20.7.2016   

SL

Uradni list Evropske unije

C 264/110

Poročevalec:

Mário SOARES

1.1

EU je pri reviziji sporazuma o javnih naročilih, med trgovinskimi pogajanji s tretjimi državami in v okviru trgovinskih sporazumov, ki jih je nedavno sklenila, dosegla temeljitejše povezovanje in liberalizacijo evropskih javnih naročil. S temi reformami so evropska javna naročila postala bolj odprta za podjetja iz razvitih držav ali držav v vzponu, vendar pa se te države na takšno odprtost niso odzvale z enakovredno ponudbo, zato se evropska podjetja še vedno spopadajo z diskriminatorno in omejevalno prakso v tretjih državah. To odprtje je tem bolj potrebno, ker javna naročila predstavljajo 20 % svetovnega BDP. V okviru sedanje krize bodo javne naložbe v infrastrukturo in v trge del in dobave v razvitih gospodarstvih in gospodarstvih v vzponu eden od ključnih vzvodov gospodarske rasti v prihodnjih letih.

1.2

Evropski ekonomsko-socialni odbor (EESO) je v več mnenjih izrazil podporo cilju Evropske unije, da se trg javnih naročil v vseh državah bolj odpre za mednarodno konkurenco. Prav tako je vztrajal pri tem, da je treba pravila za izvedbo javnih naročil poenostaviti, zlasti za MSP, ter da je treba spoštovati načela transparentnosti, nediskriminacije in enake obravnave. Poleg tega je večkrat zahteval, da se socialna in okoljska razsežnost, kakor tudi spoštovanje temeljnih človekovih pravic in zaščita potrošnikov ustrezno okrepijo pri izvajanju evropske trgovinske politike v skladu s členom 207 Pogodbe o delovanju Evropske unije, kar pomeni tudi večjo skladnost z načeli in cilji Unije.

1.3

Odbor razume, da želi Komisija zagotoviti bolj odprt trg javnih naročil za evropska podjetja v tretjih državah, in se zaveda učinka vzvoda, ki ga ima lahko spremenjeni predlog uredbe o dostopu blaga in storitev tretjih držav do notranjega trga javnih naročil Unije, ki je predmet tega mnenja.

1.4

Odbor meni, da je lahko ta predlog uredbe prvi korak k doseganju večje odprtosti trga javnih naročil, na primer v sedanjih pogajanjih v okviru čezatlantskega partnerstva za trgovino in naložbe (TTIP) med EU in Združenimi državami Amerike ter v okviru pogajanj o trgovinskem sporazumu z Japonsko in v okviru pogajanj o pristopu Kitajske k sporazumu o vladnih naročilih Svetovne trgovinske organizacije (STO), saj je trg javnih naročil v teh dveh državah manj odprt kot v Evropski uniji, pa tudi v razmerju do držav, ki niso podpisale sporazuma o javnih naročilih, kot so Rusija, Brazilija ali Argentina.

1.5

Vendar se Odbor zaveda globokih nesoglasij med Svetom in Evropskim parlamentom glede primernosti in učinkovitosti predloga uredbe.

1.6

Odbor vztraja pri tem, da je pri javnih naročilih treba absolutno zagotoviti svobodno in neizkrivljeno konkurenco s podjetji iz tretjih držav. EESO kljub temu dvomi, da lahko sedanji predlog uredbe pomaga doseči cilj uravnotežene odprtosti javnih naročil v tretjih državah. Odbor predvsem meni, da je novi predlog uredbe premalo ambiciozen, saj je področje njegove uporabe zgolj prilagoditev cene pri pogodbah, katerih vrednost je 5 000 000 EUR ali več, pri tem pa poudarja, da je samo pri 7 % vseh javnih naročil vrednost večja od 5 000 000 EUR. Prav tako meni, da pribitek, ki lahko doseže 20 % cene ponudbe, ni zadosten in ga je treba preučiti od primera do primera. Odbor predlaga uporabo ukrepov za prilagoditev cen pri pogodbah, katerih vrednost je najmanj 2 500 000 EUR.

1.7

Odbor se tudi sprašuje, ali prepoved, da države članice uporabijo omejevalne ukrepe, ki niso določeni z uredbo, ne pomeni liberalizacije de facto in brez protivrednosti za podjetja iz tretjih držav v primeru javnih naročil, katerih vrednost je nižja od 5 000 000 EUR. Zato se zavzema za nujno uravnoteženo in vzajemno odprtost javnih naročil tako za države EU kot za tretje države.

1.8

Odbor obžaluje, da predlog uredbe sploh ne omenja cilja trajnostnega razvoja, čeprav je Komisija ta cilj vnesla kot pomemben element v svoje sporočilo „Trgovina za vse“ in večkrat napovedala, da bo trajnostni razvoj upoštevala v vseh pomembnih svežnjih sporazumov o prosti trgovini (kot so energija, surovine in javna naročila) (1).

1.9

Odbor obžaluje črtanje členov 85 in 86 Direktive 2014/25/EU z novo uredbo, ker so te določbe ambiciozne in bolj v skladu s ciljem upoštevanja trajnostnega razvoja: vključujejo namreč socialno razsežnost, ki se nanaša na težave evropskih podjetij, kako zmagati na javnih razpisih v tretjih državah, ki ne spoštujejo mednarodnih določb delovnega prava. Odbor tudi meni, da bi bilo dobro nadalje preučiti možnost vključitve nekaterih njunih elementov v sedanji predlog uredbe.

1.10

Odbor tako meni, da bi morala uredba razviti ambicioznejši pristop k spodbujanju ciljev trajnostnega razvoja, spoštovanju temeljnih pravic in zaščiti potrošnikov v okviru postopka javnih naročil v tretjih državah. Odbor meni, da nespoštovanje teh temeljnih pravil lahko slabo vpliva na konkurenčnost evropskih podjetij in da bi morala opredelitev „omejevalnih ukrepov ali praks“ iz člena 2 vključevati tudi nespoštovanje teh temeljnih pravic. Odbor tudi meni, da bi se poročilo, ki ga mora Komisija predložiti najkasneje do 31. decembra 2018 in nato vsaj vsake tri leta (člen 16 predloga), moralo nanašati ne le na dostop gospodarskih subjektov do postopkov javnih naročil v tretjih državah, ampak tudi na spoštovanje socialnih in okoljskih predpisov ter spoštovanje temeljnih človekovih pravic in zaščite potrošnikov v postopkih javnih naročil v tretjih državah; to bi moralo biti ustrezno upoštevano tudi v poročilih Komisije o izvajanju uredbe.

1.11

EESO pričakuje, da bo sedanji predlog uredbe opozoril, da morajo podjetja iz tretjih držav, ki sodelujejo v postopkih javnih naročil v EU, spoštovati določbe o spodbujanju trajnostnega razvoja in krepitvi socialnih in okoljskih razsežnosti ter temeljnih človekovih pravic, zaščiti potrošnikov, socialnem in poklicnem vključevanju ali ponovnem vključevanju invalidnih oseb, kar predvidevajo direktive o javnih naročilih 2014/23/EU, 2014/24/EU in 2014/25/EU. To spoštovanje je bistveno za prosto in neizkrivljeno konkurenco na notranjem trgu.

1.12

Odbor je povsem naklonjen temu, da se uredba ne uporablja za najmanj razvite in najbolj ranljive države iz uredbe o splošnem sistemu preferencialov (2), vseeno pa opozarja Komisijo, da je treba sprejeti dodatne ukrepe za spodbujanje udeležbe najmanj razvitih in najbolj ranljivih držav v javnih naročilih EU.

1.13

Odbor odobrava tudi to, da se uredba ne uporablja za evropska mala in srednja podjetja. Komisijo želi kljub temu opozoriti, da mala in srednja podjetja potrebujejo posebno pomoč za dostop do čezmejnih trgov Evropske unije in do trgov javnih naročil tretjih držav.

2.1

Evropska komisija in Evropski parlament sta zaprosila EESO za mnenje o spremenjenem predlogu uredbe Evropskega parlamenta in Sveta o dostopu blaga in storitev tretje države do notranjega trga javnih naročil Unije ter postopkih za podporo pogajanjem o dostopu blaga in storitev Unije do trgov javnih naročil tretjih držav.

2.2

Odhodki za javna naročila so na splošno ocenjeni na okrog 20 % svetovnega BDP. V kontekstu sedanje krize bodo javne naložbe v infrastrukturo in v trge dobave v razvitih gospodarstvih in gospodarstvih v vzponu v naslednjih letih verjetno eden od ključnih vzvodov gospodarske rasti.

2.3

Evropska unija je v okviru revizije sporazuma o vladnih naročilih Svetovne trgovinske organizacije, ki je začel veljati aprila 2014, in trgovinskih pogajanj s tretjimi državami (zlasti v okviru trgovinskih sporazumov, ki jih je nedavno sklenila (na primer sporazumi med EU in Korejo, EU in Srednjo Ameriko, EU in Kolumbijo/Perujem, EU in Moldavijo, EU in Gruzijo ter EU in Ukrajino)), z večjo liberalizacijo trga evropskih javnih naročil postopno zagotovila povezovanje in odprtje javnih naročil.

2.4

Evropska podjetja se v tretjih državah kljub temu še vedno spopadajo z diskriminatorno in omejevalno prakso, ki je posledica več dejavnikov:

2.5

Opozoriti je treba tudi, da številni trgovinski partnerji Evropske unije še vedno dajejo prednost svojim domačim proizvajalcem ali blagu, pa tudi malim in srednjim podjetjem (na primer Buy American Act v Združenih državah Amerike, Buy Chinese Policy na Kitajskem, preferencialne marže, ki so v Braziliji določene z zakonom, in nacionalne preference na regionalni ravni v Avstraliji), kar podjetjem iz Evropske unije v praksi preprečuje sodelovanje pri teh javnih naročilih (3).

2.6

Evropska podjetja pri javnih naročilih, ki so odprta za konkurenco iz tretjih držav, pri povabilih k oddaji ponudb pogosto ne morejo uspešno sodelovati zaradi ovir, ki presegajo meje (kot so različna pravila o certificiranju in standardizaciji, postopki za izdajanje dovoljenj, nepregledni ali diskriminatorni postopki itd.) ter so še bolj zapletene in tehnično zahtevnejše, saj je za njihovo ugotavljanje, analiziranje in odpravo potrebnega več časa, z njimi povezane norme in prakse pa so omejevalne. To je bilo navedeno že v prejšnjem mnenju Odbora.

2.7

Ker ni sredstva za znatno odpiranje trgov javnih naročil v tretjih državah, Evropska unija v tem zapletenem okolju že več let poskuša oblikovati instrument, ki bi omogočil uvedbo omejitev, kadar ni vzajemnosti ali kadar tretje države evropskim podjetjem nalagajo omejevalne in diskriminatorne ukrepe.

2.8

Opozoriti je treba, da je EU imela in še vedno ima možnost, da omeji dostop do javnih naročil v Evropski uniji za podjetja iz držav, ki ne zagotavljajo enake obravnave, kot so je deležna podjetja iz teh držav v Evropski uniji, v zvezi z javnimi naročili v vodnem, energetskem in prometnem sektorju ter sektorju poštnih storitev. Ta možnost kljub temu ni bila nikoli uporabljena. Direktiva 2004/17/ES (kakor je bila spremenjena z Direktivo 2014/25/EU, ki bo začela veljati 18. aprila 2016) je dejansko predvidevala možnost za zavrnitev ponudb, pri katerih delež proizvodov iz tretjih držav, s katerimi Unija ni sklenila mednarodnih obveznosti, presega 50 % vrednosti ponudbe (člen 58), in možnost (člen 59), da Komisija Svetu predlaga, naj podjetjem iz držav, ki ne zagotavljajo enakega obravnavanja, kot so ga deležna podjetja iz teh držav v Evropski uniji, ali državam, v katerih so te težave povezane z neupoštevanjem mednarodnih standardov na področju dela, začasno ustavi ali omeji dostop do javnih naročil v Evropski uniji. Te določbe so bile vključene v člena 85 in 86 Direktive 2014/25/EU.

2.9

Splošna direktiva o javnih naročilih 2004/18/ES (kakor je bila spremenjena z Direktivo 2014/24/EU) na drugi strani ne vsebuje podobnih določb, zato so v različnih državah članicah obstajale in še vedno obstajajo različne prakse glede tujih ponudnikov ali ponudb, ki vsebujejo blago in storitve iz tretjih držav. V nekaterih državah članicah je bilo zagotovljeno enako obravnavanje, v drugih pa je bilo to odvisno od (ne)obstoja mednarodnih obveznosti na podlagi sporazuma o vladnih naročilih Svetovne trgovinske organizacije ali dvostranskih pogodb.

2.10

Da bi Komisija odpravila pomanjkanje določb v splošni direktivi o javnih naročilih in dejstvo, da nekatere tretje države nočejo odpreti svojega trga javnih naročil za mednarodno konkurenco, vseeno pa razmeroma enostavno dostopajo na evropski trg, je leta 2012 pripravila predlog uredbe, s katerim je želela zagotoviti nekaj vzajemnosti pri dostopu do javnih naročil.

2.11

Komisija je v svojem prvem predlogu iz leta 2012 najprej opozorila na splošno načelo, da so tuje blago in storitve na notranjem trgu EU, za katere veljajo obveznosti EU glede dostopa na trg, v postopkih javnih naročil obravnavani enako kot blago in storitve iz EU. To obravnavanje je bilo razširjeno tudi na blago in storitve iz najmanj razvitih držav.

—

decentraliziranem stebru (člen 6), ki je naročniku omogočil, da Komisijo obvesti o svoji nameri, da zavrne nekatere ponudbe, pri katerih vrednost blaga in storitev, ki jih mednarodne obveznosti ne zajemajo, presega 50 % skupne vrednosti blaga in storitev, vključenih v ponudbo. Komisija je lahko v primeru znatnega pomanjkanja vzajemnosti med EU in državo, iz katere so blago in storitve izvirali, to odobrila. Komisija bi izločitev odobrila tudi, kadar blago in storitve sodijo na področje uporabe tržne omejitve EU v mednarodnem sporazumu,

—

centraliziranem mehanizmu (členi 8 do 13), ki je Komisiji omogočil, da je začela preiskavo. Komisija je lahko preiskavo začela na lastno pobudo ali na zahtevo države članice ali deležnika, da bi preverila, ali v tretji državi pri javnih naročilih obstajajo omejevalne prakse. Komisija se je lahko z državo posvetovala, da bi rešila ta problem in izboljšala pogoje za dostop podjetij iz EU do trga te države, če to ni uspelo, pa je lahko uvedla začasne omejevalne ukrepe. S temi omejevalnimi ukrepi je lahko načeloma izključila nekatere ponudbe, pri katerih je delež blaga ali storitev iz te tretje države presegal 50 % (zaprtje evropskega trga), ali uporabila obvezno denarno kazen za predlagano blago in storitve iz te tretje države. Preiskava Komisije je morala biti končana v devetih mesecih. V ustrezno utemeljenih primerih se je to obdobje lahko podaljšalo za tri mesece.

2.12

Evropski parlament je leta 2014 sprejel poročilo (4), v katerem je izrazil nasprotovanje decentraliziranemu postopku. Po njegovem mnenju se lahko samo Komisija, in ne lokalni organi, odloči, da bo izključila neko ponudbo, saj je mednarodna trgovina v izključni pristojnosti EU. Zato je predlagal vključitev decentraliziranega postopka v centralizirani postopek. Parlament je izpostavil tudi druge točke, s katerimi se ne strinja, kot so pomanjkanje vzajemnosti pri upoštevanju socialnih in okoljskih predpisov ter temeljnih standardov Mednarodne organizacije dela in neopredeljenost pomanjkanja ustrezne vzajemnosti. Predlagal je tudi domnevo o pomanjkanju vzajemnosti v primeru neizpolnjevanja mednarodnih določb delovnega prava. Poleg tega je Parlament izrazil zaskrbljenost, ker uredba ni ščitila evropskih okoljskih in socialnih predpisov.

2.13

Med prvo obravnavo v Svetu ni bila sprejeta nobena odločitev. Petnajst držav članic se ni v celoti strinjalo s predlogom, zato so oblikovale manjšino, ki lahko prepreči sprejetje. Med najpomembnejšimi so bile Nemčija, Združeno kraljestvo, Nizozemska in Švedska ter nekatere vzhodnoevropske države. Izrazile so zaskrbljenost, da bi bil lahko tak instrument na svetovni ravni razumljen kot zaščitni ukrep. Države pod vodstvom Francije, ki so predlog podpirale, so leta 2014 dosegle tehnično razpravo, med italijanskim predsedstvom (v drugi polovici leta 2014) pa je že kazalo, da bo mogoče doseči soglasje. Žal do tega ni prišlo in Komisija je januarja v upanju, da se bo stanje v Svetu premaknilo z mrtve točke, sprejela revidiran predlog (5).

3.1

Komisija ta novi predlog predstavlja, da bi popravila nekatere negativne posledice prejšnjega predloga. V novem predlogu odpravlja decentraliziran steber, ki je bil tarča kritik, ker je nalagal veliko upravno breme in do neke mere spodbujal razdrobljenost notranjega trga. Odpravlja tudi možnost popolnega zaprtja evropskega trga, hkrati pa ohranja možnost, da Komisija po preiskavi naloži denarne kazni v višini 20 % za ponudbe, pri katerih delež blaga in storitev iz držav, ki izvajajo omejevalne in diskriminatorne prakse, presega 50 %. Ta ukrep prilagoditve cen se uporabi le pri naročilih, katerih ocenjena vrednost je 5 milijonov EUR ali več, s čimer naj bi se po mnenju Komisije zmanjšalo tveganje povračilnih ukrepov tretjih držav. Predlog določa tudi, naj se ukrep prilagoditve cen ne uporablja za evropska mala in srednja podjetja ter za ponudnike ali blago iz najmanj razvitih in najbolj ranljivih držav, kot so opredeljene v uredbi o splošnem sistemu preferencialov.

3.2

EESO je večkrat izrazil podporo cilju Evropske unije glede bolj odprtega trga javnih naročil za vse države v mednarodni konkurenci, vendar je prav tako poudaril, da je treba upoštevati načela poenostavitve pravil za postopke javnih naročil, načela preglednosti, nediksriminacije, enakega obravnavanja ter družbene in okoljske odgovornosti ter spoštovati temeljne pravice (6).

3.3

Odbor razume, da Komisija želi zagotoviti večjo odprtost javnih naročil za evropska podjetja v tretjih državah. Poleg tega se strinja, da je lahko ta predlog uredbe prvi korak v pogajanjih o javnih naročilih v okviru čezatlantskega partnerstva za trgovino in naložbe (TTIP) med EU in Združenimi državami Amerike ter v okviru trgovinskih pogajanj z Japonsko in pogajanj o pristopu Kitajske k sporazumu o vladnih naročilih, saj je trg javnih naročil v teh dveh državah manj odprt kot v Evropski uniji, pa tudi v razmerju do držav, ki niso podpisale sporazuma o vladnih naročilih, kot so Rusija, Brazilija ali Argentina.

3.4

EESO kljub temu dvomi, da lahko ta uredba, ko bo enkrat sprejeta, pomaga doseči cilj odpiranja trga javnih naročil v tretjih državah. Odbor meni, da je novi predlog uredbe zaradi svojega področja uporabe premalo ambiciozen, njegov vpliv na odprtje trga javnih naročil v tretjih državah pa je zelo negotov in verjetno tudi zelo omejen.

3.5

Po mnenju Komisije ima le 7 % vseh javnih naročil vrednost višjo od 5 000 000 EUR. Ta naročila pa predstavljajo 61 % vrednosti javnih naročil v EU. Glede na to, da bo uredba veljala le za trge, ki niso zajeti v mednarodnih obveznostih Evropske unije, bi se morali vprašati, kakšen delež javnih naročil bo vključen, zlasti po morebitnem pristopu Kitajske k sporazumu o vladnih naročilih in morebitnem zaključku pogajanj z Združenimi državami Amerike in Japonsko. Če bi bila uporaba omejena na zelo malo trgov in držav, bi bile koristi uredbe znatno manjše. Odbor predlaga uporabo ukrepov za prilagoditev cen pri pogodbah, katerih vrednost je najmanj 2 500 000 EUR.

3.6

Obžalovanja vredno je tudi to, da v predlogu uredbe ni omenjen trajnostni razvoj, ki ga Komisija izpostavlja v svojem sporočilu „Trgovina za vse“, v katerem trdi, da bo premisleke o trajnostnem razvoju upoštevala na vseh ustreznih področjih sporazumov o prosti trgovini (na primer na področju energije in surovin ali javnih naročil) (7). Socialne in okoljske razsežnosti, kakor tudi spoštovanje temeljnih človekovih pravic in zaščito potrošnikov je treba ustrezno okrepiti pri izvajanju evropske trgovinske politike v skladu s členom 207 Pogodbe o delovanju Evropske unije, kar pomeni tudi večjo skladnost z načeli in cilji Unije.

3.7

Nove direktive o javnih naročilih in koncesijah 2014/23/EU, 2014/24/EU in 2014/25/EU so namenjene spodbujanju trajnostnega razvoja in krepitvi socialnih in okoljskih razsežnosti ter temeljnih človekovih pravic, zaščite potrošnikov, socialnega in poklicnega vključevanja ali ponovnega vključevanja invalidnih oseb. To spoštovanje je bistveno za prosto in neizkrivljeno konkurenco na notranjem trgu. EESO meni, da bi bilo koristno, da sedanji predlog uredbe opozori podjetja iz tretjih držav, ki sodelujejo v postopkih javnih naročil v EU, da morajo te določbe spoštovati.

3.8

Komisija dejansko govori o omejevalnih ukrepih ali praksah, vendar ne omenja težav pri dobivanju javnih naročil v tretjih državah, ki jih povzroča dejstvo, da konkurenčna podjetja ne upoštevajo niti socialnih in okoljskih pravil niti temeljnih človekovih pravic in zaščite potrošnikov. Odbor meni, da nespoštovanje teh temeljnih pravil lahko slabo vpliva na konkurenčnost evropskih podjetij in da bi morala opredelitev „omejevalnega ukrepa ali prakse“ iz člena 2 vključevati tudi nespoštovanje teh temeljnih pravic. Odbor tudi meni, da bi se poročilo, ki ga mora Komisija predložiti najkasneje do 31. decembra 2018 in nato vsaj vsake tri leta (člen 16 predloga), moralo nanašati ne le na dostop gospodarskih subjektov do postopkov javnih naročil v tretjih državah, ampak tudi na spoštovanje socialnih in okoljskih predpisov ter spoštovanje temeljnih človekovih pravic in zaščite potrošnikov v postopkih javnih naročil v tretjih državah; to bi moralo biti ustrezno upoštevano tudi v poročilih Komisije o izvajanju uredbe.

3.9

Uspeh te nove uredbe je vprašljiv, če upoštevamo razkol v Svetu, ki je preprečil njeno sprejetje. Odprava decentraliziranega stebra bi lahko glede na vse druge spremembe dejansko privedla do nove preprečitve sprejetja.

4.1

Odbor podpira pojasnilo iz člena 1(5) predloga uredbe, da države članice ne smejo uporabljati nobenih omejevalnih ukrepov v zvezi z gospodarskimi subjekti, blagom in storitvami tretjih držav, ki niso določeni v tej uredbi. Prednost tega je enotnejše izvajanje evropskih pravil o javnih naročilih v primeru tujih gospodarskih subjektov. Odbor se vseeno sprašuje ali takšna prepoved ne pomeni liberalizacije de facto in brez protivrednosti za podjetja iz tretjih držav v postopkih evropskih javnih naročil, katerih vrednost je nižja od 5 000 000 EUR. Trenutno v nekaterih državah članicah dejansko veljajo omejitve glede javnih naročil, ki niso zajeta v mednarodnih obveznostih, Direktiva 2014/25/EU o javnem naročanju naročnikov, ki opravljajo dejavnosti v vodnem, energetskem in prometnem sektorju ter sektorju poštnih storitev, pa v členu 85 izrecno določa, da se lahko zavrnejo ponudbe, pri katerih delež proizvodov iz držav, s katerimi EU ni sklenila mednarodnih obveznosti, presega 50 %. Ta člen bo s predlagano uredbo črtan.

4.2

Odbor popolnoma podpira, da se uredba ne uporablja za najmanj razvite in najbolj ranljive države iz uredbe o splošnem sistemu preferencialov (člen 4), da bi bila ta izjema učinkovita in koristna za najmanj razvite države in njihova podjetja, pa poziva Komisijo, naj pojasnila o javnih naročilih v Evropski uniji in povezavo do objav v Uradnem listu (TED) vključi v službo za pomoč izvoznikom (Export Helpdesk) v države v razvoju ter tako podjetjem iz držav v razvoju, ki želijo pridobiti informacije o delovanju predpisov o javnih naročilih v Evropski uniji, zagotovi potrebno tehnično pomoč.

4.3

Odbor odobrava tudi to, da se uredba ne uporablja za evropska mala in srednja podjetja (člen 5). Komisijo želi kljub temu opozoriti, da mala in srednja podjetja potrebujejo posebno pomoč za dostop na čezmejne trge Evropske unije in za dostop do trgov javnih naročil tretjih držav. Ta pristop je skladen s posebno pozornostjo, ki jo Komisija namenja MSP v svojem sporočilu „Trgovina za vse“. Cilj izboljšanja dostopa MSP do javnih naročil je treba določiti zlasti v okviru poglavja MSP v TTIP ter v bodoče trgovinske sporazume, ki bodo vsebovali takšna poglavja. EESO je že izrekel svoje nasprotovanje določitvi kvot za mala in srednja podjetja pri javnih naročilih po vzoru zakona Small Business Act v Združenih državah Amerike, vseeno pa se zavzema za proaktivno politiko, ki podpira sodelovanje malih in srednjih podjetij, s čimer bi jim omogočili dostop do številnih javnih naročil (8). Odbor je prav tako že navedel, da je treba izpopolniti podatkovno bazo Komisije o dostopu do trgov (Market Access Database), da bo zagotavljala zanesljive in dostopne informacije o javnih razpisih ter formalnostih in tehničnih podrobnostih razpisnih pogojev, ki dejansko preprečujejo oddajanje ponudb v tretjih državah, ter zagotavljala baze statističnih podatkov in kazalnike vpliva izkrivljajočih pojavov (9).

4.4

Odbor razume zaskrbljenost Komisije, ker ne obstaja noben pravni instrument, ki bi evropskim podjetjem zagotovil učinkovit dostop do javnih naročil v tretjih državah, saj se Uredba (EU) št. 654/2014 o izvrševanju pravic Unije za uporabo in uveljavljanje pravil mednarodne trgovine ne uporablja, če ni sklenjen mednarodni sporazum. Zdi se, da je postopek preiskave iz členov 6 in 8 Uredbe zelo počasen in neučinkovit. Odbor najprej izraža dvome glede velikega manevrskega prostora, ki ga ima Komisija pri odločanju o primernosti izvedbe določene preiskave. In nato, v nasprotju s tem, kar trdi Komisija, preiskava v novem predlogu ni krajša in še vedno lahko traja skupno 12 mesecev. To obdobje se zdi še posebno dolgo, ker Komisija v številnih primerih, in zlasti kadar preiskavo začne na lastno pobudo, že ima na voljo več elementov in je zadevo pogosto že obravnavala v okviru dialoga s tretjimi državami. Odbor se prav tako strinja, da se preiskava med trgovinskimi pogajanji prekine, vseeno pa glede na trajanje trgovinskih pogajanj in njihovo izvajanje meni, da bi bilo treba opredeliti obdobje prekinitve, ki ne bi smelo biti daljše od dveh let.

4.5

Odbor meni, da je Uredba zaradi dejstva, da lahko preiskava povzroči prilagoditev cene za 20 % le pri naročilih v vrednosti več kot 5 000 000 EUR in da ima ta določba veliko izjem, nezadostna in neučinkovita.

4.6

Odbor obžaluje črtanje členov 85 in 86 Direktive 2014/25/EU z novo uredbo, ker so te določbe ambiciozne in bolj v skladu s ciljem trajnostnega razvoja, saj vključujejo socialno in okoljsko razsežnost. Meni tudi, da bi bilo dobro nadalje preučiti možnost vključitve nekaterih njunih elementov v sedanji predlog uredbe.