PRILOGA

SKUPNE SMERNICE ZA IZVAJANJE SPORAZUMA MED EVROPSKO UNIJO IN REPUBLIKO ZELENORTSKI OTOKI O POENOSTAVITVI IZDAJANJA VIZUMOV ZA KRATKOROČNO BIVANJE DRŽAVLJANOM REPUBLIKE ZELENORTSKI OTOKI IN EVROPSKE UNIJE

Namen Sporazuma med Evropsko unijo in Republiko Zelenortski otoki o poenostavitvi izdajanja vizumov za kratkoročno bivanje državljanom Republike Zelenortski otoki in Evropske unije (v nadalnjem besedilu: Sporazum), ki je začel veljati 1. decembra 2014, je poenostaviti postopke za izdajanje vizumov za načrtovano bivanje državljanom Republike Zelenortski otoki (v nadalnjem besedilu: Zelenortski otoki) in Evropske unije (v nadalnjem besedilu: Unija) za največ 90 dni v obdobju 180 dni, in sicer na podlagi vzajemnosti.

Sporazum določa vzajemne pravno zavezujoče pravice in obveznosti, da se poenostavijo postopki izdajanja vizumov državljanom Zelenortskih otokov in Unije.

Namen teh smernic, ki jih je sprejel Skupni odbor, ustanovljen s Sporazumom (v nadalnjem besedilu: Skupni odbor), je zagotoviti, da diplomatsko-konzularna predstavništva Zelenortskih otokov in držav članic pravilno in usklajeno izvajajo določbe Sporazuma. Te smernice niso del Sporazuma in zato niso pravno zavezujoče. Vendar je zelo priporočljivo, da jih diplomatsko in konzularno osebje pri izvajanju določb Sporazuma dosledno upošteva.

Te smernice so zasnovane kot dokument, ki bi ga bilo treba po poterbi posodabljati glede na izkušnje, pridobljene z izvajanjem Sporazuma.

I.   SPLOŠNA VPRAŠANJA

1.1   Namen in področje uporabe

Člen 1 Sporazuma določa:

Sporazum velja za vse državljane Zelenortskih otokov in Unije, ki zaprosijo za vizum za kratkoročno bivanje, ne glede na državo, v kateri prebivajo.

Sporazum ne velja za osebe brez državljanstva, ki imajo dovoljenje za prebivanje, ki ga izdajo Zelenortski otoki ali države članice. Za to kategorijo oseb veljajo pravila vizumskega pravnega reda Unije.

1.2   Področje uporabe Sporazuma

Člen 2 Sporazuma določa:

Brez poseganja v člen 8 Sporazuma, Sporazum ne vpliva na veljavna pravila Unije in nacionalna pravila o vizumskih obveznostih in izvzetjih iz teh obveznosti. Člen 4 Uredbe Sveta (ES) št. 539/2001 (1) državam članicam na primer omogoča, da se med ostalimi kategorijami oseb iz vizumske obveznosti izvzamejo člani civilnega letalskega in ladijskega osebja.

Uredba (ES) št. 810/2009 Evropskega parlamenta in Sveta (2) (v nadalnjem besedilu: Vizumski zakonik) se uporablja za vsa vprašanja, ki jih Sporazum ne zajema, kot so določitev schengenske države, pristojne za obravnavo vloge za izdajo vizuma, obrazložitev zavrnitve izdaje vizuma in pravica do pritožbe zoper negativno odločitev. Poleg tega se schengenska pravila in nacionalno pravo uporabljajo tudi za vprašanja, ki jih Sporazum ne zajema, kot so priznanje potnih listin, dokumentarna dokazila o namenu potovanja in zadostnih sredstvih za preživljanje, obdobja obravnave vlog za izdajo vizuma, zavrnitev vstopa na ozemlje držav članic ter ukrepi izgona.

Tudi če so pogoji iz Sporazuma izpolnjeni, se izdaja vizuma še vedno lahko zavrne, če pogoji iz člena 5 Uredbe (ES) št. 562/2006 Evropskega parlamenta in Sveta (3) (v nadalnjem besedilu: Zakonik o schengenskih mejah) niso izpolnjeni, tj. oseba nima veljavne potne listine, v Schengenskem informacijskem sistemu je bil razpisan ukrep, oseba predstavlja grožnjo javnemu redu, notranji varnosti itd.

Druge možnosti iz Vizumskega zakonika, ki omogočajo prožnost pri izdajanju vizumov, se uporabljajo še naprej. Vizumi za večkratni vstop za daljše obdobje veljavnosti (do pet let) se lahko na primer poleg kategorij oseb iz člena 4 Sporazuma izdajo tudi drugim kategorijam, če so izpolnjeni pogoji iz Vizumskega zakonika (člen 24). V enakem smislu se bodo še naprej uporabljale določbe iz Vizumskega zakonika, ki omogočajo oprostitev ali zmanjšanje vizumske takse (člen 16(5) in (6) Vizumskega zakonika). Nacionalno pravo Zelenortskih otokov se še naprej uporablja za vsa vprašanja, ki so povezana z izdajo vizumov državljanom Unije s strani Zelenortskih otokov in jih Sporazum ne zajema, kot so vprašanja iz prejšnjih treh odstavkov.

1.3   Vrste vizumov, ki spadajo na področje uporabe Sporazuma

V točki (d) člena 3 Sporazuma je „vizum“ opredeljen kot „dovoljenje, ki so ga izdali, ali odločitev, ki so jo sprejeli ena od držav članic ali Zelenortski otoki in je potrebno za vstop na ozemlje te države članice ali več držav članic ali ozemlje Zelenortskih otokov zaradi tranzita prek njega ali bivanja na njem do skupaj največ 90 dni;“.

Poenostavitve, ki jih določa Sporazum, veljajo za enotne vizume, ki veljajo za celotno ozemlje držav članic, in za vizume z omejeno ozemeljsko veljavnostjo. Veljajo pa tudi za vizume za kratkoročno bivanje in tranzitne vizume, ki jih Zelenortski otoki izdajo državljanom Unije.

1.4   Izračun trajanja bivanja, dovoljenega z vizumom

V skladu s členom 5(1) Zakonika o schengenskih mejah je pojem „kratkoročnego bivanje“ pomeni „90 dni v katerem koli obdobju 180 dni, kar zajema vsak dan bivanja v zadnjem 180-dnevnem obdobju.“

Za dan vstopa se bo pri izračunu uporabil prvi dan bivanja na ozemlju držav članic, za dan izstopa pa zadnji dan bivanja na ozemlju držav članic. Pojem „kateri koli“ se nanaša na „gibljivo“ 180-dnevno referenčno obdobje, ki upošteva vsak dan bivanja v obdobju zadnjih 180 dni, da se preveri, če je zahteva v zvezi z 90 dni v 180-dnevnem obdobju še vedno izpolnjena. To pomeni, da odsotnost na ozemlju držav članic v neprekinjenem obdobju 90 dni omogoča novo bivanje do 90 dni.

Kalkulator za kratkoročno bivanje, ki se lahko uporabi za izračun obdobja dovoljenega bivanja v skladu z novimi pravili, je na voljo na spletu na naslednjem naslovu: http://ec.europa.eu/dgs/home-affairs/what-we-do/policies/borders-and-visas/border-crossing/index_en.htm.

Primer izračuna bivanja na podlagi nove opredelitve je:

Oseba z vizumom za večkratni vstop za obdobje enega leta (od 18. aprila 2014 do 18. aprila 2015) prvič vstopi v državo 19. aprila 2014 in ostane tri dni. Nato ponovno vstopi 18. junija 2014 in ostane 86 dni. V takem primeru je lahko stanje naslednje:

—	na dan 11. septembra 2014: v zadnjih 180 dneh (od 16. marca 2014 do 11. septembra 2014) je oseba v državi bivala tri dni (od 19.4.2014 – 21.4. 2014) plus 86 dni (18. 6. 2014 – 11. 9. 2014) = 89 dni = dovoljeno obdobje ni bilo prekoračeno. Oseba lahko v državi ostane še največ en dan;

—	na dan 16. oktobra 2014: oseba lahko vstopi in ostane dodatne tri dni (dne 16. oktobra 2014 postane bivanje na dan 19. aprila 2014 brezpredmetno (ne spada več v obdobje 180 dni); dne 17. oktobra 2014 postane bivanje na dan 20. aprila 2014 brezpredmetno (ne spada več v obdobje 180 dni) itd.);

—	na dan 15. decembra 2014: oseba lahko vstopi in ostane dodatnih 86 dni (dne 15. decembra 2014 postane bivanje na datum 18. junija 2014 brezpredmetno (ne spada več v obdobje 180 dni); dne 16. decembra 2014 postane bivanje na datum 19. junija 2014 brezpredmetno itd.).

1.5   Stanje v zvezi z državami članicami, ki schengenskega pravnega reda še ne uporabljajo v celoti, državami članicami, ki ne sodelujejo pri skupni vizumski politiki EU in pridruženimi državami

Države članice, ki so se Uniji pridružile leta 2004 (Ciper, Češka, Estonija, Latvija, Litva, Madžarska, Malta, Poljska, Slovaška in Slovenija), 2007 (Bolgarija in Romunija) in 2013 (Hrvaška), Sporazum zavezuje z začetkom veljavnosti.

Bolgarija, Ciper, Hrvaška in Romunija še ne izvajajo schengenskega pravnega reda v celoti. Te države bodo še naprej izdajale nacionalne vizume z veljavnostjo, omejeno na njihovo nacionalno ozemlje. Ko bodo te države članice izvajale schengenski pravni red v celoti, bodo še naprej uporabljale Sporazum.

Nacionalna zakonodaja se še naprej uporablja za vsa vprašanja, ki jih Sporazum ne zajema, do datuma polnega izvajanja schengenskega pravnega reda s strani teh držav članic. Od tega datuma se schengenska pravila in/ali nacionalna zakonodaja uporablja za zadeve, ki niso urejene s Sporazumom.

Bolgarija, Ciper, Hrvaška in Romunija lahko priznajo dovoljenja za prebivanje, vizume D in vizume za kratkoročno bivanje, ki so jih izdale schengenske države članice in pridružene države za kratkoročna bivanja na njihovem ozemlju.

V skladu s členom 21 Konvencije o izvajanju Schengenskega sporazuma (4) morajo vse schengenske države priznati vizume za dolgoročno bivanje in dovoljenja za prebivanje, ki jih izda katera koli od njih, kot veljavne listine za kratkoročno bivanje na svojih ozemljih. Schengenske države članice sprejemajo dovoljenja za prebivanje, vizume D in vizume za kratkoročno bivanje schengenskih pridruženih držav za vstop in kratkoročno bivanje ter obratno.

Sporazum se ne uporablja za Združeno kraljestvo, Irsko in Dansko, vendar vsebuje skupne izjave, da bi bilo zaželeno, da bi te države članice sklenile dvostranske sporazume o poenostavitvi vizumskih postopkov z Zelenortskimi otoki.

Čeprav so Islandija, Norveška, Švica in Lihtenštajn pridružene schengenske države, jih Sporazum ne zavezuje. Vendar Sporazum vsebuje skupne izjave, da bi bilo zaželeno, da bi te schengenske države čim prej sklenile dvostranske sporazume o poenostavitvi vizumskih postopkov z Zelenortskimi otoki.

1.6   Sporazum in drugi dvostranski sporazumi

Člen 11 Sporazuma določa:

Z datumom začetka veljavnosti Sporazuma so se prenehale uporabljati določbe iz veljavnih dvostranskih sporazumov med državami članicami in Zelenortskimi otoki o vprašanjih, obravnavanih v Sporazumu. V skladu s pravom Unije morajo države članice sprejeti potrebne ukrepe za odpravo neskladnosti med njihovimi dvostranskimi sporazumi in Sporazumom.

Če je država članica sklenila dvostranski sporazum ali dogovor z Zelenortskimi otoki o zadevah, ki jih Sporazum ne zajema, se to izvzetje uporablja še naprej tudi po začetku veljavnosti Sporazuma.

II.   POSEBNE DOLOČBE

2.1   Pravila, ki se uporabljajo za vse prosilce za vizum

Opozoriti je treba, da se spodaj navedene poenostavitve glede odhoda v primeru izgubljenih ali ukradenih dokumentov in podaljšanja vizuma v izrednih okoliščinah uporabljajo za vse imetnike vizuma iz Zelenortskih otokov in držav članic.

2.1.1   Podaljšanje vizuma v izrednih okoliščinah

Člen 7 Sporazuma določa:

Kar zadeva možnost podaljšanja veljavnosti vizuma v primerih višje sile, na primer zaradi bivanja v bolnišnici zaradi nesreče, ko imetnik vizuma nima možnosti, da bi zapustil ozemlje države članice do datuma, navedenega na vizumski nalepki, člen 33(1) Vizumskega zakonika uporablja, če je skladen s Sporazumom (podaljšani vizum bo na primer še vedno enotni vizum, ki omogoča vstop na ozemlje vseh schengenskih držav članic, za katere je ta vizum veljal v času izdaje). V skladu s Sporazumom se vizum v primeru višje sile podaljša brezplačno.

2.2   Pravila, ki se uporabljajo za nekatere kategorije prosilcev za vizum

2.2.1   Izdajanje vizumov za večkratni vstop

Če mora prosilec za vizum pogosto ali redno potovati na ozemlje Zelenortskih otokov ali držav članic, se lahko vizumi za kratkoročno bivanje izdajo za več obiskov, če ti obiski skupaj niso daljši od 90 dni v katerem koli 180-dnevnem obdobju.

Člen 4(1) Sporazuma določa:

Ob upoštevanju poklicnega statusa teh kategorij oseb ali njihovega družinskega razmerja z državljanom Zelenortskih otokov ali Unije, ki zakonito prebiva na ozemlju Republike Zelenortski otoki ali držav članic, ter ob upoštevanju sorodnikov državljanov Unije, ki prebivajo v državi članici, katere državljanstvo imajo, ali sorodnikov državljanov Zelenortskih otokov, ki prebivajo na Zelenortskih otokih, je upravičeno, da se jim odobri vizum za večkratni vstop, ki velja pet let ali je omejen na njihov mandat ali njihovo zakonito prebivanje, če je krajše od pet let.

Za osebe iz člena 4(1)(a) bi bilo treba predložiti potrdilo o poklicnem statusu in trajanju njihovega mandata.

Ta določba se ne bo uporabljala za osebe iz člena 4(1)(a), če so s Sporazumom izvzete iz vizumske obveznosti, tj. če imajo diplomatski ali službeni potni list.

Osebe iz člena 4(1)(b) morajo predložiti dokazilo o svojem stalnem statusu člana delegacije in potrebi, da redno sodelujejo na srečanjih, posvetovanjih, v pogajanjih ali programih izmenjav.

Osebe iz člena 4(1)(c) morajo predložiti dokazilo o svojem poklicnem statusu in trajanju svojih dejavnosti.

Osebe iz člena 4(1)(d) morajo predložiti dokazilo o zakonitem prebivanju osebe, ki vabi.

Če sta potrebnost ali namen pogostih ali rednih potovanj očitno omejena na krajše obdobje, bo veljavnost vizuma za večkratni vstop omejena na navedeno obdobje.

Člen 4(2) Sporazuma določa:

Vizumi za večkratni vstop, veljavni za eno leto, se bodo načeloma izdali zgoraj navedenim kategorijam prosilcev za vizum, če je prosilec za vizum v prejšnjem letu (12 mesecev) pridobil najmanj en vizum in ga je uporabljal v skladu z zakoni, ki urejajo vstop v obiskane države in bivanje v njih (na primer oseba obdobja ni prekoračila), ter če obstajajo razlogi, da zaprosi za izdajo vizuma za večkratni vstop.

Če izdaja vizuma, veljavnega za eno leto, ni upravičena (če na primer program izmenjave traja manj kot eno leto ali če osebi ni treba potovati v celem letu), se veljavnost vizuma določi na manj kot eno leto, če so izpolnjene druge zahteve za izdajo vizuma.

Člen 4(3) in (4) Sporazuma določa:

Vizumi za večkratni vstop z veljavnostjo od dveh do petih let se bodo izdali kategorijam prosilcev za vizum iz člena 4(2), če so v prejšnjih dveh letih (24 mesecev) vizume za večkratni vstop z veljavnostjo enega leta uporabljale v skladu z zakoni, ki urejajo vstop na ozemlja obiskanih držav članic in bivanje v njih, ter če so razlogi za vlogo za izdajo vizuma za večkratni vstop še vedno veljavni. Opozoriti je treba, da se bo vizum za večkratni vstop z veljavnostjo od dveh do petih let izdal le, če sta bila prosilcu za vizum v prejšnjih dveh letih izdana dva vizuma z veljavnostjo najmanj enega leta ter če je ta oseba vizuma uporabljala v skladu z zakoni, ki urejajo vstop na ozemlja obiskanih držav članic in bivanje v njih. Diplomatsko-konzularna predstavništva na podlagi presoje vsake vloge za izdajo vizuma odločijo o obdobju veljavnosti teh vizumov (od dveh do petih let).

Vizuma za večkratni vstop ni treba izdati, če prosilec predhodno izdanega vizuma ni uporabljal.

2.2.2   Vizumska taksa

Člen 5(1) Sporazuma določa:

Takse so v celoti oproščene zgoraj omenjene kategorije oseb.

Člen 16(6) in prvi pododstavek člena 16(7) Vizumskega zakonika določata:

Prosilci za vizum z Zelenortskih otokov v skladu s členom 16(8) Vizumskega zakonika in državljani Unije v skladu z uredbo-zakonom 27/2007 Zelenortskih otokov „prejme[jo] potrdilo o plačani vizumski taksi“.

Člen 5(2) Sporazuma določa:

Za kategorije oseb, ki so oproščene vizumske takse, velja taksa za storitve, kadar država članica sodeluje z zunanjim ponudnikom storitev.

Trenutno še nobena država članica nima dogovora o zunanjem izvajanju z zunanjimi ponudniki storitev na Zelenortskih otokih.

2.2.3   Imetniki diplomatskih in službenih potnih listov

Člen 8 Sporazuma določa:

Sporazum ne zajema postopkov glede napotitve diplomatov v države članice. Uporablja se običajni akreditacijski postopek.

V skupni izjavi, priloženi Sporazumu, sta se pogodbenici strinjali, da lahko vsaka od njiju uveljavi delno začasno prenehanje izvajanja Sporazuma, zlasti člena 8 Sporazuma, če druga pogodbenica zlorabi njegovo izvajanje ali če je z njegovim izvajanjem ogrožena javna varnost. Delno začasno prenehanje izvajanja Sporazuma je treba izvesti v skladu s postopkom iz člena 12(5) Sporazuma.

Če se izvajanje člena 8 začasno preneha, bosta pogodbenici začeli posvetovanja v okviru Skupnega odbora, da bi rešili težave, ki so privedle do začasnega prenehanja izvajanja.

Obe pogodbenici sta se strinjali, da za prednostno nalogo določita zagotavljanje visoke stopnje varnosti diplomatskih in službenih potnih listov, zlasti z vključevanjem biometričnih identifikatorjev. Unija bo to zagotovila v skladu z zahtevami iz Uredbe Sveta (ES) št. 2252/2004 (6).

III.   SODELOVANJE NA PODROČJU VARNOSTI DOKUMENTOV

V skupni izjavi, priloženi Sporazumu, sta se pogodbenici strinjali, da bi moral Skupni odbor oceniti učinek stopnje varnosti zadevnih potnih listin na delovanje Sporazuma. Zato sta se pogodbenici zavezali, da se bosta redno obveščali o ukrepih, sprejetih za preprečevanje pridobivanja več potnih listin pod različnimi imeni, o razvoju tehničnih vidikov varnosti potnih listin in o postopku preverjanja identitete oseb ob izdaji potnih listin.

IV.   STATISTIČNI PODATKI

Da se Skupnemu odboru omogoči učinkovito spremljanje izvajanja Sporazuma, morajo diplomatsko-konzularna predstavništva Zelenortskh otokov in držav članic vsakih šest mesecev Komisiji predložiti statistične podatke, ki so razčlenjeni po mesecih, in sicer kadar je mogoče zlasti v zvezi s:

—	številom izdanih vizumov za večkratni vstop,

—	obdobjem veljavnosti izdanih vizumov za večkratni vstop,

—	številom vizumov, brezplačno izdanih različnim kategorijam oseb, ki jih Sporazum zajema.

---

(1)  Uredba Sveta (ES) št. 539/2001 z dne 15. marca 2001 o seznamu tretjih držav, katerih državljani morajo pri prehodu zunanjih meja imeti vizume, in držav, katerih državljani so oproščeni te zahteve (UL L 81, 21.3.2001, str. 1).

(2)  Uredba (ES) št. 810/2009 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 13. julija 2009 o vizumskem zakoniku Skupnosti (Vizumski zakonik) (UL L 243, 15.9.2009, str. 1).

(3)  Uredba (ES) št. 562/2006 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 15. marca 2006 o Zakoniku Skupnosti o pravilih, ki urejajo gibanje oseb prek meja (Zakonik o schengenskih mejah) (UL L 105, 13.4.2006, str. 1).

(4)  UL L 239, 22.9.2000, str. 19.

(5)  

Opomba: prosilci za vizum iz te kategorije morajo za oprostitev takse predložiti dokazila, ki potrjujejo njihovo starost.

(6)  Uredba Sveta (ES) št. 2252/2004 z dne 13. decembra 2004 o standardih za varnostne značilnosti in biometrične podatke v potnih listih in potovalnih dokumentih, ki jih izdajo države članice (UL L 385, 29.12.2004, str. 1).