Mnenje Evropskega ekonomsko-socialnega odbora o sporočilu Komisije Evropskemu parlamentu, Svetu, Evropskemu ekonomsko-socialnemu odboru in Odboru regij o promociji kmetijskih proizvodov in informiranju o njih: Strategija z veliko evropsko dodano vrednostjo za promocijo evropskih specialitet

(COM(2012) 148 final)

2012/C 299/25

Poročevalec: g. KRAUZE

Evropska komisija je 30. marca 2012 sklenila, da v skladu s členom 304 Pogodbe o delovanju Evropske unije Evropski ekonomsko-socialni odbor zaprosi za mnenje o naslednjem dokumentu:

Sporočilo Komisije Evropskemu parlamentu, Svetu, Evropskemu ekonomsko-socialnemu odboru in Odboru regij o promociji kmetijskih proizvodov in informiranju o njih: strategija z veliko evropsko dodano vrednostjo za promocijo evropskih specialitet

COM(2012) 148 final.

Strokovna skupina za kmetijstvo, razvoj podeželja in okolje, zadolžena za pripravo dela Odbora na tem področju, je mnenje sprejela 26. junija 2012.

Evropski ekonomsko-socialni odbor je mnenje sprejel na 482. plenarnem zasedanju 11. in 12. julija 2012 (seja z dne 11. julija) s 136 glasovi za, 1 glasom proti in 10 vzdržanimi glasovi.

1.   Sklepi in priporočila

1.1   Informacijski in promocijski programi EU lahko evropskim proizvajalcem in delavcem odločilno pomagajo pri obvladovanju izzivov v čedalje bolj konkurenčnem svetu in zagotavljanju dobrega položaja na trgu s seznanjanjem potrošnikov s standardi v zvezi s kakovostjo, dobrim počutjem živali in proizvodnjo, ki veljajo za kmetijske proizvode iz EU, ter s spodbujanjem izvoza.

1.2   EESO je že v mnenju o sporočilu COM(2011) 436 final (1) izrazil podporo temeljnima ciljema nove promocijske politike, prilagojene ciljnemu trgu: obveščanju in ozaveščanju potrošnikov na trgu EU ter spodbujanju izvoza na zunanjem trgu.

1.3   V okviru finančnega okvira 2014–2020 bi bilo treba določiti nova dodatna sredstva za reševanje novih kriz in nujnih primerov, ki bi lahko prizadeli ta sektor in za katere ne bi mogli nameniti sredstev za promocijo in informiranje, ki so na voljo v okviru SKP. EESO meni, da je treba nujno povečati proračun za ukrepe informiranja o kmetijskih proizvodih in njihove promocije na notranjem trgu in v tretjih državah.

1.4   EESO meni, da bi morala Komisija oblikovati jasne smernice za države članice v zvezi s kandidati za nacionalne in večdržavne programe ter programe tretjih držav. Vrednotenje programov bi bilo treba izboljšati z uporabo strogega sistema ocenjevanja s posebnimi kazalniki. Pri izbiri in določanju prednostnih programov na nacionalni ravni ali ravni EU bo potrebna večja preglednost. Postopek bi lahko poenostavili tako, da bi se kandidature za večdržavne programe vlagale neposredno Komisiji. Večdržavnim programom, ki zajemajo več proizvodov, bi bilo treba nameniti prednost v obliki ugodnejšega sistema financiranja (s sredstvi EU do višine 60 %).

1.5   Poskrbeti bi bilo treba za večjo prožnost, da bi programe med samim izvajanjem lahko prilagajali spreminjajočim se tržnim razmeram. EESO podpira predlog, da se predstavi večletni okvirni program s podrobnimi informacijami samo za prvo leto, če sta bili za konkretni program opravljeni analiza trga in ocena učinkov. Na ta na način bi bilo mogoče prilagoditi načrte za prihodnja leta.

1.6   EESO meni, da bi morala biti v zakonodaji o promociji pojasnjena vloga znamk in ravnotežja med splošno promocijo in promocijo zasebnih znamk. Preučiti bi bilo treba idejo promocije proizvodov iz EU s pomočjo posebnih znamk. Dovoljena bi morala biti navedba porekla proizvoda, tudi pri tistih, ki nimajo odobrene navedbe zaščitenega porekla ali zaščitene geografske označbe. Za navedbo porekla iz EU bi lahko uporabili splošne slogane, ki ne ogrožajo pravice potrošnika do pravilne obveščenosti.

1.7   Kar zadeva skupni evropski slogan za trženje zunaj EU, bi bilo smiselno uporabiti enotno sporočilo, ki bi veljalo za vse proizvode iz EU. Sporočilo potrošniku mora biti jasno in prepoznavno.

1.8   EESO se zavzema za en sam seznam proizvodov, ki pridejo v poštev, da bi poenostavili postopke. Seznam bi bilo treba razširiti, da bi omogočili promocijo proizvodov, ki so v drugih sistemih kakovosti, ki potrjujejo evropsko kakovost, na primer nacionalnih, regionalnih ali ekoloških.

1.9   Po mnenju EESO bi bilo nujno treba ustanoviti mrežo za izmenjavo dobrih praks med strokovnjaki, da bi imeli dobro zasnovane in usklajene večdržavne promocijske programe in kampanje, tudi s pomočjo novih tehnologij. Poleg tega bi bilo treba preučiti možnost uporabe novih tehnologij za stik med potrošniki in proizvajalci. Vsekakor pa bo treba preprečiti, da bi s tem kakorkoli izkrivljali trg ali konkurenco.

2.   Povzetek sporočila

2.1   Za dosego ciljev strategije Evropa 2020 je treba podpirati kmetijstvo, ki zagotavlja prehransko varnost, trajno uporabo naravnih virov, bolj dinamično podeželje ter rast in zaposlovanje. Učinkovita promocijska politika je ključnega pomena za dosego teh ciljev.

2.2   Promocijski programi se sofinancirajo na podlagi največ 50-odstotnega deleža s strani EU, najmanj 20-odstotnega deleža s strani sindikatov, za preostanek pa poskrbi država članica. Kljub temu pa so programi v tretjih državah pogosto premalo ambiciozni ter imajo majhen in zakasnel učinek.

2.3   Komisija v sporočilu navaja pomanjkljivosti sedanjih promocijskih ukrepov, kot so birokracija, neravnovesje med sprejetimi pobudami in ovirami na tem področju, ter ponuja predloge, kako te probleme rešiti z izboljšanjem ugleda kmetijskih proizvodov Evropske unije.

2.4   V sporočilu so navedeni naslednji cilji promocijske politike v prihodnje:

2.5   Komisija je v sporočilu začrtala glavne smernice za promocijsko politiko.

2.5.1   Širše področje uporabe

2.5.2   Širše področje delovanja

2.5.3   Revidirani načini ukrepanja

2.5.4   Promocija in kriza

2.5.5   Enostavnejše in bolj optimalno upravljanje

2.5.6   Večja usklajenost informacijskih in promocijskih dejavnosti

3.   Analiza predloga in ugotovitve Odbora

3.1   EESO je v svojih prejšnjih mnenjih navedel, da je zaradi izzivov, s katerimi se srečuje kmetijska politika EU, še toliko pomembneje promovirati kmetijsko-živilske proizvode EU, da se uveljavijo kot proizvodi z visoko dodano vrednostjo ter da se ohrani vodilni položaj EU med dobavitelji hrane (2).

3.2   EESO poudarja pomen dveh ciljev nove politike EU za ta sektor: pri prvem gre za obveščanje in ozaveščanje potrošnikov v zvezi z visokimi standardi kakovosti in visoko dodano vrednostjo proizvodov na trgu EU, s poudarjanjem strožjih standardov v zvezi z načinom proizvodnje, označevanjem, sledljivostjo in prehransko varnostjo pa tudi strožjih zahtev v zvezi z varstvom okolja, dobrim počutjem živali in spoštovanjem pravic delavcev, pri drugem pa gre za spodbujanje izvoza na zunanjem trgu, ob poudarjanju kakovosti, prehranske in gastronomske vrednosti, trajnosti in varnosti evropskih proizvodov.

3.3   EESO podpira predlog Komisije v zvezi z revizijo sedanje politike EU glede informacijskih in promocijskih dejavnosti, da bi bila učinkovitejša, bolj ciljno usmerjena in ambiciozna.

3.4   EESO močno podpira predloge in smernice, ki jih je predstavila Komisija v tem sporočilu glede prihodnje politike spodbujanja kmetijskih proizvodov, da bi izboljšali konkurenčnost sektorja in povečali zavest o visokih standardih evropskega kmetijsko-živilskega modela.

3.5   EESO ugotavlja, da v sporočilu Komisije manjka predlog za avtomatski ali polavtomatski mehanizem, ki bi hitro, učinkovito in sistematično pomagal gospodarstvom, ki jih je prizadela kriza, k okrevanju. Čeprav priznava omejitve zaradi trenutne finančne krize, meni, da je treba nujno povečati proračun za ukrepe informiranja o kmetijskih proizvodih in njihove promocije na notranjem trgu in v tretjih državah. V okviru finančnega okvira 2014–2020 bi bilo treba čim prej določiti nova dodatna sredstva za reševanje novih kriz in nujnih primerov, ki bi lahko prizadeli ta sektor in za katere ne bi mogli nameniti sredstev za promocijo in obveščanje v okviru SKP.

3.6   EESO poudarja, da bi morali biti programi evropsko usmerjeni in prinašati dodano vrednost, vključno z ustvarjanjem delovnih mest, in meni, da bi morala Komisija oblikovati jasne smernice za države članice v zvezi s kandidati za nacionalne in večdržavne programe ter programe tretjih držav. Vrednotenje programov bi bilo treba izboljšati z uporabo strogega sistema ocenjevanja s posebnimi kazalniki. Pri izbiri in določanju prednostnih programov na nacionalni ravni ali na ravni EU je nujna večja preglednost. Postopke bi lahko poenostavili tako, da bi se kandidature za večdržavne programe vlagale neposredno Komisiji, izbirni postopki na ravni držav članic in EU pa bi morali biti hitrejši.

3.7   Kar zadeva možnost, da bi razširili krog upravičencev do promocijskih programov, EESO meni, da bi morale prednost imeti panožne organizacije znotraj kmetijsko-živilskega sektorja, saj združujejo podjetja in sofinancirajo delovanje. Vse druge upravičence bi odobrili izključno na podlagi priporočila poklicnih sektorskih organizacij.

3.8   Vse poklicne sektorske organizacije, ki predlagajo nek program, bi morale imeti možnost nastopati v vlogi projektnega vodje, in sicer same ali skupaj z drugimi – odvisno od obsega pobude ter zmogljivosti in izkušenj, ki jih imajo. Razmisliti bi bilo treba o tem, da bi manjšim podružnicam iz novih držav članic dovolili, da se prijavljajo na promocijske programe kot upravičenci in izvršni organi, saj najbolj poznajo svoje tradicionalne proizvode in vedo, kako jih promovirati.

3.9   EESO se zavzema za en sam seznam proizvodov, ki pridejo v poštev, da bi poenostavili postopke. Treba bi bilo razširiti seznam proizvodov, zajetih z zakonodajo, tako da bi denimo omogočili promocijo vseh proizvodov, ki potrjujejo evropsko kakovost ali krepijo njen sloves. Za proizvode z močno nacionalno identiteto bi bilo koristno, če bi bila navedena država porekla, tudi če niso registrirani kot ZOP ali ZGO. Kljub temu EESO meni, da bi bilo treba pri izvajanju teh predlogov upoštevati potrebo po promociji predvsem proizvodov EU.

3.10   EESO podpira predlog za ustanovitev evropske platforme za izmenjavo dobrih praks med strokovnjaki pri oblikovanju in izvajanju dobro strukturiranih in usklajenih večdržavnih promocijskih kampanj, vključno z uporabo novih tehnologij, ki bi bile v tem primeru zelo koristne. S posebno pozornostjo bi bilo treba preverjati, da ti mehanizmi ne vodijo v izkrivljanje trga in konkurence.

3.11   V zvezi z možnim izboljšanjem programov kakovosti in njihovim preoblikovanjem, da bi bilo zajetih več držav, se EESO strinja, da bi morali tem večdržavnim programom dati prednost, saj ponujajo resnično evropsko razsežnost in potrebujejo podporo EU. EESO predlaga Komisiji, naj poveča svoj prispevek, zlasti ko gre za hitro razvijajoče se trge.

3.12   EESO podpira predlog, da se pobudnikom programov dovoli, da predstavijo podrobne informacije samo za prvo leto, če sta bili za konkretni program opravljeni analiza trga in ocena učinkov, ki določa možnosti za izpolnitev ciljev, in da podrobnosti v zvezi s prihodnjimi leti predstavijo kasneje. S tem bi bili programi prožnejši in bi lahko reagirali na signale trga.

3.13   Poleg evropskih programov za kakovost hrane, ki so navedeni v tem sporočilu Komisije (kot ZOP, ZGO in ZTP), bi lahko razmislili tudi o drugih programih kakovosti, kot sta ekološka proizvodnja in regionalna kakovost.

3.14   EESO meni, da bi morala biti v zakonodaji o promociji pojasnjena vloga znamk in ravnotežja med splošno promocijo in promocijo zasebnih znamk, zlasti v državah zunaj EU. To bi prispevalo k učinkovitosti promocijskih kampanj (večji vpliv na uvoznike in potrošnike) in bolj spodbudilo k sodelovanju podjetja, ki konec koncev sofinancirajo te ukrepe. Da bi zagotovili popolne informacije in njihovo preglednost, bi morala biti dovoljena navedba porekla proizvoda, tudi pri tistih, ki nimajo odobrene navedbe zaščitenega porekla ali zaščitene geografske označbe. Za navedbo porekla iz EU bi lahko uporabili splošne slogane, ki ne ogrožajo pravice potrošnika do pravilne obveščenosti.

3.15   Z vidika poenostavitve bi bilo treba podpreti idejo združitve proračuna za različne promocijske programe.

(1)  CESE, UL C 43, 15.2.2012, str. 59–64.

(2)  CESE 1859/2011, UL C 43, 15.2.2012, str. 59–64.