Pritožba, ki jo je 29. junija 2010 vložila Union Investment Privatfonds GmbH zoper sodbo Splošnega sodišča (tretji senat) z dne 27. aprila 2010 v zadevi T-392/06, Union Investment Privatfonds GmbH proti Uradu za usklajevanje na notranjem trgu (znamke in modeli); druga stranka v postopku: Unicre-Cartão International De Crédito SA

(Zadeva C-308/10 P)

()

2010/C 246/40

Jezik postopka: nemščina

Stranke

Pritožnica: Union Investment Privatfonds GmbH (zastopnik: J. Zindel, odvetnik)

Drugi stranki v postopku:

Predloga

Prtiožnica predlaga,

Pritožbeni razlogi in bistvene trditve

V pritožbi se očita napačna uporaba člena 74(2) Uredbe (ES) št. 40/94. Splošno sodišče naj bi nepravilno ugotovilo, da je pritožnica prepozno predložila dokaze o uporabi znamke, navajane v postopku z ugovorom. Poleg tega naj diskrecijska presoja, ki se zahteva v členu 74(2) Uredbe (ES) št. 40/94, s strani odbora za pritožbe UUNT ne bi bila v skladu z zahtevami, ki jih je Sodišče navedlo v sodbi z dne 13. marca 2007 v zadevi UUNT proti Kaul (C-29/05 P).

Pravilna diskrecijska presoja bi morala pripeljati do tega, da bi bilo treba dokaze pritožnice o uporabi znamke, navajane v postopku z ugovorom, upoštevati tudi takrat, ko so bili dejansko predloženi prepozno. Do zavlačevanja postopka zaradi presoje dokazov ne bi prišlo, saj naj bi oddelek za ugovore UUNT odločil šele 15 mesecev po predložitvi dokazov. Dokazi naj bi bili tudi neposredno upoštevni s pravnega vidika. Poleg tega naj bi nepravilni dopisi oddelka za ugovore UUNT prispevali k temu, da je pritožnica predložila dokaze šele po izteku roka.

Splošno sodišče naj dalje ne bi presojalo ugotovitve oddelka za ugovore UUNT, da so stranke predložile svoje trditve in dokaze v predpisanih rokih. Oddelek za ugovore UUNT naj tako ne bi štel, da je šlo za zamudo. Posledično naj odbor za pritožbe UUNT ni mogel šteti, da je šlo za zamudo. Odbor za pritožbe bi moral, nasprotno, preizkusiti predložen dokazni material.

Niti odbor za pritožbe niti Splošno sodišče naj ne bi mogla nadomestiti neobstoječo diskrecijsko presojo oddelka za ugovore UUNT. Ker se diskrecijske pravice ni izvajalo, bi moral odbor za pritožbe vrniti zadevo oddelku za ugovore v skladu s členom 62(2) Uredbe (ES) št. 40/94.

Poleg tega naj pritožnica ne bi prepozno predložila dokazov o uporabi znamke, navajane v postopku z ugovorom, iz več razlogov. Prvič, dnevne objave na finančnih straneh medregionalnih časopisov, ki naj bi dokazovale uporabo znamk, navajanih v postopku z ugovorom, in ostale družine znamk z omembo investicijskih skladov pritožnice, naj bi bile splošno znana dejstva. UUNT bi jih moral upoštevati po uradni dolžnosti. Drugič, prijaviteljica znamke naj ne bi izpodbijala uporabo znamk, navajanih v postopku z ugovorom, in ostale družine znamk. Tretjič, oddelek za ugovore UUNT naj bi napačno uporabilo pravo s tem, ko je pritožnici preprečilo, da predloži nadaljnje dokaze o uporabi znamke. UUNT naj bi namreč pritožnici sporočil, da lahko poda stališča le k trditvam prijaviteljice. Novih dokazov naj UUNT ne bi upošteval. Torej je bilo nepomembno, če je pritožnica predložila nove dokaze o uporabi ali ne. Četrtič, roki naj bi bili nedopustno skrajšani. V zvezi s tem naj UUNT ne bi upošteval niti Pravila 80 izvedbene uredbe 2868/95.