15.1.2016   

SL

Uradni list Evropske unije

C 13/138

Poročevalka:

Béatrice OUIN

1.1

Mednarodna organizacija dela (MOD) ima s svojo tristransko sestavo ključno vlogo na mednarodni ravni pri izboljšanju razmer za delavce in delovanje podjetij. EU sicer ni članica Mednarodne organizacije dela, države članice EU pa so, tako kot organizacije, ki zastopajo delavce in delodajalce v Evropi. Evropski ekonomsko-socialni odbor (EESO) želi, da bi države članice EU in evropske organizacije na svetovni ravni predstavljale evropske vrednote in dosežke, ob upoštevanju razmer v svetu.

1.2

Evropski ekonomsko-socialni odbor meni, da:

1.3

Upravni odbor MOD mora novembra 2015 sprejeti odločitev, ali bo pripravo mednarodnega standarda o nasilju na podlagi spola na delovnem mestu uvrstil na dnevni red Mednarodne konference dela (organa odločanja MOD). EESO podpira ta predlog in k temu poziva tudi evropske države in socialne partnerje.

1.4

EESO poziva države članice Evropske unije, ki so zahvaljujoč Direktivi 2002/73/ES (1) Evropskega parlamenta in Sveta že opremljene z instrumenti za preprečevanje neenakosti med spoloma in spolnega nadlegovanja na delovnem mestu, naj enotno nastopijo v MOD.

1.5

Evropski socialni partnerji so leta 2007 podpisali okvirni sporazum o nadlegovanju in nasilju na delovnem mestu, ki bi jih moral spodbujati k skupnemu nastopu med razpravo o tem osnutku mednarodnega standarda dela (2).

2.1

V času globalizacije je treba določiti mednarodne standarde za boj proti nasilju na podlagi spola in njegovo preprečevanje, kar je v interesu tako delojemalcev kot podjetij in držav. To nasilje ogroža telesno in duševno zdravje, posega v osebne pravice in človekovo dostojanstvo, škodi produktivnosti žrtev in predstavlja stroške za državo in družbo. Boj proti nasilju in njegovo preprečevanje sta v interesu vseh. Nasilje na osnovi spola je ena glavnih ovir za razvoj.

2.2

2.2.1

Nasilje na podlagi spola in spolno nasilje odražata in hkrati povečujeta neenakosti med moškimi in ženskami ter negativno vpliva na razmere na delovnem mestu. Potrebo po preprečevanju teh neenakosti obravnava več konvencij Mednarodne organizacije dela (MOD):

2.2.2

To vrzel je poskušal zapolniti odbor strokovnjakov MOD: „[…] spolno nadlegovanje posega v celovitost, dostojanstvo in dobro počutje delavcev ter s tem zmanjšuje enakost pri delu. Spolno nadlegovanje škoduje podjetju s spodkopavanjem temeljev delovnih odnosov ter zmanjševanjem produktivnosti. Odbor je predhodno izrazil stališče, v skladu s katerim je spolno nadlegovanje ena od oblik diskriminacije na podlagi spola in bi ga bilo treba obravnavati v okviru obveznosti, ki izhajajo iz konvencije [št. 111]. Zato bi bilo treba v skladu s konvencijo, ki določa prepoved diskriminacije na podlagi spola in sprejetje politike za spodbujanje enakih možnosti in enake obravnave, sprejeti ukrepe za odpravo spolnega nadlegovanja“  (4).

2.2.3

Odbor MOD je leta 2008 navedel, da se „druga velika pomanjkljivost z vidika izvajanja nanaša na spolno nadlegovanje, ki je huda oblika diskriminacije na podlagi spola in kršitev osebnih pravic na delovnem mestu. Zato opozarja na svojo splošno ugotovitev iz leta 2002, v kateri je poudaril pomen sprejetja učinkovitih ukrepov za preprečevanje in prepoved obeh oblik spolnega nadlegovanja, ki se lahko pojavita na delovnem mestu: spolnega nadlegovanja kot izsiljevanja (‚quid pro quo‘) in spolnega nadlegovanja, katerega namen je ustvariti sovražno delovno okolje“  (5).

2.2.4

Na 320. in 323. zasedanju upravnega odbora MOD (13. do 27. marca 2014 in 12. do 27. marca 2015) so vlade nekaterih držav (Nemčija, Kanada, Kuba, Francija, Indija, Italija, Mehika, Nizozemska, Šrilanka, Urugvaj in ZDA) izrazile podporo oblikovanju mednarodnega standarda za „nasilje nad moškimi in ženskami na delovnem mestu“, da bi vladam, sindikatom in delodajalcem zagotovili orodja za boj proti nasilju na podlagi spola in spolnemu nadlegovanju ter s tem poudarili, da gre pri tem nasilju za kršitev pravic delavcev. Oblikovanje tovrstnega standarda podpirata tudi skupina delojemalcev v MOD in Mednarodna konfederacija sindikatov.

2.3

2.3.1

Evropski socialni partnerji so leta 2007 podpisali okvirni sporazum o nadlegovanju in nasilju na delovnem mestu, kar gre razumeti kot znak pripravljenosti, da bodo podprli podobno ureditev na mednarodni ravni (6).

2.3.2

EESO je v svojih mnenjih o enakosti spolov, pa tudi v mnenju o nasilju v družini (7) večkrat izrazil svoje stališče o nasilju na podlagi spola in spolnem nasilju, katerih žrtev je vse preveč žensk po svetu. Poleg tega gre za naraščajoč problem: z gospodarsko krizo, programi strukturnega prilagajanja in varčevalnimi ukrepi se je nasilje na delovnem mestu še povečalo.

2.3.3

EESO poziva države članice Evropske unije, ki so na podlagi Direktive 2002/73/ES (8) že sprejele instrumente za boj proti spolnemu nadlegovanju na delovnem mestu, naj enoglasno pozovejo MOD k pripravi mednarodnega standarda za boj proti nasilju na podlagi spola na delovnem mestu.

2.4

2.4.1

Nasilje na podlagi spola na delovnem mestu je huda kršitev človekovih pravic ter poseg v dostojanstvo ter telesno in duševno celovitost. 35 % žensk po vsem svetu je žrtev neposrednega nasilja na delovnem mestu, od 40 do 50 % žensk pa je izpostavljenih neželenemu spolnemu napeljevanju, fizičnim stikom ali drugim oblikam spolnega nadlegovanja. 45 % žensk v EU trdi, da so bile vsaj enkrat žrtve nasilja na podlagi spola. Od 40 do 45 % jih navaja, da so bile žrtve spolnega nadlegovanja na delovnem mestu. V Evropi naj bi po ocenah za posledicami nasilja na podlagi spola vsak dan umrlo sedem žensk (9).

2.4.2

To nasilje razkriva neenaka razmerja moči med moškimi in ženskami ter prispeva k nadaljnjemu obstoju teh neenakosti. To nasilje, ki je izraz želje po nadvladi, je močno prisotno v družbah, kjer so človekove pravice kršene, vendar obstajajo tudi v demokratičnih družbah. Tega ni mogoče zamenjevati z zapeljevanjem, ki zahteva spoštovanje druge osebe. Spolno nasilje in nasilje na podlagi spola nista osebna zadeva posameznika, temveč je njuno preprečevanje stvar javnega reda in kolektivne varnosti.

2.4.3

Katera ženska lahko zatrdi, da ni bila nikoli žrtev vsaj ene oblike nasilja na podlagi spola: seksistične šale, žaljivke, poniževalno zasmehovanje, neprimerni dotiki, pornografske slike v poslovnih prostorih in na internetu (ki je delovni pripomoček številnih delavcev), trpinčenje na delovnem mestu in spolno nadlegovanje, posilstvo in drugi spolni napadi ter nasilje med partnerjema (10)?

2.4.4

Nasilje na podlagi spola ima lahko, ne glede na to, kje do njega pride, posledice na delovnem mestu. Ena od evropskih študij kaže, da nasilje v družini vpliva na delo in zaposljivost žrtev (11), kar potrjujejo tudi mednarodne študije (12). Na podlagi štirih nacionalnih raziskav (Avstralija, Kanada, Nova Zelandija in Združeno kraljestvo) je razvidno, da nasilje v družini vpliva na produktivnost in varnost zaposlenih. Žensko, ki je žrtev nasilja svojega partnerja, lahko ta nadleguje tudi na delovnem mestu, kar ogroža njeno varnost in varnost njenih sodelavcev. Zaradi poškodbe je lahko več dni odsotna z dela ali pa je motena njena učinkovitost pri delu. V Avstraliji imajo žrtve nasilja v družini, ki so zaposlene v javnih službah, pravico do dopusta. V zasebnem sektorju znaša po kolektivnih pogodbah, ki zajemajo približno 2 milijona delavcev, ta dopust 20 dni.

2.4.5

Če do nasilja prihaja na delovnem mestu in ga povzročajo sodelavci, nadrejeni, stranke ali uporabniki, se delavke ne počutijo varne. Utegnejo potrebovati dopust, da si opomorejo od fizičnih ali psihičnih poškodb, morda morajo poiskati zdravniško pomoč ali se udeležiti civilnih ali kazenskih postopkov. Nasilje na podlagi spola ima tako škodljive posledice tudi za delodajalce zaradi manjše produktivnosti, odsotnosti z dela, sodnih postopkov in negativne publicitete.

2.4.6

Do tovrstnega nasilja lahko pride tudi na poti na delo in nazaj. Ženske so na ulici in v sredstvih javnega prevoza pogosto žrtve nadlegovanja, napada ali grobega ravnanja, včasih celo umora. Ta vrsta nadlegovanja, katerega žrtve so zlasti mlade ženske, ima trajne posledice: žrtve, ki se ne čutijo varne, imajo nenehen občutek ranljivosti, iz katerega lahko nastane občutek manjvrednosti. Del žensk je prenašanje tega nadlegovanja sprejelo kot nekaj običajnega.

2.4.7

Zaradi povečevanja števila zaposlenih žensk, pa tudi zato, ker je več žensk kot moških v neformalnih in negotovih delovnih razmerjih ter zaposlenih v gospodinjstvu, se povečuje tudi število žensk, ki so žrtve nasilja. Posebej ranljive so matere samohranilke. Te okoliščine se lahko uporabijo za izsiljevanje na delovnem mestu.

2.4.8

Zelo ogrožene skupine so mladi in otroci (dečki in deklice), ki delajo, osebe, ki so žrtve prisilnega dela, ekonomske migrantke, gospodinjske delavke, zdravstveni delavci in spolni delavci. Dodatni dejavniki tveganja so okoliščine, ko oseba dela sama in pri tem sprejema stranke.

2.4.9

Dejavniki tveganja, ki so povezani z delovnim okoljem, so odvisni od položaja žensk v organizaciji dela in delovne kulture, ki je lahko bolj ali manj spoštljiva do žensk. Večja zastopanost žensk na položajih odločanja bi pripomogla k učinkovitemu preprečevanju nasilja nad njimi.

2.4.10

Nasilje na podlagi spola negativno vpliva na produktivnost zaposlenih. Razlike med izpostavljenostjo žensk in moških tveganju posebnih oblik nasilja na delovnem mestu so zaradi segregacije spolov še večje. Nekatere ženske so bolj izpostavljene kot druge, npr. tiste, ki so v manjšini v pretežno moškem okolju ali v stiku z ljudmi v stiski (socialne delavke, delavke v zaporih, uslužbenke za okenci javnih služb, zaposlene v urgenci bolnišnic itd.).

2.4.11

Izpostavljenost tveganju nasilja je večja tudi v okoljih, kjer ni socialnih odnosov in kjer zaradi neobstoja kolektivnih pogajanj tega problema ni mogoče reševati. Sindikati lahko žrtvam pomagajo z informacijami, na koga se obrniti v primeru kršitev njihovih pravic. Obstajajo tudi druge rešitve: belgijska zakonodaja na primer določa imenovanje osebe, ki ji zaupajo uprava in delavci ter je na razpolago za dajanje nasvetov in nudenje pomoči.

2.5

2.5.1

Pri boju proti tovrstnemu nasilju je treba preučiti njegove posebne pojavne oblike, da bi ga lahko preprečili. Da bi te oblike nasilja zmanjšali in napredovali v smeri doseganja enakosti spolov, je treba razumeti njihove mehanizme ter razkriti njihove posledice. Izvajanje usposabljanja na področju neenakosti, povezanih s spolom, je dober način za njihovo preprečevanje.

2.5.2

Vzpostaviti je treba pravno zavezujoč okvir in jasno opredeliti področje uporabe in kazniva dejanja ter poudariti, da so žrtve v podrejenem položaju.

2.5.3

Nasilje na podlagi spola na delovnem mestu, ne glede na to, ali je storjeno na delovnem mestu ali na poti na delo in nazaj, je lahko različnih oblik, in sicer:

2.5.4

Zanj so značilne neželene – z vidika žrtve – izjave ali dejanja na podlagi spola ali spolne usmerjenosti, katerih namen ali učinek je oblikovanje zastraševalnega, poniževalnega, sramotilnega ali žaljivega okolja. Vsakodnevna manjša nasilna dejanja, ki se vsako zase ne zdijo škodljiva, pri žrtvah povzročijo izgubo občutka varnosti. Tovrstno nasilje, napadi in poniževanja ustvarjajo nezdravo delovno okolje.

2.5.5

Evropski okvirni sporazum socialnih partnerjev določa, da „se lahko na delovnih mestih pojavijo različne oblike nadlegovanja in nasilja. Lahko so:

—

„v interesu vseh strani je, da delujejo z zadostno stopnjo diskrecije, da bi zaščitili dostojanstvo in zasebnost vseh,

—

nobena informacija se ne sme razkriti stranem, ki niso vključene v zadevo“.

2.5.6

Številni zaposleni pri svojem delu uporabljajo internet. Nasilje na podlagi spola se lahko razširja z objavljanjem ponižujočih slik, vključno s sporočili, objavljenimi na družabnih omrežjih. Tako kot pri odnosih v živo je tudi pri odnosih prek spleta mogoče srečati zastraševalno, sovražno in poniževalno okolje. V novem standardu je treba upoštevati, da internet posega v odnose med delavci in delodajalci in da se je treba tudi na internetu boriti proti nasilju na podlagi spola.

3.1

Delovna mesta so edinstveno okolje za boj proti nasilju. Mednarodni standard za delo bi lahko zagotovil smernice za ustrezne politike človeških virov na področju nasilja na podlagi spola v podjetju ter za socialni dialog in kolektivne delovne pogodbe.

3.2

Sedanji mednarodni okvir in nacionalne zakonodaje ne zagotavljajo ustrezne zaščite pred nasiljem na podlagi spola na delovnem mestu. V večini držav se instrumenti za boj proti nasilju na podlagi spola v glavnem osredotočajo na kazensko preganjanje storilcev, praviloma z vključitvijo spolnih zlorab v kazenski zakonik. Čeprav so te rešitve bistvenega pomena, niso vedno prilagojene odnosom na delovnem mestu. Kot je navedel odbor strokovnjakov MOD, „spolnega nadlegovanja praviloma ni primerno obravnavati v okviru kazenskega postopka, saj ta kljub temu, da omogoča presojanje v najhujših zadevah, ne omogoča primernega obravnavanja celotnega obsega ravnanj, ki jih je treba obravnavati kot spolno nadlegovanje v delovnem okolju, kjer je dokazno breme višje, dostop do pravnih sredstev pa bolj omejen“ (13). Da bi preprečili spolno nadlegovanje, je treba delodajalce in zaposlene prepričati, da je seksistično ravnanje na delovnem mestu nedopustno. Evropski okvirni sporazum določa, da morajo „podjetja z izjavo jasno poudariti, da ne dopuščajo nadlegovanja in nasilja“.

4.1

Nasilje na podlagi spola vpliva na zdravje in varnost pri delu, saj povzroča depresijo, psihološko stisko in nezgode pri delu. Preučiti je treba organizacijo dela, pri čemer je treba upoštevati odnose med spoloma, z raziskavami, izvedenimi ločeno po spolu, pa je treba zagotoviti dodatne informacije o teh tveganjih.

4.2

Socialni partnerji so najprimernejši, da prisluhnejo žrtvam in jim pomagajo sestaviti dokumentacijo za pritožbo. Socialne službe in kadrovske službe podjetij, sindikati, zdravniki specialisti medicine dela in specializirani svetovalci imajo pomembno vlogo pri zaščiti žrtev. Imenovanje usposobljene in zaupanja vredne osebe, ki bi prisluhnila žrtvam in jim pomagala pripraviti dokumentacijo, je rešitev, ki se priporoča v evropskem okvirnem sporazumu socialnih partnerjev. Ženska združenja, združenja za varstvo pravic, podporo migrantom in druga so nepogrešljiva pri pomoči žrtvam in dopolnjevanju dela socialnih partnerjev. Socialni partnerji morajo dajati dober zgled ter izriniti seksistično in poniževalno ravnanje iz svojih vrst.

4.3

Standard MOD o nasilju na podlagi spola bi bil koristen za družbo, socialni dialog, delovno okolje ter delovne odnose, saj bi:

5.1

Načrtovani standard bi pripomogel k:

—

široka opredelitev nasilja na podlagi spola pri delu, ki vključuje različne oblike nasilja na delovnem mestu,

—

sprejetje opredelitve „delovnega mesta“, ki vključuje pot na delo in nazaj,

—

določbe za preprečevanje nasilja na podlagi spola na delovnem mestu in ukrepi za zaščito žrtev tovrstnega nasilja in podporo slednjim,

—

opis skupin, ki so najbolj izpostavljene nasilju na podlagi spola: homoseksualci in transspolne osebe, migranti, delavci in delavke, okuženi z virusom HIV/oboleli z aidsom, invalidni delavci in delavke ter osebe, ki so žrtve prisilnega dela in dela otrok,

—

zagotovitev različnih pravic na področju zaposlovanja in socialne varnosti za pritožnike, zlasti pravice do skrajšanja ali reorganizacije delovnega časa,

—

smernice za pripravo poslovnikov ali kodeksov ravnanja za podjetja in organizacije, v katerih je navedeno, da bo ravnanje, ki je neprimerno ali poniževalno do žensk in drugih najbolj izpostavljenih skupin, predmet sankcij na delovnem mestu,

—

smernice za pripravo ciljno usmerjenih raziskav, ki omogočajo zbiranje usklajenih statističnih podatkov,

—

navodila za organizacijo usposabljanj za povečanje razumevanja mehanizmov prevlade ter segregacije moških in žensk pri zaposlovanju in za razvoj kulture nenasilja,

—

spodbujanje medicine dela, naj se vključi v preučevanje vseh primerov nasilja na podlagi spola, saj ta ogroža fizično in psihično zdravje delavk,

—

upoštevanje določb Direktive 2000/78/ES o splošnih okvirih enakega obravnavanja pri zaposlovanju in delu (14),

—

namenitev posebne pozornosti vlogi medijev pri ozaveščanju, obveščanju in izobraževanju, ki so nujne dejavnosti za prekinitev začaranega kroga nasilja,

—

upoštevanje novih tveganj, povezanih z uporabo interneta in novih tehnologij.