21.11.2013   

SL

Uradni list Evropske unije

C 341/1

1.1

V tem mnenju želi Odbor ponazoriti, da je partnerstvo s civilno družbo pri izvajanju strategije za regijo Baltskega morja mogoče učinkovito okrepiti z uporabo partnerskega načela, kot ga določa kodeks dobre prakse v okviru partnerstva, ki ga je pripravila Evropska komisija.

1.2

Kodeks so podprli Evropski parlament, Odbor regij in EESO, Svet pa še ne, kar je za zagovornike partnerskega načela precejšnja ovira.

1.3

EESO se zaveda, da je v baltskih državah članicah premalo politične podpore za kodeks in da je treba kulturo partnerstva okrepiti.

1.4

EESO priporoča, da se v strategijo za regijo Baltskega morja neformalno vključi proces, opisan v kodeksu dobre prakse, ter da se ga redno uporablja pri razvijanju in izvajanju strategije.

1.5

V tej regiji je na voljo dovolj organizacijskih izkušenj in znanja, na podlagi katerih se lahko izvaja okrepljeno spremljanje, predvideno v kodeksu.

1.6

V baltski regiji bi se lahko po zgledu strategije za Podonavje ustanovil forum baltske civilne družbe. EESO je imel pomembno vlogo pri ustanavljanju foruma podonavske civilne družbe in je pripravljen, da tudi za Baltik prevzame naloge koordinatorja.

2.1

Zasnova makroregije se je prvič pojavila v besednjaku EU leta 2007 v okviru politične razprave o ustreznih oblikah teritorialnega upravljanja. Sledilo je sprejetje strategij za makroregionalno sodelovanje za regijo Baltskega morja leta 2009 in Podonavje leta 2011.

2.2

Strategija za regijo Baltskega morja je bila prva oblika sodelovanja na makroregionalni ravni in prvotno načrtovana kot poskus novega modela regionalnega sodelovanja. Strategija temelji na preprostem spoznanju, da je mogoče resne probleme, kot so pomorska varnost, onesnaževanje okolja in dostopnost, v regiji, kakršna je Baltik, reševati in odpraviti samo z učinkovitim sodelovanjem. Točna geografska omejitev makroregije je lahko odvisna od opredelitve in vrste problema, ki se ga je treba lotiti. Nekdanji komisar za regionalno politiko je to strnil z besedami, da se makroregionalna strategija opredeli na podlagi izzivov in čeznacionalnih priložnosti, ki zahtevajo skupno ukrepanje.

2.3

Strategija za regijo Baltskega morja določa tri glavne cilje: zaščita morja, povezava regije in večja blaginja. Za njihovo uresničitev so se države članice in Komisija dogovorile o akcijskem načrtu s 15 prednostnimi področji in približno 80 različnimi vodilnimi projekti.

2.4

Strategija temelji na že vzpostavljenem sodelovanju v regiji in se uporablja že štiri leta. V tem času je spodbudila tesno sodelovanje med udeleženimi državami in regijami. Pri usklajevanju ukrepov nacionalnih in regionalnih oblasti za izboljšanje pomorske varnosti in zmanjšanje evtrofokacije v Baltiku je bilo uporabljeno načelo upravljanja na več ravneh. EU od uvedbe strategije leta 2009 v njenem okviru organizira forume civilne družbe.

2.5

Izvajanje strategije ni negativno vplivalo na gospodarsko uspešnost regije, ki je leta 2010 okrevala hitreje kot drugi deli Evrope ter v celem letu 2011 beležila zanesljivo rast. Leta 2012 se je ta sicer upočasnila, vendar je s stopnjo 1,5 % še vedno bistveno nad povprečjem EU. Obeti za leto 2013 so skromni, vendar pa naj bi regija po podatkih baltskega foruma za razvoj še vedno prekašala evropske partnerje.

3.1

EESO že dolgo zavzema stališče, da je resnično partnerstvo nujno za vsesplošni uspeh kohezijske politike EU. Je sredstvo za dosego trajnostnega gospodarskega in družbenega razvoja. Vključeno je v mehanizem za izvajanje kohezijske politike in formalno določeno v členu 11 uredbe o skupnih določbah.

3.2

Razlaga člena 11 v državah članicah je problematična, saj je načelo partnerstva v nekaterih zgolj črka na papirju, druge pa ga v celoti izvajajo. Komisija je aprila 2012 pripravila predlog kodeksa dobre prakse v okviru partnerstva pri izvajanju skupnega strateškega okvira, s čimer je poskušala vzpostaviti formalen mehanizem za učinkovito sodelovanje vseh akterjev v kohezijski politiki.

3.3

Kodeks dobre prakse v okviru partnerstva, ki ga predlaga Komisija, določa minimalne zahteve za kakovostno partnerstvo pri uporabi skladov, ob tem pa državam članicam zagotavlja zadostno prožnost pri izbiri načina organizacije sodelovanja različnih partnerjev. Evropski kodeks določa, da lahko javne oblasti, ekonomski in socialni parterji ter organi, ki zastopajo civilno družbo, na svojem področju pristojnosti ustanovijo platforme ali krovne organizacije za lažje vključevanje v partnerstvo. Imenujejo lahko predstavnika, ki v partnerstvu zastopa stališča platforme ali krovne organizacije. Pri imenovanju predstavnika naj bi partnerji upoštevali naslednja načela: znanje, zmožnost aktivnega sodelovanja in zastopanje na ustrezni ravni.

3.4

Evropski parlament, EESO in Odbor regij so podprli predloge Komisije, Evropski svet pa je kodeks dobre prakse črtal iz splošnih predlogov Komisije. Takšna neodločena situacija je obžalovanja vredna in zahteva skupno ukrepanje vseh zagovornikov načela partnerstva, če naj bi jo odpravili.

3.5

V kodeksu so določene tri kategorije, ki so lahko partnerji v okviru kohezijske politike:

3.6

Poleg tega kodeks določa načela za vključevanje različnih kategorij partnerjev v pripravo programov ter informacije o njihovem vključevanju, ki jim jih je treba dati na voljo v različnih fazah izvajanja. Po besedah Komisije je treba partnerje vključiti v:

3.7

Pri pripravi programov je treba partnerje vključiti v:

3.7.1

Kodeks vsebuje tudi podrobna načela, na katerih naj bi temeljila pravila za članstvo v partnerstvih in odborih za spremljanje ter za njihovo upravljanje.

3.7.2

Da bi številne manjše nevladne in druge organizacije civilne družbe lahko učinkovito sodelovale v novem partnerskem procesu, bi bilo treba razmisliti o tem, da se jih v ta namen ustrezno tehnično in finančno podpre.

3.8

Čeprav je bila strategija za regijo Baltskega morja rezultat obsežnega posvetovanja z zainteresiranimi stranmi, ki do takrat v takšnem obsegu še ni bilo izvedeno, pa je mogoče ugotoviti, da se načelo partnerstva, kot je opisano v kodeksu dobre prakse, v regiji tako rekoč ne uporablja. V nekaterih državah članicah je treba šele doseči politično soglasje z načelom partnerstva.

3.9

V regiji Baltskega morja uspešno deluje več organov in organizacij, v katerih so obsežno zastopani akterji civilne družbe. Ti bi bili lahko temelj baltskega partnerstva ali krovne organizacije, kot je predvidena v kodeksu dobre prakse. Podvajanje tistega, kar že obstaja, ni potrebno.

3.10

Glede sodelovanja z Rusijo bi lahko bil novi partnerski pristop članic Sveta baltskih držav (CBSS) za zgled, podobno kot je strategija za regijo Baltskega morja vplivala na novo strategijo za Severozahodno zvezno okrožje Rusije.

3.11

Široka podpora kodeksa bi pomagala znova spodbuditi tudi podporo zainteresiranih strani strategiji za regijo Baltskega morja, celo v teh zelo težkih časih in v prihodnjih letih. Strategija za to regijo je bila poskus makroregionalnega sodelovanja; tudi izvajanje načela partnerstva bi lahko prvič preskušali v tej regiji.

3.12

V prilogi je soglasje o partnerstvu in upravljanju na več ravneh, kot sta ga dosegla Svet in Evropski parlament in ki bi bil lahko podlaga za delegirani akt, s katerim bi stopil v veljavo spremenjeni kodeks dobre prakse v okviru partnerstva.