Teworte-Vey, A. Renvert, odvetnice)
Drugi stranki v postopku: Urad za usklajevanje na notranjem trgu (znamke in modeli), ultra air GmbH
Predloga
Pritožnik predlaga:
— |
odločba Splošnega sodišča (drugi senat) z dne 30. maja 2013 v zadevi T-396/11 naj se razveljavi in s tem zavrne tožba družbe ultra air GmbH za razveljavitev odločbe četrtega odbora za pritožbe pri Uradu za usklajevanje na notranjem trgu z dne 18. maja 2011 v zadevi R 374/2010-4; |
— |
družbi ultra air GmbH naj se naloži plačilo stroškov pritožnika. |
Pritožbeni razlogi in bistvene trditve
Pritožba zoper navedeno odločbo Splošnega sodišča je v bistvenem utemeljena tako:
1. |
Nepreučitev ugovora zlorabe prava kot splošnega pravnega instituta Splošno sodišče je v izpodbijani odločbi v nasprotju s sodno prakso Sodišča, pri katerem je ta pritožba vložena, napačno uporabilo pravo, ko ni upoštevalo splošnega pravnega instituta ugovora zlorabe prava, ki dovoljuje in zahteva presojo okoliščin posameznega primera, ki ga je treba spoštovati tudi v pravu znamk Skupnosti. Nasprotno, Splošno sodišče se je omejilo le na ugotovitev, da je postopek iz člena 52(1)(a) v zvezi s členom 56(1)(a) Uredbe št. 207/2009 (1) postopek, ki ga lahko sproži vsakdo, ki ima sposobnost biti stranka v postopku, in tako ni presodilo navedenih posebnih okoliščin tega primera. Pri tem je Splošno sodišče spregledalo, da je zakonodajalec resda opredelil postopek za ugotovitev ničnosti znamke v skladu s členom 56(1)(a) Uredbe št. 207/2009 kot postopek, ki ga lahko sproži vsakdo, ki ima sposobnost biti stranka v postopku, vendar to ni v nasprotju z upoštevanjem ugovora zlorabe prava kot splošno veljavnega pravnega instituta, ki ga je treba spoštovati tudi v pravu Skupnosti. Izključitev zahtev, ki pomenijo zlorabo prava, se namreč ne more enačiti z uvedbo zahteve po dokazovanju pravnega interesa vlagatelja in skladno s tem ne vodi do omejitve aktivne legitimacije za vložitev zahteve z uvedbo nekaterih dodatnih pogojev. Za upoštevnost ugovora zlorabe prava v okviru člena 56(1)(a) Uredbe 207/2009 prav tako govori dejstvo, da je zakonodajalec oblikoval postopek ugotovitve ničnosti kot postopek, ki se začne na zahtevo stranke, in da ugotovitev ničnosti registrirane znamke po uradni dolžnosti ni mogoča. |
2. |
Nepreučitev konkretnih okoliščin posameznega primera Ker je Splošno sodišče pritožniku odreklo upoštevanje ugovora zlorabe prava kot splošnega pravnega instituta, ni presodilo o posebnih okoliščinah obravnavanega primera, ki bi zahtevo družbe ultra air GmbH za ugotovitev ničnosti znamke „ultrafilter international“, CTM 001121839, prikazale kot zlorabo prava. Vlagatelj zahteve namerava namreč z lastno uporabo zadevnega znaka pridobiti zase prepoznavnost znamke, ki jo izpodbija, z ustreznim, zavestnim zavajanjem upoštevne javnosti, in ustvariti napačen vtis, da nadaljuje tradicijo uglednega pravnega prednika pritožnika. Dalje Splošno sodišče nezadostno obravnava vlogo poslovodje ultra air GmbH kot vlagatelja zahteve za ugotovitev ničnosti znamke „ultrafilter international“, CTM 001121839, ki je bil med svojim delovanjem v družbi pritožnika sam osebno odgovoren za postopek registracije znamke, ki jo danes izpodbija. V postopku registracije je osebno predložil vse dokumente v dokazovanje razlikovalnega učinka izpodbijane znamke, jih delno celo sam izstavil in z njimi izključno razpolagal. |
(1) Uredba Sveta (ES) št. 207/2009 z dne 26. februarja 2009 o blagovni znamki Skupnosti (Kodificirano besedilo), (UL L 78, str. 1).