Tožba, vložena 25. januarja 2010 – Evropska komisija proti Kraljevini Belgiji

(Zadeva C-41/10)

2010/C 80/34

Jezik postopka: francoščina

Stranki

Tožeča stranka: Evropska komisija (zastopnika: G. Rozet in N. Yerrell, zastopnika)

Tožena stranka: Kraljevina Belgija

Predlogi tožeče stranke

Tožbeni razlogi in bistvene trditve

Komisija s to tožbo zatrjuje, da dejavnosti belgijskih vzajemnih zavarovalnic na področju dodatnega zdravstvenega zavarovanja, ki ne spada v sistem obveznega socialnega varstva, ni v skladu s Prvo in Tretjo direktivo o premoženjskem zavarovanju. Ker so namreč vzajemne zavarovalnice na trgu dodatnih zdravstvenih zavarovanj v neposredni konkurenci z zavarovalnimi družbami, mora zanje veljati enaka pravna ureditev kot za slednje. Tožeča stranka v zvezi s tem izpodbija trditev tožene stranke, da storitve dodatnega zdravstvenega zavarovanja, ki jih ponujajo vzajemne zavarovalnice, spadajo med izjeme iz člena 2(1)(d) Prve direktive in zatrjuje, da kritje iz naslova dodatnega zavarovanja ne more biti izenačeno z „zavarovanjem v okviru sistema obveznega socialnega varstva“.

Komisija trdi, prvič, da določba člena 6 Prve direktive zahteva, da se pred opravljanjem dejavnosti neposrednega zavarovanja pridobi uradno dovoljenje, za katero se zaprosi pri pristojnem organu države članice, na ozemlju katere je sedež podjetja. Belgijske vzajemne zavarovalnice pa naj ne bi pridobile dovoljenja v skladu z navedeno določbo za svoje dejavnosti na področju dodatnega zdravstvenega zavarovanja.

Drugič, tožeča stranka toženi očita kršitev člena 8(1)(a) Prve direktive, ker vzajemne zavarovalnice nimajo zahtevane pravnoorganizacijske oblike za zavarovalno družbo v Belgiji. Poleg tega naj bi bile vzajemne zavarovalnice pooblaščene za izvajanje širokega spektra dejavnosti, ki niso neposredno povezane z njihovo zavarovalno dejavnostjo, medtem ko člen 8(1)(b) določa, da mora podjetje svojo poslovno dejavnost omejiti na zavarovalne posle in transakcije, ki iz njih neposredno izvirajo, pri čemer so izključene vse druge poslovne dejavnosti. Belgijska zakonodaja naj bi bila sporna tudi z vidika člena 8(1)(c), v delu v katerem ta določa, da mora podjetje predložiti poslovni načrt skladno z določbami člena 9 Direktive. Vzajemne zavarovalnice pa niso predložile nobenega takega načrta v zvezi s svojimi dejavnostmi dodatnega zdravstvenega zavarovanja. Nazadnje, belgijske vzajemne zavarovalnice naj v nasprotju z zahtevo iz člena 8(1)(d) Prve direktive ne bi bile dolžne razpolagati z zajamčenim kapitalom.

Tretjič, Komisija trdi, da morajo vzajemne družbe v skladu s členom 13 in naslednjimi Prve direktive (zlasti členi 16, 16a in 17) ter s členi 15 in od 20 do 22 Tretje direktive oblikovati zadostne zavarovalno-tehnične rezervacije za dejavnost dodatnega zdravstvenega zavarovanja in zadosten minimalni kapital za vse svoje dejavnosti. V Belgiji pa naj bi bil minimalni kapital za dodatna zdravstvena zavarovanja vzajemnih zavarovalnic uveden šele leta 2002 in naj bi izračun tega kapitala odstopal od tistega, ki je določen s Prvo direktivo.

(1)  Prva Direktiva Sveta z dne 24. junija 1973 o usklajevanju zakonov in drugih predpisov o začetku opravljanja in opravljanju dejavnosti neposrednega zavarovanja razen življenjskega zavarovanja (UL L 228, str. 3).

(2)  Direktiva Sveta 92/49/EGS z dne 18. junija 1992 o spremembah Direktiv 73/239/EGS in 88/357/EGS in o uskladitvi zakonov in drugih predpisov o neposrednem zavarovanju razen življenjskega zavarovanja (tretja direktiva o premoženjskem zavarovanju) (UL L 228, str. 1).