52009DC0212

[pic] | KOMISIJA EVROPSKIH SKUPNOSTI |

Bruselj, 7.5.2009

COM(2009) 212 konč.

SPOROČILO KOMISIJE EVROPSKEMU PARLAMENTU, SVETU, EVROPSKEMU EKONOMSKO-SOCIALNEMU ODBORU IN ODBORU REGIJ

Ponovna uporaba informacij javnega sektorja – Pregled Direktive 2003/98/ES –

[SEC(2009) 597]

SPOROČILO KOMISIJE EVROPSKEMUPARLAMENTU, SVETU, EVROPSKEMU EKONOMSKO-SOCIALNEMU ODBORU IN ODBORU REGIJ

Ponovna uporaba informacij javnega sektorja – Pregled Direktive 2003/98/ES –

1. UVOD

Namen tega sporočila je pregledati uporabo direktive o informacijah javnega sektorja[1] in izpostaviti možnosti ponovne uporabe informacij javnega sektorja v digitalni dobi. Informacije javnega sektorja so največji vir informacij v Evropi. Obsegajo zemljevide in satelitske slike, zakonodajo in sodno prakso, statistične podatke in podatke o podjetjih, registre prebivalstva in registre patentov. Uporabljajo se kot izhodiščno gradivo za različne izdelke in storitve, ki se vsak dan ponujajo evropskim državljanom, na primer za avtomobilske navigacijske sisteme, vremenske napovedi, finančne in zavarovalniške storitve.

Vrednost trga informacij javnega sektorja v EU je ocenjena na 27 milijard EUR[2], kar ustreza štirikratni vrednosti trga storitev mobilnega gostovanja v EU.[3] To kaže, da imajo informacije javnega sektorja osrednjo vlogo v digitalni dobi kot gonilna sila gospodarske dejavnosti. Večja uporaba teh informacij bo tako neposredno prispevala k ciljema EU glede povečevanja konkurenčnosti in ustvarjanja več delovnih mest.

Z direktivo o informacijah javnega sektorja se odpravljajo večje ovire na notranjem trgu, ki otežujejo ponovno uporabo, na primer diskriminacijske prakse, monopolni trgi in pomanjkanje preglednosti. Od sprejetja direktive je bil dosežen napredek, vendar morajo države članice sprejeti dodatne ukrepe, da se bo lahko izkoristil celoten potencial informacij javnega sektorja za gospodarstvo EU.

Analizo in sklepe podpira delovni dokument, priložen temu sporočilu.

2. PONOVNA UPORABA INFORMACIJ JAVNEGA SEKTORJA ZA INOVACIJE IN RAST

Internet je zelo spremenil načine, kako lahko podjetja in državljani dostopajo do informacij javnega sektorja in jih ponovno uporabljajo. Razpoložljivost digitalnih vsebin omogoča nove načine ponovne uporabe, pri katerih se združujejo informacije iz različnih virov, kar ustvarja dodano vrednost. Kot primere lahko navedemo navigacijske storitve, prometne informacije v realnem času, vremenske napovedi, poslane neposredno na mobilne telefone, in bonitetno ocenjevanje. Takšni izdelki in storitve, ki v celoti ali delno temeljijo na informacijah javnega sektorja, vodijo k nastajanju novih podjetij in delovnih mest, potrošnikom pa dajejo več možnosti izbire, ki so ugodnejše. Pogosto se nanašajo na več kot eno državo članico, saj se potreba po informacijah ne ustavi na meji.

Povpraševanje po nekaterih storitvah, pri katerih se uporabljajo informacije javnega sektorja, na primer za uporabo osebnih navigacijskih naprav, je tako veliko, da se je njihov promet med letoma 2006 in 2007 potrojil (31 milijonov prodanih naprav), do leta 2012 pa naj bi se njihovo število še več kot podvojilo na 68 milijonov enot[4]. Tako spadajo med najhitreje rastoča področja uporabne elektronike. Največji proizvajalec mobilnih telefonov na svetu Nokia je plačal skoraj 6 milijard EUR za prevzem Navteqa, ki je vodilno na področju digitalnih kart.

Trg se nenehno razvija in z dopolnitvijo osnovnih navigacijskih funkcij z dodatnimi plastmi informacij, na primer s prometnimi informacijami, s katerimi lahko vozniki predvidijo prometne zamaške, vremenskimi napovedmi za kraj, kamor nekdo potuje, in informacijami o parkirnih prostorih ali možnih javnih prevoznih sredstvih, se bo dodana vrednost povečala.

Kljub vse večji uporabi informacij javnega sektorja, je veliko njihovega potenciala še vedno neizkoriščenega, to pa zaradi načina, kako organi javnega sektorja ravnajo s svojimi informacijami. Eden od razlogov za to je, da jim je pomembnejše kratkoročno kritje stroškov kot pa koristi za celotno gospodarstvo. Pogost vzrok za to je, da so organi javnega sektorja pod pritiskom, da morajo sami financirati del svojih dejavnosti. Rezultat tega je lahko konkurenca med javnim in zasebnim sektorjem, restriktivni pogoji za izdajo dovoljenj in zaračunavanje ter dodeljevanje izključnih pravic.

Poleg tega obstajajo tudi praktični razlogi, ki ovirajo ponovno uporabo informacij javnega sektorja, na primer pomanjkanje informacij o razpoložljivih informacijah javnega sektorja. Včasih so organi javnega sektorja zadržani do osnovne ideje o komercialni ponovni uporabi njihovih informacij ali pa se ne zavedajo njihovega gospodarskega potenciala.

Študija, ki jo je opravil Urad za pošteno trgovanje ( Office of Fair Trading )[5], kaže, da zaradi načina, kako organi javnega sektorja zagotavljajo svoje informacije, in posledično neizkoriščenih priložnosti nastane v gospodarstvu Združenega kraljestva vsako leto škoda v višini 500 milijonov GBP.

Stanje v EU je popolno nasprotje stanja v ZDA, kjer zelo spodbujajo ponovno uporabo. Državljani in podjetja imajo širok dostop do elektronskih informacij javnega sektorja in obsežne možnosti za komercialno ponovno uporabo. Pri informacijah zveznega javnega sektorja ni avtorskih pravic in omejitev za ponovno uporabo. Poleg tega so pristojbine za ponovno uporabo omejene na največ mejne stroške za reproduciranje in razširjenje.

3. IZVAJANJE DIREKTIVE O INFORMACIJAH JAVNEGA SEKTORJA

Direktiva o informacijah javnega sektorja je bila sprejeta novembra 2003. Usklajuje osnovne pogoje, pod katerimi se dajejo informacije javnega sektorja na voljo ponovnim uporabnikom, da bi se tako podpiralo izdelke in storitve na ravni Skupnosti, ki temeljijo na informacijah javnega sektorja, in preprečilo izkrivljanje konkurence. Ureja nediskriminacijo, zaračunavanje, izključne ureditve, preglednost, izdajanje dovoljenj in praktična orodja, ki olajšajo iskanje in ponovno uporabo javnih dokumentov. Za obstoječe izključne ureditve je veljalo prehodno obdobje, ki je poteklo 31. decembra 2008. Države članice lahko presežejo minimalne standarde, določene v direktivi.

Vse države članice so izvedle direktivo, vendar samo štiri pravočasno do 1. julija 2005. Komisija je sprožila 18 postopkov za ugotavljanje kršitev proti državam članicam[6], Sodišče Evropskih skupnosti pa je izdalo štiri sodbe zaradi neizvajanja direktive[7]. Države članice so direktivo izvajale na različne načine:

1) Enajst držav članic je sprejelo posebne ukrepe za ponovno uporabo informacij javnega sektorja (BE, DE, GR, ES, IE, IT, CY, LU, MT, RO in UK).

2) Štiri države članice so uporabile kombinacijo novih ukrepov, ki posebej obravnavajo ponovno uporabo, in zakonodaje, ki je obstajala že pred direktivo (DK, AT, SI in SE), osem pa jih je prilagodilo pravni okvir za dostop do dokumentov in vanj vključilo ponovno uporabo informacij javnega sektorja (BG, CZ, FI, FR, LV, LT, NL in PT).

3) Štiri države članice so Komisiji sporočile samo ukrepe brez posebnih določb o ponovni uporabi (EE, HU, PL in SK).

Komisija spremlja izvajanje in uporabo direktive s celovito analizo skladnosti. Prizadeva si tudi za intenzivno sodelovanje na upravni ravni. Zaradi tega je v več državah članicah prišlo do hitrih zakonodajnih sprememb, na primer v DK, EL, IE, MT in SE, ki so najprej sporočile nezadostne izvedbene ukrepe.

Komisija uporablja načela direktive o informacijah javnega sektorja tudi pri svojih dokumentih, in sicer s svojo politiko o ponovni uporabi. Sklep Komisije 2006/291/ES, Euratom [8] presega zahteve iz direktive, saj določa, da mora zaračunavanje stroškov temeljiti na (skoraj) minimalnih stroških in da se lahko ponovno uporabijo vsi dokumenti. Kot primer lahko navedemo statistične podatke EUROSTAT, prevajalske pomnilnike Komisije, zbirko zakonodajnih besedil ES EUR-Lex in študije. Informacije Komisije so pogosto na voljo v 22 ali celo 23 jezikih, zaradi česar je njihova vrednost izredno velika, na primer za orodja za strojno prevajanje.

4. UčINEK IN PODROčJE UPORABE DIREKTIVE O INFORMACIJAH JAVNEGA SEKTORJA

4.1. Spremembe, ki jih je prinesla direktiva

V direktivi je pojasnjen pravni okvir za ponovno uporabo informacij javnega sektorja na notranjem trgu, kjer so države članice do zdaj uporabljale zelo različna pravila in prakse. Učinke direktive opisujejo naslednji primeri.

1) Nova zakonodaja, ki podpira ponovno uporabo : V BE se je z direktivo spremenil temeljni pristop h komercialni ponovni uporabi informacij javnega sektorja, ki je bila prej prepovedana, zdaj pa se spodbuja.

2) Nekatere države članice (na primer NL in SE, v kateri je do spremembe prišlo zaradi ukrepanja Komisije po pritožbi) so prenehale uporabljati izključne ureditve , ki so jih sklenili organi javnega sektorja. V NL in UK so bile opravljene obsežne raziskave, da bi ugotovili izključne ureditve, ki so jih sklenili vlada in lokalni organi. LV je vzpostavila postopek, da bi zagotovila, da so vse dodeljene izključne pravice v skladu z direktivo in da se dodelijo šele potem, ko o njih poda mnenje organ, pristojen za konkurenco.

3) Cene : NL je napovedala, da bo v skladu s priporočili iz uvodnih izjav iz direktive zaračunavala največ mejne stroške. V drugih državah članicah so se posamezni organi javnega sektorja odločili za zaračunavanje mejnih stroškov, na primer španski urad za zemljiško knjigo, ali pa so zelo znižali svoje cene, na primer avstrijski Zvezni urad za meroslovje in geodezijo. S temi ukrepi sta se zelo povečala število in raznolikost ponovnih uporabnikov.

Avstrijski zvezni urad za meroslovje in geodezijo ( Bundesamt für Eich- und Vermessungswesen , BEV) je cene za nekatere podatke znižal za do 97 %. Uporaba informacij se je zato izredno povečala, v nekaterih primerih za 7 000 %. Pojavili so se novi uporabniki iz malih in srednje velikih podjetij ter nova področja ponovnih uporab (na primer zdravstvo in kmetijstvo). Znižanje cen je izravnalo veliko povečevanje povpraševanja, tako da se skupni promet BEV ni spremenil.

4) V nekaterih državah članicah, na primer v FR, SI in UK, so za ponovno uporabo informacij javnega sektorja vzpostavili mehanizme za reševanje sporov , katerih uporaba kaže potrebo po hitrem in poceni reševanju sporov in posredovanju. Francoska komisija za dostop do upravnih dokumentov ( Commission d’accès aux documents administratifs , CADA) je leta 2007 obravnavala 53 primerov v zvezi s ponovno uporabo informacij javnega sektorja.

5) V nekaterih državah članicah, na primer v SI in UK, so izdelali spletne portale o razpoložljivih informacijah javnega sektorja kot orodje za iskanje in uporabljanje informacij ter trgovanje z njimi.

V UK je Urad za informacije javnega sektorja ( Office of Public Sector Information ) skozi leta spodbujal ponovno uporabo. Uvedel je vladno storitev licenca na klik, ki jo trenutno uporablja 15 000 imetnikov licence, in vodi program za pošteno trgovanje z informacije ( Information Fair Trader Scheme ), da bi zagotovil, da organi javnega sektorja izpolnjujejo zahtevi poštenosti in preglednosti. Njegova spletna stran, ki vsebuje obširne informacije o razpoložljivih informacijah javnega sektorja in zagotavlja „storitev odklepanja“ ( unlocking service ), ki pomaga reševati probleme s ponovno uporabo, je deveta najbolj obiskana vladna stran.

4.2. Študije in posvetovanja potrjujejo učinek direktive

V študiji, v kateri se je ocenjeval učinek direktive na treh glavnih področjih informacij javnega sektorja – geografskem, meteorološkem in pravnem/upravnem – različni kazalniki, s katerimi se je merila ponovna uporaba informacij javnega sektorja, kažejo, da so se trg in ponovna uporaba informacij na vseh treh področjih v zadnjih letih povečali.[9]

Na geografskem področju se je leta 2007 preneslo približno 350 % več informacij javnega sektorja kot leta 2002. Samo v Nemčiji je bil trg ocenjen na 1,5 milijarde EUR, kar pomeni 50-odstotno povečanje v primerjavi z letom 2000.[10]

Po navedbah nacionalnih uradov za meteorologijo se je količina prenesenih informacij med letoma 2002 in 2007 povečala za 70 %, trg za meteorološke storitve v EU pa je bil leta 2006 ocenjen na 530 milijonov EUR, kar pomeni 60-odstotno povečanje v primerjavi z letom 1998.

Ponovni uporabniki informacij z geografskega in meteorološkega področja se najbolj pritožujejo glede visokih cen, restriktivnih pogojev za izdajo dovoljenj in diskriminacije. Zlasti na meteorološkem področju so ponovni uporabniki, ki so imeli težave pri pridobivanju evropskih informacij javnega sektorja, podatke pridobili drugje (v ZDA ali iz zasebnih podatkovnih virov) ali pa so popolnoma opustili razvoj določenih storitev.

Na pravnem in upravnem področju je večina imetnikov vsebin v zadnjih nekaj letih zelo spremenila svoje podatkovne politike in tako zdaj ponujajo informacije brezplačno na internetu. Te spremembe prispevajo k veliki rasti trga. Po podatkih imetnikov vsebine se je trg od leta 2002 povečal za 40 %, stalno povečevanje dohodka pa potrjujejo tudi ponovni uporabniki. Glavni problem ponovnih uporabnikov na tem področju je pomanjkanje informacij o tem, katere informacije javnega sektorja so na voljo in kje jih je mogoče najti.

V Franciji je področje pravnih informacij zaradi velike dodane vrednosti eno od najbolj dinamičnih segmentov trga strokovnih digitalnih informacij, ki močno raste. Leta 2007 je bila njegova rast 17-odstotna.[11]

Komisija se je za ta pregled posvetovala z državami članicami in zainteresiranimi stranmi[12]. Vprašani menijo, da je direktiva o informacijah javnega sektorja pozitivno vplivala na ponovno uporabo informacij javnega sektorja. Vendar pa zainteresirane strani in države članice navajajo, da celoten potencial ponovne uporabe informacij javnega sektorja še ni izkoriščen. Organi javnega sektorja se ne zavedajo popolnoma svojih odgovornosti in priložnosti, zasebna podjetja pa premalo vedo o svojih pravicah in razpoložljivosti informacij javnega sektorja.

Ponovni uporabniki predlagajo spremembe direktive, da bi bile njene določbe strožje. Med drugim predlagajo razširitev področja uporabe direktive, obvezo javnih organov, da omogočijo ponovno uporabo, uvedbo zaračunavanja mejnih stroškov, uvedbo neodvisnih regulativnih organov in/ali mehanizmov za reševanje sporov, natančno opredelitev javnih nalog, vzpostavitev nacionalnih seznamov/arhivov informacij in uvedbo obveznega letnega poročanja s strani držav članic Komisiji. Poleg tega želijo pojasnila za nekatere izraze v direktivi, za katere menijo, da so dvoumni, na primer za opredelitve dokumentov, javnih nalog, zaračunavanja mejnih stroškov in razumne donosnosti naložbe.

Večina držav članic, ki so sodelovale v posvetovanju, meni, da je prezgodaj za spremembo direktive, in dajejo prednost temu, da se počaka, da bi bila v celoti izvedena. Organi javnega sektorja menijo, da sedanji okvir, ki ga zagotavlja direktiva, dobro deluje.

4.3. Področje uporabe direktive

Člen 13 direktive o informacijah javnega sektorja zahteva, da Komisija pregleda področje uporabe direktive. V praksi to pomeni, da mora proučiti, ali bi bilo treba v področje uporabe vključiti kulturne, izobraževalne in raziskovalne organizacije ter javne radiotelevizije, ki zdaj ne spadajo vanj.

Vprašani poudarjajo možnosti ponovne uporabe informacij kulturnih, raziskovalnih in javnih radiotelevizijskih ustanov. Nekatere zainteresirane strani podpirajo razširitev področja uporabe in navajajo, da bi to pozitivno vplivalo na razvoj trga vsebin v Evropi.

Države članice (razen LV in LT) in zainteresirane strani, ki zastopajo izključena področja, menijo, da področja uporabe na tej stopnji ne bi smeli razširiti, saj možne koristi ne bi odtehtale upravnega bremena in s tem povezanih stroškov. Poudarjajo, da za velik del gradiva teh ustanov veljajo pravice intelektualne lastnine tretje osebe in zato tako ali tako ne bi spadalo na področje uporabe te direktive. Zadnji argument podpirajo rezultati nedavne študije,[13] v kateri je bilo ugotovljeno, da kulturnega področja trenutno ne bi smeli vključiti v področje uporabe direktive.

Komisija spodbuja izključena področja, da uporabljajo načela direktive o informacijah javnega sektorja, zlasti v zvezi s preglednostjo, nediskriminacijo in prepovedjo izključnih ureditev, ko omogočajo ponovno uporabo svojih informacij.

Posebej pomembna je razpoložljivost znanstvenih informacij, financiranih z javnimi sredstvi. Te informacije bi morale biti v skladu s sporočilom Komisije o znanstvenih informacijah v digitalni dobi splošno dostopne vsem, da bi jih lahko vsi uporabljali, saj bi tako dosegli največjo možno korist za raziskave in razvoj.[14]

Naslednji problem je v zvezi z javno dostopno vsebino. Komisija je v nedavno objavljenem sporočilu z naslovom „Do evropske kulturne dediščine s klikom na miško“[15] poudarila, da mora biti „javno dostopno gradivo po spremembi formata še naprej dostopno. To pomeni, da mora po pretvorbi v digitalno obliko ostati javno dostopno, prenesti pa ga je treba tudi na splet.“ Vendar imajo kulturne ustanove navado, da zaračunajo dostop ali ponovno uporabo digitaliziranega javno dostopnega gradiva. Zaradi tega se lahko zgodi, da se bo javno dostopno gradivo v digitalni dobi privatiziralo, namesto da bi se omogočila čim večji možni dostop do njega in čim širša uporaba v interesu državljanov in podjetij. Komisija bo pazljivo spremljala razvoj na tem področju.

5. PRIHODNJI UKREPI

Veliko držav članic je direktivo o informacijah javnega sektorja izvedlo s precejšnjo zamudo. Prepoved izključnih ureditev se je začela v celoti uporabljati šele od 1. januarja 2009. Zato direktiva v sedanji obliki še ni imela popolnega učinka.

Iz tega razloga Komisija na tej stopnji ne namerava predlagati sprememb direktive . Naslednji pregled direktive bo opravila najpozneje leta 2012, ko bo na voljo več dokazov o učinku, vplivih in uporabi direktive, rezultate pa bo sporočila Evropskemu parlamentu in Svetu. Če potencial ponovne uporabe zaradi ovir takrat še vedno ne bo v celoti izkoriščen, bo proučila možnost zakonodajnih sprememb .

Do takrat imajo države članice še veliko možnosti, da izboljšajo način ravnanja s svojimi informacijami na trgu. Komisija opozarja zlasti na naslednja področja.

1) Popolna izvedba in uporaba direktive o informacijah javnega sektorja

To je prvi nujen korak k odstranitvi ovir, na primer monopolnih trgov in diskriminacije, ki otežujejo ponovno uporabo informacij javnega sektorja. Komisija bo še naprej spremljala, ali države članice izpolnjujejo svoje obveznosti in ukrepajo proti tistim, ki kršijo direktivo.

2) Prenehanje uporabe izključnih ureditev

Od 31. decembra 2008 se ne sme več uporabljati nobenih do takrat obstoječih izključnih ureditev, razen če se lahko izjemoma dokaže, da so potrebne za zagotavljanje storitve javnega interesa.[16] Vseeno pa obstajajo dokazi o izključnih ureditvah, ki še vedno veljajo v državah članicah. Komisija bo pozorno spremljala, ali je ta obveznost izpolnjena. Poleti 2009 bo začela preiskovati, v kolikšnem obsegu te ureditve še vedno obstajajo.

3) Cene

Organi javnega sektorja morajo razkriti podlago za izračun cen, ki jo uporabijo, pri kateri morajo upoštevati zgornjo mejo cen iz direktive. Izračuni ne smejo temeljiti na celotnem prometu organa javnega sektorja, ampak na prometu pri posameznih zbirkah podatkov ali delih.

Nedavna študija, ki jo je opravila Univerza Cambridge, je ena od prvih, ki kaže, da se ponovna uporaba informacij javnega sektorja maksimira ter da družbene in gospodarske koristi več kot odtehtajo neposredne finančne koristi povračila stroškov, če je ponovna uporaba brezplačna ali se zanjo zaračunajo samo mejni stroški (stroški reprodukcije in razširjanja).[17] Ta pristop je priporočen tudi v uvodnih izjavah direktive o informacijah javnega sektorja. Zaračunavanje mejnih stroškov je tudi eno od ključnih načel v nedavno sprejetem priporočilu OECD z naslovom Enhanced Access and More Effective Use of Public Information (Izboljšan dostop in učinkovitejša uporaba javnih informacij).[18]

Poleg tega je prihodnja prednostna naloga Komisije, da bo v sodelovanju z državami članicami in zainteresiranimi stranmi izvajala stalno ekonomsko analizo mejnih stroškov.

4) Olajšanje ponovne uporabe

Organi javnega sektorja morajo v skladu s členom 3 direktive zagotoviti ponovno –komercialno ali nekomercialno – uporabo dokumentov, ki se lahko ponovno uporabijo (tj. so dostopni za vsako uporabo, ki ni prvotna javna naloga, za katero so bili prvotno izdelani). Pri omogočanju ponovne uporabe morajo organi javnega sektorja v celoti upoštevati evropska in nacionalna pravica o varstvu podatkov.

Organi javnega sektorja naj opredelijo svoj fond informacij ter ga dajo enostavno in hitro na voljo v stabilnih formatih. Registri informacij in nacionalni portali informacij javnega sektorja so pri tem pomembna orodja. Bistveno je tudi sodelovanje med javnim in zasebnim sektorjem; in spodbujati je treba partnerstva in inovacije.

Komisija bo spodbujala izmenjavo dobrih praks pri ukrepih za olajšanje ponovne uporabe med državami članicami, zlasti prek strokovne skupine za informacije javnega sektorja. S projekti, kot je platforma za informacije javnega sektorja, bo prispevala k osveščanju in uporabi politik o ponovni uporabi.

5) Zagotavljanje poštene konkurence med organi javnega sektorja in ponovnimi uporabniki

Organi javnega sektorja morajo zasebnim ponovnim uporabnikom zagotoviti poštene pogoje za izdajo dovoljenj – preprečevanje diskriminacije, navzkrižnega subvencioniranja in izključnih pravic – tudi če konkurirajo z njimi na trgu.

Direktiva prepušča državam članicam, da opredelijo javne naloge organov javnega sektorja. V nekaterih primerih meja med javnimi nalogami in tržnimi dejavnostmi organov javnega sektorja ni jasna. Obstajajo tudi primeri, ko opredelitve javnih nalog obsegajo zelo različne dejavnosti, tako da te zavzemajo skoraj celoten trg storitev na področju informacij javnega sektorja z dodano vrednostjo. V takšnih primerih lahko hitro pride do navzkrižnega subvencioniranja, pri katerem organ javnega sektorja uporabi svoje „neobdelane“ informacije za nadaljnje storitve z dodano vrednostjo pod ugodnejšimi pogoji, kot jih imajo konkurenti. V takšnih okoliščinah zasebni ponovni uporabniki zelo težko konkurirajo z organi javnega sektorja.

Če javni organi svoje dokumente ponovno uporabijo za zagotovitev storitve z dodano vrednostjo in pri tem konkurirajo z drugimi ponovnimi uporabniki, morajo za vse uporabnike veljati enake cene in drugi pogoji, da se zagotovita poštena konkurenca in nediskriminiranje, kot je določeno v členu 10(2) direktive. Ločeno računovodstvo za javne naloge in za tržne dejavnosti organov javnega sektorja prispeva k uresničitvi tega cilja. Čeprav lahko države članice opredelijo javne naloge organov javnega sektorja, pa morajo pri tem upoštevati nekatere omejitve in merila iz zakonodaje EU, in sicer v skladu z razlago Sodišča Evropskih skupnosti.[19] Komisija spodbuja države članice, da javne naloge opredelijo tako, da se bodo lahko informacije javnega sektorja uporabljale v čim večji meri. Spodbujala bo tudi dobro prakso in spremljala razvoj na tem področju.

Pravila o konkurenci, kjer je primerno, lahko imajo pomembno in dopolnilno vlogo pri sproščanju potenciala ponovne uporabe informacij javnega sektorja, saj zagotavljajo, da vsi potencialni akterji na trgu nediskriminatorno ponovno uporabljajo informacije v skladu z določbami direktive.

6) Reševanje sporov

Ponovni uporabniki so pogosto odvisni od svojih virov in se ne želijo pritoževati nad organi javnega sektorja, saj so lahko njihov edini dobavitelj informacij. Formalni sodni postopki so lahko dolgi in dragi. Zato bi morali biti na voljo učinkoviti, poceni in neodvisni mehanizmi za reševanje sporov. Nekaj držav članic (na primer FR, SI in UK) je vzpostavilo takšne mehanizme, s čimer se je povečalo število pritožb. Direktiva zahteva razpoložljivost pravnih sredstev, praktična izvedba pa je prepuščena državam članicam. Komisija spodbuja države članice, da vzpostavijo mehanizme za pritožbe v zvezi z informacijami javnega sektorja, sama pa bo spremljala razvoj na tem področju.

Povzetek glavnih ukrepov

Države članice:

– zagotovijo popolno in pravilno izvedbo in uporabo direktive;

– prenehajo uporabljati izključne ureditve , kot to določa direktiva;

– uporabljajo modele za izdajo dovoljenj in zaračunavanje stroškov, ki spodbujajo ponovno uporabo informacij javnega sektorja;

– zagotovijo pošteno konkurenco med organi javnega sektorja in ponovnimi uporabniki.

Poleg tega naj države članice spodbujajo ugotavljanje informacijskih fondov in njihovo razpoložljivost ter vzpostavijo mehanizem za hitro in poceni reševanje sporov .

Komisija:

– skrbno spremlja izvajanje in uporabo direktive;

– spremlja zlasti izključne ureditve (2009–2010);

– izvaja ekonomsko analizo mejnih stroškov;

– spodbuja izmenjavo dobrih praks (proaktivne politike o ponovni uporabi, javne naloge, reševanje sporov);

– izvede naslednji pregled do leta 2012 in po potrebi predlaga spremembe direktive.

6. SKLEPNE UGOTOVITVE

Direktiva o informacijah javnega sektorja je uvedla osnovne pogoje za olajšanje ponovne uporabe informacij javnega sektorja v EU. Od njenega sprejetja je bil dosežen napredek. Komercialna ponovna uporaba informacij javnega sektorja je zdaj dovoljena, monopoli so zlomljeni, uvedeni so pošteni pogoji trgovanja, cene so nižje, preglednost pa je večja. Vendar pa se napredek in izvajanje direktive razlikujeta med državami članicami.

Še vedno obstajajo velike ovire. Organi javnega sektorja še vedno poskušajo dobiti vrnjenih čim več stroškov, namesto da bi razmišljali o koristih za celotno gospodarstvo, javni in zasebni sektor konkurirata med seboj, obstajajo praktični problemi, ki ovirajo ponovno uporabo, na primer pomanjkanje informacij o razpoložljivih informacijah javnega sektorja, organi javnega sektorja pa se zaradi svojega načina razmišljanja ne zavedajo gospodarskega potenciala.

Te probleme in napredek držav članic pri njihovem reševanju je treba spremljati in oceniti, preden lahko Komisija prouči možnost zakonodajnih sprememb direktive o informacijah javnega sektorja.

Države članice morajo zdaj svoja prizadevanja usmeriti na popolno in pravilno izvajanje in uporabo direktive, prenehanje uporabe izključnih ureditev, uporabo modelov za izdajo dovoljenj in zaračunavanje stroškov, ki spodbujajo razpoložljivost in ponovno uporabo informacij javnega sektorja, zagotavljanje enakih pogojev za javne organe, ki ponovno uporabljajo svoje dokumente, in druge ponovne uporabnike ter spodbujanje mehanizmov za hitro in poceni reševanje sporov.

Komisija bo naslednji pregled opravila do leta 2012, ko bo na voljo več dokazov o učinku, vplivih in uporabi direktive. Takrat bo tudi razmislila o zakonodajnih spremembah, pri čemer bo upoštevala napredek, ki ga bodo do takrat dosegle države članice.

[1] Direktiva 2003/98/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 17. novembra 2003 o ponovni uporabi informacij javnega sektorja, UL L 345, 31.12.2003, str. 90.

[2] Študija Measuring European Public Sector Information Resources (MEPSIR), Helm et al ., 6/2006.

[3] Po ocenah 6,5 milijarde EUR leta 2007. Sporočilo Komisije z dne 23. 9. 2008 o pregledu Uredbe (ES) št. 717/2007, COM(2008) 579 konč.

[4] http://www.instat.com/press.asp?ID=2343&sku=IN0804074ID, 25.6.2008.

[5] The commercial use of public information (CUPI), OFT, 12/2006 .

[6] Nesporočanje izvajanja je prvotno zadevalo BE, CZ, DE, GR, ES, IT, CY, LV, LT, LU, MT, NL, AT, PT in HU, medtem ko so zdaj proti IT, PL in SE v teku postopki zaradi neskladnosti nacionalnih izvedbenih ukrepov z direktivo.

[7] Proti AT, BE, ES in LU.

[8] UL L 107, 20.4.2006, str. 38.

[9] Assessment of the Re-use of Public Sector Information (PSI) in the Geographical Information, Meteorological Information and Legal Information sectors, MICUS, 12/2008.

[10] Isto kot v prejšnji opombi.

[11] Sporočilo za javnost Serda GFII, 27.1.2009.

[12] Rezultati posvetovanj in posamezni prispevki so na voljo na http://ec.europa.eu/information_society/policy/psi/index_en.htm.

[13] Assessment of the Economic and Social Impact of the Public Domain in the Information Society, Rightscom, 4/2009.

[14] COM(2007) 56 konč.

[15] COM(2008) 513 konč.

[16] Člen 11(2) in (3) direktive.

[17] Models of Public Sector Information Provision via Trading Funds, Newbery et al ., 2/2008.

[18] C(2008) 36, 6/2008.

[19] Izraz javna naloga je tesno povezan z javnimi storitvami ali storitvami splošnega gospodarskega interesa ter je v nekaterih jezikih zamenljiv (na primer mission de service public v francoščini). Sodišče Evropskih skupnosti je v vsakem primeru posebej proučilo, ali se lahko nekatere dejavnosti v državah članicah štejejo za takšne storitve, in določilo nekatera merila, na primer univerzalnost in neprekinjenost storitve, enotne tarife in enaki pogoji.