(1)

Člen 52(4) Direktive 2009/65/ES Evropskega parlamenta in Sveta (3) določa zelo splošne zahteve glede strukturnih elementov kritih obveznic. Te zahteve so omejene na to, da mora krite obveznice izdati kreditna institucija z registriranim sedežem v državi članici ter da se morata zanje uporabljati poseben javni nadzor in mehanizem dvojnega zavarovanja. Nacionalni okviri za krite obveznice obravnavajo ta vprašanja, pri čemer jih urejajo veliko podrobneje. Ti nacionalni okviri vsebujejo tudi druge določbe glede strukture, zlasti pravila o sestavi kritnega premoženja, merilih o primernosti sredstev, možnosti združevanja sredstev, obveznostih glede preglednosti in poročanja ter pravila o zmanjševanju likvidnostnega tveganja. Pristopi držav članic k urejanju se razlikujejo tudi vsebinsko. V več državah članicah ni posebnega nacionalnega okvira za krite obveznice. Posledično ključni strukturni elementi, ki jih morajo izpolnjevati krite obveznice, izdane v Uniji, še niso določeni v pravu Unije.

(2)

V členu 129 Uredbe (EU) št. 575/2013 Evropskega parlamenta in Sveta (4) so dodani nadaljnji pogoji poleg tistih iz člena 52(4) Direktive 2009/65/ES, ki morajo biti izpolnjeni za pridobitev ugodnejše obravnave glede kapitalskih zahtev, kar kreditnim institucijam, ki vlagajo v krite obveznice, omogoča, da imajo manj kapitala kot takrat, kadar vlagajo v druga sredstva. Čeprav navedene dodatne zahteve povečujejo raven harmonizacije kritih obveznic znotraj Unije, je njihov poseben namen določiti pogoje, ki morajo biti izpolnjeni, da bi vlagatelji v krite obveznice prejeli tako ugodnejšo obravnavo, in ne veljajo zunaj okvira Uredbe (EU) št. 575/2013.

(3)

Drugi pravni akti Unije, kot sta delegirani uredbi Komisije (EU) 2015/35 (5) in (EU) 2015/61 (6) ter Direktiva 2014/59/EU Evropskega parlamenta in Sveta (7), se prav tako sklicujejo na opredelitev pojma iz Direktive 2009/65/ES kot referenco za določitev kritih obveznic, ki so deležne ugodnejše obravnave za vlagatelje v krite obveznice na podlagi navedenih aktov. Vendar se ubeseditve v navedenih aktih razlikujejo glede na njihov namen in predmet urejanja, zato se izraz „krite obveznice“ ne uporablja dosledno.

(4)

Za obravnavo kritih obveznic se na splošno lahko šteje, da je v zvezi s pogoji za vlaganja v krite obveznice harmonizirana. Vendar po Uniji niso harmonizirani pogoji za izdajo kritih obveznic, kar ima več posledic. Prvič, ugodnejša obravnava se enako odobri za instrumente, ki se razlikujejo glede narave, kot tudi glede ravni tveganja in zaščite vlagateljev. Drugič, zaradi razlik med nacionalnimi okviri ali odsotnosti takega okvira in pomanjkanja skupno dogovorjene opredelitve pojma „krita obveznica“ bi lahko nastajale ovire za razvoj resnično povezanega enotnega trga kritih obveznic. Tretjič, razlike pri zaščitnih ukrepih, ki jih določajo nacionalna pravila, bi lahko povzročale tveganja za finančno stabilnost, ker je mogoče krite obveznice z različnimi ravnmi zaščite vlagateljev kupiti po Uniji in so lahko deležne ugodnejše obravnave na podlagi Uredbe (EU) št. 575/2013 ter drugih pravnih aktov Unije.

(5)

Harmonizacija nekaterih vidikov nacionalnih okvirov na podlagi nekaterih najboljših praks bi zato morala zagotoviti nemoten in stalen razvoj dobro delujočih trgov kritih obveznic v Uniji in omejiti morebitna tveganja in šibke točke za finančno stabilnost. Takšna harmonizacija na podlagi načel bi morala vzpostaviti skupno izhodišče za izdajanje vseh kritih obveznic v Uniji. Harmonizacija od vseh držav članic zahteva, da vzpostavijo okvire za krite obveznice, kar bi moralo spodbuditi razvoj trgov kritih obveznic v tistih državah članicah, kjer ne obstajajo. Tak trg bi pomenil stabilen vir financiranja za kreditne institucije, ki bi bile zaradi tega v boljšem položaju, da zagotavljajo ugodne hipotekarne kredite potrošnikom in podjetjem, vlagatelji pa bi imeli na voljo varne alternativne naložbe.

(6)

Evropski odbor za sistemska tveganja je v svojem priporočilu z dne 20. decembra 2012 o financiranju kreditnih institucij (8) (ESRB) nacionalne pristojne organe in Evropski nadzorni organ (Evropski bančni organ) (EBA), ustanovljen z Uredbo (EU) št. 1093/2010 Evropskega parlamenta in Sveta (9), pozval, naj ugotovijo najboljše prakse v zvezi s kritimi obveznicami in spodbudijo harmonizacijo nacionalnih okvirov. ESRB je tudi priporočil, naj EBA koordinira ukrepe, ki jih sprejmejo nacionalni pristojni organi, zlasti v zvezi s kakovostjo in ločevanjem kritnega premoženja, izvzetostjo kritih obveznic iz stečaja, tveganji, povezanimi s sredstvi in obveznostmi, ki vplivajo na kritno premoženje, in razkritjem sestave kritnega premoženja. V priporočilu se poleg tega poziva EBA, naj dve leti spremlja delovanje trga kritih obveznic z vidika najboljših praks, ki jih je ugotovila, da bi ocenila, ali je treba zakonodajno ukrepati, ter o tem poroča ESRB in Komisiji.

(7)

Komisija je decembra 2013 zaprosila za nasvet EBA v skladu s členom 503(1) Uredbe (EU) št. 575/2013.

(8)

EBA je v poročilu, priloženem svojemu mnenju z dne 1. julija 2014, kot odgovor tako na priporočilo ESRB z dne 20. decembra 2012 kot tudi na prošnjo Komisije za nasvet iz decembra 2013 priporočila večje zbliževanje nacionalnih pravnih, regulativnih in nadzornih okvirov za krite obveznice, saj bi tako dodatno podprli enotno ugodnejšo obravnavo uteži tveganja za krite obveznosti v Uniji.

(9)

Kot je predvidel ESRB, je EBA dve leti spremljala delovanje trga kritih obveznic z vidika najboljših praks, ugotovljenih v navedenem priporočilu. EBA je na podlagi tega spremljanja 20. decembra 2016 ESRB, Svetu in Komisiji predložila drugo mnenje in poročilo o kritih obveznicah (10). V tem poročilu je bilo ugotovljeno, da je potrebna dodatna harmonizacija, da se zagotovi več doslednosti pri opredelitvah pojmov in regulativni obravnavi kritih obveznic v Uniji. Nadalje je bilo v poročilu ugotovljeno, da bi morala navedena harmonizacija graditi na obstoječih dobro delujočih trgih v nekaterih državah članicah.

(10)

Krite obveznice tradicionalno izdajajo kreditne institucije. Osnovni namen kritih obveznic je zagotoviti financiranje za kredite, ena od temeljnih dejavnosti kreditnih institucij pa je odobravanje kreditov v velikem obsegu. Posledično morajo krite obveznice, da bi bile deležne ugodnejše obravnave na podlagi prava Unije, izdati kreditne institucije.

(11)

Omejevanje izdajanja kritih obveznic na kreditne institucije zagotavlja, da ima izdajatelj potrebno znanje za upravljanje kreditnega tveganja v zvezi s krediti v kritnem premoženju. Poleg tega zagotavlja, da za izdajatelja veljajo kapitalske zahteve, ki ščitijo vlagatelje na podlagi mehanizma dvojnega zavarovanja, ki vlagatelju, pa tudi nasprotni stranki v pogodbah o izvedenih finančnih instrumentih, daje terjatev do izdajatelja krite obveznice in kritnih sredstev. Omejevanje izdajanja kritih obveznic na kreditne institucije tako zagotavlja, da bodo krite obveznice še naprej varen in učinkovit instrument financiranja, s čimer bodo prispevale k zaščiti vlagateljev in finančni stabilnosti, ki sta pomembna cilja javne politike v skupnem interesu. To je tudi v skladu s pristopom dobro delujočih nacionalnih trgov, na katerih je izdajanje kritih obveznic dovoljeno samo kreditnim institucijam.

(12)

Zato je primerno, da smejo v skladu s pravom Unije krite obveznice izdajati samo kreditne institucije, kakor so opredeljene v točki 1 člena 4(1) Uredbe (EU) št. 575/2013. Za specializirane hipotekarne kreditne institucije je značilno, da od javnosti ne sprejemajo vlog, ampak druga vračljiva sredstva in kot take spadajo pod opredelitev pojma „kreditna institucija“, kakor je določeno v Uredbi (EU) št. 575/2013. Brez poseganja v pomožne dejavnosti, ki jih dovoljuje veljavno nacionalno pravo, so specializirane hipotekarne kreditne institucije tiste, ki dajejo samo hipotekarne kredite in kredite javnemu sektorju, vključno s financiranjem kreditov, odkupljenih od drugih kreditnih institucij. Glavni namen te direktive je urediti pogoje, pod katerimi lahko navedene kreditne institucije izdajo krite obveznice kot instrument financiranja, tako da se določijo zahteve glede produkta in vzpostavi posebni nadzor produkta, ki velja za kreditne institucije, da se zagotovi visoka raven zaščite vlagateljev.

(13)

Obstoj mehanizma dvojnega zavarovanja je bistven koncept in element številnih obstoječih nacionalnih okvirov za krite obveznice. Je tudi temeljna lastnost kritih obveznic iz člena 52(4) Direktive 2009/65/ES. Zato je treba ta koncept podrobneje določiti in tako zagotoviti, da bodo imeli vlagatelji in nasprotne stranke pogodb o izvedenih finančnih instrumentih po vsej Uniji terjatev do izdajatelja krite obveznice in do kritnih sredstev pod harmoniziranimi pogoji.

(14)

Tudi izvzetost iz stečaja bi morala biti bistvena lastnost kritih obveznic, da se zagotovi, da se vlagatelji v krite obveznice poplačajo ob zapadlosti obveznice. Samodejna pospešitev poplačila ob insolventnosti ali reševanju izdajatelja lahko zmoti prednostno razvrstitev vlagateljev v krite obveznice. Zato je pomembno zagotoviti, da se vlagatelji v krite obveznice poplačajo v skladu s pogodbenim razporedom, in sicer tudi v primeru insolventnosti ali reševanja. Izvzetost iz stečaja je posledično neposredno povezana z mehanizmom dvojnega zavarovanja in bi zato tudi morala biti temeljna lastnost okvira za krite obveznice.

(15)

Še ena temeljna lastnost obstoječih nacionalnih okvirov za krite obveznice je zahteva, da so kritna sredstva zelo visoke kakovosti, da se zagotovi stabilnost kritnega premoženja. Za kritna sredstva je značilno, da imajo posebne lastnosti v zvezi s plačilnimi terjatvami in sredstvi zavarovanja takih kritnih sredstev. Zato je primerno določiti splošne lastnosti glede kakovosti primernih kritnih sredstev.

(16)

Sredstva iz člena 129(1) Uredbe (EU) št. 575/2013 bi morala biti primerna kritna sredstva znotraj okvira za krite obveznice. Kritna sredstva, ki ne izpolnjujejo več zahtev iz člena 129(1) navedene uredbe, bi morala še naprej biti primerna kritna sredstva iz točke (b) člena 6(1) te direktive, če izpolnjujejo zahteve te direktive. Primerna na podlagi te direktive so lahko tudi druga kritna sredstva podobno visoke kakovosti, če ta kritna sredstva izpolnjujejo zahteve te direktive, vključno z zahtevami glede sredstev zavarovanja terjatve za plačilo. Pri stvarnih sredstvih zavarovanja bi bilo treba lastništvo evidentirati v javnem registru in tako zagotoviti izvršljivost. Kadar javni register ne obstaja, bi morale države članice imeti možnost, da vzpostavijo alternativen način izdajanja potrdil o lastništvu in terjatvah, ki bi bil primerljiv s tistim, ki ga omogoča javno evidentiranje obremenjenega fizičnega sredstva. Kadar države članice uporabijo takšen alternativni način izdajanja potrdil, bi morale tudi določiti postopek za evidentiranje sprememb lastništva in terjatev. Izpostavljenosti do kreditnih institucij bi morale biti primerna kritna sredstva iz točke (a) ali (b) člena 6(1) te direktive, odvisno od tega, ali izpolnjujejo zahteve člena 129 Uredbe (EU) št. 575/2013. Tudi izpostavljenosti do zavarovalnic bi morale biti primerna kritna sredstva iz točke (b) člena 6(1) te direktive. Krediti javnim podjetjem, kakor so opredeljena v točki (b) člena 2 Direktive Komisije 2006/111/ES (11), ali krediti za katera ta javna podjetja jamčijo, so lahko primerna kritna sredstva pod pogojem, da javna podjetja zagotavljajo osnovne javne storitve za vzdrževanje ključnih družbenih dejavnosti.

Poleg tega bi morala takšna javna podjetja svoje storitve opravljati na podlagi koncesije ali dovoljenja javnih organov, biti pod javnim nadzorom in imeti zadostna pooblastila za ustvarjanje prihodkov, da se zagotovi njihova solventnost. Kadar se države članice odločijo, da bodo v svojem nacionalnem okviru dovolile sredstva v obliki kreditov javnim podjetjem ali kreditov, za katera ta jamčijo, bi morale ustrezno upoštevati morebiten učinek dovolitve takšnih sredstev na konkurenco. Ne glede na njihovo lastništvo se kreditne institucije in zavarovalnice ne bi smele šteti za javna podjetja. Države članice bi morale imeti možnost, da v svojih nacionalnih okvirih določena sredstva izključijo iz primernosti za vključitev v kritno premoženje. Da bi lahko vlagatelji v krite obveznice bolje ocenili tveganje programa kritih obveznic, bi morale države članice določiti tudi pravila o razpršitvi tveganj glede razdrobljenosti in pomembne koncentracije, o številu kreditov ali izpostavljenosti v kritnem premoženju in o številu nasprotnih strank. Države članice bi morale imeti možnost, da se odločijo o ustrezni ravni razdrobljenosti in pomembne koncentracije, ki se zahteva v njihovem nacionalnem pravu.

(17)

Krite obveznice imajo posebne strukturne lastnosti, katerih cilj je vedno zaščititi vlagatelje. Te lastnosti vključujejo zahtevo, da imajo vlagatelji v krite obveznice terjatev ne samo do izdajatelja, ampak tudi do sredstev v kritnem premoženju. Te strukturne zahteve, ki so povezane s produktom, se razlikujejo od bonitetnih zahtev, ki veljajo za kreditno institucijo, ki izda krite obveznice. Ne bi se smele osredotočati na zagotavljanje dobrega bonitetnega stanja institucije izdajateljice, ampak na zaščito vlagateljev tako, da uvedejo posebne zahteve za samo krito obveznico. Poleg posebnih zahtev za uporabo visokokakovostnih kritnih sredstev je primerno urejati tudi splošne zahteve glede lastnosti kritnega premoženja, da se dodatno okrepi zaščita vlagateljev. Navedene zahteve bi morale vključevati posebna pravila, namenjena zaščiti kritnega premoženja, kot so pravila o ločevanju kritnih sredstev. Ločevanje je mogoče doseči na različne načine, na primer v bilanci stanja, s subjekti za posebne namene ali na druge načine. Namen ločevanja kritnih sredstev pa je v vsakem primeru ta, da upniki, razen vlagateljev v krite obveznice, ne morejo zakonito dostopati do njih.

(18)

Urediti bi bilo treba tudi lokacijo sredstev zavarovanja, da bi zagotovili izvrševanje pravic vlagateljev. Pomembno je tudi, da države članice določijo pravila o sestavi kritnega premoženja. Poleg tega bi morale biti v tej direktivi določene tudi zahteve glede kritja, ki ne bi posegale v pravico držav članic, da dovolijo druge načine zmanjševanja tveganj, npr. glede valut in obrestnih mer. Določiti bi bilo treba izračun kritja in pogoje, pod katerimi je v kritno premoženje mogoče vključiti izvedene finančne instrumente, da bi zagotovili, da za kritno premoženje po vsej Uniji veljajo skupni visoki standardi kakovosti. Pri izračunu kritja bi bilo treba za glavnico upoštevati nominalno načelo. Države članice bi morale imeti možnost uporabiti drugo metodo izračuna, kot je nominalno načelo, pod pogojem, da je bolj preudarna, in sicer da se z njo ne izračuna višji količnik kritja, pri čemer so kritna sredstva števec in obveznosti kritih obveznic imenovalec. Države članice bi morale prav tako imeti možnost zahtevati raven presežnega zavarovanja za krite obveznice, ki jih izdajo kreditne institucije v zadevni državi članici, ki je višja od zahteve glede kritja, določene v tej direktivi.

(19)

Več držav članic že zahteva, da skrbnik kritnega premoženja opravlja določene naloge, povezane s kakovostjo primernih sredstev in zagotavlja izpolnjevanje nacionalnih zahtev glede kritja. Da bi harmonizirali obravnavo kritih obveznic po vsej Uniji, je zato pomembno, da so naloge in odgovornosti skrbnika kritnega premoženja, kadar se ta zahteva z nacionalnim okvirom, jasno opredeljene. Obstoj skrbnika kritnega premoženja ne odpravlja odgovornosti nacionalnih pristojnih organov glede javnega nadzora kritih obveznic, zlasti v zvezi z izpolnjevanjem zahtev iz določb nacionalnega prava za prenos te direktive.

(20)

Člen 129 Uredbe (EU) št. 575/2013 določa več pogojev, ki jih morajo izpolnjevati krite obveznice, zavarovane s strani ustanov za listinjenje. Eden od teh pogojev zadeva obseg, v katerem je mogoče uporabiti to vrsto kritnih sredstev, in omejuje uporabo takih struktur na 10 % zneska neporavnanih obveznosti iz naslova kritih obveznic. Pristojni organi lahko ta pogoj v skladu z Uredbo (EU) št. 575/2013 opustijo. Komisija je v pregledu glede primernosti te opustitve ugotovila, da bi se smeli instrumenti listinjenja ali krite obveznice kot kritna sredstva za izdajanje kritih obveznic uporabljati samo za druge krite obveznice (v nadaljnjem besedilu: združene strukture kritih obveznic znotraj skupine), vendar brez omejitev v zvezi z zneskom neporavnanih obveznosti iz naslova kritih obveznic. Da bi zagotovili optimalno raven preglednosti, kritno premoženje za zunanje izdane krite obveznice ne bi smelo vsebovati notranje izdanih kritih obveznic različnih kreditnih institucij znotraj iste skupine. Ker uporaba združenih struktur kritih obveznic znotraj skupine pomeni izvzetje iz omejitev za izpostavljenosti kreditne institucije iz člena 129 Uredbe (EU) št. 575/2013, bi bilo treba zahtevati, da notranje in zunanje izdane krite obveznice v trenutku izdaje ustrezajo stopnji kreditne kakovosti 1 ali - v primeru naknadne spremembe stopnje kreditne kakovosti in če to odobrijo pristojni organi - stopnji kreditne kakovosti 2. Kadar notranje ali zunanje izdane krite obveznice te zahteve ne izpolnjujejo več, notranje izdane krite obveznice ne morejo več šteti kot primerna sredstva v skladu s členom 129 Uredbe (EU) št. 575/2013, zaradi česar zunanje izdane krite obveznice iz ustreznega kritnega premoženja niso več upravičene do izvzetja iz člena 129(1b) navedene uredbe.

Kadar te notranje izdane krite obveznice ne izpolnjujejo več ustrezne zahteve glede stopnje kreditne kakovosti, vendar izpolnjujejo vse zahteve te direktive, bi vseeno morale biti primerna kritna sredstva za namen te direktive in bi zato moralo biti dovoljeno, da se tudi za zunanje izdane krite obveznice, ki so zavarovane s temi notranje izdanimi kritimi obveznicami ali drugimi sredstvi, ki izpolnjujejo zahteve te direktive, uporabi oznaka „evropska krita obveznica“. Države članice bi morale imeti možnost, da dovolijo uporabo takšnih struktur. Kreditne institucije, ki pripadajo skupini, ki se nahaja v različnih državah članicah, lahko torej takšne strukture dejansko uporabijo le, če so se vse zadevne države članice odločile dovoliti njihovo uporabo in so zadevno določbo prenesle v svoje pravo.

(21)

Male kreditne institucije se pri izdaji kritih obveznic soočajo s težavami, saj vzpostavitev programov kritih obveznic pogosto vključuje visoke začetne stroške. Likvidnost je prav tako zelo pomembna na trgih kritih obveznic, v veliki meri pa jo določa obseg neporavnanih obveznosti iz naslova obveznic. Zato je primerno omogočiti skupno financiranje dveh ali več kreditnih institucij, da se omogoči izdaja kritih obveznic malim kreditnim institucijam. To bi omogočilo združevanje kritnih sredstev več kreditnih institucij kot kritnih sredstev za krite obveznice, ki jih izda ena kreditna institucija, ter spodbudilo izdajanje kritih obveznic v tistih državah članicah, kjer trenutno ni dobro razvitega trga kritih obveznic. Zahteve za uporabo dogovorov o skupnem financiranju bi morale zagotoviti, da bodo kritna sredstva, ki se prodajo, ali, če država članica dovoljuje to možnost, na podlagi dogovora o finančnem zavarovanju v skladu z Direktivo 2002/47/ES Evropskega parlamenta in Sveta (12) prenesejo na kreditno institucijo izdajateljico, izpolnjevala zahteve za kritna sredstva glede primernosti in ločevanja iz prava Unije.

(22)

Preglednost kritnega premoženja, ki varuje krito obveznico, je bistven del te vrste finančnih instrumentov, saj povečuje primerljivost in vlagateljem omogoča, da opravijo potrebno oceno tveganja. Pravo Unije vključuje pravila za pripravo, odobritev in distribucijo prospekta, ki se objavi ob javni ponudbi vrednostnih papirjev ali sprejemu vrednostnih papirjev v trgovanje na reguliranem trgu, ki je v državi članici ali deluje v njej. Nacionalni zakonodajalci in udeleženci na trgu so sčasoma oblikovali več pobud, ki dopolnjujejo tako pravo Unije, glede informacij, ki jih je treba razkriti vlagateljem v krite obveznice. Vendar je treba v pravu Unije določiti, do kakšnega minimalnega skupnega obsega informacij bi morali imeti vlagatelji dostop pred nakupom kritih obveznic ali ob njihovem nakupu. Države članice bi morale imeti možnost, da te minimalne zahteve dopolnijo z dodatnimi določbami.

(23)

Temeljni element pri zagotavljanju zaščite vlagateljev v krite obveznice je zmanjševanje likvidnostnega tveganja instrumenta. To je ključno za zagotavljanje pravočasnega poplačila obveznosti, povezanih s krito obveznico. Zato je primerno uvesti likvidnostno rezervo kritnega premoženja, da se obravnavajo tveganja likvidnostnega primanjkljaja, kot so neusklajenosti zapadlosti in obrestnih mer, prekinitve plačil, tveganja združevanja, plačilne obveznosti iz naslova pogodb o izvedenih finančnih instrumentih in druge operativne obveznosti, ki zapadejo v okviru programa kritih obveznic. Kreditna institucija se lahko znajde v položaju, ko težko izpolni zahtevo glede likvidnostne rezerve kritnega premoženja, na primer v stresnih razmerah, ko se rezerva uporablja za kritje odlivov. Pristojni organi, določeni v skladu s to direktivo, bi morali spremljati izpolnjevanje zahteve glede likvidnostne rezerve kritnega premoženja in po potrebi sprejeti ukrepe, s katerimi bi zagotovili, da kreditna institucija izpolnjuje zahtevo glede likvidnostne rezerve. Likvidnostna rezerva kritnega premoženja se razlikuje od splošnih likvidnostnih zahtev, naloženih kreditnim institucijam v skladu z drugimi pravnimi akti Unije, saj je neposredno povezana s kritnim premoženjem in je namenjena zmanjševanju likvidnostnih tveganj, ki so specifična za kritno premoženje. Da bi zmanjšale regulativno obremenitev na najmanjšo možno raven, bi morale države članice imeti možnost, da dovolijo ustrezno povezanost z likvidnostnimi zahtevami, določenimi z drugimi pravnimi akti Unije, ki služijo drugim namenom kot likvidnostna rezerva kritnega premoženja. Države članice bi zato morale imeti tudi možnost, da se odločijo, da se do datuma, ko se ti pravni akti Unije spremenijo, zahteva glede likvidnostne rezerve kritnega premoženja uporablja samo, če pravo Unije kreditni instituciji ne nalaga nobenih drugih likvidnostnih zahtev za obdobje, ki ga pokrivajo takšne druge zahteve.

Pri takšnih odločitvah bi bilo treba preprečiti, da bi za kreditne institucije veljala obveznost, da za isto obdobje iste odlive krijejo z različnimi likvidnimi sredstvi. Možnost držav članic, da se odločijo, da se likvidnostna rezerva kritnega premoženja ne bo uporabljala, bi bilo treba ponovno oceniti v okviru prihodnjih sprememb likvidnostnih zahtev za kreditne institucije v skladu s pravom Unije, vključno z veljavno delegirano uredbo, sprejeto na podlagi člena 460 Uredbe (EU) št. 575/2013. Razen z zagotavljanjem likvidnih sredstev bi se likvidnostna tveganja lahko obravnavala tudi na drugačen način, na primer z izdajanjem kritih obveznic, za katere se uporabljajo strukture zapadlosti, ki jo je mogoče podaljšati, pri čemer sprožilci rešujejo likvidnostni primanjkljaj ali stresne razmere. V takih primerih bi morale imeti države članice možnost, da dovolijo izračun likvidnostne rezerve na podlagi končnega datuma zapadlosti krite obveznice, pri čemer se upoštevajo morebitna podaljšanja zapadlosti, sprožilci pa rešujejo likvidnostna tveganja. Poleg tega bi morale imeti države članice možnost dovoliti, da se likvidnostne zahteve za kritno premoženje ne uporabljajo za krite obveznice, za katere veljajo zahteve ujemajočega financiranja, pri katerem vplačila pogodbeno zapadejo pred izplačili in so pred tem uvrščena v visoko likvidna sredstva.

(24)

V številnih državah članicah so se oblikovale inovativne strukture za profile zapadlosti, namenjene obravnavi morebitnih likvidnostnih tveganj, vključno z neusklajenostmi zapadlosti. Te strukture vključujejo možnost podaljšanja načrtovane zapadlosti krite obveznice za določeno obdobje ali omogočajo, da denarni tokovi iz kritnih sredstev preidejo neposredno na vlagatelje v krite obveznice. Da bi po Uniji harmonizirali strukture zapadlosti, ki jo je mogoče podaljšati, je pomembno določiti pogoje, pod katerimi lahko države članice dovolijo te strukture, da se zagotovi, da niso prezapletene ali da vlagateljev ne izpostavljajo povečanim tveganjem. Pomemben element teh pogojev je tudi zagotoviti, da kreditna institucija zapadlosti ne more podaljšati po lastni presoji. Veljati bi moralo, da se sme zapadlost podaljšati samo v primeru objektivnih in jasno opredeljenih sprožilnih dogodkov, določenih v nacionalnem pravu, ali če se takšni dogodki pričakujejo v bližnji prihodnosti. Ti sprožilci bi morali biti namenjeni preprečevanju neplačila, na primer z reševanjem likvidnostnega primanjkljaja, nedelovanja trga ali motenj na trgu. Podaljšanje zapadlosti bi lahko poleg tega olajšalo postopek urejenega prenehanja kreditnih institucij, ki izdajajo krite obveznice, saj bi v primeru insolventnosti ali reševanja lahko preprečilo prisilno prodajo sredstev.

(25)

Obstoj okvira posebnega javnega nadzora je element, ki opredeljuje krite obveznice v skladu s členom 52(4) Direktive 2009/65/ES. Vendar navedena direktiva ne določa narave in vsebine takšnega nadzora ali organov, ki bi morali biti pristojni za opravljanje takšnega nadzora. Zato je nujno, da so sestavni elementi takega javnega nadzora kritih obveznic harmonizirani in da so naloge in odgovornosti nacionalnih pristojnih organov, ki ga opravljajo, jasno določene.

(26)

Ker je javni nadzor kritih obveznic ločen od nadzora kreditnih institucij v Uniji, bi morale države članice imeti možnost, da za opravljanje javnega nadzora kritih obveznic določijo druge nacionalne pristojne organe, kot so tisti, ki opravljajo splošni nadzor kreditne institucije. Da pa bi zagotovili skladnost izvajanja javnega nadzora kritih obveznic po vsej Uniji, je treba zahtevati, da pristojni organi, ki opravljajo javni nadzor kritih obveznic, tesno sodelujejo s pristojnimi organi, ki opravljajo splošni nadzor kreditnih institucij, ter po potrebi z organom za reševanje.

(27)

Javni nadzor kritih obveznic bi moral vključevati izdajo dovoljenja kreditnim institucijam za izdajo kritih obveznic. Ker bi krite obveznice smele izdajati samo kreditne institucije, bi bilo dovoljenje za delovanje kot kreditna institucija predpogoj za izdajo navedenega dovoljenja. Medtem ko je v državah članicah, ki sodelujejo v enotnem mehanizmu nadzora, v skladu s točko (a) člena 4(1) Uredbe Sveta (EU) št. 1024/2013 (13) za izdajo dovoljenja kreditnim institucijam zadolžena Evropska centralna banka, bi morali biti za izdajo dovoljenja za izdajanje kritih obveznic in izvajanje javnega nadzora kritih obveznic pristojni le organi, določeni v skladu s to direktivo. Posledično bi morala ta direktiva določiti pogoje, pod katerimi lahko kreditne institucije z dovoljenjem v skladu s pravom Unije pridobijo dovoljenje za opravljanje dejavnosti izdajanja kritih obveznic.

(28)

Področje uporabe dovoljenja bi se moralo nanašati na program kritih obveznic. Ta program bi moral biti pod nadzorom v skladu s to direktivo. Kreditna institucija ima lahko več kot en program kritih obveznic. V tem primeru bi bilo treba zahtevati ločeno dovoljenje za vsak program. Program kritih obveznic lahko vključuje enega ali več kritnih premoženj. Več kritnih premoženj ali različne izdaje (različne mednarodne identifikacijske številke vrednostnih papirjev (ISIN)) v okviru istega programa kritih obveznic ne nakazujejo nujno na obstoj več ločenih programov kritih obveznic.

(29)

Ko se začnejo uporabljati določbe nacionalnega prava za prenos te direktive, se za obstoječe programe kritih obveznic ne bi smela zahtevati pridobitev novega dovoljenja. V zvezi s kritimi obveznicami, izdanimi v okviru obstoječih programov kritih obveznic po datumu začetka uporabe določb nacionalnega prava za prenos te direktive, pa bi morale kreditne institucije izpolnjevati vse zahteve iz te direktive. Tako izpolnjevanje zahtev bi morali nadzirati pristojni organi, ki so v skladu s to direktivo določeni v okviru javnega nadzora kritih obveznic. Države članice bi lahko v skladu z nacionalno zakonodajo dale smernice v zvezi s postopkom za ocenjevanje izpolnjevanja zahtev po datumu, od katerega morajo države članice uporabljati določbe nacionalnega prava za prenos te direktive. Pristojni organi bi morali imeti možnost pregledati program kritih obveznic in oceniti, ali bi bilo treba dovoljenje za ta program spremeniti. Potreba po spremembi bi lahko nastala zaradi bistvenih sprememb poslovnega modela kreditne institucije, ki izda krite obveznice, na primer po spremembi nacionalnega okvira za krite obveznice ali zaradi sprejetih odločitev kreditne institucije. Te spremembe bi se lahko štele za bistvene, kadar bi zahtevale ponovno oceno pogojev, pod katerimi je bilo izdano dovoljenje za izdajo kritih obveznic.

(30)

Kadar država članica določi, da se imenuje posebni upravitelj, bi morala imeti možnost, da določi pravila o pristojnostih takih posebnih upraviteljev in operativnih zahtevah zanje. S temi pravili bi lahko določila, da lahko posebni upravitelj zbira le vloge ali druga vračljiva sredstva profesionalnih vlagateljev, ne pa vlog ali drugih vračljivih sredstev potrošnikov in malih vlagateljev.

(31)

Države članice bi morale za zagotovitev izpolnjevanja obveznosti, naloženih kreditnim institucijam, ki izdajajo krite obveznice, in za zagotovitev podobne obravnave in izpolnjevanja obveznosti po vsej Uniji, določiti upravne kazni in druge upravne ukrepe, ki so učinkoviti, sorazmerni in odvračilni. Države članice bi morale imeti tudi možnost, da določijo kazenske sankcije namesto upravnih kazni. Države članice, ki se odločijo, da bodo določile kazenske sankcije, bi morale Komisijo obvestiti o zadevnih določbah kazenskega prava.

(32)

Upravne kazni in drugi upravni ukrepi, ki jih določijo države članice, bi morali izpolnjevati nekatere bistvene zahteve v zvezi z naslovniki navedenih kazni ali ukrepov, merili, ki jih je treba upoštevati pri njihovi uporabi, objavo obveznosti pristojnih organov, ki opravljajo javni nadzor kritih obveznic, pristojnostmi za naložitev kazni in višino upravnih denarnih kazni, ki se lahko naložijo. Preden se sprejme odločitev za naložitev upravnih kazni ali drugih upravnih ukrepov, je treba naslovniku dati možnost, da poda izjavo. Vseeno pa bi morale države članice imeti možnost, da določijo izjeme za pravico do izjave v zvezi z upravnimi ukrepi, ki niso upravne kazni. Vsaka taka izjema bi morala biti omejena na primere neposredne nevarnosti, pri katerih so potrebni takojšnji ukrepi, da bi preprečili znatne izgube za tretje osebe, kot so vlagatelji v krite obveznice, ali da bi preprečili ali odpravili znatno škodo za finančni sistem. V teh primerih bi bilo treba naslovniku dati možnost, da poda izjavo po naložitvi ukrepa.

(33)

Države članice bi morale zagotoviti, da pristojni organi, ki opravljajo javni nadzor kritih obveznic, pri določanju vrste upravnih kazni ali drugih upravnih ukrepov in višine navedenih kazni upoštevajo vse ustrezne okoliščine, da bi zagotovile dosledno uporabo upravnih kazni ali drugih upravnih ukrepov po vsej Uniji. Države članice lahko upravne ukrepe uvedejo tudi v zvezi s podaljšanjem zapadlosti v okviru struktur zapadlosti, ki jo je mogoče podaljšati. Kadar države članice določijo take ukrepe, bi lahko z njimi pristojnim organom omogočile razveljavitev podaljšanja zapadlosti in določile pogoje za tako razveljavitev, da bi ukrepali v primeru, ko kreditna institucija podaljša zapadlost s kršitvijo objektivnih sprožilcev, določenih v nacionalnem pravu, ali da bi zagotovili finančno stabilnost in zaščitili vlagatelje.

(34)

Da bi zaznali morebitne kršitve zahtev v zvezi z izdajanjem in trženjem kritih obveznic, bi morali imeti pristojni organi, ki opravljajo javni nadzor kritih obveznic, potrebna preiskovalna pooblastila in učinkovite mehanizme za spodbujanje prijav morebitnih ali dejanskih kršitev. Navedeni mehanizmi ne bi smeli vplivati na pravice do obrambe osebe ali subjekta, na katerega bi izvajanje navedenih pooblastil in mehanizmov lahko negativno vplivalo.

(35)

Pristojni organi, ki opravljajo javni nadzor kritih obveznic, bi morali imeti tudi pooblastilo za naložitev upravnih kazni in sprejetje drugih upravnih ukrepov, da bi zagotovili največje možno področje uporabe za ukrepanje po kršitvi in pripomogli k preprečevanju nadaljnjih kršitev, ne glede na to, ali se taki ukrepi po nacionalnem pravu štejejo kot upravna kazen ali drug upravni ukrep. Državam članicam bi moralo biti omogočeno, da določijo kazni poleg tistih, določenih v tej direktivi.

(36)

Za obstoječe nacionalne zakone o kritih obveznicah je značilno, da zanje veljajo podrobne ureditve na nacionalni ravni ter nadzor izdaj in programov kritih obveznic, kar zagotavlja, da se pravice vlagateljev v krite obveznice vedno uresničujejo. Navedeni nadzor vključuje stalno spremljanje lastnosti programa, zahtev glede kritja in kakovosti kritnega premoženja. Ustrezen obseg informacij za vlagatelje o regulativnem okviru, ki ureja izdajanje kritih obveznic, je bistveni element zaščite vlagateljev. Zato je primerno zagotoviti, da pristojni organi redno objavljajo informacije glede nacionalnih določb nacionalnega prava za prenos te direktive in o tem, kako izvajajo javni nadzor kritih obveznic.

(37)

Krite obveznice se v Uniji trenutno tržijo pod nacionalnimi poimenovanji in oznakami, med katerimi so nekateri zelo uveljavljeni, drugi pa ne. Zato se zdi primerno omogočiti kreditnim institucijam, ki izdajajo krite obveznice v Uniji, da uporabljajo posebno oznako „evropska krita obveznica“, kadar prodajajo krite obveznice vlagateljem iz Unije in tretjih držav, pod pogojem, da te krite obveznice izpolnjujejo zahteve iz te direktive. Če takšne krite obveznice izpolnjujejo tudi zahteve iz člena 129 Uredbe (EU) št. 575/2013, bi bilo treba kreditnim institucijam omogočiti, da zanje uporabijo oznako „evropska krita obveznica (premijska)“. Ta oznaka, ki bi sporočala, da krite obveznice izpolnjujejo določene dodatne zahteve in da to zagotavlja njihovo višjo in prepoznavno kakovost, bi lahko bila privlačna celo za države članice z uveljavljenimi nacionalnimi znaki. Namen oznak „evropska krita obveznica“ in „evropska krita obveznica (premijska)“ je vlagateljem olajšati oceno kakovosti kritih obveznic in tako poskrbeti, da bodo krite obveznice kot naložbeni produkt bolj privlačne, tako v Uniji kot zunaj nje. Uporaba teh dveh oznak pa bi morala biti neobvezna in države članice bi morale imeti možnost, da ohranijo lastne nacionalne okvire za poimenovanja in označevanje vzporedno z navedenima oznakama.

(38)

Da bi Komisija ocenila uporabo te direktive, bi morala v tesnem sodelovanju z EBA spremljati razvoj kritih obveznic v Uniji ter Evropskemu parlamentu in Svetu poročati o ravni zaščite vlagateljev in razvoju trgov kritih obveznic. Poročilo bi se moralo osredotočiti tudi na razvoj v zvezi s sredstvi, s katerimi se zavaruje izdaja kritih obveznic. Ker se uporaba struktur zapadlosti, ki jo je mogoče podaljšati, povečuje, bi morala Komisija Evropskemu parlamentu in Svetu poročati tudi o delovanju kritih obveznic s strukturami zapadlosti, ki jo je mogoče podaljšati, ter tveganjih in koristih, ki izhajajo iz izdaje takih kritih obveznic.

(39)

Udeleženci na trgu in drugi so kot dodatni instrument bank za financiranje realnega gospodarstva predlagali novo vrsto finančnih instrumentov z imenom evropske zavarovane obveznice, ki so zavarovane s sredstvi, ki so bolj tvegana kot izpostavljenosti do javnega sektorja in hipotekarni krediti ter niso primerna kritna sredstva v skladu s to direktivo. Komisija se je 3. oktobra 2017 posvetovala z EBA, da bi ocenila, v kolikšni meri bi se lahko pri evropskih zavarovanih obveznicah uporabile najboljše prakse, ki jih je EBA opredelila v zvezi s tradicionalnimi kritimi obveznicami, pa tudi ustrezno obravnavo tveganj evropskih zavarovanih obveznic in možni učinek izdaj teh obveznic na raven obremenitve bančnih bilanc stanja. EBA je v odgovor na to 24. julija 2018 izdala poročilo. Komisija je vzporedno s poročilom EBA 12. oktobra 2018 objavila študijo. V študiji Komisije in poročilu EBA je bilo ugotovljeno, da je potrebna nadaljnja ocena, na primer v zvezi z regulativno obravnavo. Komisija bi zato morala še naprej ocenjevati, ali bi bil za evropske zavarovane obveznice primeren zakonodajni okvir, ter Evropskemu parlamentu in Svetu predložiti poročilo o svojih ugotovitvah, po potrebi pa ob tem predložiti tudi zakonodajni predlog.

(40)

Trenutno ne obstaja režim enakovrednosti za priznavanje kritih obveznic s strani Unije, ki jih izdajo kreditne institucije v tretjih državah, razen v bonitetnem smislu, kjer se ugodnejša obravnava z vidika likvidnosti pod določenimi pogoji odobri za nekatere obveznice tretjih držav. Komisija bi zato morala v tesnem sodelovanju z EBA oceniti potrebo in smiselnost uvedbe režima enakovrednosti za izdajatelje kritih obveznic in vlagatelje vanje iz tretjih držav. Komisija bi morala najpozneje dve leti po datumu, od katerega morajo države članice uporabljati določbe nacionalnega prava za prenos te direktive, o tem Evropskemu parlamentu in Svetu predložiti poročilo in po potrebi zakonodajni predlog.

(41)

Za krite obveznice je značilno, da imajo načrtovano zapadlost več let. Zato je treba vključiti prehodne ukrepe, da bi preprečili vpliv na krite obveznice, izdane pred 8. julijem 2022. Krite obveznice, izdane pred tem datumom, bi zato morale še naprej stalno izpolnjevati zahteve iz člena 52(4) Direktive 2009/65/ES in biti izvzete iz večine novih zahtev iz te direktive. V zvezi s takimi kritimi obveznicami bi bilo treba omogočiti, da še naprej štejejo kot krite obveznice, če njihovo skladnost s členom 52(4) Direktive 2009/65/ES, kot se uporablja na dan njihove izdaje, in zahtev te direktive, ki se uporabljajo zanje, nadzirajo pristojni organi, določeni v skladu s to direktivo. Takšen nadzor ne bi smel vključevati izpolnjevanja zahtev te direktive, iz katerih so te krite obveznice izvzete. V nekaterih državah članicah so kode ISIN odprte za daljše obdobje, tako da se lahko krite obveznice s to kodo še naprej izdajajo in da se tako poveča obseg (velikost izdaje) določene krite obveznice (posebne izdaje). Prehodni ukrepi bi morali zajemati tudi posebne izdaje kritih obveznic s kodami ISIN, ki so bile odprte pred 8. julijem 2022, pri čemer bi bilo treba upoštevati več omejitev.

(42)

Zaradi določitve enotnega okvira za krite obveznice bi bilo treba spremeniti opis kritih obveznic v členu 52(4) Direktive 2009/65/ES. Direktiva 2014/59/EU krite obveznice opredeljuje s sklicevanjem na člen 52(4) Direktive 2009/65/ES. Ker bi bilo treba to opredelitev spremeniti, bi bilo treba spremeniti tudi Direktivo 2014/59/EU. Da bi se izognili vplivu na krite obveznice, izdane v skladu s členom 52(4) Direktive 2009/65/ES pred 8. julijem 2022, bi morali navedene krite obveznice do njihove zapadlosti še naprej imenovati krite obveznice. Direktivi 2009/65/ES in 2014/59/EU bi bilo zato treba ustrezno spremeniti.

(43)

V skladu s Skupno politično izjavo z dne 28. septembra 2011 držav članic in Komisije o obrazložitvenih dokumentih (14) se države članice zavezujejo, da bodo v upravičenih primerih obvestilu o ukrepih za prenos priložile enega ali več dokumentov, v katerih se pojasni razmerje med elementi direktive in ustreznimi deli nacionalnih instrumentov za prenos. Zakonodajalec meni, da je posredovanje takšnih dokumentov v primeru te direktive upravičeno.

(44)

Ker cilja te direktive, in sicer vzpostavitev enotnega okvira za krite obveznice, ki bo zagotavljal, da bodo strukturne lastnosti kritih obveznic po vsej Uniji ustrezale nižjemu profilu tveganja, ki je upravičen do ugodnejše obravnave v Uniji, države članice ne morejo zadovoljivo doseči, temveč se zaradi potrebe po nadaljnjem razvoju trga kritih obveznic in podpore čezmejnim naložbam v Uniji mogoče lažje doseže na ravni Unije, lahko Unija sprejme ukrepe v skladu z načelom subsidiarnosti iz člena 5 Pogodbe o Evropski uniji. V skladu z načelom sorazmernosti iz navedenega člena ta direktiva ne presega tistega, kar je potrebno za doseganje navedenega cilja.

(45)

Opravljeno je bilo posvetovanje z Evropsko centralno banko, ki je mnenje podala 22. avgusta 2018.

(46)

V skladu s členom 28(2) Uredbe (ES) št. 45/2001 Evropskega parlamenta in Sveta (15) je bilo opravljeno posvetovanje z Evropskim nadzornikom za varstvo podatkov, ki je mnenje podal 12. oktobra 2018.

(47)

Kreditne institucije, ki izdajajo krite obveznice, obdelujejo znatne količine osebnih podatkov. Pri takšni obdelavi bi morale v vsakem trenutku spoštovati Uredbo (EU) 2016/679 Evropskega parlamenta in Sveta (16). Enako bi se morala obdelava osebnih podatkov s strani EBA, ko v skladu s to direktivo vzdržuje osrednjo zbirko podatkov o upravnih kaznih in drugih upravnih ukrepih, o katerih ga obveščajo pristojni nacionalni organi, izvajati v skladu z Uredbo (EU) 2018/1725 Evropskega parlamenta in Sveta (17) –