21.1.2011   

SL

Uradni list Evropske unije

C 21/15

1.1

Nova trgovinska politika mora kot sestavni del strategije Evropa 2020 prinesti rešitve okoljskih vprašanj in preprečiti protekcionistične težnje. Prispevati mora k bolj inovativnemu in do okolja prijaznemu trgu ter spodbujati socialno blaginjo. EU lahko pri doseganju tega cilja daje zgled in iz gospodarstva, usmerjenega v rast, preide na nizkoogljično gospodarstvo ter tako ohrani vodilno vlogo v boju proti segrevanju ozračja. Zaradi vpliva gospodarske rasti, prometa in širjenja tehnologij je mednarodna trgovina ključnega pomena v razpravah o podnebnih spremembah in prehodu na zeleno gospodarstvo.

1.2

Odbor močno upa, da se bo po zaključku kroga pogajanj STO v Dohi z znatnim zmanjšanjem tarifnih in netarifnih ovir olajšala izmenjava okoljskih dobrin in storitev. Hkrati pa meni tudi, da mora EU dajati zgled tako, da olajša prenos „zelenih“ tehnologij v okviru dvostranskih in regionalnih trgovinskih sporazumov.

1.3

Glede na prihodnjo trgovinsko strategijo pa EESO priporoča, da se bolje preučita okoljska in socialna razsežnost podnebnih sprememb, tudi pri reševanju težav v zvezi z vodo. Civilne družbe v Evropi in tretjih državah spodbuja, naj še pred začetkom dvostranskih in regionalnih trgovinskih pogajanj sodelujejo pri presojah vplivov, zlasti na področju trajnostnega razvoja.

1.4

EESO se strinja, da je treba na področju prometa na svetovni ravni sprejeti cilje, določene v Okvirni konvenciji Združenih narodov o podnebnih spremembah (UNFCCC), tj. za 10 % zmanjšati emisije v zračnem prometu in za 20 % v pomorskem sektorju. Odločitev o skupnih prizadevanjih za zmanjšanje emisij bo vplivala tudi na prometni sektor, saj bo zračni promet po letu 2012 postopoma vključen v sistem EU za trgovanje s pravicami do emisij. K temu bi prispevala tudi evropska pobuda, ki bi opredelila ambiciozne cilje glede energetske učinkovitosti pomorskega prometa.

1.5

Zaradi negotovosti glede dogovora o podnebnih spremembah decembra 2009 v Københavnu in nadaljnjih s tem povezanih ukrepih je v energetsko-podnebnem svežnju predvideno, da se v postopku soodločanja z Evropskim parlamentom junija 2010 sprejme poročilo z „ustreznimi predlogi“ za sektorje, v katerih obstaja tveganje selitve virov CO2, ker so izpostavljeni mednarodni konkurenci in/ali ker imajo dodatne stroške zaradi cene CO2 v EU. Do zdaj do selitve virov CO2 še ni prišlo,vendar pa to ne pomeni, da se z njo ne bomo soočili po letu 2013. To tveganje bi se lahko povečalo glede na to, v kakšnem obsegu bo EU sčasoma povečala število pravic do emisij, in glede na to, kako dolgo bodo države izven EU, ki povzročajo največ emisij, odlašale z uvedbo sistema za trgovanje s pravicami do emisij ali notranjih dajatev.

1.6

Kratkoročno bi si za zmanjšanje tveganja selitve virov CO2 lahko prizadevali predvsem z brezplačno dodelitvijo pravic do emisij, število takih pravic pa bi bilo odvisno od napredka in rezultatov večstranskih pogajanj o podnebnih spremembah. Sistem brezplačne dodelitve, ki se osredotoča na občutljive sektorje in temelji na najboljših praksah, mora izpolnjevati merili odpiranja trgovine in dodatnih stroškov zaradi CO2. Zasnovati ga je treba kot prehodno, empirično utemeljeno rešitev, ki bi bila v skladu s pravili mednarodne trgovine in bi ustrezala modelu nizkoogljičnega gospodarstva.

1.7

Mejnih prilagoditvenih ukrepov ne bo možno utemeljiti pri STO, če bo Evropska unija spodbujala brezplačne dodelitve – sistem EU za trgovanje s pravicami do emisij lahko kot davek (in kot tak mejno prilagodljiv) opredelimo le, ko je vse pravice možno licitirati. Priporočljivo bi bilo take prilagoditve uporabljati samo prehodno za omejeno število tarifnih postavk, ko obstaja dejansko tveganje selitve virov CO2 in ko so možnosti brezplačne dodelitve izčrpane. Samo zelo usmerjene in ustrezno utemeljene prilagoditvene ukrepe s ciljem omejitve višanja temperature na manj kot 2 °C (kar je eden glavnih dosežkov konference v Københavnu) bo možno zagovarjati pri organu STO za reševanje sporov.

1.8

Glede na počasen in negotov napredek pri načrtih vzpostavljanja sistemov trgovanja z emisijami po svetu bodo države članice EU še nekaj let med redkimi državami, ki so določile ceno za CO2. Ker bo zaradi sistema trgovanja z emisijami v nekaterih evropskih sektorjih v prihodnje obstajalo tveganje selitve virov CO2, Evropski ekonomsko-socialni odbor priporoča, da se znatno poveča obseg dolgoročnih naložb v dekarbonizacijo gospodarstva, oblikuje stabilen in predvidljiv okvir za spodbujanje inovacij, raziskav in razvoja na področju čistih tehnologij, ki jih trenutno še ni možno tržiti.

1.9

Za razvoj zelenega gospodarstva in ohranitev vodilne vloge na tem področju bi Evropa tako – v lastnem interesu in v korist podnebja – morala še naprej uresničevati pomemben cilj postopnega zmanjšanja in leta 2050 doseči 80-odstotno zmanjšanje emisij, na primer z vmesnim ciljem 25–40 % med letoma 2020 in 2030. Odbor predlaga izvedbo presoj vpliva (na okolje, zaposlovanje in razvoj) kot pripravo na prehodno obdobje med letoma 2020 in 2050.

1.10

Za boj proti podnebnim spremembam so potrebni učinkoviti, skupni in javni ukrepi na nacionalni in evropski ravni. Poleg pritiska trga (sistem trgovanja z emisijami) morajo javni organi čim prej oblikovati usmerjene finančne in davčne spodbude ter spodbujati naložbe v raziskave in razvoj na področju „čistih“ tehnologij in storitev. Lokalne in regionalne oblasti lahko spodbujajo razvoj čistih tehnologij v okviru postopka javnih naročil.

1.11

Poleg proizvajalcev, ki povzročajo emisije CO2, se tudi potrošnike poziva, naj neposredno v okviru trgovanja prispevajo k boju proti emisijam toplogrednih plinov. Odbor poziva, naj se uskladi in utrdi metodologija za merjenje vpliva CO2 pri proizvodih v vseh fazah proizvodnega procesa, od zasnove do distribucije. Odbor v ta namen priporoča, naj se izboljšajo analize življenjskega ciklusa z okrepitvijo metodoloških študij o „izračunavanju emisij ogljika“. Uvedba standardov vsebnosti ogljika in označevanje se morata še naprej izvajati decentralizirano v zasebnem sektorju EU, vendar pa je potreben skupen okvir ukrepov in ocenjevanja, za katerega bi bila pristojna Komisija ali posebna agencija.

1.12

EESO predlaga, naj se pred začetkom izvajanja sodne prakse organa STO za reševanje sporov pojasni, v kakšni meri so lahko proizvodne metode in procesi razlog za omejitev trgovanja zaradi okoljskih izjem (1). Priporoča, da se razširijo pristojnosti odbora STO za trgovino in okolje, ki je bil ustanovljen z namenom pojasnitve pravnih posledic v zadevi US-Shrimp (ZDA-kozice).

2.1

V zadnjih desetletjih smo bili priča neprimerljivemu razmahu mednarodne trgovine (21 % svetovnega BDP leta 2007 – brez trgovine znotraj EU), čeprav se je zaradi krize leta 2009 ta delež zmanjšal za 12 %. Zaradi vpliva gospodarske rasti, prometa in širjenja tehnologij je mednarodna trgovina ključnega pomena v razpravah o podnebnih spremembah.

2.2

Trenutno ne obstaja popolna teorija, ki bi ugotavljala ali natančno opisovala medsebojni vpliv trgovine in podnebja ter vzročnih povezav med njima (2). Raziskovalci za merjenje vplivov trgovine na podnebje in splošneje na okolje uporabljajo tri medsebojno povezane spremenljivke: učinek „obsega“: trgovina prispeva k povečanju gospodarske dejavnosti in pri enaki uporabljeni tehnologiji tudi k povečanju emisij; učinek „sestave“: s spremembo načinov proizvodnje zaradi primerjalnih prednosti se lahko poveča ali zmanjša obseg emisij glede na to, v kakšni meri proizvodni sektorji, za katere se države v obdobju globalizacije specializirajo, povzročajo onesnaževanje ali pa sploh ne; „tehnološki“ učinek: pod pritiskom civilne družbe, ob podpori podjetij in na pobudo vlad nastajajo čistejše tehnologije, ki povzročajo manj emisij. Evropska podjetja v sistemu trgovanja z emisijami so prispevala k temu, da je EU dosegla cilje za zmanjšanje emisij iz Kjotskega protokola.

2.3

Vsi trije učinki trgovine na emisije CO2 so negativni zaradi samega obsega trgovine, ki se trenutno še ne izravnava s širitvijo čistih tehnologij. Razdalja med različnimi proizvodnimi območji in končnimi uporabniki ni edini ali najpomembnejši dejavnik, ki ga je treba upoštevati pri bilanci emisij CO2.

2.4

Vendar pa je posebna povezava s podnebjem razvidna iz vpliva trgovine na promet (3) in nenazadnje tudi na emisije. Danes 95 % energije na svetu, ki se porabi za promet, predstavlja nafta. Tako nacionalni in mednarodni prometni sektor prispevata nekaj manj kot 15 % vseh emisij toplogrednih plinov.

2.5

Največji delež mednarodne trgovine poteka po morju (90 % po teži). Z vidika emisij CO2 na kilometer in na tono prevoženega blaga je to eden od načinov prevoza, ki povzročajo najmanj onesnaževanja. Vendar pa je treba upoštevati načrte glede rasti tega sektorja. Po trditvah Mednarodne pomorske organizacije bi se lahko obseg emisij pomorskega prometa do leta 2050 potrojil, zlasti zaradi večjega obsega trgovine med državami na jugu.

2.6

Nevarnost krize z vodo je prav tako resna posledica segrevanja ozračja. Če ne bodo sprejeti preventivni ukrepi, bo leta 2020 polovica svetovnega prebivalstva izpostavljena nevarnosti pomanjkanja vode. Že zdaj 1,5 milijarde ljudi na svetu nima dostopa do pitne vode in kanalizacije. Poleg tega bo v nekaterih krajih zaradi pomanjkanja vode ogroženo tudi kmetijstvo, zato bo trgovina strateški element pri uresničevanju nacionalnih interesov na področju varne oskrbe z energijo, podnebne varnosti in zanesljive preskrbe s hrano. Mednarodna trgovina lahko prispeva k učinkovitemu razporejanju redkih virov in tako omeji svetovni pritisk na vodne vire.

3.1

Medvladni forum o podnebnih spremembah je priporočil številne tehnologije za ublažitev podnebnih sprememb in prilagajanje nanje, s katerimi bi lahko rešili težave, povezane s podnebnimi spremembami. Vrsta teh tehnologij se obravnava v okviru pogajanj o okoljskih dobrinah in storitvah, ki trenutno potekajo v STO. Sem sodijo na primer vetrne turbine in turbine hidroelektrarn, grelniki za vodo na sončno energijo, fotovoltaične celice in oprema, potrebna za delovanje teh naprav in tehnologij, ki uporabljajo obnovljive vire energije.

3.2

Ta pogajanja o okoljskih dobrinah in storitvah v okviru kroga pogajanj v Dohi lahko prispevajo k boljšemu dostopu do okolju prijaznih dobrin in tehnologij. Vendar pa lahko v bližnji prihodnosti liberalizacija trgovine prinese zgolj omejene koristi na področju podnebja. Za veliko število proizvodov, še zlasti v primeru obnovljivih virov energije, so tarifne ovire nizke ali zmerne (približno 2 % v bogatih državah in približno 6 % v državah v razvoju). Nasprotno pa širitev takih proizvodov še naprej resno omejujejo ovire za naložbe in netarifne ovire, kot so tehnični in industrijski standardi, upravne obremenitve, obvezna tržna prisotnost ponudnikov storitev v državi uvoznici, omejevanje dejavnosti tujih podjetij.

3.3

Glede na prihodnjo trgovinsko strategijo, ki jo Komisija načrtuje za leto 2020, EESO meni, da je v tem mnenju že upoštevan napovedani cilj priprave „pobud za odpiranje trgovine v sektorjih prihodnosti, kot so tehnologije, ekološki proizvodi, visokotehnološki proizvodi in storitve, ter pobud za mednarodno standardizacijo, zlasti na področjih rasti“. EESO še posebej priporoča, da se bolje preučita okoljska in socialna razsežnost podnebnih sprememb, tudi pri reševanju težav v zvezi z vodo. Civilne družbe v Evropi in tretjih državah spodbuja, naj še pred začetkom dvostranskih in regionalnih trgovinskih pogajanj sodelujejo v presojah vpliva, zlasti na področju trajnostnega razvoja.

3.4

Mednarodna trgovina lahko prispeva k prenosu tehnologije na področju pitne vode (naprave za razsoljevanje morske vode, ponovna raba odpadne vode, tehnologije obdelave vode). Ta vidik je treba upoštevati pri vseh ločenih pogajanjih o trgovini ter okoljskih dobrinah in storitvah, h katerim poziva EESO.

3.5

EESO se strinja, da je treba na področju prometa na svetovni ravni sprejeti cilje, določene v Okvirni konvenciji Združenih narodov o podnebnih spremembah (UNFCCC), tj. za 10 % zmanjšati emisije v zračnem prometu in za 20 % v pomorskem sektorju. Odločitev o skupnih prizadevanjih za zmanjšanje emisij bo vplivala tudi na prometni sektor, saj bo zračni promet po letu 2012 postopoma vključen v sistem EU za trgovanje s pravicami do emisij. K temu bi prispevala tudi evropska pobuda, ki bi opredelila ambiciozne cilje glede energetske učinkovitosti pomorskega prometa.

3.6

Med ovirami za širitev čistih tehnologij in s tem povezanih storitev se vedno znova pojavlja okrepljeno varstvo pravic intelektualne lastnine. Študije so pokazale, da se je število pravic intelektualne lastnine, zlasti patentov, po koncu 90. let prejšnjega stoletja izredno povečalo. Res je, da zlasti patenti imetnikom omogočajo, da omejijo razpoložljivost, uporabo in razvoj tehnologij, koristnih za boj proti podnebnim spremembam, vendar pa najnovejše študije kažejo, da je intelektualna lastnina ključnega pomena za dolgoročne naložbe in razvoj tehnologij, ki trenutno še niso na voljo. Vendar pa kratkoročno to ni največja ovira za širitev čistih tehnologij. Trenutno je povprečen strošek patentov v tehnologijah, ki jih je mogoče tržiti, dokaj skromen. Pomembneje je odpraviti težave glede pomanjkljivega izvajanja in spoštovanja pravic intelektualne lastnine, kar tudi ne spodbuja izvoza v nekatere države.

3.7

Za boj proti podnebnim spremembam so potrebni učinkoviti, skupni in javni ukrepi na nacionalni in evropski ravni. Poleg pritiska trga (sistem trgovanja z emisijami) morajo javni organi čim prej oblikovati usmerjene finančne in davčne spodbude ter spodbujati naložbe v raziskave in razvoj na področju „čistih“ tehnologij in storitev, ki jih zdaj še ni možno tržiti. Lokalne in regionalne oblasti lahko spodbujajo razvoj čistih tehnologij v okviru postopka javnih naročil.

3.8

Glede na povezavo med odpiranjem trgovine in rastjo pa ostaja nerešeno vprašanje, v kakšni meri so za emisije odgovorni podjetja in potrošniki v državah uvoznicah. Polovica kitajskega izvoza je namreč namenjena v Evropo in Združene države. Treba je upoštevati vprašanje izračunavanja emisij ogljika, ki ni omejeno samo na glavne vire emisij na začetku proizvodne in nabavne verige, ampak zadeva vse člene verige, od zasnove do distribucije.

3.9

Odbor ugotavlja, da geografska razdrobljenost in zelo mobilen značaj globaliziranih sektorjev trenutno otežujeta natančno in verodostojno merjenje vsebnosti ogljika v proizvodih. Ta težava, ki se ji ni mogoče izogniti pri istočasnemu izvajanju velikega števila dejavnosti in nalog, ne olajšuje oblikovanja trgovinskih politik, katerih cilj je obveščanje in osveščanje potrošnikov, kot so na primer zasebne pobude glede označevanja, znak za okolje in certificiranje. Spremembe vedenja in izbire posameznikov v času krize kažejo, da je treba te mehanizme spodbujati, vendar pa to po mnenju Odbora ne more nadomestiti vladnih predpisov, vključno z obdavčitvijo emisij tam, kjer nastajajo. Odbor predlaga izboljšanje analize življenjskega ciklusa in izvedbo večjega števila študij o kompleksnih metodoloških vprašanjih, vključno z izračunavanjem emisij ogljika, pa tudi s finančnimi vidiki, povezanimi z vzpostavitvijo sistema izračunavanja, razčlenjenega po posameznih akterjih, ki sodelujejo skozi celoten proces v zadevnem sektorju.

3.10

Učinkovita okoljska politika mora znati razlikovati med proizvodi glede na uporabljene proizvodne metode in procese. Prehod na nizkoogljično gospodarstvo bo možno izvesti samo, če bomo lahko prepoznali proizvode, izdelane po metodah z nizkimi emisijami toplogrednih plinov. Tako je treba določenim tehnologijam dati prednost pred ostalimi. Če potrošniki na podlagi oznak izberejo določeno blago glede na način njegove proizvodnje (ekološki ali ne), to spreminja konkurenčne pogoje in omogoča razlikovanje med dvema proizvodoma glede na različen način njune proizvodnje.

3.11

V svetu, kjer so cene CO2 različne, je vprašanje podobnosti proizvodov (osrednji koncept za STO) ključnega pomena v razpravah o trgovini in podnebju. EESO predlaga, naj se pred začetkom izvajanja sodne prakse organa STO za reševanje sporov pojasni, v kakšni meri so lahko proizvodne metode in procesi razlog za omejitev trgovanja zaradi okoljskih izjem (4). Priporoča, da se razširijo pristojnosti odbora STO za trgovino in okolje, ki je bil ustanovljen z namenom pojasnitve pravnih posledic v zadevi US-Shrimp (ZDA-kozice).

4.1

Trgovinska pogajanja in pogajanja o podnebnih spremembah potekajo v dveh različnih časovnih okvirih: za prva so potrebni dolgoročni ukrepi in politike, za slednja pa so potrebni takojšnji ukrepi. Kompleksnost razmerja med trgovinskimi in okoljskimi politikami je prav v tem prekrivanju časovnih okvirov. Okoljski ukrepi lahko kratkoročno vplivajo na trgovino, trgovinski ukrepi pa imajo zelo dolgoročen vpliv na podnebje.

4.2

V idealnem svetu bi bila cena za CO2 enotna, kar bi svetovna gospodarstva spodbudilo k večji rasti z manj emisijami toplogrednih plinov, pri tem pa ne bi prišlo do diskriminacije ali izkrivljanja konkurence med državami. Kot dokazuje trenutno stanje razprav o podnebnih spremembah, se to ne bo zgodilo kmalu. Še dolgo časa cena za CO2 ne bo enotna po vsem svetu, saj trenutno znaša od 20 do 30 EUR na tono (odvisno od predvidenega povprečja na območju Evrope), v veliki večini drugih držav in regij pa cena za CO2 sploh ni določena.

4.3

EESO priznava, da v tem nepopolnem svetu nevarnost izgube konkurenčnosti in selitve virov CO2 (selitev industrij, ki proizvajajo emisije toplogrednih plinov iz držav in regij, kjer je CO2 najbolj obdavčen) prizadene zlasti skupino držav, ki je najbolj zavezana obdavčitvi emisij CO2, torej Evropo. Razprave o pripravi in izvedbi mednarodnih sektorskih sporazumov potekajo že več kot desetletje. Ker ni bilo doseženo soglasje, zadeva še vedno ni rešena, zagotavlja pa možnost za nadaljnjo razpravo za energetsko intenzivne panoge. Razvoj poceni virov obnovljive energije in inteligentna omrežja bi prispevali tudi k zmanjšanju nevarnosti izgube konkurenčnosti.

4.4

Odbor v skladu s svojo izjavo v marcu 2010 podpira predlog Komisije (5), na podlagi katerega bi evropska podjetja morala imeti enake pogoje kot njihovi tuji konkurenti. Na kratki rok pa bi morali glede na izide mednarodnih pogajanj o podnebnih spremembah sektorjem, izpostavljenim nevarnosti selitve virov CO2, dodeliti dodatno število brezplačnih pravic, po možnosti do 100 % na začetku obdobja po Kjotskem protokolu (2013–2014).

4.5

V fazi licitiranja vseh pravic, ko bi cene pravic ustrezale davku, bi lahko z mejnimi prilagoditvenimi ukrepi odpravljali težave na področju izgube konkurenčnosti, ki nastanejo, ker si Evropa v veliko večji meri prizadeva za zmanjšanje emisij kot njeni trgovinski partnerji. Ti mehanizmi, ne glede na to, ali so v obliki uvoznih dajatev, uvedbe davka na CO2 na mejah EU ali obveznosti za evropske uvoznike, da kupujejo emisijske kredite v okviru sistema EU za trgovanje s pravicami do emisij, znanega tudi kot „evropski trg ogljika“, so odziv na potrebo po internalizaciji podnebnih stroškov gospodarske dejavnosti sektorjev, ki so v sistemu trgovanja s pravicami do emisij.

4.6

Študije so pokazale, da izgube konkurenčnosti in selitev virov CO2 v prvih dveh fazah izvajanja sistema niso bile velike. Dodelitve pravic do emisij so v obdobju 2005 do 2012 ugodne in v bistvu brezplačne (6). Ker svetovni trg ogljika – ki bi bil idealna rešitev – ne obstaja, Evropski ekonomsko-socialni odbor podpira oblikovanje različnih sistemov trgovanja s pravicami do emisij na podlagi evropskega sistema ali drugih enako učinkovitih sistemov. Predlaga, da se preučijo vse težave in rešitve glede uskladitve teh težav na podlagi regionalnih usmeritev k povezovanju in da se upoštevajo spremembe menjalnih tečajev.

4.7

Nevarnost izgube konkurenčnosti in selitve virov CO2 obstaja tudi v tretji fazi trgovanja z emisijami (2013–2020), za katero je predvidena postopna uvedba dodeljevanja pravic z licitiranjem in letno zmanjšanje števila razpoložljivih pravic do emisij, da bi v letu 2020 dosegli cilj zmanjšanja emisij za 20 % v primerjavi z letom 1990. Tako bo leta 2025 licitiranih 100 % pravic, leta 2020 pa najmanj 70 %. Čeprav se je ohranilo zmanjšanje emisij za 30 %, pa bi morali preveriti mejne vrednosti v primeru licitiranja pravic in jih prilagoditi glede na rezultate drugih držav, podpisnic sporazuma iz Københavna.

5.1

Ker obstaja nevarnost izgube konkurenčnosti in selitve virov CO2 zaradi postopne uvedbe licitiranja pravic in omejitve emisij leta 2020, je Komisija v svojem energetsko-podnebnem svežnju predlagala rešitev v dveh fazah. V prvi fazi bi opredelili izpostavljene sektorje na podlagi dveh meril: intenzivnost trgovine (liberalizacija trgovine v državah, ki niso članice EU) in vpliv stroškov CO2. Prvi seznam „izpostavljenih“ sektorjev je bil pripravljen decembra 2009 in bo pregledan vsakih 5 let. Komisiji je bilo v pregled predloženih od 200 do 300 sektorjev (7). Evropski ekonomsko-socialni odbor predlaga, da bi po letu 2013 samo sektorji, ki izpolnjujejo dvojno merilo stroškov CO2 in intenzivnosti trgovine, lahko izkoristili 100 % brezplačnih dodelitev CO2 na podlagi skupnih referenčnih vrednosti. V okviru prvega pregleda je bilo opredeljenih nekaj sektorjev. V skladu s temi zahtevami Odbor poudarja, da je samo 11 sektorjev (8) izpolnjevalo dvojno merilo stroškov CO2 in intenzivnosti trgovine.

5.2

Sporazum iz Københavna ni obvezujoč in nima ambicioznih ciljev, zato še zdaleč ne dosega pričakovanj, ki jih je EESO zapisal v svoji izjavi novembra 2009. Sporazum je zgolj izjava in nima pravne vrednosti pogodbe, predvsem pa ne razrešuje vprašanja prihodnosti Kjotskega protokola. Vendar pa je njegova prednost, da zagotavlja prvo osnovo za popis in primerjavo nacionalnih prizadevanj za blažitev podnebnih sprememb. Evropa v prilogi k sporazumu ponavlja svojo pogojno ponudbo za 30-odstotno zmanjšanje emisij toplogrednih plinov, „če se druge industrijsko razvite države zavežejo podobnemu zmanjšanju“.

5.3

Glede na raven zavezanosti drugih industrijskih držav bi Evropa lahko uresničila cilj zmanjšanja za 20 %. Tako bi lahko omejila težave glede izgube konkurenčnosti in selitve virov CO2, s katerimi bi se soočali evropski sektorji, ki so v evropskem sistemu trgovanja s pravicami do emisij. Vendar pa se pri tem ne odpravi popolnoma problem selitve virov CO2. Za to obstajata dva razloga.

5.4

Ker Evropa svoje zaveze zmanjšanja emisij za 30 % do leta 2020 pogojuje s prizadevanji in zavezami drugih držav, zdaj potrebuje hipotetičen večstranski sporazum, da bo lahko razvoj svojega gospodarstva dejansko usmerila v nizkoogljično gospodarstvo in tako raven emisij do leta 2050 zmanjšala za 75 %. Ne glede na tovrstno pogojevanje in cilje pa v ZDA in na Kitajskem postopno dekarbonizacijo vidijo kot enostranski pristop naložb in inovacij po načelu od spodaj navzgor. Z določenega vidika je sporazum v Københavnu izziv za tehnologijo, s katerim se mora soočiti tudi Evropa.

5.5

Za razvoj zelenega gospodarstva in ohranitev vodilne vloge na tem področju bi Evropa tako – v lastnem interesu in v korist podnebja – morala še naprej uresničevati pomemben cilj postopnega zmanjšanja in leta 2050 doseči 80-odstotno zmanjšanje, na primer z vmesnim ciljem 25–40 % med letoma 2020 in 2030. Odbor predlaga izvedbo presoj vpliva (na okolje, zaposlovanje in razvoj) kot pripravo na prehodno obdobje med letoma 2020 in 2050.

5.6

Poleg določitve tega vmesnega cilja je treba sprejeti zakonodajne in davčne ukrepe za spodbujanje večjega deleža raziskav in razvoja na področju čistih tehnologij. Kot poudarja Komisija v svojem sporočilu Evropa 2020 (9), je delež izdatkov za raziskave in razvoj v Evropi nižji od 2 %, medtem ko je v ZDA 2,6 % in na Japonskem 3,4 %, to pa predvsem zaradi majhnega obsega zasebnih naložb. Ta obseg naložb v raziskave in razvoj ni v skladu s cilji Unije (3 %) in podnebnimi izzivi. Odbor predlaga, da se za uresničitev teh ciljev izvedejo presoje vpliva (na okolje, zaposlovanje in razvoj) kot priprava na prehod v naslednjo fazo leta 2020 in v nadaljnje faze (2030, 2040, 2050).

5.7

Tako v primeru skromne kot tudi ambiciozne opcije obstaja možnost, da bodo države članice EU še nekaj let med redkimi državami, ki določajo (ustrezno) ceno CO2 v okviru sistema za trgovanje z emisijami. Evropa ne sme opustiti ambicioznih ciljev za prihodnji konferenci pogodbenic (COP) v Mehiki (leta 2010) in v Indiji (leta 2011), hkrati pa ne sme zanemariti politik po načelu od spodaj navzgor na področju raziskav, inovacij in naložb. Vendar pa lahko EU z usmeritvijo vseh svojih prizadevanj v učinek trga ogljika zanemari druge koristne politike za spodbujanje raziskav, inovacij in naložb. V različnih evropskih načrtih za oživitev gospodarstva za razliko od Azije in Amerike ta cilj ni izpolnjen.

5.8

Evropski ekonomsko-socialni odbor priporoča, naj se sprejme preudaren in pragmatičen pristop k obravnavi selitve virov CO2. Še naprej je treba spodbujati precej razširjeno prakso brezplačnega dodeljevanja pravic v skladu s strateškimi odločitvami EU. Mejnih prilagoditvenih ukrepov ne bo možno utemeljiti pri STO, če bo Evropska unija spodbujala brezplačne dodelitve – sistem EU za trgovanje s pravicami do emisij lahko kot davek (in kot tak mejno prilagodljiv) opredelimo le, ko je vse pravice možno licitirati. Priporočljivo bi bilo take prilagoditve uporabljati samo prehodno za omejeno število tarifnih postavk, ko obstaja dejansko tveganje selitve virov CO2 in ko so možnosti brezplačne dodelitve izčrpane. Samo zelo usmerjene in ustrezno utemeljene prilagoditvene ukrepe s ciljem omejitve višanja temperature na manj kot 2 °C (kar je eden glavnih dosežkov konference v Københavnu) bo možno zagovarjati pri organu STO za reševanje sporov.

5.9

Kratkoročno bo na podlagi tovrstnega pristopa treba znatna finančna sredstva nameniti za evropsko politiko blažitve podnebnih sprememb. Ta politika se že izvaja v okviru pilotnih projektov o zajemanju in skladiščenju ogljika, kamor sodi tudi odbor za nadzor naložb in souporabe pravic intelektualne lastnine. Prehodni prilagoditveni ukrepi bodo verodostojni samo, če se bo hkrati izvajala inovacijska politika, ki bo iskala rešitve na področju trajnostnega razvoja.