5.6.2014   

SL

Uradni list Evropske unije

C 170/32

1.1

Evropska strojna industrija (1) ima ključno vlogo pri gospodarskem okrevanju Evrope in doseganju ambicioznega cilja, v skladu s katerim naj bi do leta 2020 delež industrijske proizvodnje povečali na več kot 20 % BDP. Vendar je za ustvarjanje takšne rasti, preobrnitev sedanjega trenda in zmanjšanje brezposelnosti potrebnih več naložb podjetij.

1.2

Evropa mora v ta namen razviti jasno vizijo in cilje za industrijo. To mora privesti do usklajene politike, ki daje jasen poudarek konkurenčnosti evropske industrije ter vključuje tudi druga področja politike in prispeva k večji privlačnosti Evrope za ustanavljanje podjetij.

1.3

Evropa mora razviti bolj pozitiven pristop k spremembam v industriji, zlasti ob upoštevanju uspešnega prehoda držav Srednje in Vzhodne Evrope.

1.4

Evropa bi se morala bolj zavedati svojih prednosti, jih razvijati in krepiti; ponaša se namreč z dobro usposobljeno in motivirano delovno silo, raznolikostjo na področju izobraževanja, ogromnim znanstvenim znanjem, številnimi regionalnimi grozdi, ki so med vodilnimi v svetovnem merilu, dobro povezanimi verigami dobaviteljev in storitev, dobro razvito prometno infrastrukturo, velikim notranjim trgom z več kot 500 milijoni potrošnikov in tesnim sodelovanjem socialnih partnerjev.

1.5

Za spodbuditev novih naložb mora Evropa slediti strategiji, ki njeno industrijo ohranja v ospredju tehnoloških inovacij, hkrati pa mora postati bolj privlačna za podjetja, ki proizvajajo blago množične potrošnje v visoko- kot tudi nizko- in srednjetehnološkem razredu, tako da bi dosegla potreben obseg proizvodnje in stopnjo zaposlenosti, kar je glavno orodje za krepitev konkurenčnosti. EESO poziva Evropsko komisijo k razvoju strategije o tem, kako lahko Evropa privabi več naložb v visokotehnološka podjetja – vključno s sodobnimi tovarnami, ki izhajajo iz 4. industrijske revolucije – in v vrhunsko usposobljenost, s čimer se spodbujajo inovacije v celotni vrednostni verigi.

1.6

Financiranje evropskih raziskav mora biti bolj povezano s potrebami industrije, kar pomeni, da je treba podjetja vključiti v inovativni proces že v zgodnji fazi in podpreti ustvarjalni inženiring v malih in srednje velikih podjetjih (MSP), tako da bi nove zamisli lažje in hitreje privedle do novih izdelkov. Spodbujati in podpirati je treba grozde, ki združujejo proizvodna podjetja in raziskovalne strukture.

1.7

Komisija bi morala okrepiti svoja prizadevanja za poenostavitev delovanja evropskih podjetij, zlasti MSP. Nove tehnične in upravne predpise bi bilo treba predvideti le, če zadanih ciljev ni mogoče doseči drugače. Komisija bi morala večji poudarek nameniti dosledni uporabi obstoječih pravil med vsemi državami članicami, usklajevanju in krepitvi nadzora trga. Poleg tega bi morala spodbujati uravnoteženo uporabo takšnega pristopa tudi na svetovni ravni do drugih regij sveta.

1.8

Pomanjkljivosti, kot so otežen dostop do financiranja, visoki stroški energije ali stroški, ki so posledica upravnih bremen in zakonodaje, bi bilo treba zmanjšati s sprejetjem bolj skladne in predvidljive zakonodaje.

1.9

Visoko stopnjo zaposlenosti v Evropi bo mogoče ohraniti le, če bodo delavci bolje izobraženi in usposobljeni kot v konkurenčnih gospodarstvih. Sprejeti bi bilo treba ukrepe, s katerimi bi v tehnološke poklice, za katere so značilni vse bolj zapleteni stroji in storitve, pritegnili mlade – tako moške kot tudi ženske. Spodbujati je treba sodelovanje podjetij z univerzami in šolami, usposabljanje in vseživljenjsko učenje.

2.1

Evropska strojna industrija je zelo širok in raznolik sektor, ki zajema oznake NACE 25, 26, 27, 28, 29.3, 32.11 in 33 z izjemo oznak 33.15 do 33.17. Strojno industrijo tradicionalno predstavljajo: strojništvo in elektrotehnika ter stroji; elektronika; kovinski izdelki in kovinarstvo.

2.2

Celotno strojno industrijo v Evropi sestavlja 130.000 podjetij, ki zaposlujejo prek 10,3 milijona visoko kvalificiranih in visoko usposobljenih ljudi. Njihov letni promet znaša okrog 1840 milijard EUR, njihov izvoz pa predstavlja približno tretjino celotnega izvoza EU.

2.3

S proizvodnjo različnih končnih izdelkov in oskrbovanjem drugih sektorjev s komponentami, sestavnimi deli, orodji, stroji, napravami, sistemi, tehnologijami itd. je ta industrija ključna za stopnjo tehnološkega razvoja številnih drugih sektorjev in določa razvoj družbe na področju energetske učinkovitosti, zdravja, mobilnosti, komunikacij in varnosti.

2.4

Evropska strojna industrija ima zaradi svojega velikega obsega, velikega števila delovnih mest in močne izvozne usmerjenosti ključno vlogo pri gospodarskem okrevanju Evrope in doseganju ambicioznega cilja iz sporočila Komisije z naslovom Močnejša evropska industrija za rast in oživitev gospodarstva, v skladu s katerim naj bi preobrnili sedanji trend in do leta 2020 delež industrijske proizvodnje povečali na več kot 20 % BDP.

2.5

Evropsko strojno industrijo je treba obravnavati in analizirati z vidika gospodarskega razvoja EU; obravnavane panoge so sestavni in ključni del posameznih vrednostnih verig. Tako se v bistvu spopadajo z enakimi problemi kot drugi členi v verigi (jeklarstvo, energijski sektor itd.).

3.1.1

Evropska strojna industrija izvaža pomemben delež svoje proizvodnje. V zadnjih letih njene naložbe zaostajajo za naložbami v drugih regijah sveta. To povzroča nevaren trend selitve vrednostnih verig izven Evrope, evropska strojna industrija pa se sooča z vse večjo konkurenco v svetovnem merilu.

3.1.2

Severna Amerika je sprejela strategijo za ponovno industrializacijo, ki temelji zlasti na nizkih stroških energije in nižjih stroških dela v državah NAFTA. Kitajska in nekatere države v jugovzhodni Aziji so pritegnile precejšnje naložbe, zlasti v elektrotehničnem in elektronskem sektorju, v zadnjem času pa tudi v strojništvu. S pomočjo državno podprtih razvojnih programov lahko ta gospodarstva konkurirajo z nižjimi plačami, poleg tega pa bodo kmalu proizvajala tudi blago z višjo dodano vrednostjo. Konkurenčnost Japonske se povečuje zaradi nedavne devalvacije jena za okoli 30 %. Poleg tega sta tudi Afrika in Bližnji vzhod uspela v zadnjih letih privabiti proizvodne naložbe.

3.1.3

Cilj, v skladu s katerim naj bi dosegli 20-odstotni delež industrije v BDP, narekuje odprtje vsaj 400 000 novih delovnih mest na leto. Le če bo Evropa uspela pritegniti več naložb, bo ustvarjenih dovolj delovnih mest in bogastva, da bo mogoče v Evropi ohraniti visoke socialne standarde in doseči cilje strategije Evropa 2020. Naložbe pa se bodo izvajale le, če bo Evropa konkurenčna.

3.1.4

Očitno je, da ne bo mogoče ohraniti tako visokega števila (prek 10 milijonov) pretežno dobro plačanih delovnih mest, če se bo Evropa osredotočala le na zgornji tržni segment strojne industrije. Čeprav imajo visokotehnološka podjetja odločilno vlogo pri zasedanju vodilnega položaja na področju tehnologije in spodbujanju inovacij v celotni vrednostni verigi, je ključnega pomena, da Evropa ostane kraj, kjer se proizvajajo vse vrste tehničnih izdelkov in blaga, tudi v nizko- in srednjetehnološkem sektorju. Poleg ustvarjanja delovnih mest je to ključnega pomena za integrirano mrežo dobaviteljev, ki je ena največjih prednosti za proizvajalce v Evropi, saj omogoča hitro izmenjavo znanja, naglo uvajanje sprememb v proizvodnji in izkoriščanje možnosti regionalnih grozdov.

3.2.1

Strojna industrija ima zaradi proizvodov, sistemov in tehnologij, ki jih proizvajajo njena podjetja, vodilno vlogo pri prehodu na zeleno gospodarstvo z nizkimi emisijami ogljika. Industrija se zelo hitro pomika v smeri četrte industrijske revolucije (2), ki bo zagotovila preskok na posamezniku prilagojeno množično proizvodnjo ter s tem industriji omogočila, da se s prilagojenimi rešitvami odzove na družbene izzive.

3.2.2

Evropa ima potrebno strokovno znanje in raziskovalno usposobljenost za prehod na bolj zeleno gospodarstvo, vendar pot do inovativnih proizvodov zahteva še več. Evropa ima v številnih tehnologijah očitno znanstveno prednost, vendar so se industrije, ki imajo koristi od teh raziskav, ustalile v tujini, kar pomeni, da Evropa kot kraj proizvodnje ni dovolj privlačna, da bi bila sposobna takšne inovacije tržiti, odtekanje znanja v konkurenčna gospodarstva pa s tem postaja resnična grožnja.

4.1.1

Ocena možnosti EU za izvajanje takšne industrijske politike, kot bi bila dejansko potrebna, pokaže na hude notranje probleme, ki zavirajo nujen prehod. Prvič: EU na žalost nima dovolj vizije in vodstvene moči, kar vodi k prevelikemu številu neskladnih pobud in pereči neusklajenosti regulativnega okvira. Drugič: koncept trajnosti, ki bi lahko služil kot takšna strategija povezovanja, bi moral pripisovati enak pomen vsem trem stebrom (okoljskemu, socialnemu in gospodarskemu).

4.1.2

Sedanje upadanje zaupanja vlagateljev (3) v gospodarstvo EU je zaskrbljujoče in nujno ga je treba povrniti. Dejansko izvajanje strategije Evropa 2020 ter spodbujanje in motiviranje poslovnega okolja bi lahko utrli pot iz tega stanja.

4.1.3

Potrebnih je veliko več naložb in močnejša rast, da bi lahko v Evropi preobrnili trend upadanja industrije. 20-odstotni cilj in ustvarjanje novih delovnih mest bo mogoče doseči le, če bo Evropa razvila jasno vizijo in program za industrijo. Na njuni podlagi bi bilo treba oblikovati usklajeno politiko, ki daje jasen poudarek konkurenčnosti evropske industrije ter vključuje tudi druga področja politike, poleg tega pa prispeva k večji privlačnosti Evrope za ustanavljanje podjetij.

4.1.4

Inženirska podjetja se spopadajo s pretirano regulacijo, ki je včasih neustrezna, številni nacionalni predpisi pa se prekrivajo z evropskimi. Zaradi tega so preobremenjena zlasti MSP. Glavna naloga inženirskih podjetij bi morala biti, da iščejo tehnične rešitve, ne pa da morajo velik del svojih virov namenjati za spopadanje z najnovejšimi predpisi. Neposreden način za rešitev tega problema je zmanjšanje obsega nove zakonodaje.

4.1.5

Primer nepotrebne nove zakonodaje je zdaj že običajna praksa, da večini predlaganih prenovitev obstoječih uredb in direktiv sledijo predlogi sprememb. Pogosto bi lahko težave učinkoviteje rešili z boljšo uporabo obstoječih pravil kot pa z ustvarjanjem novih predpisov. Nova pravila bi zato morala biti le skrajna možnost.

4.1.6

Evropski zakonodajalec pogosto poskuša določeno področje urediti preveč podrobno. Čeprav je to smiselno pri nekaterih tehničnih predpisih, je morda ta pristop na drugih področjih neprimeren. Izpolnjevanje predpisov o elektromagnetnih poljih je denimo prezahtevno za MSP. Strategija EU za zdravje in varnost pri delu za obdobje 2013–2020 mora zagotoviti ustrezno raven zaščite na delovnem mestu, vendar bi morala biti hkrati skladna, jedrnata in enostavna za uporabo.

4.1.7

Evropska zakonodaja mora postati bolj predvidljiva. V zvezi z investicijskimi cikli podjetij to pomeni, da se že uveljavljenih metodologij ne sme spreminjati, cilji pa naj se povečujejo predvidljivo in v dolgoročnem obdobju. Eden od primerov, ki ponazarja, kako se lahko izgubi prvoten celovit pristop Evropske komisije, je direktiva o okoljsko primerni zasnovi. Prvotno je bil poudarek na energiji in ohraniti bi bilo treba uporabljeno zanesljivo metodologijo (metodologija za okoljsko primerno zasnovo izdelkov, povezanih z energijo – Methodology for the Ecodesign of Energy-related Products (MEErP)). Posebne težave povzročajo pogoste prenovitve. Za nekatere proizvode se spremembe v zakonodaji uvajajo približno vsakih pet let, kar je še posebej uničujoče za strojno industrijo, kjer naložbeno obdobje traja od 10 do 30 let.

4.1.8

Evropska komisija v svoje ocene učinkov žal ni vključila v zadostni meri stroškov nove zakonodaje za podjetja, zlasti za MSP. Največji strošek dodatne zakonodaje, ki dejansko ni upoštevan, predstavljajo naložbe in nova podjetja, ki jih Evropa izgublja, saj se namesto na njenem ozemlju ustanavljajo zunaj EU.

4.1.9

Enostavno razumljiva bi morala biti tudi pravila o javnem naročanju. V nasprotnem primeru MSP ne bodo več zmožna oddajati ponudb, zmanjšala se bo konkurenca, odločitve v postopkih javnega naročanja bo težje preveriti, javna naročila pa bodo postala bolj dovzetna za goljufije. Zato bi se bilo treba osredotočiti na poenostavitev in preglednost.

4.1.10

Stroški energije so v Evropi precej višji kot v konkurenčnih gospodarstvih. Najnujnejši ukrep, ki ga je treba sprejeti za večjo cenovno dostopnost energije, je vzpostavitev resničnega evropskega energetskega trga. Poleg tega se je treba izogibati uvajanju zakonodaje, ki povzroča dodatne podražitve. Dekarbonizacija mora biti cenovno dostopna in tehnološko nevtralna ter temeljiti na tržnih zakonih.

4.2.1

Zaščita pred neskladnimi nevarnimi proizvodi in ponarejanjem je predpogoj za pošteno konkurenco. Trenutno se skladnost s predpisi EU preveri pri manj kot 1 % vseh proizvodov, uvoženih prek večjih evropskih pristanišč, in na notranji trg vstopi veliko nevarnih ali ponarejenih izdelkov, predvsem električnih.

4.2.2

Organi za nadzor in spremljanje v posameznih državah članicah EU se med seboj zelo razlikujejo. V nekaterih državah članicah obstajajo mehanizmi za potrebno zaščito podjetij, medtem ko so v drugih državah ti organi redki, nepopolni in nezadostni ali pa se zakonodaja uporablja drugače. EU bi morala izboljšati in okrepiti sodelovanje med temi organi, da bi se vzpostavil ustrezen in enoten evropski sistem.

4.3.1

Standardizacija v Evropi je postala odločilni dejavnik uspeha enotnega trga. Standardizacija prispeva k temu, da so proizvodi izmenljivi ter da se tako lahko z njimi trguje po vsem svetu in vzdolž dolgih vrednostnih verig. Vendar se v zadnjih letih veliko MSP pritožuje nad številom zahtev Evropske komisije za standardizacijo in nad dejstvom, da je standardizacija presegla zgolj tehnične zahteve. MSP bi bilo treba spodbuditi k sodelovanju v procesu standardizacije in jih pri tem podpirati.

4.3.2

Ker se MSP vse bolj vključujejo v vrednostne verige, jim je treba dati možnost, da ustrezno prispevajo k oblikovanju standardov. Sprejeti je treba praktične ukrepe za zagotovitev enakosti med različnimi zainteresiranimi stranmi; v ta namen je treba na nacionalni ravni več podpore nameniti sodelovanju MSP z manj finančnimi sredstvi.

4.4.1

Podjetja v strojni industriji so ključna gonilna sila inovacij na področju proizvodnje opreme, potrebne za izvedbo zelene revolucije. Energetska učinkovitost, zmanjšanje emisij CO2 in varstvo okolja pozitivno vplivajo na trajnostni razvoj sektorja. Poleg razvoja novih proizvodov inovacije inženirskih podjetij pogosto privedejo tudi do novih načinov proizvodnje ter ekološko še naprednejših proizvodov in sistemov, ki so hkrati produktivnejši in cenovno dostopnejši za potrošnike.

4.4.2

Evropa je dosegla visok standard raziskav in njihovih rezultatov. Leta 2012 je bilo v Evropi vloženih več kot 250 000 patentnih prijav. Vendar pot od raziskav do inovativnih proizvodov zahteva več kot le znanje in raziskovalno usposobljenost. Evropa je imela dolgo časa v številnih tehnologijah očitno znanstveno prednost, vendar so se industrije, ki imajo koristi od teh raziskav, sčasoma ustalile v tujini. To šibko industrijsko izkoriščanje obstoječega znanja v Evropi je mogoče izboljšati le z vključitvijo podjetij v raziskovalne programe že v zgodnji fazi in z vzpostavitvijo ustreznega okvira, ki jim omogoča, da pravočasno izkoristijo pridobljeno znanje. Nove strukture, ki povezujejo industrijo in raziskave – grozde, tehnološke parke, centre za tehnološke izmenjave – bi bilo treba spodbujati z javnimi sredstvi.

4.4.3

Da bi lahko industrija bolje izkoriščala nova znanstvena spoznanja, bi moralo biti financiranje raziskav in inovacij bolj usmerjeno v potrebe podjetij in potekati v obliki javno-zasebnih partnerstev, kot je pobuda „tovarne prihodnosti“. Za povečanje udeležbe podjetij, zlasti MSP, bi bilo treba navodila in pravila za udeležbo in odobritev projektov poenostaviti. Sprejeti bi bilo treba ukrepe za spodbujanje vzpostavljanja sodobnih tovarn v okviru četrte industrijske revolucije.

4.5.1

Že samo število delovnih mest v strojni industriji ponazarja, da ima ta sektor ključno vlogo pri spopadanju s trenutno visoko stopnjo brezposelnosti v EU in da ima tudi znaten potencial za odpiranje novih delovnih mest, če bo Evropa uspela ustvariti naložbe za prihodnje gospodarsko okrevanje. Z odprtjem teh delovnih mest bi lahko zmanjšali nesprejemljivo visoko brezposelnost med mladimi. Trenutna pobuda EU za vzpostavitev „jamstva za mlade“ se zdi primeren ukrep v sedanji krizi. Vendar lahko v dolgoročnem obdobju trajna delovna mesta zagotovijo le zdrava podjetja, ki vlagajo v Evropo.

4.5.2

Številne proizvodne panoge se soočajo s pomanjkanjem mladih strokovnjakov. Sistemi izobraževanja in usposabljanja bi morali biti veliko bolj usmerjeni v prihodnje potrebe podjetij. Nacionalne uprave in tudi industrija sama bi morale sprejeti ukrepe, s katerimi bi v ta sektor pritegnile mlade in hkrati izboljšale njegov ugled. Spopasti se je treba zlasti s pomanjkanjem strokovnjakov na področju znanosti, tehnologije, inženirstva in matematike v nekaterih regijah Evrope, npr. s podpiranjem mobilnosti teh strokovnjakov po vsej Evropi.

4.5.3

Za kariero v inženirstvu se še vedno zanima premalo žensk. V številnih evropskih državah je strojna industrija že sprožila kampanje, osredotočene na spodbujanje mladih žensk k opravljanju vajeništva v tem sektorju, Evropski socialni sklad pa podpira projekte, katerih cilj je zmanjšati psihične zavore, ki jih imajo do kariere na tem področju mlade ženske. Storiti pa je treba še več. Poučevanje tehnike in inženirstva v šolah bi moralo biti bolj zanimivo.

4.5.4

Ena od odločilnih prednosti, zaradi katere so številna evropska podjetja uspešno prebrodila sedanjo krizo, je njihova odlična delovna sila. Zaradi sistema vajeništva imajo njihovi zaposleni obsežno znanje o tehničnih osnovah in dejanskem proizvodnem procesu. Sposobni so hitrega vključevanja inovacij na različnih stopnjah vrednostne verige. V okviru evropske politike zaposlovanja bi bilo treba države spodbujati, da sprejmejo takšne sisteme vajeništva na ravni podjetij. Spodbujati je treba sodelovanje podjetij s šolami in univerzami, borze dela za iskalce zaposlitve in pripravništvo.

4.5.5

Panožna združenja in sindikati lahko ob podpori javnih organov sprejmejo pobude, da bi ocenili stanje izobraževanja v svojem sektorju in izboljšali načine, kako zapolniti vrzeli v poklicnih kvalifikacijah za delo na področju, za katero so značilni vse bolj zapleteni stroji in tehnične storitve, ki zahtevajo nova znanja in spretnosti.

4.5.6

Vseživljenjsko učenje bi moralo biti skupna dolžnost delodajalcev in delojemalcev. Delavci, ki izgubijo službo, morajo imeti ustrezne možnosti za hitro posodobitev svojih kvalifikacij. Okrepiti bi bilo treba aktivne politike trga dela in spodbujati izmenjavo dobrih praks, kot so npr. prakse, ki se sofinancirajo s sredstvi ESS in ESRR.

4.5.7

Za industrijske sektorje so značilne stalne spremembe. Nenehno se ustvarjajo nova delovna mesta in novi proizvodi, medtem ko drugi izginjajo. Potrebna prestrukturiranja morajo biti organizirana ob predvidevanju sprememb. Vsi socialni partnerji – sindikati in delodajalci – kot tudi vlade in institucije EU morajo sodelovati pri dialogu, da bi razvili bolj prožen in pozitiven pristop do sprememb v industriji. Po možnosti se je treba izogibati odpuščanju presežnih delavcev, da bi v podjetjih obdržali usposobljeno in kvalificirano delovno silo. Neizogibne izgube delovnih mest bi bilo treba organizirati in ublažiti na socialno pravičen način. V nekaterih državah Srednje in Vzhodne Evrope obstajajo primeri posodobitve gospodarstva, ki je zdaj produktivnejše in okolju prijaznejše ter ustvarja nova, dobro plačana delovna mesta.

4.5.8

Vlade, panožna združenja in sindikati morajo najti rešitve za prilagoditev cikličnim nihanjem poslovne dejavnosti. Hitra in učinkovita razporeditev usposobljenega osebja je ključnega pomena, če se želijo evropska proizvodna podjetja odzvati na vse večje pritiske svetovne konkurence. Z delovno zakonodajo je treba omogočiti takšne zunanje in notranje ureditve dela, ki poleg potrebe po učinkovitosti proizvodnih procesov upoštevajo tudi vprašanja varnosti in zdravja ter ravnovesja med poklicnim in zasebnim življenjem. Instrumentov za zagotovitev potrebne prožnosti se ne sme uporabiti za znižanje obstoječih socialnih standardov v Evropi.

4.5.9

Nacionalni socialni partnerji imajo v kolektivnih pogajanjih veliko odgovornost. Uspešno konkuriranje s sedanjimi ravnmi stroškov dela je zahtevno in ohranjati je treba kupno moč zaposlenih. Do povečanja konkurenčnosti evropskih podjetij ne sme priti na račun znižanja plač. Da bi ohranili in izboljšali delovna mesta, se je treba osredotočiti na necenovno konkurenčnost in obvladovanje stroškov proizvodnje. Povečanje produktivnosti bi se moralo odražati tako v večjih plačah, naložbah kot tudi plačilih delničarjem.

4.6.1

V zadnjih nekaj letih je Evropska komisija priznala, da je zagotavljanje pomoči MSP pri izvozu ključ do močnejšega gospodarstva. Za številna MSP je prvi korak izvoz v drugo državo članico EU. Ravno zaradi tega je konkurenca na notranjem trgu tako pomembna, saj lahko na njem pridobljene izkušnje podjetja spodbudijo k izvozu izven EU. Ker se MSP pri izvozu v države izven EU soočajo s težavami, je pomembno, da niso na teh trgih prepuščena sama sebi. Poleg tega je treba izboljšati dostop MSP do finančnih instrumentov na področju izvoza.

4.7.1

Čeprav so javni proračuni še vedno omejeni, potrebnih naložb v energetsko infrastrukturo ne bi smeli odlagati, saj bi to škodilo konkurenčnosti Evrope.

4.7.2

Večina naložb v energetsko učinkovitost in učinkovito rabo virov se danes izvede le, če se prag dobička doseže v manj kot treh letih, kar pomeni veliko neizkoriščenih priložnosti. Številne zasebne naložbe se ne izvedejo, čeprav bi bile koristne, saj bi bil njihov prag dobička običajno dosežen v treh do petih letih. To težavo bi lahko odpravili, če bi prihodnji naložbeni donosi ustvarili denarne tokove že v času, ko se naložba izvede. V ta namen bi lahko EIB ali nacionalne finančne institucije predvidele sredstva, s katerimi bi podjetjem in gospodinjstvom zagotavljale kredite za tovrstne naložbe v zameno za dobiček od doseženih prihrankov, dokler kredit ni odplačan. Ta pristop omogoča, da se te naložbe izvedejo brez kakršnih koli javnih subvencij.

4.8.1

V sedanjem obdobju, ki ga zaznamujejo visoke cene surovin, so evropski proizvajalci deležni koristi od preteklih prizadevanj za boljše recikliranje odpadkov. Danes se reciklira večji del kovin, ki so osnova za večino blaga. Vendar je za konkurenčnost strojne industrije še vedno ključen dostop do surovin, ki jih je treba uvoziti. Zato mora EU vztrajati pri tem, da trgovine s surovinami ne ovirajo omejitve, ki so nezdružljive s STO, zlasti glede redkih zemelj. Pri tem je treba zagotoviti, da se spoštujejo etični, socialni in ekološki standardi.

4.9.1

Evropska podjetja bi morala preučiti in veliko bolje izkoristiti potencial novih držav članic EU. S tem pristopom bi lahko težave v zvezi s pretiranimi ekonomskimi razlikami med evropskimi regijami preobrazili v evropsko prednost.

4.9.2

EESO poziva Evropsko komisijo, naj spremlja situacijo v mednarodni trgovini s kritičnimi surovinami, in priporoča, da se pripravi več možnih scenarijev, med drugim tudi za najslabši primer, v katerih bodo opredeljena tveganja in možne rešitve. Razširiti bi bilo treba sodelovanje z drugimi državami v podobni situaciji (ZDA, Japonska, Južna Koreja).