Mnenje Evropskega odbora regij – Vključitev sovražnega govora in kaznivih dejanj iz sovraštva na evropski seznam kaznivih dejanj

(2023/C 79/03)

Poročevalka: Aleksandra DULKIEWICZ (PL/EPP), županja Gdanska Referenčni dokument: Sporočilo Komisije Evropskemu parlamentu in Svetu – Za večje vključevanje in zaščito v Evropi: vključitev sovražnega govora in kaznivih dejanj iz sovraštva na evropski seznam kaznivih dejanj COM(2021) 777 final

POLITIČNA PRIPOROČILA

EVROPSKI ODBOR REGIJ (OR),

1.

ugotavlja, da je način sankcioniranja sovražnega govora in kaznivih dejanj iz sovraštva na ravni EU trenutno določen z okvirnim sklepom Sveta iz leta 2008 (Okvirni sklep Sveta 2008/913/PNZ (1)). Seznam kaznivih dejanj iz sovraštva, ki so zajeta v zakonodaji EU, zajema le dejanja na podlagi rase, barve kože, veroizpovedi ter nacionalne ali etične pripadnosti;

2.

ugotavlja, da se sankcije za druge oblike sovražnega govora in kaznivih dejanj iz sovraštva, zlasti na podlagi spola, spolne usmerjenosti, starosti in invalidnosti, razlikujejo po posameznih državah članicah EU. Ker v Pogodbah trenutno ni nobene podlage, ki bi omogočala skupen kazenskopravni odziv za boj proti vsem oblikam sovražnega govora in kaznivih dejanj iz sovraštva v Evropi, poziva Svet, naj hitro razširi evropski seznam kaznivih dejanj iz člena 83(1) PDEU z določitvijo skupnih minimalnih standardov za ustrezne nacionalne določbe kazenskega prava, pri čemer naj v celoti spoštuje načelo subsidiarnosti;

3.

v zvezi s tem izrecno pozdravlja predlog Evropske komisije za sklep Sveta o vključitvi sovražnega govora in kaznivih dejanj iz sovraštva med področja kriminala iz člena 83(1) Pogodbe o delovanju Evropske unije, ki je priložen sporočilu iz decembra 2021 z naslovom Za večje vključevanje in zaščito v Evropi: vključitev sovražnega govora in kaznivih dejanj iz sovraštva na evropski seznam kaznivih dejanj;

4.

opozarja, da so sovražni govor, kazniva dejanja iz sovraštva, lažne novice, dezinformacije in teorije zarote pojavi, proti katerim je treba odločno ukrepati. Poudariti je treba tudi, da je boj proti sovražnemu govoru in kaznivim dejanjem iz sovraštva hkrati boj proti predsodkom, rasizmu, šovinizmu, homofobiji in antisemitizmu. Sovražni govor in kazniva dejanja iz sovraštva ne prizadenejo le posameznih žrtev, ki zaradi njih trpijo, njihove temelje pravice in svoboščine pa so okrnjene, temveč tudi družbo na splošno;

5.

izraža zaskrbljenost zaradi razširjenosti teh pojavov in svojevrstne ravnodušnosti do njih, kar lahko privede do tega, da sovražni govor in kazniva dejanja iz sovraštva postanejo običajna in celo nenehno prisotna v našem vsakdanjem življenju;

Politična priporočila

6.

obsoja primere, ko se sovražni govor uporablja v političnih konfliktih, in je zaskrbljen, ker so skrajni pogledi prodrli do samega jedra politik, jezik javnih razprav pa je postal surov. Obstaja nevarnost, da bo agresivni jezik, ki ga v političnih konfliktih uporabljajo populisti, prispeval k ustvarjanju ozračja, ki bo spodbujalo radikalizem, lažne novice in dezinformacije, ti pa lahko privedejo do kaznivih dejanj iz sovraštva;

7.

se zaveda, da do sovražnega govora in kaznivih dejanj iz sovraštva prihaja v vseh starostnih skupinah, različno je samo okolje, v katerem ljudje pridejo v stik z njimi. Poziva, naj se posebna pozornost nameni mladim, ki jih lahko sovražni govor v virtualni in fizični obliki še zlasti hitro zavede in so močno dovzetni za napeljevanje h kaznivim dejanjem iz sovraštva, hkrati pa so lahko močni zavezniki v boju proti temu pojavu. Ugotavlja, da so najpogostejša tarča sovražnega govora sicer begunci, osebe, ki niso heteronormativne, ter narodnostne in verske manjšine, vendar se je delež oseb, ki so bile izpostavljene sovražnemu govoru v medijih in vsakdanjih situacijah, v zadnjih letih močno povečal;

8.

ugotavlja, da se z verbalnim in fizičnim nasiljem, ki ga povzroča sovraštvo, ne soočajo le manjšine. Žrtve sovražnega govora in kaznivih dejanj iz sovraštva so vse pogosteje tudi predstavniki oblasti – nosilci volilnega mandata ali javne odgovornosti – in institucije. Močno prizadeti so zlasti lokalni in regionalni politiki, na primer pri zavzemanju za pravice beguncev, priseljencev ali oseb LGBTIQ, pa tudi, kot v zadnjem času, pri obvladovanju globalnih groženj, kot sta ruska agresija na Ukrajino ali pandemija COVID-19;

9.

meni, da so zlasti politiki in javni organi sposobni vplivati na javno mnenje in politične razprave, zato politične voditelje na vseh ravneh poziva, naj se vzdržijo rabe jezika, ki je lahko povod za sovražni govor ali kazniva dejanja iz sovraštva, uperjena zoper specifične skupine;

10.

z zaskrbljenostjo ugotavlja, da tretje države v organiziranih kampanjah zavestno uporabljajo sovražni govor in se ne vzdržijo niti kaznivih dejanj iz sovraštva; takšne kampanje prispevajo k polarizaciji in vse večjemu razdoru v EU. Sovražni govor in kazniva dejanja iz sovraštva razpihujejo oborožene konflikte; to niso več le lokalni pojavi, temveč grožnja svetovnih razsežnosti. Primer takšnega sovražnega govora je utemeljevanje agresije v Ukrajini v Putinovi administraciji ter obseg kaznivih dejanj iz sovraštva in zločinov, storjenih v tej vojni;

11.

opozarja na globalno razsežnost sovražnega govora in kaznivih dejanj iz sovraštva, ki je med drugim posledica lažjega razširjanja idej po različnih digitalnih kanalih. Zato mora biti tudi kazenski pregon, če naj bo uspešen, čezmejne narave. S tega vidika se popolnoma strinja z oceno Evropske komisije, da je mogoče takšna resna kazniva dejanja, vključno z njihovo čezmejno naravo, obravnavati le s skupnimi ukrepi na ravni EU v obliki skupnega odziva Unije na področju kazenskega pravosodja in okrepljenega pravosodnega sodelovanja med državami članicami. Takšno delovanje ne bi bilo v nasprotju z načeloma subsidiarnosti in sorazmernosti;

12.

opozarja, da ima lahko razširjanje sovražnega govora po internetu negativne stranske učinke za lokalne skupnosti, posledično pa lahko poveča razkol med ljudmi in zavira proces socialne kohezije. Meni, da lokalne skupnosti najbolj občutijo posledice kaznivih dejanj iz sovraštva in sovražnega govora;

13.

z zaskrbljenostjo ugotavlja, da kazniva dejanja iz sovraštva širijo strah in stigmatizacijo z večjo uničevalno močjo, ki presega meje posameznega mesta ali občine, lahko eskalira in se razvije v večji konflikt;

14.

poudarja veliko odgovornost lokalnih in regionalnih oblasti za aktiven boj proti kaznivim dejanjem iz sovraštva in sovražnemu govoru ter preprečevanje diskriminacije in izključenosti, med drugim političnega in ideološkega nasilja; ugotavlja, da neukrepanje in podcenjevanje lahko privedeta do eskalacije in zaostrovanja teh pojavov;

15.

poudarja, da so župani ter drugi lokalni in regionalni voditelji v ključnem položaju in imajo lahko pomembno vlogo pri prepoznavanju zgodnjih znakov takšnih incidentov v svojih skupnostih. Poziva, naj se za lokalne in regionalne oblasti pripravijo posebna priporočila za učinkovito preprečevanje teh pojavov v lokalnih skupnostih, in meni, da bi bilo treba te oblasti spodbujati, naj pri izvajanju tovrstnih ukrepov izhajajo iz lokalnih razmer. Poziva tudi k usklajenemu sodelovanju z organi kazenskega pregona, od katerih se pričakuje, da se bodo dosledno in učinkovito borili proti sovražnemu govoru in kaznivim dejanjem iz sovraštva;

16.

priporoča sprejetje zakonodaje o boju proti sovražnemu govoru pri nudenju digitalnih storitev, da družbeni mediji ne bodo pomagali širiti in krepiti učinek sovražnega govora in kaznivih dejanj iz sovraštva. Sedanja pravila ne zadostujejo, da bi ponudniki spletnih storitev prispevali k učinkovitemu boju proti sovražnemu govoru in njegovemu preprečevanju v okviru storitev, ki jih ponujajo. Raziskave (2) kažejo, da ponudniki digitalnih storitev in platforme pogosto ne izvajajo lastnih smernic ali pa nimajo za to potrebnih zmogljivosti;

17.

ugotavlja, da je lahko akt o digitalnih storitvah, ki je trenutno v fazi priprave zakonodaje, priložnost za določitev minimalnih standardov glede preglednosti virov, ki jih morajo platforme mobilizirati za izvajanje pravnih okvirov za boj proti dezinformacijam in lastnih smernic. Ta pravni akt bi bil lahko spodbuda za izboljšanje odnosa med ponudniki posredniških storitev ter javnostjo in državljani. Družbeno-gospodarski potencial velikih platform zahteva usklajena prizadevanja na evropski ravni, kot argument pa je treba uporabiti moč evropskega enotnega trga;

18.

poziva k nujnemu sprejetju akta o digitalnih storitvah na ravni EU in njegovem izvajanju v državah članicah, ki se morajo zavezati nadaljnjemu delu in spodbujanju tega akta v EU. Smiselno je, da se ga spodbuja kot pravo EU, ki ne bo tekmovalo z ločenimi, neodvisnimi ureditvami na področju digitalnih storitev ali svobode izražanja na spletu, ki bi jih sprejele posamezne države članice;

19.

opozarja na vlogo, ki jo imajo organi kazenskega pregona pri preprečevanju, odkrivanju in na koncu pregonu. Upa, da bo vključitev kaznivih dejanj iz sovraštva na evropski seznam kaznivih dejanj prispevala k doslednemu odzivanju nanje in opozorila na pomen kazenskega pregona sovražnega govora in kaznivih dejanj iz sovraštva v vseh fazah postopka (policija, državno tožilstvo, sodišča). Opozarja na vlogo neodvisnih sodišč v tem procesu, ki s svojo sodno prakso rišejo mejo med tistim, kar je dopustno in ne krši standardov, povezanih z uveljavljanjem pravice do svobode govora, ter tistim, kar že pomeni sovražni govor. Priporoča, naj bodo standardi za odzivanje na te pojave enaki v celotni Evropski uniji;

20.

poziva k razmisleku o oblikovanju modela, v skladu s katerim bi se sovražni govor kazensko preganjal na podlagi javne obtožnice in ne zasebnih tožb. Omejitev tega pojava je v javnem interesu in storilci bi se morali zavedati, da je kazen neizogibna. Nujno je tudi premostiti ovire glede anonimnosti storilcev kaznivih dejanj iz sovraštva. V ta namen morajo organi kazenskega pregona ukrepati, ponudniki digitalnih storitev pa bi morali biti pripravljeni sodelovati;

21.

poudarja, da je napredek na področju enakosti in človekovih pravic, vključno s tem, da se organi kazenskega pregona učinkovito borijo proti kazenskim dejanjem iz sovraštva in sovražnemu govoru, v veliki meri odvisen od sodelovanja lokalnih in regionalnih oblasti;

22.

poudarja, da je glavna ovira za učinkovito ukrepanje organov kazenskega pregona to, da se kazenska dejanja iz sovraštva ne prijavijo. Poudarja, da bi morali lokalne in regionalne oblasti ter njihovi uradniki izkoristiti bližino z državljani ter spodbujati politike za ozaveščanje o tem problemu (vključno z ozaveščanjem javnih uslužbencev). Poleg tega bi morali žrtve spodbujati, da sovražni govor in kazenska dejanja iz sovraštva prijavljajo;

23.

zlasti poudarja, da bi morale lokalne in regionalne oblasti prispevati k odpravljanju ovir za prijavo primerov kazenskih dejanj iz sovraštva, na primer z ozaveščanjem o pravicah žrtev, obveščanjem o pravnih postopkih za prijavo, zagotavljanjem pravice migrantov, da lahko dejanje prijavijo ne glede na svoj pravni status, ter spodbujanjem anonimnih prijav ali prijav, ki jih podajo tretje osebe. Lokalne in regionalne oblasti bi morale tudi spodbujati dobro prakso in sodelovanje na področju varstva žrtev z vključevanjem policije, lokalnih organov za enakost in preprečevanje diskriminacije, socialnih nevladnih organizacij ter drugih služb, ki se ukvarjajo s podporo žrtvam;

24.

ugotavlja, da tudi najboljše pravne rešitve ne pomagajo, če jih organi kazenskega pregona ne izvajajo in ne preganjajo storilcev. Podobno so tudi možnosti organov kazenskega pregona za ukrepanje omejene, če ponudniki spletnih storitev (ki te zagotavljajo v elektronski obliki) ne posredujejo podatkov o osebah, ki so zagrešile kaznivo dejanje iz sovraštva in tako dokazano kršile zakon;

25.

glede dela organov kazenskega pregona ugotavlja, da je sovražni govor pogosto zelo blizu jeziku javnih in političnih razprav, zato je še toliko pomembneje, da ti organi (zlasti javno tožilstvo) ostanejo neodvisni in ne podcenjujejo tega pojava. Ne glede na nacionalne razlike pri zakonodajnem urejanju sovražnega govora, boju proti temu pojavu in njegovemu preprečevanju ter pri zaščiti iz posebnih razlogov je izredno pomembno zagotoviti stabilnost institucij. To naprej pomeni neodvisno sodstvo in nato javno tožilstvo, ki ni pod pritiskom in je sposobno sprejemati neodvisne odločitve glede pregona teh vrst kaznivih dejanj na podlagi javne obtožnice;

26.

ugotavlja, da so organi za enakost v več državah članicah EU pristojni tudi za sovražni govor in kazniva dejanja iz sovraštva (3), zato morajo imeti v tem procesu pomembno vlogo. Glede tega podpira priporočila Evropske komisije državam članicam, da bi se jim pomagalo povečati neodvisnost in učinkovitost organov za enakost (4). Z zanimanjem pričakuje napovedani zakonodajni predlog o nadaljnji krepitvi vloge in neodvisnosti teh organov;

27.

opozarja na nujnost sodelovanja z nevladnimi organizacijami, ki podpirajo ozaveščanje in boj proti sovražnemu govoru ter nasilnim dejanjem iz sovraštva. Izkušnje teh ključnih akterjev, vključno z lokalnimi oblastmi, je treba izkoristiti pri preprečevanju sovraštva in boju proti njemu;

28.

meni, da bi bilo treba v vseh šolah izvajati programe izobraževanja za preprečevanje diskriminacije in razvoj sposobnosti za življenje v večkulturni družbi, ki je raznolika z vidika narodov, ras, ideologij in veroizpovedi. Ključni element tega izobraževanja bi morale biti dejavnosti, s katerimi se borimo proti sovražnemu govoru;

29.

predlaga, naj se vprašanje sovražnega govora vključi v učne načrte splošnega izobraževanja, regije, ki imajo na tem področju pristojnosti, pa spodbuja k sprejetju ustreznih ukrepov;

30.

poudarja, da morajo biti današnji prebivalci Evrope izobraženi in obvladati medsebojne odnose, da na spletu ali v javnosti ne bi prekoračili meja, ki veljajo glede svobode govora in izražanja;

31.

poziva k izvajanju obsežnih javnih kampanj, tudi na ravni EU, za spodbujanje enakosti in preprečevanje diskriminacije, na primer v obliki naknadnih ukrepov po Konferenci o prihodnosti Evrope;

32.

poziva k podpori lokalnim in regionalnim organizacijam ter socialnim partnerjem, aktivnim na svojih območjih, ki se z izobraževanjem o večkulturnosti borijo proti verbalnemu in fizičnemu nasilju. Pozitiven primer takšnih dejavnosti je nagrada Pawła Adamowicza, ki so jo uvedli Odbor regij, mreža ICORN in mesto Gdansk;

Sklepi

33.

meni, da je Evropska unija porok za oblikovanje in izvajanje zakonodaje, ki omogoča boj proti javnemu izkazovanju sovraštva;

34.

priznava, da imajo sovražni govor in kazniva dejanja iz sovraštva čezmejne učinke, torej je nujno, da se jih obravnava s skupnimi ukrepi na ravni EU. Zato poziva k učinkovitemu boju proti sovražnemu govoru in kaznivim dejanjem iz sovraštva tudi iz drugih razlogov, ne le tistih, ki so zajeti v okvirnem sklepu Sveta 2008/913/PNZ, torej tudi na podlagi spolne identitete in usmerjenosti ter starosti in invalidnosti, kot so opredeljeni v predlogu Evropske komisije za Unijo enakosti. Pomembno je, da Svet kazniva dejanja iz sovraštva hitro vključi na seznam kaznivih dejanj (člen 83(1) PDEU), da bodo organi kazenskega pregona lahko učinkovito delovali, tako na ravni EU kot v državah članicah;

35.

poudarja, da je edini odziv na sovražni govor in kazniva dejanja iz sovraštva oblikovanje obsežne pravne strategije za preprečevanje, poročanje in dosleden kazenski pregon;

36.

poziva k uvedbi minimalnih pravil na ravni EU glede sankcij za sovražni govor in kazniva dejanja iz sovraštva, ki bi omogočila spremembo zakonodaje držav članic tako, da bosta članstvo v organizacijah, ki spodbujajo sovraštvo iz katerega koli razloga ali napeljujejo k njemu, ali sodelovanje pri kakršnih koli tovrstnih dejavnostih, sankcionirana. Antidemokratična stališča, sovražni govor in sovražnost do sočloveka ne smejo biti sprejemljivi v prav nobenem delu sveta in Evrope;

37.

priporoča izboljšanje metod registracije in zbiranja podatkov o kaznivih dejanjih iz sovraštva ter poziva k strokovnim razpravam z državami članicami, ki bi potekale pod pokroviteljstvom Agencije za temeljne pravice (FRA). Te razprave lahko nacionalnim oblastem pomagajo obravnavati probleme pri izvajanju zakonodaje v praksi in zagotoviti učinkovito preiskovanje, pregon in kaznovanje kaznivih dejanj iz sovraštva ter sovražnega govora. Po njegovem mnenju imajo tukaj pomembno vlogo socialne institucije in organizacije, ki se ukvarjajo s sovražnim govorom in kaznivimi dejanji iz sovraštva;

38.

meni, da so potrebne organizacijsko-pravne rešitve za zaščito žrtev sovražnega govora in kaznivih dejanj iz sovraštva, ki jih morajo podpreti in pri katerih morajo pomagati institucije in organizacije EU, države članice, evropske lokalne in regionalne oblasti ter civilna družba;

39.

ugotavlja, da je med bojem proti sovražnemu govoru in cenzuro zelo tanka črta. Pri razvoju pravnih rešitev za boj proti sovražnemu govoru in kaznivim dejanjem iz sovraštva je treba zagotoviti pravico do svobode govora;

40.

ugotavlja, da na mednarodni ravni ni enotne opredelitve kaznivih dejanj iz sovraštva, zato poziva k ustreznemu razvoju sodne prakse in posledično učinkovitejšemu pregonu sovražnega govora in kaznivih dejanj iz sovraštva. Za zgled bi bilo lahko priporočilo CM/Rec(2022) 16 (5) Odbora ministrov Sveta Evrope ali opredelitev iz Okvirnega Sklepa 2008/913/PNZ;

41.

se zaveda, da skrajnega političnega izražanja ne bomo zakonsko uredili. Za opredelitev svobode izražanja bodo še vedno pristojne države članice. Vendar meni, da so za boj proti verbalnemu in fizičnemu izražanju nasilja potrebni standardi EU. Točno to mora biti namen vključitve sovražnega govora in kaznivih dejanj iz sovraštva na seznam kaznivih dejanj.

---

(1)  Okvirni Sklep Sveta 2008/913/PNZ z dne 28. novembra 2008 o boju proti nekaterim oblikami in izrazom rasizma in ksenofobije s kazensko-pravnimi sredstvi (UL L 328, 6.12.2008, str. 55).

(2)  Poročilo je na voljo na spletni strani: 210831_Reset_Facebook_Bundestagswahl_EN.pdf (hateaid.org).

(3)  Takšen primer je urad varuha človekovih pravic na Poljskem.

(4)  Priporočilo Komisije z dne 22. junija 2018 o standardih za organe za enakost (C(2018) 3850 final).

(5)  Recommendation CM/Rec(2022)16 of the Committee of Ministers to member States on combating hate speech (Priporočilo Odbora ministrov Sveta Evrope državam članicam glede boja proti sovražnemu govoru), https://search.coe.int/cm/Pages/result_details.aspx?ObjectId=0900001680a67955.