17.2.2011

SL

Uradni list Evropske unije

C 51/75

---

Mnenje Evropskega ekonomsko-socialnega odbora o poročilu Komisije Svetu, Evropskemu parlamentu, Evropskemu ekonomsko-socialnemu odboru in Odboru regij o stanju izvajanja integrirane politike izdelkov

(COM(2009) 693 konč.)

2011/C 51/15

Poročevalec: g. ZBOŘIL

Evropska komisija je 21. decembra 2009 sklenila, da v skladu s členom 304 Pogodbe o delovanju Evropske unije Evropski ekonomsko-socialni odbor zaprosi za mnenje o naslednjem dokumentu:

Poročilo Komisije Svetu, Evropskemu parlamentu, Evropskemu ekonomsko-socialnemu odboru in Odboru regij o stanju izvajanja integrirane politike izdelkov

COM(2009) 693 konč.

Strokovna skupina za kmetijstvo, razvoj podeželja in okolje, zadolžena za pripravo dela Odbora na tem področju, je mnenje sprejela 7. julija 2010.

Evropski ekonomsko-socialni odbor je mnenje soglasno sprejel na 466. plenarnem zasedanju 21. oktobra 2010.

1.   Sklepi in priporočila

1.1   EESO pozdravlja poročilo Evropske komisije o izvajanju integrirane politike izdelkov, v katerem je podrobno predstavljeno izvajanje načel te politike. Poročilo je ustrezno umeščeno v širši okvir akcijskega načrta za trajnostno potrošnjo in proizvodnjo/trajnostno industrijsko politiko.

1.2   Strategija, ki temelji na integriranem pristopu, ustrezno upošteva načelo subsidiarnosti in posebnosti posameznih držav članic. EESO želi opozoriti na dejstvo, da se konkretni ukrepi izvajajo predvsem na subsidiarni ravni v okviru tržnih odnosov med dobavitelji in potrošniki.

1.3   Integrirana politika izdelkov sicer upošteva tržni vidik, vendar je po mnenju EESO treba še veliko storiti glede uporabe tržnih instrumentov, kot so okoljski davek in davčne spodbude, da se na usklajen način doseže napredek pri njihovi uporabi. EESO predlaga, da se večja pozornost nameni izmenjavi izkušenj med državami članicami s posebnim poudarkom na spodbudah, njihovem izvajanju in vlogi dolgoročnih prostovoljnih sporazumov.

1.4   EESO je prepričan, da je lahko standardizacija koristna za številne izdelke, saj lahko na primer pozitivno vpliva na možnost recikliranja, učinkovitost in okoljsko uspešnost izdelkov ter tudi na druge dejavnike. Standardizacija je ključnega pomena pri izvajanju direktive o okoljsko primerni zasnovi izdelkov in jo je treba v prihodnje še pospešiti.

1.5   EESO meni, da bi z večjo usklajenostjo obeh sistemov okoljskega ravnanja (EMAS bi moral biti bolj podoben ISO 14001) zagotovili bolj sistematično uporabo sistema EMAS v okviru akcijskega načrta za trajnostno potrošnjo in proizvodnjo/trajnostno industrijsko politiko.

1.6   Vse določbe, politike in instrumente, tudi za izvedbo akcijskega načrta za trajnostno potrošnjo in proizvodnjo/trajnostno industrijsko politiko, je treba oblikovati in sprejeti tako, da to ne bo izkrivilo konkurence ali ogrozilo delovanja notranjega trga ter ob polnem spoštovanju načela boljše priprave zakonodaje in cilja v zvezi s trajnostjo. Nujno je treba zagotoviti, da se novi, iz praktičnih razlogov sprejeti ukrepi ne prekrivajo ali da niso v neskladju z že vzpostavljenimi instrumenti in politikami EU.

1.7   Za uspeh akcijskega načrta za trajnostno potrošnjo in proizvodnjo/trajnostno industrijsko politiko je bistvenega pomena tudi stroškovna učinkovitost. Prvotno oceno učinka bi morala dopolnjevati ocena makro- in mikroekonomskih učinkov, ki so v realnem gospodarstvu pogosto popolnoma drugačni.

1.8   Pri oceni je treba čim bolj pregledno upoštevati tudi glavne vrednostne verige v čim bolj zgodnji fazi. Veljavna zakonodaja o okoljsko primerni zasnovi izdelkov in označevanju ne sme biti ovira za evropske izdelke, ampak bi morala prispevati k njihovem uspehu na notranjem in mednarodnem trgu. Vse pobude, zlasti za označevanje izdelkov in spremembo potrošniških vzorcev, bi morali pripraviti na trdni in znanstveno utemeljeni podlagi ter jih uporabljati samo na področjih, kjer je takšno spremembo tudi zares možno doseči.

1.9   Odbor v skladu s svojimi prejšnjimi mnenji na tem področju (1) podpira koncept integrirane politike izdelkov ter akcijski načrt za trajnostno potrošnjo in proizvodnjo/trajnostno industrijsko politiko, katerih cilj je podpreti razvoj bolj trajnostnih izdelkov in proizvodnih procesov. Ta pristop bo prinesel večjo dodano vrednost za okolje in konkurenčnost evropskega gospodarstva.

1.10   EESO je prepričan, da je treba zato prednost dati obstoječim programom Skupnosti, kot so načrt SET (evropski strateški načrt za energijsko tehnologijo), načrt ETAP (akcijski načrt za okoljske tehnologije) in dejavnosti tehnoloških platform. Poseben poudarek je treba dati dobremu usklajevanju in ustrezni ravni ambicioznosti.

1.11   Z boljšim sodelovanjem akterjev na področju raziskav in razvoja ekoloških inovacij, gospodarstva in podjetij, raziskovalnih centrov in visokega šolstva bomo omogočili inovacije, ki so za ta sektor resnično bistvenega pomena.

1.12   Če se bo v prihodnje izvajal zgolj koncept integrirane politike izdelkov, ne pa tudi akcijski načrt za trajnostno potrošnjo in proizvodnjo/trajnostno industrijsko politiko, bo to povzročilo nepotrebno pravno neskladje in negotovost. Zato se EESO popolnoma strinja, da je treba zdaj vse nadaljnje dejavnosti integrirane politike izdelkov oceniti in izvajati v okviru akcijskega načrta za trajnostno potrošnjo in proizvodnjo/trajnostno industrijsko politiko.

1.13   Izvajanje integrirane politike izdelkov in akcijskega načrta za trajnostno potrošnjo in proizvodnjo/trajnostno industrijsko politiko mora biti dinamičen proces, ki temelji na stalnem dialogu in sodelovanju med različnimi zainteresiranimi stranmi (od podjetij in politično odgovornih do potrošniških organizacij in nevladnih organizacij na področju okolja), da se okrepijo instrumenti obveščanja potrošnikov, okolju prijazni načini proizvodnje ter spodbujanje trajnostnih javnih naročil in nabav.

2.   Dokument Komisije

2.1   Komisija je 18. junija 2003 sprejela sporočilo Integrirana politika izdelkov – Na podlagi načela okoljskega življenjskega ciklusa  (2). Koncept integrirane politike izdelkov temelji na naslednjih ugotovitvah:

—	proizvodnja in uporaba blaga in storitev (tj. izdelkov) povzročata večino splošnih negativnih vplivov na okolje. Razmere se slabšajo zaradi vedno večje potrošnje izdelkov v EU in po svetu;

—

pritiski in vplivi izdelkov na okolje so prisotni v različnih fazah njihovega življenjskega ciklusa (skozi proizvodno verigo, v fazi uporabe in pri odstranitvi izrabljenih izdelkov). Sanacijski ukrepi morajo biti zasnovani tako, da preprečujejo, da se okoljska obremenitev zgolj prenese na druge faze življenjskega ciklusa ali druga geografska območja;

—	zaradi veliko različnih vrst izdelkov in njihovih vplivov ni samo enega orodja politike, ki bi obravnavalo vse izdelke in vplive. Za vsak primer posebej je treba izbrati in usklajeno uporabiti ustrezen instrument politike ali kombinacijo instrumentov, pogosto na več področjih politike hkrati.

2.2   V sporočilu je opredeljen cilj integrirane politike izdelkov in določenih je pet „načel“ te politike: (1) upoštevanje življenjskega ciklusa, (2) sodelovanje s trgom, (3) široka vključenost zainteresiranih strani, (4) stalno izboljševanje izdelkov in (5) usklajena uporaba instrumentov politike. Integrirana politika izdelkov naj bi se izvajala prek treh strateških ukrepov:

—	prispevanje k splošnim ukrepom politike, zlasti k strategiji EU za trajnostni razvoj, (3) šestemu okoljskemu akcijskemu programu EU (4) in desetletnemu okviru programov za trajnostno potrošnjo in proizvodnjo; (5)

—	dopolnjevanje obstoječih politik, povezanih z izdelki, z zagotavljanjem okvira, v katerem se lahko okoljske težave obravnavajo ob upoštevanju življenjskega ciklusa izdelkov;

—	krepitev usklajevanja in skladnosti instrumentov politike izdelkov, povezane z okoljem.

2.3   Načela integrirane politike izdelkov so bila z akcijskim načrtom za trajnostno potrošnjo in proizvodnjo/trajnostno industrijsko politiko iz leta 2008  (6) vključena v splošni okvir trajnostne potrošnje in proizvodnje/trajnostne industrijske politike, kar omogoča učinkovit sprejem in nadaljevanje procesa, ki se je začel s sporočilom o integrirani politiki izdelkov.

2.4   Direktiva o okoljsko primerni zasnovi izdelkov, ki rabijo energijo, je načela integrirane politike izdelkov vključila v zakonodajo o zasnovi izdelkov. Njeno področje uporabe je bilo leta 2009 razširjeno na več skupin izdelkov (izdelkov, povezanih z energijo) v okviru akcijskega načrta za trajnostno potrošnjo in proizvodnjo/trajnostno industrijsko politiko. (7)

2.5   V novi okvirni direktivi o odpadkih  (8) so številni elementi integrirane politike izdelkov določeni kot pravno zavezujoči, zlasti zahteva, da se pri razvoju politike ravnanja z odpadki upošteva celoten življenjski ciklus materialov.

2.6   Tematski strategiji o trajnostni rabi naravnih virov ter preprečevanju in recikliranju odpadkov sta potrdili upoštevanje življenjskega ciklusa, poziv k stalnemu izboljševanju (9) in načelo sodelovanja s trgom. (10) Primer tega je poziv k močnim trgom za recikliranje, ki je naveden v strategiji o odpadkih.

2.7   Komisija je takoj po sprejetju sporočila o integrirani politiki izdelkov začela razvijati evropsko platformo za oceno življenjskega ciklusa, evropsko referenčno podatkovno zbirko o življenjskem ciklusu z nadzorom kakovosti in priročnik za oceno življenjskega ciklusa.

2.8   V EU je bil na splošno dosežen znaten napredek v zvezi z okoljsko usmerjenimi politikami izdelkov. Ker je integrirana politika izdelkov proces in ne končno stanje, je še vedno veliko možnosti za dodatne dejavnosti.

2.9   Koncept je mogoče uporabiti tudi pri okoljskem izboljšanju neindustrijskih izdelkov in pri storitvah. „Instrumenti integrirane politike izdelkov“ v zvezi z obdavčevanjem in subvencijami še niso bili uporabljeni na ravni Skupnosti.

2.10   Izvajanje integrirane politike izdelkov z vključevanjem v politike je težko dokumentirati, ker se nove politike nanjo redko izrecno sklicujejo. Vendar so ključne industrije in oblikovalci politik na splošno dosegli znaten napredek glede upoštevanja življenjskega ciklusa, izboljšala pa se je tudi dostopnost podatkov o življenjskem ciklusu in doseženo je večje soglasje o metodologiji. Znaten napredek je bil dosežen tudi v zvezi z določitvijo izdelkov z največjimi možnostmi za izboljšanje in morebitnih ukrepov za izboljšanje.

2.11   Obveščanje potrošnikov, zakonodaja o okoljsko primerni zasnovi, čista proizvodnja in „zelena“ javna naročila/nakupi so zdaj glavni vidiki akcijskega načrta za trajnostno potrošnjo in proizvodnjo/trajnostno industrijsko politiko. S tem načrtom se nadaljuje proces, ki se je začel s sporočilom o integrirani politiki izdelkov, z namenom odkrivanja dodatnih tržnih možnosti za bolj trajnostne izdelke in spodbujanja razumnejše potrošnje. Na koncu sporočilo navaja, da bo pregled akcijskega načrta, ki je predviden za leto 2012, odlična priložnost za dodatno oceno razvoja integrirane politike izdelkov.

3.   Splošne ugotovitve

3.1   EESO pozdravlja poročilo Evropske komisije o izvajanju integrirane politike izdelkov in priloženi delovni dokument, v katerih službe Komisije podrobno predstavljajo izvajanje načel te politike. Predstavljene niso samo pobude in njihova konkretna oblika na ravni Komisije, dokument namreč vključuje tudi koristno primerjavo razmer v posameznih državah članicah in njihovih posebnosti. Poročilo je ustrezno umeščeno v širši okvir akcijskega načrta za trajnostno potrošnjo in proizvodnjo/trajnostno industrijsko politiko.

3.2   Prvotno sporočilo o integrirani politiki izdelkov, ki ga je Evropska komisija objavila leta 2003, je očitno prispevalo k plodni razpravi, v kateri je bila obravnavana vloga institucij EU, držav članic in zainteresiranih strani pri doseganju čim manjšega vpliva izdelkov na okolje. Razprava pa je tudi spremenila pogled na celotno problematiko in prispevala k intenzivnim prizadevanjem za razvoj ustreznih političnih in pravnih instrumentov, s katerimi bo mogoče na splošno zmanjšati vpliv izdelkov na okolje.

3.3   Namen sporočila je bil oblikovati konceptualni okvir na podlagi ocenjevanja življenjskega ciklusa izdelkov, s čimer bi izboljšali usklajeno uporabo različnih instrumentov politike, ki obravnavajo vpliv izdelkov na okolje.

3.4   Splošno gledano je bilo pet načel, na katerih temelji integrirana politika izdelkov, uspešno vključenih v delo upravnih in zakonodajnih organov ter zainteresiranih strani. Ta načela so tudi podlaga za akcijski načrt za trajnostno potrošnjo in proizvodnjo/trajnostno industrijsko politiko, ki je logično nadaljevanje procesa, ki se je začel s sporočilom o integrirani politiki izdelkov.

3.5   EESO pozdravlja dejstvo, da je bilo vseh pet temeljnih načel formaliziranih v direktivah in strateških dokumentih EU: (1) upoštevanje življenjskega ciklusa je podlaga za direktivo o okoljsko primerni zasnovi; (2) akcijski načrt za trajnostno potrošnjo in proizvodnjo/trajnostno industrijsko politiko ter pobude so bili predlagani s ciljem boljšega sodelovanja s trgom na nacionalni in evropski ravni; (3) vključevanje zainteresiranih strani se na evropski in nacionalni ravni izvaja s številnimi pobudami; (4) stalno izboljševanje izdelkov je tudi sestavni del akcijskega načrta za trajnostno potrošnjo in proizvodnjo/trajnostno industrijsko politiko; (5) z bolj usklajeno uporabo instrumentov politike pa se zagotavlja, da se v celoti izkoristijo možne sinergije integriranega pristopa iz akcijskega načrta za trajnostno potrošnjo in proizvodnjo/trajnostno industrijsko politiko.

3.6   Strategija, ki temelji na integriranem pristopu, ustrezno upošteva načelo subsidiarnosti in posebnosti posameznih držav članic ter si prizadeva, da ne bi izkrivila konkurence na notranjem trgu. EESO želi opozoriti na dejstvo, da se načela in instrumenti politike dejansko uporabljajo predvsem na subsidiarni ravni v okviru tržnih odnosov med dobavitelji in potrošniki. To bi se moralo odražati v uporabi učinkovitih instrumentov, ki jih na splošno sprejemajo vse zainteresirane strani.

3.7   Integrirana politika izdelkov je sicer obrodila sadove in se izvaja s številnimi konkretnimi instrumenti politike, vendar je po mnenju EESO zdaj treba večjo pozornost nameniti učinkovitosti izvajanja te politike. Zlasti je treba oceniti uspešnost izvedbe ter ovire in neuspehe, da se v okviru ocene akcijskega načrta za trajnostno potrošnjo in proizvodnjo/trajnostno industrijsko politiko v letu 2012 sprejmejo potrebni korektivni ukrepi za zagotovitev ustrezne ravni učinkovitosti.

3.8   Poleg tega je EESO prepričan, da je lahko taka, na izdelke osredotočena politika resnično učinkovita samo, če se ukrepi izvajajo na svetovni ravni ter ob upoštevanju gospodarskih in kulturnih razlik. Dober primer mehanizma za učinkovito izvajanje petih načel integrirane politike izdelkov na svetovni ravni je splošni sistem preferencialov (GPS), ki se osredotoča na regionalne trgovinske sporazume in prizadevanja držav v razvoju na področju trajnostnega razvoja.

4.   Posebne ugotovitve

4.1   Integrirana politika izdelkov sicer upošteva tržnik vidik, ki je bistvenega pomena za uspeh te politike in drugih instrumentov, vendar pa je po mnenju EESO treba še veliko storiti glede uporabe tržnih instrumentov, kot so okoljski davek in davčne spodbude, da se na usklajen način doseže napredek pri njihovi uporabi. EU bo pri tem nedvomno imela manj pomembno vlogo kot države članice. Zelena knjiga, ki jo je Komisija sprejela leta 2007, in obsežno posvetovanje z zainteresiranimi stranmi sta v določeni meri poudarila pomen tržnih instrumentov. Vendar pa EESO predlaga, da se večja pozornost nameni izmenjavi izkušenj med državami članicami s posebnim poudarkom na spodbudah, njihovem izvajanju in vlogi dolgoročnih prostovoljnih sporazumov.

4.2   Izdelki in njihov vpliv na okolje so tudi tesno povezani s vprašanjem standardizacije. EESO je prepričan, da je lahko standardizacija koristna ne samo za emisijske standarde za motorna vozila, ampak tudi za številne druge izdelke. Tako lahko na primer pozitivno vpliva na možnost recikliranja, okoljsko uspešnost izdelkov in tudi na številne druge okoljske dejavnike. Standardizacija je ključnega pomena pri izvajanju direktive o okoljsko primerni zasnovi izdelkov in jo je treba v prihodnje še pospešiti. Prednost standardizacije je, da omogoča sodelovanje vseh zainteresiranih strani.

4.3   Sistema za okoljsko upravljanje EMAS in ISO 14001 sta neobvezna instrumenta, ki podpirata koncept integrirane politike izdelkov in s tem povezanih politik. Strožje upravne in revizijske zahteve sistema EMAS ne spodbujajo njegove široke uporabe; mala in srednje velika podjetja celo odvračajo od uvedbe tega sistema. Sistem ISO 14001 je bolj razširjen, delno zaradi svojega širokega področja uporabe, predvsem pa zato, ker je ustreznejši instrument za podjetja, ki delujejo na svetovni ravni. EESO meni, da bi z večjo uskladitvijo obeh sistemov okoljskega ravnanja zagotovili bolj sistematično izvajanje sistema EMAS kot dela akcijskega načrta za trajnostno potrošnjo in proizvodnjo/trajnostno industrijsko politiko.

4.4   Vse določbe, politike in instrumente, tudi za izvedbo akcijskega načrta za trajnostno potrošnjo in proizvodnjo/trajnostno industrijsko politiko, je treba oblikovati in sprejeti tako, da to ne bo izkrivilo konkurence ali ogrozilo delovanja notranjega trga ter ob polnem spoštovanju načela boljše priprave zakonodaje in cilja v zvezi s trajnostjo.

4.5   Sprejeti so bili že številni instrumenti politike, ki prinašajo rezultate in so pozitiven korak k trajnostni potrošnji in proizvodnji v EU. Zato je treba zagotoviti, da se nove politike ne prekrivajo in da niso neskladne z obstoječimi politikami in instrumenti EU. V tem primeru bi to lahko znatno ogrozilo gospodarsko konkurenčnost EU: zadnjo besedo bi vedno morali imeli obveščeni potrošniki.

4.6   EESO je prepričan, da je samo s skladnimi in doslednimi ukrepi, ki se izvajajo brez nepotrebnih birokratskih in upravnih obremenitev, možno zagotoviti ustrezen pravni okvir za naložbe v EU. Samo v takem okviru se lahko ustvarijo nova in ohranijo obstoječa delovna mesta, pritisk na okolje pa se sistematično zmanjša. Pravni okvir za kemikalije in gradbeni material, pa tudi za predpise o električnih in elektronskih proizvodih, prinaša nevarnost sprejemanja navzkrižnih ukrepov. Pravna negotovost in neskladnost sta v tem primeru veliki in se je treba z njima previdno spoprijeti. Naslednji pregled uredbe REACH (11) bo izvrstna priložnost za dosego večje skladnosti in preučitev možnosti vključitve številnih sektorskih ukrepov v novo sprejeti horizontalni pravni okvir EU za kemikalije.

4.7   Za uspeh akcijskega načrta za trajnostno potrošnjo in proizvodnjo/trajnostno industrijsko politiko je bistvenega pomena tudi stroškovna učinkovitost. Prvotno oceno učinka in koristi bi morale dopolnjevati ocene potenciala celotnega gospodarskega sektorja in posameznih podjetij, saj so rezultati makro- in mikroekeonomskih analiz v realnem gospodarstvu pogosto popolnoma drugačni.

4.8   Pri oceni je treba čim bolj pregledno upoštevati tudi glavne vrednostne verige v čim bolj zgodnji fazi. Veljavna zakonodaja o okoljsko primerni zasnovi in označevanju ne sme postati ovira za evropske izdelke zaradi konkurence drugih gospodarskih regij ali neustreznega odziva trga na bolj trajnostne proizvode, ampak bi morala prispevati k njihovem uspehu na notranjem in mednarodnem trgu. Vse pobude, zlasti pobude za označevanje izdelkov in spremembo potrošniških vzorcev, bi morali pripraviti na trdni in znanstveno utemeljeni podlagi. Označevanje izdelkov ima na področju trgovanja z izdelki med podjetji omejene koristi. To pa je tudi eden od instrumentov za seznanjanje potrošnikov z okoljsko uspešnostjo izdelkov. Preučiti je treba tudi druge informacijske instrumente, vključno z mednarodnimi standardi.

4.9   Gospodarstvo mora ostati dovolj prožno, da se zagotovi razvoj izdelkov, ki bodo bolje izpolnjevali potrebe potrošnikov v jasno opredeljenem tržnem okolju. Izvajanje načel trajnostnega razvoja po vsej EU v glavnem temelji na prostovoljnem pristopu gospodarskega sektorja.

4.10   Odbor zato podpira integrirano politiko izdelkov in akcijski načrt za trajnostno potrošnjo in proizvodnjo/trajnostno industrijsko politiko, katerih cilj je spodbuditi razvoj bolj trajnostnih izdelkov in proizvodnih procesov. Ta pristop bo prinesel večjo dodano vrednost za okolje in konkurenčnost evropskega gospodarstva. Posledično bi se lahko odprli novi trgi, tako v EU kot drugod po svetu. Ti novi trgi bi morali biti učinkoviti in naklonjeni ekološkim inovacijam, za kar bodo poleg javnih naložb posameznih držav potrebna sredstva Skupnosti, da se podprejo raziskave in razvoj na področju trajnostnih tehnologij. Treba je razmisliti o možnosti, da se prihodki iz finančnih instrumentov, povezanih s CO2, usmerijo v naložbe v trajnostne tehnologije.

4.11   EESO je prepričan, da je treba zato prednost dati obstoječim programom Skupnosti, kot so načrt SET (evropski strateški načrt za energijsko tehnologijo), načrt ETAP (akcijski načrt za okoljske tehnologije) in dejavnosti tehnoloških platform. Vendar pa bodo potrebna večja finančna sredstva za uvedbo nujnih sprememb na trgu. Poseben poudarek je treba dati dobremu usklajevanju in zagotovitvi ustrezne ravni ambicioznosti, zlasti pri ukrepih, ki se financirajo iz javnih sredstev lokalnih/regionalnih oblasti, pa tudi EU.

4.12   Uspešna pobuda je evropska okrogla miza v zvezi s trajnostno potrošnjo in proizvodnjo živil, ki ji sopredseduje Evropska komisija ob podpori okoljskega programa ZN (UNEP) in Evropske agencije za okolje. S sodelovanjem zainteresiranih strani na evropski ravni lahko okrogla miza zavzame skladen pristop ob upoštevanju življenjskega cikla in olajša odprt, v rezultate usmerjen dialog skozi celotno prehransko verigo. Cilj je spodbuditi skladen pristop na znanstveni podlagi in prehransko verigo uveljaviti kot sredstvo, ki najbolj prispeva k trajnostni potrošnji in proizvodnji v EU, pri tem pa upoštevati tudi globalni načrt za trajnostno potrošnjo in proizvodnjo. (12)

4.13   Izvajanje integrirane politike izdelkov in akcijskega načrta za trajnostno potrošnjo in proizvodnjo/trajnostno industrijsko politiko mora biti dinamičen proces, ki temelji na stalnem dialogu in sodelovanju med različnimi zainteresiranimi stranmi (od podjetij in politično odgovornih do potrošniških organizacij in nevladnih organizacij na področju okolja), da se okrepijo instrumenti obveščanja potrošnikov, okolju prijazni načini proizvodnje ter spodbujanje trajnostnih javnih naročil in nabav.

4.14   Z boljšim sodelovanjem akterjev na področju raziskav in razvoja ekoloških inovacij, gospodarstva in podjetij, raziskovalnih centrov in visokega šolstva, se ne bodo zagotavljale zgolj nujne inovacije v sektorju, ampak bi s tem prispevali tudi k prenosu znanja in izkušenj na področju pravic intelektualne lastnine ter razvoju znanja in novih spretnosti, brez katerih integrirane politike izdelkov ne bo mogoče uresničiti.

4.15   Če se bo izvajal samo koncept integrirane politike izdelkov, ne pa tudi akcijski načrt za trajnostno potrošnjo in proizvodnjo/trajnostno industrijsko politiko, bo to povzročilo nepotrebno pravno neskladje in negotovost. Zato se EESO popolnoma strinja, da je treba zdaj vse nadaljnje dejavnosti integrirane politike izdelkov oceniti in izvajati v okviru akcijskega načrta za trajnostno potrošnjo in proizvodnjo/trajnostno industrijsko politiko.

---

(1)  UL C 80, 30.3.2004, str. 39–44; in UL C 218, 11.9.2009, str. 46.

(2)  COM(2003) 302 konč.

(3)  Prenovljena strategija EU za trajnostni razvoj z dne 9. junija 2006 št. 10117/06.

(4)  COM(2001) 31 konč.

(5)  Glej http://www.un.org/esa/dsd/dsd_aofw_scpp/scpp_tenyearframprog.shtml.

(6)  COM(2008) 397 konč.

(7)  Direktiva 2009/125/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 21. oktobra 2009 o vzpostavitvi okvira za določanje zahtev za okoljsko primerno zasnovo izdelkov, povezanih z energijo.

(8)  Direktiva 2008/98/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 19. novembra 2008 o odpadkih in razveljavitvi nekaterih direktiv.

(9)  COM(2005) 670 konč.

(10)  COM(2005) 666 konč.

(11)  Uredba (ES) št. 1907/2006 o registraciji, evalvaciji, avtorizaciji in omejevanju kemikalij. Komisija ima možnost pregledati in spremeniti priloge k uredbi REACH v skladu s členom 131, številni pregledi pa so bili izvedeni predvsem na podlagi člena 138 ali drugih določb uredbe REACH.

(12)  www.food-scp.eu.

---