—

Tožeča stranka navaja, da lahko Svet v skladu s členom 215 Pogodbe o delovanju Evropske unije omejevalne ukrepe sprejme le na skupni predlog Komisije in visokega predstavnika Unije. Svet je izpodbijane sklepe in uredbe sprejel sam. Sprejel jih je torej nepristojen organ.

—

Tožeča stranka trdi, da je obrazložitev uvrstitve M. Jannatiana na seznam v Prilogi II preveč nenatančna, da bi izpolnjevala zahteve, ki jih glede obveznosti obrazložitve določa sodna praksa. Da bi Svet izpolnil obveznost obrazložitve, bi moral dokazati konkretne in posebne elemente, ki so značilni za dejansko podporo, ki naj bi jo tožeča stranka dajala vladi Irana oziroma jedrskim dejavnostim Irana, ki so nevarne z vidika širjenja jedrskega orožja. Izpodbijani sklepi in uredbe torej niso obrazloženi.

—

Tožeča stranka trdi: prvič, izpodbijani sklepi in uredbe v delu, v katerem niso obrazložene zato kršijo pravico tožeče stranke do obrambe; drugič, nezakonitost izpodbijanih sklepov in uredb vpliva na te postopke, ker na eni strani ovira tožečo stranko pri ustrezni obrambi in na drugi strani ovira Sodišče pri nadzoru zakonitosti sklepov in uredb. Zato je kršena pravica tožeče stranke do učinkovitega sodnega nadzora in nazadnje, ker je tožeči stranki kršena pravica do obrambe in ker se Sodišče ovira pri nadzoru zakonitosti izpodbijanih sklepov in uredb v zvezi z zamrznitvijo sredstev, ki so po naravi „posebej omejevalni“, je tožeči stranki neutemeljeno omejena lastninska pravica.

—

Tožeča stranka trdi, da Svet ni predložil dokazov in podatkov, na katere se je skliceval pri sprejetju izpodbijanih sklepov in uredb.

—

Tožeča stranka navaja, da nasprotno s tem, kar je navedeno v izpodbijanih sklepih in uredbah, tožeča stranka na dan njene uvrstitve na seznam oseb in podjetij, ki spadajo v področje omejevalnih ukrepov, ni bila več namestnik vodje iranske organizacije za atomsko energijo. Svet je zato napačno uporabil pravo, ko je tožečo stranko uvrstil na seznam samo zato, ker je bila na dan sprejetja izpodbijanih sklepov in uredb namestnik vodje iranske organizacije za atomsko energijo.

—

Tožeča stranka navaja, da se člen 20(b) sam po sebi ne uporabi za fizične osebe, ki so na vodstvenih položajih v podjetjih, ki so na seznamu v Prilogi VIII. Poleg tega člen 20(b) določa uvrstitev fizičnih oseb, „ki sodelujejo, so neposredno povezane ali podpirajo jedrske dejavnosti Irana, nevarne z vidika širjenja orožja“ na seznam. Svet je s tem, da je tožečo stranko uvrstil na seznam v Prilogi II, ne da bi predložil kakršenkoli dokaz o aktivni in dejanski podpori jedrskih dejavnosti Irana v času njene uvrstitve na seznam v Prilogi II, napačno uporabil pravo.

—

Tožeča stranka navaja, da v obravnavani zadevi noben cilj v splošnem interesu ne opravičuje uporabe takih strogih omejevalnih ukrepov za fizične osebe, ki so – čeprav le za kratek čas – na vodstvenih položajih iranske organizacije za atomsko energijo. Poleg tega, čeprav bi bilo treba šteti, da so ukrepi opravičeni zaradi ciljev v splošnem interesu, bi bili izpodbojni z vidika spoštovanja razumne sorazmernosti med uporabljenim sredstvi in uresničevanim ciljem.