20.7.2015   

SL

Uradni list Evropske unije

C 236/30

—

razveljavi sodbo Splošnega sodišča (prvi senat) z dne 17. marca 2015 v zadevi T-89/09 v delu, v katerem je bila z njo za nično razglašena Odločba Komisije (2008)6017 final z dne 21. oktobra 2008, državna pomoč N 512/2007 – Nemčija, Abalon Hardwood Hessen GmbH;

—

tožbo v celoti zavrne;

—

družbi Pollmeier Massivholz GmbH & Co. KG naloži plačilo stroškov pritožnice v postopkih pred Splošnim sodiščem in Sodiščem.

1.

Prvi pritožbeni razlog se nanaša na to, da naj bi Splošno sodišče napačno uporabilo pravo s tem, da je napačno presodilo polje proste presoje Komisije. Opredelitev vrednosti pomoči, dane v obliki garancij, naj bi bilo kompleksno ekonomsko vprašanje, pri kateri naj bi imela Komisija polje proste presoje. To polje proste presoje naj bi Komisija v svoji dolgoletni upravni praksi uporabljala tako, da je vrednost pomoči, dane v obliki garancij nemških zveznih dežel, v skladu s pravili nemških organov ocenila na 0,5 % zneska garancij. Poznejša objava Obvestila iz leta 2000 o garancijah naj tega ne bi mogla spremeniti.

2.

Poleg tega naj Splošno sodišče ne bi upoštevalo (drugi pritožbeni razlog), da je pojem pomoči v smislu člena 107 PDEU objektivni pojem, na katerega odobritev Komisije ne more vplivati. Na vrednost pomoči, dane v obliki garancij, naj odobritev sheme pomoči ne bi mogla vplivati. To naj bi še posebej veljalo za pomoči de minimis, saj te ne spadajo na področje uporabe člena 107 PDEU in ne morejo biti predmet odobritve Komisije.

3.

S tretjim pritožbenim razlogom se pritožnica sklicuje na kršitev načela enakosti. Izračun vrednosti pomoči, dane v obliki garancij na podlagi odobrene ali neodobrene sheme pomoči naj bi se nanašal na dejansko enake položaje, ki se jih je različno obravnavalo brez objektivne utemeljitve. Poleg tega naj bi Splošno sodišče v zvezi z uporabo metode 0,5 % neupravičeno razlikovalo med garancijami, danimi pred objavo, in tistimi, danimi po objavi Obvestila iz leta 2000 o garancijah. V obravnavani zadevi pa naj bi bila praksa Komisije v zvezi z Nemčijo specialnejša od splošnega obvestila o garancijah, sporna metoda izračuna pa naj bi bila dopustna tudi v primeru, če bi se presojala po kriterijih iz Obvestila iz leta 2000 o garancijah.

4.

Nazadnje se pritožnica s četrtim pritožbenim razlogom sklicuje na napačno uporabo prava pri uporabi temeljnih načel pravne varnosti in varstva legitimnih pričakovanj. Predvsem naj bi bilo treba zavarovati legitimno pričakovanje Land Hessen, da je Komisija v svoji dolgoletni upravni praksi sprejela metodo 0,5 %, kar naj bi tudi izrecno potrdila v dopisu iz leta 1998. Poleg tega naj Komisija med postopkom preučitve smernic Land Hessen ne bi navedla pomislekov glede metode 0,5 %.